Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Število ozdravljenih z rakom se je v 40 letih podvojilo

prof. dr. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana in nacionalni koordinator državnega programa obvladovanja raka
prof. dr. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana in nacionalni koordinator državnega programa obvladovanja raka (Foto: Jure Makovec)

"Rak nastane iz ene same mutacije v eni sami celici, ki se potem deli in deli, s tem pa se poveča možnost, da se takšne celice razširijo po telesu. Izjemno pomembno je torej, da raka čim prej ujamemo in zdravimo lokalno. Če ga odkrijemo zelo zgodaj, ga lahko v velikem odstotku pozdravimo že z manjšim kirurškim posegom ali obsevanjem manjšega predela,« pojasnjuje prof. dr. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana in nacionalni koordinator državnega programa obvladovanja raka.

Ob tem poudarja, da smo velik preboj dosegli s presejalnimi programi: »Vsi trije presejalni programi, ki potekajo v Sloveniji, so zelo učinkoviti. Ne omogočajo le zgodnje odkrivanje raka, programa Zora in Svit vplivata tudi na samo obolevnost, saj z odstranitvijo predrakavih sprememb do bolezni sploh ne pride."
Diagnoza rak je za večino ljudi velik šok, čeprav to že dolgo ni več bolezen, ki ne bi bila ozdravljiva ali obvladljiva. Koliko bolnikov danes ozdravi?
Za Slovenijo imamo zelo natančne podatke, saj jih vestno vodimo v registru raka. Merilo je podatek, koliko bolnikov je zdravih pet let po diagnozi – in takih je skoraj 60 odstotkov. Od leta 1983, odkar delam na Onkološkem inštitutu, je ta delež s 30 odstotkov narasel na 60. Če upoštevamo še dejstvo, da danes zboli veliko več ljudi kot pred tremi desetletji, je 60 odstotkov zelo dobra številka. Lahko torej rečemo, da je danes zdravljenje raka, seveda odvisno od vrste, v velikem deležu uspešno.

Kljub temu se je v Sloveniji te bolezni dolgo držal neupravičen pečat neozdravljivosti.
Pred 30 leti je bila tabu že diagnoza, bila je dilema, ali jo povedati ali ne, danes te dileme ni več, odnos med zdravnikom in bolnikom je odprt in jasen. Včasih ni bilo spleta, zato je bil strah veliko večji, zdaj pa je dosegljivih ogromno informacij, bolniki niso več šokirani, spoprimejo se z diagnozo in prihajajo s konkretnimi vprašanji o tem, kako bo potekalo zdravljenje, kakšna zdravila potrebujejo in podobno. Se pa v nekaterih okoljih še vedno dogaja, da se bolniki okolici bojijo priznati, da imajo kronično bolezen, kar rak danes je. Tudi ta tabu pa počasi izginja.

Zdravljenje je izjemno napredovalo, spremenili so se pristopi, tehnike, vse več je novih zdravil, vse več pa je tudi napovedi, da bomo v prihodnosti znali raka tudi preprečiti. Kako blizu oziroma daleč smo?
Moje mnenje je, da raka nikoli ne bomo mogli v celoti preprečiti, lahko pa zmanjšamo obolevnost, ga odkrijemo prej, izboljšamo preživetje in ga nekoč tudi pozdravimo.

V bližnji ali daljni prihodnosti?
V 30 letih se je ozdravitev raka povečala za 30 odstotkov, zato lahko pričakujemo, da se bo ozdravitev v prihodnje povečevala še hitreje. Iz konkretnih podatkov lahko sklepamo, da je to obdobje nekje med 30 in 50 leti. Morda sem pesimističen in se bo to zgodilo še prej. Tudi pred 30 leti si namreč nisem mogel predstavljati, da bo danes tako, kot je – da bo delež ozdravitev tako velik.

Veliko bolnikov v stiski, ko napoved ni dobra, išče pomoč pri zdravilcih, v tako imenovanih alternativnih metodah – nekateri poskušajo raka izstradati in podobno. Kako škodljivi so lahko taki postopki?
Določen delež tovrstnih zdravljenj ni škodljiv, velik delež pa je. V 40 letih dela sem videl marsikaj, toda razne metode, kot so stradanje ali posegi z različnimi snovmi, se doslej še nikoli niso izkazale za učinkovite. Vsi primeri, ki jih poznam, ko so bolniki opustili učinkovito zdravljenje z uradno medicino, so se končali slabo. Nič nimam proti, da ljudje iščejo pomoč tudi drugje, saj je to povsem človeško, zaboli pa me, ko vidim, da je neka bolezen popolnoma ozdravljiva, pa bolnik opusti zdravljenje, ker se zdravi alternativno, in se slabo konča. Drugače je, če bolnik nima več možnosti in se zaradi alternativnega zdravljenja bolje počuti, vsekakor pa mora tudi v takih primerih zdravnik oceniti, da mu to ne škodi.

