Nataša Briški, popotnica na severni tečaj

Nataša Briški, novinarka, urednica spletne postaje Metina lista in članica odprave The Women's Euro-Arabian North Pole 2018 Expedition
Nataša Briški, novinarka, urednica spletne postaje Metina lista in članica odprave The Women's Euro-Arabian North Pole 2018 Expedition (Foto: Jure Makovec)

Članica odprave The Women's Euro-Arabian North Pole Expedition 2018

Ljudje z izkušnjami v alpinističnih odpravah so mi opisovali, da v ekstremnih razmerah vsak gleda samo nase. V naši odpravi je bilo povsem nasprotno. Osem dni potovanja na severni pol smo druga drugi ves čas pomagale,« se odprave na severni tečaj spominja Nataša Briški, novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista.

Nataša Briški je bila članica odprave The Women's Euro-Arabian North Pole Expedition 2018, ki je 21. aprila 2018 stala na vrhu sveta oziroma na najbolj severni točki našega planeta. Cilj odprave, ki se je uradno začela 15. aprila, priprave nanjo pa slabi dve leti prej, je bil spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom, podirati stereotipe in ozaveščati ljudi, kaj vse je mogoče.

Ste ena redkih Slovenk, ki je stala na severnem tečaju. Ste srečali Božička?

Žal ne (smeh). Mogoče bi imele več možnosti, če bi se na pot odpravile decembra namesto aprila. Tako pa nismo srečale niti Božička, niti živali, niti nismo videle nobene rastline.

Kakšen je pravzaprav severni tečaj? Najbrž ni posebej označen.

Drugače od Antarktike, ki je zemeljska gmota in kjer južni pol označuje poseben drog, severni pol res ne more biti posebej označen, saj se led, ki ga prekriva, zaradi morskih tokov in vetra nenehno premika. Čeprav smo ves čas vedele, kaj nas čaka na najbolj severni točki, sem se na cilju vseeno vprašala: A to je to? Je pa zagotovo posebno doživetje pogled na satelitsko navigacijo, kjer piše 90°00'000", kar je oznaka severnega pola. To je edini kraj na svetu, kjer te lahko na satelitski navigaciji pričaka ta številka.

Za to posebno odpravo, v kateri je deset Evropejk in Arabk pod vodstvom izkušene pustolovke Felicity Aston doseglo severni pol, ste bili izbrani med približno tisoč prijavljenimi. Zakaj ste se sploh prijavili in kje ste opazili poziv?

Na to, da Felicity Aston išče primerne kandidatke za odpravo, me je opozoril kolega Marin Medak, s katerim občasno sodelujeva v okviru projekta Metina lista. Takoj me je pritegnilo. Že zato, ker na severnem polu še nisem bila, pa tudi zato, ker odpravo vodi svetovno znana avanturistka in pustolovka. Priznam, malo me je zabavala tudi misel na to, kako bi se na moj podvig odzvali prijatelji in prijateljice. Ti me namreč poznajo kot osebo, ki jo vedno zelo zebe.

Zelo me je pritegnila tudi zgodba, ki jo je postavila vodja odprave – povezati arabske in evropske države in pri tem raziskovati dialog med različnimi kulturami ter spoznavati različnosti. Arabsko kulturo sem do takrat slabo poznala, a me je kot novinarko zelo zanimala. Ni šlo torej le za preseganje same sebe in za fizično zelo zahteven projekt, ampak za celotno zgodbo projekta.

Po kakšnih merilih je vodja izbirala med tako številnimi prijavami?

