Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Borut Miklavčič o (ne)poštenosti v zdravstvu

“Če bi zmanjšali le polovico zlorab in potrate, nikjer več ne bi bilo čakalnih vrst …”

V Sloveniji je le malo ljudi, ki bi tako dobro poznali ustroj zdravstvenega sistema kot novi minister za zdravje Borut Miklavčič. Nekdanji prvi mož zdravstvene blagajne opozarja, da bomo morali gledati na vsak evro in napoveduje vrsto sprememb, od reorganizacije bolnišnic, te naj bi se po novem delile po strokovni usmerjenosti, do strožjega nadzora nad bolniškimi odsotnostmi. Najbolj perečega področja – naložb v zdravstvene objekte, za katere pravi, da so nacionalna sramota, se je že lotil: “Nova Nevrološka in nova Pediatrična klinika bosta končani februarja oziroma aprila” zagotavlja. In dodaja: “Neracionalnega razpolaganja z zdravstvenim denarjem oziroma zlorab ne bo več.”

O razmerah in položaju v zdravstvu slišimo marsikaj, nekateri celo opozarjajo, da je tik pred razsulom. Kakšna je vaša ocena: je položaj slovenskega zdravstva slab ali dober? Bi lahko bilo bolje?
Stanje slovenskega zdravstva je zadovoljivo. Na leto opravimo 327 tisoč hospitalizacij in približno 3 milijone pregledov. Glede na količino dela in sredstva, ki so nam na voljo, menim da zdravstvo deluje dobro. Ljudski pregovor sicer pravi, da lahko vsako, še tako dobro stvar izboljšamo. Enako seveda velja za zdravstvo.

Zdravstvo že dalj časa pretresajo afere, ki močno odmevajo v javnosti. Zadnja je potekala na Onkološkem inštitutu. Kirurg Erik Brecelj, ki je vseskozi opozarjal na napake in slabe razmere, je zaradi šikaniranja napovedal odhod in tožbo. Zadevo ste umirili, pri tem pa poudarili, da ima Inštitut predvsem težave na področju odnosov. Zdi se, da je tovrstnih težav veliko tudi v drugih zdravstvenih ustanovah. Kaj menite?
Z vašo oceno se v celoti strinjam. Tudi na področje zdravstva je, resda nekoliko pozneje, vstopil val “kapitalizma”, val boja za denar in prestiž. Večina zdravnikov je še naprej zvestih svojemu poklicu in delu, nekateri pa so v tem valu iskali priložnost za večji zaslužek. To je povzročilo razlike ter ponekod sprožilo spore in nejevoljo. Sistem organizacije delovanja namreč ni urejen, iz delavskih svetov smo naredili svete zavodov – to pa je tudi vse, kar se je spremenilo na področju organizacije in upravljanja zdravstvene dejavnosti. Treba bo postoriti veliko več ter odločno poseči v sistem delitve dela, upravljanja in odgovornosti. Zdravstveno zakonodajo moramo prilagoditi spremembam, ki jih prinaša čas.

Spremembe napovedujete na različnih področjih, med drugim nameravate reorganizirati mrežo bolnišnic. Te naj bi po novem delili po strokovnosti. Tako naj bi se slovenjgraška bolnišnica usmerila predvsem v urologijo, novomeška v ortopedijo … Ali bo to izboljšalo oskrbo bolnikov?
Prepričan sem, da bomo tako lahko vsakemu zavarovancu ponudili najboljšo storitev. Dejstvo je, da v vsaki bolnišnici ne morejo zdraviti vsake bolezni, zato je delitev po strokovnosti edina smiselna, kajti le tako bomo lahko najbolje razvijali specialnosti.

Kaj boste odgovorili ljudem, ki se bodo pritoževali, ker se bodo morali na pregled voziti drugam, denimo iz Ljubljane v Slovenj Gradec?
Ljudi, ki so do tega predloga skeptični, navadno vprašam: kam bi se šli operirati, če bi si slučajno zlomili kolk. Najpogostejši odgovor je, da v Valdoltro. Mar to ni dovolj jasno sporočilo, zakaj delitev po specializacijah? Poleg tega je Slovenija izredno majhna; cestna infrastruktura omogoča, da lahko do tako rekoč vsakega kraja pridemo v eni uri.

Kako se boste spoprijeli z nasprotovanji zdravnikov? Nekateri se bodo najbrž zbali za delovno mesto.
V Sloveniji je premalo zdravnikov, zato se nobenemu nikakor ni treba bati za delovno mesto. Morda se bo spremenilo le to, da kdo jutri ne bo več hodil v službo “čez cesto”, ampak se bo moral odpeljati deset kilometrov stran.