V Sloveniji se število obolelih za rakom povečuje: za to boleznijo v zadnjih letih zboli več kot 14 tisoč ljudi na leto. Kateri so glavni razlogi za rast – je to predvsem staranje prebivalstva, več kot 60 odstotkov bolnikov je namreč starejših od 65 let?
Na podlagi spremljanja incidence glede na starost lahko sklepamo, da sta dve tretjini primerov povečanja obolevnosti zaradi starosti, ena tretjina pa zaradi razvad in okoljskih dejavnikov. Glavni dejavniki tveganja pri tej tretjini so kajenje, neustrezna prehrana, premalo gibanja, kancerogeni in hormonski motilci ter drugi kemični dejavniki v okolju. Tretjino primerov raka bi torej lahko preprečili, če bi se izogibali dejavnikom tveganja – če ne bi kadili, če bi se več gibali, zdravo prehranjevali in pazili na dejavnike okolja.

Ključnega pomena za zdravljenje raka je zgodnje odkrivanje te bolezni. Zakaj je to tako pomembno?
Rak nastane iz ene same mutacije v eni sami celici, ki se potem deli in deli, s tem pa se poveča možnost, da se takšne celice razširijo po telesu. Izjemno pomembno je torej, da raka čim prej ujamemo in zdravimo lokalno. Če ga odkrijemo zelo zgodaj, ga lahko v velikem deležu pozdravimo že z manjšim kirurškim posegom ali z obsevanjem manjšega predela.

Žal pa se prepogosto dogaja, da ljudje odlašajo in odlašajo z odhodom k zdravniku. Kaj je glavni razlog za to? Ljudje imajo različno odgovornost do svojega zdravja: nekateri niso dovolj pozorni, drugi težavam, dokler niso res hude, ne pripisujejo velikega pomena, tretji menijo, da se njim ne more zgoditi kaj resnega, nekateri imajo večjo toleranco za bolečine, drugi manjšo... Glavni razlog za odlašanje z obiskom zdravnika pa je največkrat strah. Ljudje se raka bojijo, vendar ta strah raje potisnejo v podzavest in odlašajo s soočenjem z zdravnikom, z diagnozo.

Koliko na odkrivanje raka vplivajo razmere v primarnem zdravstvu? Osebni zdravniki so preobremenjeni in pogosto nimajo časa, da bi bolniku pozorno prisluhnili.
Večina bolnikov vstopa v zdravstveni sistem prek primarnega zdravstva in odločitve na tej točki lahko ključno vplivajo na izhod zdravljenja. Vprašanje pa je, koliko časa ima primarni zdravnik na voljo, drugo vprašanje je znanje tega zdravnika, tretje pa dostopnost nekaterih preiskav in specialistov, kamor zdravnik napoti svojega pacienta na podlagi določenega suma.

Statistični podatki kažejo, da ima družinski zdravnik zelo malo časa za posameznega pacienta, čakalne dobe pa so ponekod zelo dolge. Naše fakultete dobro izobražujejo zdravnike, vendar so med posameznimi zdravniki razlike. Zato na pobudo državnega programa za obvladovanje raka družinski zdravniki pripravljajo smernice oziroma poti za napotovanje v nadaljnjo obravnavo po določenih simptomih. Tudi uvedba napotnice »zelo hitro« lahko veliko pripomore k izboljšanju stanja na tem področju. Primarna raven zdravstva je zelo pomembna, saj je poleg presejalnih programov osnovni filter za zgodnje odkrivanje raka. Poleg tega so družinski zdravniki tudi pomemben element presejalnih programov, saj najbolje poznajo svoje paciente.

Zgodnje odkrivanje raka pogosto ovirajo tudi dolge čakalne dobe.
Dolge čakalne dobe ovirajo dostop do diagnostike in s tem slabšajo možnost zgodnjega odkrivanja bolezni, pa tudi zdravljenja. Za onkologijo je namreč čas zelo pomemben. Celice se delijo, ob tem pa nekateri raki rastejo hitreje kot drugi, zato enako pravilo ne velja za vse. Na splošno pa naj bi se zdravljenje začelo najpozneje mesec dni po postavljeni diagnozi.

Izjemnega pomena za zgodnje odkrivanje so presejalni programi. V Sloveniji imamo tri – za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki (Svit), dojkah (Dora) in materničnem vratu (Zora). Kakšni so rezultati?
Vsi trije presejalni programi, ki potekajo v Sloveniji, so zelo učinkoviti. Ne omogočajo le zgodnje odkrivanje raka, programa Zora in Svit vplivata tudi na samo obolevnost, saj z odstranitvijo predrakavih sprememb do bolezni sploh ne pride. Presejalni program za zgodnje odkrivanje raka na materničnem vratu Zora smo uvedli leta 2003, od takrat se je obolevnost zmanjšala za več kot polovico, od leta 2003 do 2017 je upadla kar za 61 odstotkov. Analiza obdobja med letoma 2011 in 2017 je pokazala, da je v petih letih od postavitve diagnoze umrlo osem odstotkov žensk, ki so obolele za rakom na materničnem vratu in so ga odkrili v programu Zora, in kar 36 odstotkov tistih, ki se niso pridružile programu.

