Boštjan Gorenc – Pižama: Za rojstni dan sem si podaril zdravje

Nimam posebnih čustvenih afinitet do tega. Ko se mi nekaj zgodi, ko nekaj začutim, padejo odločitve in se mi zdi, da te tudi bolj držijo. Če bi si za novo leto rekel, da bom tisto leto shujšal, nisem prepričan, da bi to res delovalo. To se je nepričakovano zgodilo sredi leta. Nisem eden tistih, ki si vsako leto sproti naredijo načrt. Moje delo je tako raznovrstno, da si ne morem reči, zdaj bom pa delal v okviru fiskalnega leta. Projekti, ki se odpirajo, so stvari, ki organsko rastejo, se razpirajo, cvetijo, kakšna vejica kje oveni in treba jo je malo obrezati, da se lahko drugje razraste bolj košato. Zdaj sem se celo naučil, da si vsaj dvakrat na leto privoščim oddih, da se mi ne pripeti izgorelost.

Pravzaprav je bila vse skupaj rahla površnost, ker sem se namesto na 40 opral na 90 stopinj in prišlo je do krčenja materiala (smeh). Lani sem si za 40. rojstni dan podaril menedžerski pregled, kakor se bolj uglajeno reče sistematskemu pregledu. Doživel sem epizodo izgorelosti, saj sem računal, da bom lahko čezmerno delal. Danes namreč sledimo lažnemu maliku, češ če ne delaš preveč, si manjvreden. Če nisi ves čas izgorel in na robu svojih zmožnosti, v tem svetu ne veljaš prav dosti. Dejali so mi, da bi bili moji izvidi dostojni, tudi če bi imel nekaj deset kilogramov manj. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Bal sem se, da so materiali že rahlo iztrošeni, in vedel sem, da je zdaj ena zadnjih priložnosti, da obrnem ploščo in rešim tisto, kar se še rešiti da – in očitno je bilo tega kar dosti. Čez nekaj časa mi je znanec, trener Andraž Šrekl, predlagal, da bi hodil k njemu na treninge. To mu je namreč pomenilo izziv, saj večinoma dela z ljudmi, ki so že telesno dobro pripravljeni in potrebujejo le končno »tejliranje«. Zanimalo ga je, kako nekoga, ki je zares zaseden, zaležan, nima zdravih življenjskih navad, spraviti na druge tirnice. Sprejel sem.

Začel naj bi postopno, enkrat, pozneje dvakrat, tri­krat na teden. Pa sem si po prvem treningu rekel, zakaj ne bi začel na polno. Zakaj ne bi obliža kar strgal s kože, namesto da bi ga pod tekočo vodo počasi odstranjeval? Tako sem dejansko od nič gibanja oziroma le tistih nekaj sprehodov v naravi in skakanja na odru prišel do telovadbe pod vodstvom trikrat, štirikrat na teden. Ko trikrat na teden skoraj umreš v fitnesu, se ti zdi zaman ves ta trud vreči stran z nezdravim življenjem na drugih področjih. Tako se začne ta mala snežinka valiti v veliko kepo, ki preraste v veliko snežno kroglo, ki odpade s tvojega telesa, in nenadoma si lažji za 40 kilogramov.

Danes lahko veliko goljufaš z okusom. Pred osmimi leti sem poskušal z gibanjem in zdravo prehrano ter bil tri mesece povsem brez sladkorja, kar je bilo precej podlo. Saj se prečistiš, vendar ko znova poskusiš sladkor, te odnese. Danes ta sladki okus dobiš z beljakovinskimi čokoladami s sladili. Opustil sem večerne navade, kar je ob nastopih do desetih ali enajstih zvečer težko. Preden sem šel domov, sem imel navado iti na pico, kebab ali kaj podobnega. Zdaj je potrebnih več priprav in imam s seboj nekaj zdravega. Zakoličiti je treba tudi redne obroke. Res pa je, da se hitri prehrani nisem povsem odpovedal. Še zmeraj si jo privoščim, vendar pazim pri količini. Ne jem le piščančjih prsi in brokolija na pari.