Ali bo po zaslugi specializiranih bolnišnic manj dogodkov, kot je bil tragični primer dvanajstletnega dečka, ki je umrl zaradi previsoke ravni amonijaka v krvi? Sprva je bil na mariborski pediatrični kliniki, nato so ga prepeljali v Ljubljano, kjer pa mu niso več mogli pomagati.
Tudi pri nas si moramo o tem počasi ustvariti stvarno podobo. Tako kot se utegnete zmotiti vi ali kot se utegnem zmotiti jaz, se lahko napake zgodijo tudi v postopku zdravljenja posameznih bolnikov. To se dogaja povsod po svetu, tudi v najboljših centrih, in Slovenija ni nobena izjema. Mariborskega primera ne morem ocenjevati, ker za to nimam ustreznega znanja in to ni moj poklic. Na osnovi tega, kar smo videli, pa lahko rečem, da je šlo v tem primeru tudi za vprašanje odnosa. Prizadeti bolniki in njihovi svojci bi se nemara lažje spoprijeli z dejstvom, da je vsak poseg tvegan ali pa razumeli tragičen dogodek, če bi bila komunikacija z njimi boljša – sprotna in odprta. Prav na področju sporazumevanja z bolniki in njihovimi svojci moramo zagotovo narediti še veliko. Na drugi strani bo z več strokovnosti tudi manj napak. V Evropi se pogovarjajo o referenčnih centrih za posamezna zelo zahtevna zdravljenja in za nekatere redke bolezni, pri nas pa bi, če poenostavim, radi v vsaki bolnišnici zdravili vse.

Bolniki se pritožujejo nad odnosom zdravnikov, češ da imajo zanje premalo časa, zdravniki pa opozarjajo, da jih je občutno premalo in da so preslabo plačani. Kaj storiti?
V javnem sektorju so se plače najbolj zvišale prav na področju zdravstva, res pa je, da znotraj zdravstvenega sektorja zadeve niso urejene. Položaj bi lahko še najbolje opisal z besedama “rahli kaos”. Eden od direktorjev slovenskih bolnišnic mi je povedal, kako mu je zdravnik utemeljil svojo napoved odpovedi: dejal je, da lahko s podjemno pogodbo v drugi slovenski bolnišnici, z delom ob treh koncih tedna, zasluži toliko, kot znaša njegova mesečna plača. Področje je torej neurejeno, zato so možne raznovrstne anomalije. To bomo poskušali urediti. Seveda se zavedam, da to ni lahko naloga, kajti odvzem že pridobljenih pravic je lahko zelo boleč.

Nekateri zdravniki, ki so zaposleni v javnih ustanovah, popoldne pa delajo v zasebnih ordinacijah, naj bi svoje bolnike celo usmerjali v samoplačniške ordinacije, češ da bodo tako prej prišli na vrsto za operacijo ali zdravljenje. Je to prikrita korupcija?
To je predvsem nehumana zloraba bolnikovih težav. Težko razumem ljudi, ki to počnejo – zame je to nesprejemljivo. Velik del ljudi vstopa v javno zdravstvo po tako imenovanem VIP-sistemu. Težava je v tem, da je Slovenija majhna, vsi se poznamo in vsi želimo drug drugemu pomagati. Tisti, ki pozna manj ljudi, pač pride pozneje na vrsto. Sistem bi moral delovati bolj pošteno, zato je treba te stvari urediti.

Je prav, da zdravniki iz javnih ustanov popoldne delajo v zasebnih centrih?
Ne.

Boste to spremenili?
Da.

Še ena vroča tema, s katero se boste morali spoprijeti kot minister: podeljevanje koncesij. Ali koncesije po vaše mnenju slabšajo ali dopolnjujejo javno zdravstvo?
Koncesionarji me prav nič ne motijo, saj na primarni in diagnostični ravni opravljajo zelo pomembno delo. Z novim Zakonom o zdravstveni dejavnosti jih bomo skušali v okviru zdravstvenega doma povezati v nekakšno celoto. Tako bomo omogočili boljše usklajevanje dela ter vzpostavili normalno komunikacijo, ko gre za strokovna vprašanja, delitev dela, urnik in dežurno službo. Preden bo podeljena naslednja koncesija, bomo tudi natančno prevetrili mrežo; ugotoviti moramo, kje so potrebe največje, potem pa na tem področju razpisati koncesije. Zaradi krize v primarnem sektorju bo namreč zdravstveni sistem v Sloveniji uspešen le, če bomo lahko letos izpolnili enak obseg programa, kot smo ga lani.

Prav zaradi odhajanja zdravnikov med koncesionarje kar petina zdravstvenih domov ne more normalno delovati, opozarjajo v gibanju za ohranitev javnega zdravstva.
Še več kot to, če bi si ogledali obstoječi zakon, bi ugotovili, da približno tretjina zdravstvenih domov sploh ne izpolnjuje več zakonskih meril za svoj obstoj. Prav zato želimo na zaokroženem območju, ki obsega določeno število prebivalcev, povezati koncesionarje tako, da bo mreža bolje organizirana, da bodo imeli bolniki enako možnost dostopa do zdravnika in da bodo vsi skupaj bolj zadovoljni.