Dobre rezultate imamo tudi v programu Svit. Rak na debelem črevesu in danki je bil nekoč najbolj pogost, danes ni več. Od leta 2010 do leta 2015 se je število tistih, ki zbolijo na novo, zmanjšalo za skoraj 400 primerov na leto, kar pomeni vsako leto kar 20 odstotkov obolelih manj. Umrljivost pri bolnikih v obdobju od leta 2011 do 2015, ki jim raka niso odkrili prek programa Svit, je bila 43-odstotna, pri tistih, ki so jih odkrili prek Svita, pa le 12-odstotna v isti starostni skupini. Umrljivost smo zmanjšali za štirikrat. Prav tako za štirikrat se je zmanjšala umrljivost pri ženskah, ki so bile vključene v presejalni program zgodnjega odkrivanja raka dojk Dora.

Za uspešno zmanjševanje pogostosti bolezni je potrebna velika odzivnost vabljenih v presejalni program. V programu Svit je bila v letu 2017 odzivnost 62-odstotna, pri čemer se slabše odzivajo moški, čeprav ti pogosteje obolevajo.
Res je, pri nas moški pogosteje kot ženske obolevajo za rakom na debelem črevesu in danki, zato bi se morali bolj množično udeleževati programa Svit. Odstranjujejo se že predrakave spremembe in tudi raki, ki so odkriti v začetnem stanju, so skoraj ozdravljivi. Pri velikem deležu je bil tako rak odstranjen že pri kolonoskopiji in sploh niso potrebovali operacije.

Prav med moškimi je pri nas rak najpogostejši vzrok smrti, pred boleznimi srca in ožilja. Slovenija je po umrljivosti zaradi raka pri moških celo na drugem mestu v Evropi, medtem ko smo pri obvladovanju raka pri ženskah primerljivi z zahodnoevropskimi državami. Od kod ta razlika?
Glavni razlog je v vrsti raka, so pa seveda pomembni tudi drugi dejavniki. Ženske gredo prej k zdravniku in se tudi bolje odzivajo na presejalne programe. Poleg tega se v večjem številu izogibajo dejavnikom tveganja. V Sloveniji moški veliko obolevajo za rakom pljuč, po umrljivosti mu sledi rak na debelem črevesu in danki, ki smo ga sicer zmanjšali za štirikrat, na tretjem mestu je rak na prostati, kjer pa je umrljivost bistveno manjša. Umrljivost za pljučnim rakom bomo zmanjšali, če bomo ukrepali glede kajenja in ljudi še bolj ozaveščali o tem, kako nevarna je lahko ta razvada. Pri raku na pljučih sicer opažamo, da pri moških obolevnost malenkost upada, medtem ko je pri ženskah zaradi kajenja začela strmo rasti. Ker je čedalje več kadilk, je danes pri ženskah umrljivost za rakom na pljučih skoraj enaka kot za rakom na dojkah.

Presejalni programi so pomemben del državnega programa za obvladovanje raka, ki ga imamo v Sloveniji od leta 2010. Vi program vodite že od začetka – kako uspešni smo pri njegovem izvajanju?
V skoraj desetih letih smo naredili kar nekaj pomembnih korakov. Velik preboj smo dosegli s presejalnimi programi, uspehe imamo tudi izmerjene, tako da lahko ljudje vidijo dejanske učinke. Veliko je bilo narejenega pri primarni preventivi in ozaveščanju o zdravem življenju, kar je pripomoglo tudi k zmanjšanju števila srčno-žilnih bolezni. Na področju diagnostike nas čaka še precej dela, kar pa je odvisno od dostopnosti zdravstvenih storitev kot celote.

Za področje onkologije imamo po tehnološki plati dostopne sodobne možnosti tako glede kirurgije in obsevalnih tehnik kot glede sistemskega zdravljenja oziroma zdravil; zaradi rasti obolevnosti in predvsem nepredstavljivega tehnološkega razvoja ter s tem terapevtskih možnosti pa imamo kadrovske težave, še največjega na področju sistemskega zdravljenja, kjer je tudi razvoj najhitrejši. Na področju paliativne oskrbe je bilo narejenega premalo, paliativa je še vedno slabo razvita. V zadnjem letu in pol smo veliko dela vložili v celostno rehabilitacijo, vključeni so bili zdravniki, psihologi, socialni delavci... Smo tudi v postopku krepitve registra raka, ki je eden najstarejših registrov na svetu in pokriva celotno državo.

Če povzamem, lahko rečem, da smo postavili dobro platformo primarne preventive, vključno s cepljenji. Odgovornost je tu na strani vsakega posameznika, kar velja tudi za udeležbo v kakovostnih presejalnih programih, ki jih omogočamo. V prihodnje bo treba razvijati ustrezno kadrovsko politiko za zagotavljanje pravočasnega in sodobnega zdravljenja raka. Pomemben cilj je tudi celostna rehabilitacija obolelih kot temelj ne le za daljše, temveč tudi za kakovostnejše preživetje. Poleg tega moramo detabuizirati paliativno oskrbo in v to področje precej več vlagati, kar seveda velja za vse bolnike, ne le za bolnike z rakom.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

svit , rakava obolenja , program zora , presejalni program , dora , branko zakotnik

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.