Nisem povsem prepričana, saj nam razlogov za izbor ni nikoli pojasnila, a eno merilo je bilo zagotovo geografska lokacija – polovica ekipe je morala prihajati iz evropskih, polovica iz arabskih držav. Drugo merilo je bilo najbrž to, kako lahko posameznica pripomore k uspehu odprave. Tu je najbrž veliko prispevalo moje poznavanje medijev in dela z njimi, pa tudi poznavanje družbenih omrežij. Med drugim sem predlagala, da bi pripravljale podkast (gre za digitalno vsebino, ki jo je mogoče s spleta periodično prenašati na računalnik, op. a.), in ga pozneje skupaj s Felicity tudi vodila. Bila sem dobro fizično pripravljena in iz Slovenije, s katero Felicity do takrat, če se ne motim, še ni sodelovala.

Ste imeli z njo pred dokončno odločitvijo tudi kakšen oseben stik?

Prvi del je bila prijava, drugi pa pogovor prek skypa. Tu smo preigravale reakcije v različnih scenarijih, Felicity nas je seznanila z nevarnostmi, ki nas lahko doletijo, nato pa smo se srečale na prvih pripravah. V dveh letih, kolikor je trajalo, da se je ekspedicija začela, sta dve kandidatki odpadli. Prva, ker ni dovolj resno pristopila k projektu, druga pa, ker je bilo očitno, da ne bo zmogla fizičnega napora. Vsem nam je bilo jasno, da ne bomo šle na sprehod po parku, zato je bilo veliko bolj smiselno, da sta odstopili prej.

Vodja je imela zelo veliko odgovornost – popolne amaterke je morala popeljati na zelo zahtevno pot. To, da tečeš maratone, ti v ekstremnih razmerah, ki vladajo na severnem tečaju, ne pomaga prav veliko. Tamkajšnje okolje namreč zahteva druge veščine, ki smo se jih morale naučiti. Poleg tega – saj veste, teorija je eno, praksa je nekaj povsem drugega. Lahko si fizično aktiven pri minus 10 stopinjah Celzija, a ko prideš na minus 40, je občutek precej drugačen.

Koliko časa so trajale priprave?

Prvič smo se dobile jeseni 2016, aprila 2018 pa smo se odpravile na ekspedicijo. Sprva je bil odhod predviden leta 2017, a je vodja odprave zanosila in se je premaknil za skoraj leto dni.

Kako ste se osebno pripravljali na to odpravo?

Fizično sem redno aktivna, a sem te aktivnosti še okrepila. K običajnemu tedenskemu ritmu sem dodala delo s strokovnjakom za fitnes. Vedela sem namreč, da bo treba za seboj vleči sani, težke približno 40 kilogramov, zato sem krepila boke in spodnji del hrbta, da ne bi bilo poškodb in da bi napore ob vleki lažje prenašala.

Verjetno pa ni bila pomembna samo dobra fizična pripravljenost, ampak tudi psihična.

Zagotovo. Vodja ekspedicije je na pripravah poudarila, da je pomembno biti fizično dobro pripravljen, še bolj pa to, da imamo glavo na pravem mestu. In bolj kot fizično me je skrbelo psihično stanje. Moj največji izziv je bil, kako odpraviti strahove – na primer, kaj, če me bo zeblo, kaj, če ne bom mogla spati … Da bi se znala spopasti s takšnimi mislimi, sem se povezala s Saro Isakovič, za katero lahko rečem, da je odlična strokovnjakinja za psihologijo v izrednih razmerah. Pojasnila mi je, kako uravnavati misli, ko si soočen ne le z ekstremnimi fizičnimi napori, ampak tudi z na primer vremenom, na katero nimaš vpliva. Takrat moraš opraviti z mislimi, ki ti kljuvajo v glavi, ne smeš jim dopustiti, da vplivajo nate toliko, da si zaradi njih slabša. Sara mi je pokazala nekaj tehnik, kako misli usmeriti zgolj na tisti trenutek in se ne ukvarjati z nepotrebnim.

Druga pomembna stvar je bila usmerjanje toplote – kako na primer z mislimi ogreti najbolj kritične dele telesa, torej spraviti toploto iz toplejših delov telesa v tiste dele, ki se v tistem trenutku zdijo hladnejši. Gre za neke vrste avtogeni trening, s katerim se do takrat nisem ukvarjala. Ugotovila sem, da ne gre za larifari. Sara mi je znala zelo pomagati pri stvareh, za katere sem predvidevala, da bi mi na odpravi lahko povzročale težave.

