Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka

Varanje lahko uniči ali okrepi partnerstvo

“Intimnost je, ko nekomu dovolite, da vas zares spozna, si z njim izmenjujete najbolj skrite misli in si brez zadržkov izkazujeta čustva. Takih – intimnih – odnosov je dandanes žal vse manj”, pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka, ki se ukvarja z družinsko in zakonsko terapijo, zlasti pa z vprašanjem nezvestobe. “Ljudje smo nestrpni že do sebe, kaj šele do drugih. Ne vzamemo si niti toliko časa, da bi ugotovili, kaj se dogaja z nami ali z našim partnerjem. Neizgovorjene misli, nakopičena čustva in negativna čutenja, ki imajo korenine v preteklosti, pa lahko pripeljejo tudi do nezvestobe.”

Raziskave kažejo, da se vse več ljudi zapleta v afere, o njih pišejo knjige in snemajo filme, skoraj nihče od vpletenih pa o aferah ne govori. Zakaj ne?
Nezvestoba je še vedno tabu tema, menim celo, da bo večno tabu. Nihče noče priznati, da vara ali da je prevaran, ne prvemu ne drugemu namreč ni vseeno. Poleg tega smo si ljudje različni; imamo različne vrednote, živimo različna življenja in tudi različno dojemamo zvestobo oziroma nezvestobo.

Meje zvestobe si torej postavljamo sami?
Tako je. Vsak par posebej si postavi meje in opredeli lastno definicijo zvestobe. Pomembno pa je, da se o tem oba strinjata, da je torej dogovor obojestranski.

Ali obstaja splošna definicija nezvestobe?
V najširšem smislu je nezvestoba prelomljeno zaupanje. Ali povedano drugače: ko eden od partnerjev krši dogovor zvestobe, ki velja med njima, govorimo o nezvestobi.

Je nezvestoba nujno povezana s spolnostjo?
Ne nujno. Če sta partnerja domenjena drugače in sta se odločila za – kar zadeva spolnost – prosto razmerje ob siceršnji čustveni ekskluzivnosti, zanju tako imenovani skok čez plot ni nezvestoba. O nezvestobi bi v tem primeru govorili le, če bi se eden od njiju na tretjo osebo navezal tudi čustveno. Sama sem zelo nenaklonjena ocenam, češ, glej ga, ves čas skače okoli, ona pa je revica doma – kdo pa ve, kaj se dogaja v njunem odnosu in kaj je vzrok za tako početje.

Je čustvena vpletenost tista, ki odločilno vpliva na zvestobo oziroma nezvestobo?
Poznamo več tipov nezvestobe in vsak je zelo specifičen, zato nikakor ni nujno, da čustvena navezanost samodejno pomeni nezvestobo. V nekaterih primerih da, v drugih ne, vse je odvisno od tega, kako partnerja razumeta in doživljata dogajanje. Zato je nadvse pomembno, da se že v fazi spoznavanja ter oblikovanja in gradnje odnosa pogovarjata in dogovarjata o tem, kaj je za koga sprejemljivo in kaj ne. Če tega ni, hitro pride do nesporazumov. Pogost primer: ženska si dobi prijatelja, s katerim se ogromno pogovarja in ji je čustveno blizu, partner pa to razume kot izdajstvo in varanje. Položaj razumeta vsak po svoje, njuni videnji sploh nista primerljivi, prej pa se o tem nista nikoli pogovarjala.

Se nezvestoba največkrat zgodi – ali je pot do nje daljša?
Nezvestoba se sicer lahko kar zgodi, vendar je to prej izjema kot pravilo. Navadno je pot v nezvestobo daljša, napoveduje pa jo daljše obdobje kriznih trenutkov. Nakopičena čustva, individualni in medpartnerski vzroki, zunanji vplivi – vse je prepleteno in v določeni situaciji lahko pripelje do afere.