Kako boste uredili področje naložb? Skorajda vse večje naložbe v zdravstvu, če omenim samo gradnjo nove Pediatrične klinike ali Onkološkega inštituta, so spremljale hude nepravilnosti in škandalozne afere.
To, kar se je dogajalo na področju naložb, mi je povsem nerazumljivo, čeprav sem v življenju veliko delal na tem področju, od Cankarjevega doma do WTC in še kje. To je prava nacionalna sramota, glavna razloga zanjo pa sta nedoslednost in nesposobnost investitorja ter dolgotrajna gradnja, med katero so vsi lahko vsak teden kaj spremenili, to pa je bilo po godu izvajalcu, saj je tako prišel do dodatnih aneksov in višjih zneskov na računih. Zdaj poskušamo to zadevo presekati. Dogovorili smo se, da bo na novi Nevrološki kliniki vsa oprema montirana 2. februarja, še isti mesec naj bi potekala tudi selitev. Na objektu nove Pediatrične klinike so še gradbinci in inštalaterji, računam pa, da bomo vse zaključili do aprila. Prizadevamo si, da bi v normalnem času končali še Kliniko za otorinolaringologijo in prizidek k Onkološkemu inštitutu. Zelo slab, če ne celo kritičen, pa je položaj, ko gre za gradnjo novega urgentnega bloka Kliničnega centra. Zdaj smo sestavili novo ekipo, ki naj bi naložbe vendarle uredila.

Ali lahko zagotovite, da se gradnja urgentnega bloka ne bo vlekla deset let?
Da.

Vas lahko držimo za besedo?
Lahko.

Pred nami težki časi finančne in gospodarske krize. Koliko novih naložb v zdravstvu lahko sploh pričakujemo?
Pravkar smo opravili inventuro položaja na področju naložb. V naslednjih dneh bomo pripravili temeljito oceno in postavili terminsko prioritetni program novih naložb. Koliko projektov bomo lahko izpeljali, je seveda odvisno predvsem od razpoložljivih sredstev in splošnega gospodarskega položaja. Ravnati skušamo karseda racionalno, pri tem pa nam je gospodarski položaj trenutno celo naklonjen. Tako pričakujemo, da bo cena, ki jo bodo postavili izvajalci za prizidek k Onkološkemu inštitutu, za približno dvajset odstotkov nižja od ponudbe izpred pol leta.

Ali bomo krizo občutili tudi uporabniki zdravstvenih storitev?
Menim, da jo v nekaterih krogih že občutijo.

Ali in kje lahko privarčujemo?
V Sloveniji imamo, kot radi rečemo, Bismarckov sistem zdravstvenega zavarovanja, ki temelji na solidarnosti. Vsakdo za zdravstveno varstvo prispeva odstotek svojega bruto osebnega dohodka, tisti, ki zaslužijo več, prispevajo več, tisti, ki zaslužijo manj, prispevajo manj, pravice v sistemu pa so enake za vse. Večkrat sem že opozoril, da solidarnostni sistem zahteva poštenje. Toda v tem sistemu je veliko zlorab in nepoštenja. Tako imamo kar nekaj delodajalcev, ki s pokrivanjem materialnih stroškov kompenzirajo nižje osebne dohodke, zato da so prispevki nižji. Če je prispevek za pokojninsko blagajno nižji, je nižja tudi pokojnina, torej s tem, razen sebe, niste oškodovali nikogar. Če pa plačujete nižji prispevek za zdravstvo, ste oškodovali tistega, ki plačuje več. Zlorabe se dogajajo tudi na področju bolniških odsotnosti. Če je nekdo na neupravičenem bolniškem dopustu, ki gre v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), je to spet zloraba in denar znova odteka. Ogromno denarja izgubimo tudi z odvrženimi zdravili; vsako leto namreč zavržemo kar za 40 do 45 milijonov evrov zdravil. Očitno se ne zavedamo, da s tem nismo vrgli stran le denarja nekakšne imaginarne države oziroma ZZZS, pač pa tudi svoj denar. Če bi zmanjšali le polovico vseh teh zlorab in potrate, v slovenskem zdravstvu nikjer več ne bi bilo čakalnih vrst. Vsega tega bi se morali ljudje bolj zavedati.

 

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zloraba , zdravnik , bolnik , minister za zdravje , preventiva , zdravstvo , zdravniški nadzor , slovenija , darja zgonc , borut miklavčič , zdravstveni sistem , zdravniški poklic , zdravniško delo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.