Če je pred mano čips, ga jem, vendar zmerno in drugje malo zmanjšam vnos. Je pa tudi res, da ko se več gibaš, si lahko kaj privoščiš brez posledic. Zelo rad imam kruh in testenine, česar zdaj pojem zelo malo – in to se pozna. Pogrešam pa lukoviške žemlje in to je najhuje! Ko sem se preselil v to občino, sem se zaljubil v te mehke, penaste žemljice. Takšne so kot tiste včasih, ko smo bili otroci. Povsem drugačne od teh, ki jih dobiš danes – skorja in vmes drobna pajčevina. To so stvari, ki jih pogrešam in se jim moram izogibati.

Na srečo sem si duha že natreniral toliko kot telo in se ne vdam tako hitro (smeh).

To sem delal pet, šest let. Mladim smo razlagali, da za dobro zabavo ni nujno biti pijan. Delal sem pri projektu Z glavo na zabavo, pri katerem sem prebredel ogromno diskotek in lokalov, kjer smo zabavali mlade. To je projekt Saša Kravosa v sodelovanju s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu ter ministrstvom za zdravje. To niso bili žuri brez alkohola, vendar smo tistim, ki so napihali do zakonsko določene meje za sposobnost vožnje, podeljevali nagrade. Našli so se tudi nekateri, ki so med seboj tekmovali, kdo bo več napihal, drugače pa je bilo zelo pozitivno. Ni šlo za prisilo, saj vemo, da se bodo mladi na prisilo in avtoriteto odzvali prav nasprotno. Pokazali smo jim alternativo, jih za to nagradili, odločili pa se bodo sami. Ne moreš jih prisiliti in ne moreš prepričati prepričanih. Moji nastopi so pri bralni znački nagrada za tiste, ki so jo opravili. Všeč mi je, da na začetku šolskega leta nastopam za vse, kar je spodbudno – in včasih še kakšnega neprepričanega dobim na bralno stran.

Največkrat me vprašajo, zakaj ime Pižama. Nekatere zanima, kako je pisati, in vprašajo za nasvete. Zanima jih tudi, koliko časa se prevaja knjiga in ali imam kakšno žival. Ni se mi še zgodilo, da bi me vprašali, kot so menda že nekega pisatelja, kdaj sem umrl. Veliko mi pomeni, ko z žarom razlagam o literaturi in pozneje dobim povratne informacije od knjižničark in učiteljic, da so se vsi zgrnili v knjižnico.

Zdi se mi, da je največja težava preobilje informacij, ki nas obdajajo. Občasno se je treba znati iztrgati iz vsega tega navala in prav branje je zelo dobra pot. S preskakovanjem po povezavah in kliki smo razvadili možgane. Nove informacije postanejo kot droga, sproščajo se hormoni in nenehno potrebuješ nove dražljaje, vse pa obdelaš le površinsko. Knjige te pripravijo do koncentracije, osredotočenja v eno smer, kjer prebereš vsako besedo in ostaneš dalj časa pri eni temi. Pri tem možgani delujejo drugače. Druga težava v preobilju informacij pa je, da je treba mlade naučiti kritično presejati vire in ovrednotiti informacije. To ni težava le pri mladih, takšni smo vsi. Vidimo, kako hitro pride do deljenja stvari, potrditev naših prepričanj, čeprav sploh ni nujno, da gre za resnično novico. Na drugi strani je želja po ogorčenju. Iščemo stvari, s katerimi se bomo lahko ogorčili in pokazali svojo gorečnost. Pograbiš kričeč naslov in ga deliš, ne da bi zgodbo prebral, se pozanimal, ali je resnična. Gre za sposobnost presejanja. Zdi se mi, da to potrebujemo veliko bolj kot pomnjenje podatkov in faktografije.

Zdaj jim v branje dajejo sodobnejše in letom primernejše vsebine. Naj navedem banalni primer Cankarjevega dela Pehar suhih hrušk, ki je s psihološkega vidika danes disfunkcionalno, saj takrat še ni bilo govora o komunikaciji, s katero bi razčiščevali odnose. Samo zato, ker v zgodbi nastopajo šestletniki, še ne pomeni, da je to čtivo za šestletnike. Ena mojih travmatičnih knjig, ki smo jih brali, je Lukec in njegov škorec. Travmo mi je povzročil predvsem opis, ko mu na poti v Ameriko umre mama, kako jo zavijejo v povoščeno platno, obložijo s kamni in spustijo v ocean.