Kaj so glavni vzroki za varanje?
Vzrokov je ogromno, lahko bi rekli, da jih je skoraj toliko, kot je ljudi, ki varajo. Nekateri zgolj iščejo vznemirjenje, drugi utapljajo osamljenost, tretji si lajšajo notranjo bolečino, četrti so nesrečni v zakonu.
Vzrok za nezvestobo so pogosto občutki, ki se posamezniku prebujajo v partnerstvu; nemara se čuti nezaželen, zanemarjen in celo zavržen. Namesto da bi se o tem pogovoril s partnerjem rešitev išče drugje. Ljudje namreč živimo z obrambnimi mehanizmi, ki smo jih ustvarili v otroštvu in ki nam pogosto narekujejo, da si nekatere situacije razlagamo tako kot takrat; prejšnje situacije prenašamo na zdajšnje, prav tako občutke, navzven pa tega ne zmoremo izraziti, saj se nam zdi vse skupaj preveč zastrašujoče.

Izkušnje iz preteklosti, ki določajo naše sedanje dojemanje in ravnanje, torej lahko ovirajo in celo onemogočajo jasno komunikacijo s partnerjem.
Tako je. Če so v ozadju temeljna čustva in občutenja, lahko pride do resnih komunikacijskih nesporazumov. Pogosto se dogaja, da ljudje dojamejo stvari preveč osebno. Če rečem svojemu možu, da ne bi seksala, to utegne doživeti tudi kot osebno zavrnitev: nisem več dovolj dober, z mano je nekaj narobe, skratka, sproži se lahko kup prepletenih negativnih občutenj. Sama pa sem hotela povedati le to, da mi ta hip pač ni do seksa, ne pa, da mi ni do njega. Sami si torej pogosto ustvarimo povsem svojo zgodbo.

Kako se temu izogniti? Vsak od nas je individuum, poenotiti naše dojemanje s partnerjevim najbrž ni prav preprosto.
Preprosto ravno ni, je pa možno. Temu rečemo intimni odnos, ne v smislu seksa, pač pa v smislu čustvene bližine. Intimnost je, ko nekomu dovolite, da vas zares spozna, si z njim izmenjujete najbolj skrite misli in si brez zadržkov izkazujeta čustva. Takih – intimnih – odnosov je dandanes žal vse manj, ljudje smo nestrpni že do sebe, kaj šele do drugih. Že sebi grem včasih na živce, kako mi torej ne bo šel na živce partner. Težava je v tem, da si ne vzamemo dovolj časa in ne raziščemo, kaj se dogaja z nami, kaj šele da bi ugotavljali, kaj se dogaja v človeku zraven nas. Šele ko je par pripravljen na skupno raziskovanje dogajanja v njunem interpsihičnem svetu, lahko zares začne graditi intimen odnos.

Vstop iz svojega sveta v svet dveh in s tem v nov odnos pogosto spremlja strah.
Res je, ohranjanje starega vzbuja občutek varnosti, vstop v nekaj novega pa sproža strah pred neznanim, ki ga spremljajo tudi tako imenovana zastrahovalna pričakovanja. Ustvarjanje novih odnosov od nas zahteva preobrazbo, zato včasih raje vztrajamo pri starem ali pa nezavedno ustvarimo situacijo, v kateri bomo podoživeli bolečino iz preteklosti. Toda ta bolečina je znana in nam nekako omogoča odnos oziroma pripadnost, na drugi strani pa nam onemogoča korak naprej.

Če hočemo naprej, moramo torej preseči preteklost in spremeniti vzorce obnašanja?
Na svet pridemo kot tabula rasa, vendar si na osnovi odnosov, ki jih ustvarjamo doma s starši in z bližnjo okolico hitro oblikujemo afektivne obrambne organizme, ki nas "varujejo" pred morebitno bolečino. Težava je v tem, da to postane naša psihična konstrukcija – naš jaz. Naše doživljanje v posameznih situacijah ali v zvezi s posameznimi ljudmi iz naše preteklosti je zelo podobno sedanjemu. Vzorce obnašanja in dojemanja namreč prenašamo naprej, lahko bi celo dejali, da ostajamo otroci, dokler se zavestno ne soočimo s spremembami.