Je bilo povsem od vas odvisno, koliko časa in energije boste namenile pripravam?

Vodja nam je na skupnih pripravah, tri smo imele, pripravila individualen program treninga, a ni bedela nad nami. Povedala nam je, da moramo biti ustrezno pripravljene in da moramo k odpravi resno pristopiti. Potem je bilo pa od nas odvisno, kako se bomo tega lotile.

V skupini ste bile same ženske, velikokrat pa slišimo, da je na primer delo v zgolj ženskih kolektivih bolj naporno kot v mešanih. Kakšne so vaše izkušnje?

V našem primeru se je to izkazalo za čisti stereotip. Predvidevam, da je bila to predvsem zasluga vodje. Dober vodja namreč hitro zazna, med kom se lahko pojavi konflikt, ki je v tako težkih razmerah na omejenem prostoru z neznanci, s katerimi si skupaj dan za dnem, 24 ur na dan, neizogiben. Očitno je znala sestaviti ekipo tako, da je delovala.


Si niste nikoli skočile v lase?

Zagotovo smo si šle kdaj na živce, a smo bile dovolj zrele, da nismo zaostrovale situacije, saj smo se zavedale, da to nikomur ne koristi. Kratki stik se je tu in tam pojavil, vendar vse v mejah normale. Zlasti pa sem bila presenečena nad nesebičnostjo posameznic. Ljudje z izkušnjami v alpinističnih odpravah so mi opisovali, da naj bi v ekstremnih razmerah vsak gledal samo nase. V naši odpravi je bilo nasprotno. Osem dni potovanja na severni pol smo druga drugi ves čas pomagale. Sama sem na primer imela zoprne sani, ki so se mi nenehno obračale, in kolegice so mi pri reševanju situacije vedno pomagale. Ko je katera padla, smo ji druge priskočile na pomoč …

Imele smo tri šotore, v dveh so bile po štiri osebe, v našem pa samo dve, saj smo morali že takoj na začetku zaradi ozeblin evakuirati eno članico. Tisto, kar so v drugih dveh šotorih počele štiri osebe, sva morale v najinem narediti dve. Toda vedno so nam prišle pomagat punce iz drugih šotorov. To sodelovanje in pomoč sta bila zagotovo ena izmed zelo pozitivnih stvari te odprave.


Torej tekmovanje le ni povsem izrinilo sodelovanja.

Pri nas ni šlo za tekmovanje – ni bilo pomembno, katera pride prva na cilj. Vedele smo, da bomo dosegle zmago, ko bo na skrajno severno točko prišla celotna odprava. Nikogar nismo želele premagati, le lastne strahove. No, pa tudi stereotipe, da to ni za ženske.


Koliko kilometrov ste naredili?

Obstajata dve vrsti ekspedicij na severni pol. Ena je dolga približno sto kilometrov, druga pol manj. Naša je bila daljša, vendar pa se natančno število kilometrov spreminja, saj se led premika. Včasih, ko smo se zjutraj zbudile, smo bile zaradi gibanja ledu in vetra za par kilometrov bližje cilju, sicer pa smo prehodile od 10 do 12 kilometrov na dan. Led, po katerem smo hodile, je bil precej lomljiv in tanjši kot prejšnja leta, zato smo vedno iskale optimalno pot, kar je pomenilo, da smo se izogibale nevarnim krajem. Nekoč smo šle raje nekaj kilometrov v povsem nasprotno smer, kot pa da bi tvegale, da bi katera padla v vodo.


Toda vi ste občutili ledeno vodo, kajne?