Ne posplošujem rad, vendar vidim neke vzorce. Ta dela so sicer literarno kakovostna, pomembno pa je, kateri starosti jih boš predstavil. Mislim, da se nam bolj poznata skromnost in odrekanje. Dostikrat imam občutek, da se ljudje bojijo biti srečni, prepričani so, da morajo trpeti, strah jih je. Mladi veliko videnega in prebranega prevzemajo in zato je dobro, da se po prebrani knjigi o temi z nekom pogovorijo prav zato, da bi otrok lažje ponotranjil sporočila in nauke. Ne pravim, da bi morale biti te težke teme povsem izvzete. Dobro je, da skozi zgodbe spoznajo tudi temnejše plati življenja, da niso pozneje presenečeni. Nevarno je, da smo danes z otroki preveč zadržani oziroma jim prikrivamo temačne plati, denimo smrt bližnjega. Zdi se mi, da lahko pri tem literatura zelo pomaga, saj skozi zgodbe predstavi neko pojasnilo in vodilo. Ljudje funkcioniramo skozi zgodbe.

O tem nisem veliko razmišljal. Za določene zgodbe včasih dejansko potrebuješ nasilje. Macbeth ne bi bil Macbeth brez nasilja, saj si ne bi postavljal vprašanj o oblasti, manipulaciji, želji po nadvladi... Pomembno je, kako je nasilje umeščeno. Ali ima nasilje v določenem delu vlogo ali gre le za nasilje brez podlage. Če si imel normalno vzgojo, znaš ločiti fikcijo od resničnosti.

Pogosto. V prvem razredu še nisem bil povsem socializiran, bil sem priden, sedel sem v prvi vrsti, debelušen, in so me zafrkavali. Ker so dobili odziv, je bil še večji žur. Pižama sem postal, ker sem bil dvakrat v šoli v trenirki.

Ko si žrtev, te je ponavadi strah povedati. Predvsem povedati, kaj se jim dogaja. Tudi vrstniki naj to povedo naprej. To ni »špecanje«, gre za pomoč drugemu. Nedolžno zbadanje je lahko res nedolžno, lahko pa koga zaboli. To so stvari, ki se rešijo z dialogom. Na nekaterih šolah izvajajo program nenasilne komunikacije, kjer spodbujajo k reševanju konfliktov in nasilja. Sodeloval sem tudi z Unicefom pri projektih Povej! in Varne točke. Pomembno se mi zdi, da se otroku ponudi roka. Pri otrocih je največja travma, da bi ostali sami, da bi se izgubili, da ne bi našli poti domov... Tudi za najstnike se mi zdi pomembno branje problemske literature, saj jih je pogosto strah spregovoriti tudi z najbližjimi in prijatelji. Ko nekdo čuti stisko, je ta resnična, čeprav težave lahko niso tako hude, kot se zdijo, vendar potrebuje nekoga, ki mu jih pomaga prebroditi. Skozi problemsko literaturo se lahko naučijo lotevanja težav, včasih pa tudi, kako se jih ne lotevati.

Kdaj se mi utrne kakšna šala in opazim, da bi bila lahko napačno razumljena, je preveč na prvo žogo ali pa stereotipna. Kot komik se poskušam držati pravila udarjanja navzgor, da se praviloma delam norca iz oseb na položaju, nekoga, ki ima moč, ne pa iz ranljivih skupin. Ne pravim, da marginalne skupine ne smejo nastopati v šalah, pri čemer moram paziti, kako jih obrnem.

Ponavadi v neprimernih (smeh). Če bi me ustavil policist, se verjetno ne bi delal norca. In na pogrebih. No, odvisno od tega, čigav pogreb bi bil (smeh).

Mislim, da smo si v tem zelo podobni z zdravniki. Od vseh pričakujejo, da bomo delali zunaj svojih uradnih ur. Najmanj osem let so morali študirati in jim potem, kadarkoli pridejo na zabavo, nekdo kaže svoje poškodbe. Meni pa rečejo, naj povem en vic. Gre za enako stvar, samo da sem sam do tega prišel brez diplome (smeh).