Lahko to naredimo sami ali potrebujemo strokovno pomoč psihoterapevta?
Sami vzorcev obnašanja ne moremo spremeniti čez noč, saj ne vemo, v čem se gibljemo, ne vemo pa tudi, kaj povzročamo drugemu oziroma kaj se prebuja v človeku ob nas. Če bi to vedeli, bi vsakdo pri sebi že marsikaj spremenil.
Prepričana sem, da bi morali mladi, ki šele oblikujejo odnos, pred poroko oziroma začetkom skupnega življenja obiskati terapevta. Tako bi par lahko vsaj približno ugotovil, kje sta se našla, na čem temelji njun odnos, kaj eden ob drugem prebujata in spodbujata. Kajti prav lastnosti, ki nas pri drugemu sprva najbolj privlačijo in ki jih pri sebi najbolj pogrešamo, kaj hitro postanejo nekaj, kar nas najbolj moti.

Zakaj?
Ker stanje zaljubljenosti in zaslepljenosti mine. Ko mine in se pojavi prvi spor, se partnerja počutita nerazumljena, nespoštovana in neljubljena – enako kot sta se počutila v dobi odraščanja. Otrokov odnos z materjo in očetom se namreč vedno ponavlja tudi v odrasli dobi, le da tokrat s partnerjem. Na dan privrejo boleča občutja, in takrat se realen odnos šele začne. Zato vsak nov odnos zahteva rešitev starega; dokler tega ni, ponavljamo stare vzorce in z njimi bremenimo nov odnos.

Pogosto se skupaj znajdejo ljudje, ki so si podobni: imajo podobne vrednote, podoben pogled na svet … Je to pogoj za dober odnos ali ne nujno?
Pri iskanju partnerja gre pravzaprav za ponovitev vzorcev obnašanja in čutenja, ki so bili v mladosti prisotni v primarni družini. Na zunaj iščemo osebo, ki nas bo dopolnjevala.

Sorodno dušo.
Da, sorodno dušo. Ko jo začnemo iskati, si navadno rečemo, da iščemo človeka, ki ne bo podoben mami ali očetu, na nezavedni ravni pa v bistvu iščemo človeka, ki nam je čustveno zelo podoben. Po drugi strani iščemo človeka, ki nam bo dal vse, kar so nam starši iz različnih razlogov nezmožni dati. Iščemo primarna doživetja, ki smo jih imeli v času, ko so se znotraj družine v nas oblikovali temeljni afekti.

Vrniva se k nezvestobi. Ali se lahko zgodi vsakomur?
Nihče ni imun na nezvestobo, lahko se zgodi vsakemu paru in vsakomur. Danes ste lahko prepričani, da partnerja ne boste nikoli prevarali, čez čas pa se utegne zgoditi, da se bosta s partnerjem začela oddaljevati, nastopil bo trenutek, ko boste na čustveni ravni tako rekoč že odšli in prišla bo situacija, ko se bo zgodilo. To ne pomeni nujno, da se bosta zaradi tega tudi razšla. Včasih je lahko razkritje nezvestobe nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Utegne te namreč spodbuditi, da uvidiš, da se nekaj dogaja ali ne dogaja, da stvari, ki jih ne znata ubesediti, škripajo in da poiščeš pomoč.

Včasih je veljalo, da varajo predvsem moški, zdaj se v afere zapleta vse več žensk. Kaj se je spremenilo?
Veliko. Marsikdo se sprašuje, kako to, da so včasih moški več varali – kje so bile pa ženske? Ja, kje – doma! Moški so povečini varali s samskimi ženskami, poročene so bile namreč doma, zdaj pa varajo z ženskami, ki so že poročene ali pa v odnosih. Če so včasih ženske predvsem skrbele za družino, smo zdaj enakovredne moškim. Dobile smo več priložnosti, in tudi priložnost dela tatu, mar ne? Poleg tega živimo v vse bolj stresnem okolju, vse več časa preživimo v službi in prav na delovnem mestu se zgodi največ afer. Tam se namreč srečujemo ljudje s podobnimi vrednotami, mišljenjem, razumevanjem in interesi. Doma te partner očitajoče sprašuje, kje si bil, kaj si delal, kolega v službi pa te razume ter ceni tvoje delo in dosežke. In od tu gredo stvari včasih tudi naprej.

Razkritja afer so lahko zelo travmatična. Kaj je bolje – povedati ali ne?
Če se je res zgodilo samo enkrat, če je šlo res samo za skok čez plot, denimo na poslovni poti, in če lahko živiš s tem, bi rekla – ne povedati. Če pa ne moreš živeti s tem ali če partner nekaj sluti, je treba povedati.

Kaj pa, če gre za več kot le skok čez plot?
Potem je treba o tem povedati partnerju, saj drugače ne bo šlo naprej. Lahko sicer "furaš" nekakšen odnos, ampak zelo pogosto se čustveno povsem odklopiš. Že to, da se je to sploh zgodilo, kaže, da se v odnosu nekaj ne dogaja tako, kot bi se moralo.

Nekateri pari se zaradi nezvestobe razidejo, drugi ostanejo skupaj. V katerih primerih je odnos, ki ga je načela nezvestoba, možno znova vzpostaviti?
Če nezvesta oseba občuti obžalovanje in si oba partnerja dejansko želita ostati skupaj, je možno odnos znova vzpostaviti. Ključna sestavina oziroma prvi pogoj za okrevanje pa je potrpežljivost.

Kako "zdravite" tak odnos?
Par, ki pride na terapijo, pričakuje, da bo našel nekaj novega, hkrati pa tudi končno razumel nekaj starega. Ker je njuno življenje nefunkcionalno, morata najprej pojasniti, kaj je narobe, to pa v njiju vzbuja novo upanje, da se bo ob pomoči terapevta njun utesnjujoč in nemalokrat zelo boleč sistem spremenil. Pri terapiji zato neizogibno iščemo nekaj novega na stari način, pacienti se soočajo s temeljnimi afekti, ki so ukrojili blokado oziroma afektivni psihični konstrukt.

Terapevt oblikuje terapijo vzdolž starih relacijskih linij, pri čemer si prizadeva vsakega posameznika začutiti v njegovi razbolelosti in v vzajemnem temeljnem afektu. Pri tem mora nenehno opozarjati na stare modele vedenja, razmišljanja in čutenja, ki jih pacienti z vso silovitostjo vzdržujejo in s tem onemogočajo spremembo. Posameznik, par ali družina se namreč zelo težko odpove utečenim načinom odzivanja, saj jim čutenja, naj so še tako razdiralna, pomenijo odnos in obenem obljubo, da bo nekoč bolje. Terapevt in pacient skozi terapijo skupaj iščeta poti, kako biti drug z drugim zunaj utečenih modelov. Te poti so nato osnova za interakcije z drugimi.

Kako uspešna je terapija?
Uspešnost terapije je zelo težko meriti, odvisna je namreč tako od terapevta kot od pacientov. Če nekdo samo pride na terapijo in za spremembe ni pripravljen narediti ničesar, bo terapija neuspešna. Če pa si ljudje želijo sprememb in so zanje pripravljeni tudi kaj narediti, lahko ob pomoči dobrega terapevta to tudi zares storijo.
 
Je nezvestobo sploh mogoče pozabiti, je prelomljeno zaupanje možno v celoti povrniti?
Zaupanje lahko znova pridobimo, pozabimo nikoli. Prevara utegne uničiti partnerstvo, lahko pa ga celo okrepi, če se z njo odkrito soočimo, razčlenimo vzroke in začnemo zvezo graditi na zaupanju in vzajemnem razumevanju. Vnovična vzpostavitev zaupanja je ključnega pomena za okrevanje, okrevanje pa lahko prinese tudi boljši zakon oziroma odnos.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

terapija , partnerstvo , nezvestoba , zakon , varanje , prevara , zaupanje , psihoterapevt , odnosi , darja zgonc , veronika seles , družinska terapija , zakonska terapija , partnerski odnosi , partnerska zveza

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.