Sem, toda na pripravah na Islandiji. Sprva sem mislila, da bo vse bolj teoretično – da nam bodo opisali občutke in navodila, kako ravnati, če bi katera padla v vodo. Toda na koncu nas je vodja odprave v tankem športnem perilu poslala v ledeno mrzlo vodo. Nato smo se morale zakotaliti po snegu, da ta pobere čim več vlage, in se čim prej v šotoru spraviti iz mrzlih in mokrih oblačil. Res je bilo zelo hladno, a zaradi tega ni nobena zbolela. Smo pa vse občutile, kako je, ko te oblije ledena voda.

Lahko rečete, da ste se članice dopolnjevale? Ste si bile zelo različne oziroma kaj vas je povezovalo?

Zagotovo nas je povezovala želja po odkrivanju drugačnega. Bile smo stare od 27 do 49 let, zelo različnih poklicev – od grafične oblikovalke, bančnice, gorske vodnice, novinarke ... Ko je vodja sestavljala ekipo, nas je vprašala, ali se vidimo kot osebo, ki zahteva, da je vse po pravilih, ali kot osebo, ki je bolj sproščena in se prepušča dogodkom. Nisem vedela dobro, zakaj to sprašuje, sklepala sem, da želi v ekipi več oseb, ki se držijo dogovorov in navodil. Ugotovila pa sem, da je zelo pomembno, da je ekipa sestavljena iz ljudi različnih profilov – da so v njej ljudje, ki se povsem držijo pravil, pa tudi taki, ki se ne sekirajo preveč. Vse smo šle čez fizično približno enake ovire. Imele smo različna znanja, vendar smo vse morale obvladati iste stvari.

Kaj vam je bilo najtežje?

To, da je kolegica iz Savdske Arabije, ki je bila v mojem šotoru, dobila ozebline in morala odpravo predčasno končati. Hudo mi je bilo, ker sem jo spremljala dve leti in videla, koliko je vložila v ta projekt. Naredila je napako, ni bila dovolj pozorna na premražene roke. Zebe te namreč ves čas, paziti pa smo morale, da nas ni preveč. A ko si prvič v takih razmerah – od minus 15 do minus 38 stopinj Celzija je bilo –, je zelo težko postaviti mejo, kaj je še normalno in kaj je preveč. Poleg tega sem tisti dan, ko so evakuirali Savdijko, ugotovila, da imam tudi sama začetek ozeblin. Če zanje ne bi v naslednjih dneh pravilno poskrbela, bi bila lahko naslednja, ki bi jo morali evakuirati. A v projekt vložiš veliko časa in denarja, zato je žalostno, da ga ne moreš končati zaradi ozeblin.

Težko je bilo, ker sva bili v enem šotoru le dve, kar je pomenilo veliko več dela v primerjavi z drugimi, hkrati pa sem morala paziti, da poškodba prstov ne bi napredovala, kar je pomenilo nenehno skrb za suhe in pravilno izbrane rokavice ter nenehno premikanje prstov.

Kako toplo je bilo v šotoru?

Gorilnik hitro in zelo segreje prostor, tako da smo bile lahko v kratkih rokavih, vendar smo zlasti v prvih dneh morale varčevati z gorivom, saj nismo vedele, koliko časa bomo na poti. Bližje smo bile cilju, bolj smo si privoščile toploto. Je pa res, da se šotor ohladi takoj, ko gorilnik ugasne.


Kdaj ste imele čas za osebne zgodbe, izmenjavo mnenj, spoznavanje?

Največ na pripravah, manj med odpravo. Ko smo hodile, se nismo mogle pogovarjati, saj zaradi oblačil in vetra ne slišiš skoraj nič. Hodile smo 90 minut, nato pa sedem do deset minut počivale. V tem času smo opravile, kar smo pač morale, nujno pa smo morale tudi kaj popiti in pojesti. Pravi čas za pogovor je bil zvečer, v šotorih.

Kmalu bo minilo leto in pol od te odprave. Vas je kakorkoli spremenila? Se na primer zdaj prhate z mrzlo vodo?

Niti pod razno (smeh)! Sem pa opazila, da imam veliko večjo toleranco do mraza. Mislim, da je to podobno kot pri teku – ko tečeš dva, tri kilometre, se ti na primer 10 kilometrov zdi ogromno. Ko torej izkusiš minus 38, se ti minus 10 ne zdi več nič groznega. Poleg tega si lahko pomagam še z avtogenim treningom, ki sem se ga naučila med pripravami.

Kaj pa kot osebo? Ste zdaj kaj drugačni?

Zanimivo vprašanje … Dekleta iz arabskih držav so zagotovo morala čez veliko višje ovire kot Evropejke, tudi zaradi družbenega pritiska in dojemanja vloge ženske v njihovem svetu – ta ne dopušča ženski, da se sama namensko spopada z izjemnimi situacijami. Zase pa ne morem reči, da me je ekspedicija zelo spremenila. Že od prijave sem vedela, kaj lahko pričakujem od sebe, in to, da sem pripravljena za dosego cilja narediti vse, kar je treba. Nisem dvomila, da sem sposobna to narediti.

Bolj me je odprava obogatila z izkušnjo poznavanja deklet, ki živijo v teh državah, pa tudi spoznanja, kaj pomeni biti dober vodja. Seveda me je kot novinarko zanimalo tudi, kako je na severnem tečaju, o katerem vse več govorimo tudi zaradi globalnega segrevanja, pa tudi to, kako ravnati v takih razmerah. Veliko sem se naučila.

Kaj torej pomeni biti dober vodja?

Zagotovo ne to, da se nekdo postavi nad tabo in uporablja svojo moč, kriči, ponižuje, ukazuje. To je preživeto. V naši odpravi je vse potekalo na temelju sodelovanja, vodja pa nas je usmerjala in spodbujala. V vsaki je videla posebnosti in nas znala pripraviti, da smo šle čez sebe, da smo vse presegle tisto točko, za katero smo mislile, da je naš vrh. Vse je potekalo prek spodbujanja, sodelovanja in pozitivne motivacije, a hkrati nam je Felicity dala vedeti, da ve, o čem govori, in da projekta ne smemo jemati z levo roko. V nas je iskala vrline in jih spodbujala.


Ste s članicami odprave še vedno v stiku?

Smo, z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Vse z zanimanjem čakamo, da bo pripravljen dokumentarni film o naši odpravi, saj je naše dogodivščine posnela tudi filmska ekipa. Po zadnjih informacijah naj bi bil končan v začetku leta 2020. Pripravljamo pa tudi knjigo o ekspediciji, a podrobnosti še ne morem razkriti.


Kaj pa vi? Kaj trenutno počnete? Se morda pripravljate na kakšen nov izziv?

Ne še, čeprav se podobne izkušnje ne bi branila. Trenutno se bolj posvečam predstavitvam odprave otrokom. Njih zlasti zanimajo severni medvedi, ki pa jih, na srečo, nismo videle.


Ni bilo Božička, ni bilo medvedov …

Res je, smo pa videle ledeno goro, kar se tako severno ne bi smelo zgoditi. To dokazuje, da se tudi na tem koncu dogajajo izjemne spremembe in da je globalno segrevanje zelo resna grožnja našemu planetu.

Galerija

Nataša Briški, novinarka, urednica spletne postaje Metina lista in članica odprave The Women's Euro-Arabian North Pole 2018 Expedition Jure Makovec

Nataša Briški (tretja z desne), odprava na severni pol The Women

Vodja je imela zelo veliko odgovornost – tako rekoč popolne amaterke je morala popeljati na zelo zahtevno pot. To, da tečeš maratone, ti v izjemnih razmerah, ki vladajo na severnem tečaju, ne pomaga prav veliko. Tamkajšnje okolje namreč zahteva druge veščine, ki smo se jih morale vse naučiti. The Women

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki