Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sočutje kot terapevtovo orodje

Prof. dr. Vesna Švab od leta 1990 dela kot specialistka psihiatrije, večinoma s pacienti s psihotičnimi duševnimi motnjami in na področju psihiatrične rehabilitacije. Je soustanoviteljica največje slovenske nevladne organizacije na področju psihosocialne rehabilitacije oseb s hudimi duševnimi motnjami. Objavila je prek 200 vrhunskih znanstvenih del. Predava na medicinski, pedagoški in zdravstveni fakulteti, na Almi mater Europea in na fakulteti za uporabne družbene študije.
Prof. dr. Vesna Švab od leta 1990 dela kot specialistka psihiatrije, večinoma s pacienti s psihotičnimi duševnimi motnjami in na področju psihiatrične rehabilitacije. Je soustanoviteljica največje slovenske nevladne organizacije na področju psihosocialne rehabilitacije oseb s hudimi duševnimi motnjami. Objavila je prek 200 vrhunskih znanstvenih del. Predava na medicinski, pedagoški in zdravstveni fakulteti, na Almi mater Europea in na fakulteti za uporabne družbene študije. (Foto: Aleš Beno)

Psihoterapija je uspešna le, če med terapevtom in pacientom vlada enakopraven odnos. V tem odnosu ni prostora za pretvarjanje in neiskreno sočustvovanje. Tudi kadar ima pacient lastnosti, ki jih terapevt ne spoštuje, je treba najti bisere v njegovi zgodbi, vsebine, na katerih je možno zgraditi terapevtski odnos, pravi psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab, ki smo jo srečali na predstavitvi knjige Filozofi in ljubezen.
Med pogovorom o knjižni novosti se je pojavilo vprašanje razmerja med norostjo in zaljubljenostjo. Je zaljubljenost psihotično stanje?
Splošno je znano, da je človek v času zaljubljenosti nekritičen, išče svojo drugo polovico in poskuša ujeti svojo podobo v zrcalu. Vendar ti občutki hitro minejo, poplava hormonov je prehodna. Potem se odnosi zastavijo na realnejših podlagah.
Ljubeč, sprejemajoč odnos je lahko le posledica dolgotrajnega spoznavanja, prepoznavanja, sprejemanja in prilagajanja. Potreben je čas. Govorim kot psihiatrinja, zame je ljubezen toplo čustvo v partnerskih odnosih. Ima pa svojo vlogo tudi v terapevtskem procesu.

Ampak v vsakodnevnem življenju ne sprejmemo vsakogar.
V psihoterapevtskem odnosu ne moreš izbirati. Prepoznati moramo, na čem ga lahko gradimo. Če imam na primer v ambulanti nekoga z lastnostmi, ki jih v zasebnem življenju najmanj maram, nekoga, ki pije in je občasno nasilen do partnerke, ki je, zlasti ko je opit, zelo neprijeten, tudi do nas, bi kdo mislil, da s takim nikoli ne bi mogla vzpostaviti terapevtskega odnosa. Ko pa ga dovolj dolgo poslušam, ga dovolj dolgo spoznavam, najdem v njegovi zgodbi bisere. Tisto, s čimer se kot psihiatrinja ukvarjam, je poskus zagotoviti sočutje, nežnost, prijaznost do človeka, s katerim delam.

Govorite o svojem sočutju?
Ja, gre za to, kar je treba vgraditi v sistem delovanja zdravstvenih delavcev, da se bomo sposobni vživeti v drugega v pravem pomenu besede.

Koliko je to sočutje odigrano?
Ne more biti, saj so pacienti zelo občutljivi na takšno narejenost. V nekem obdobju sem se veliko ukvarjala s psihoanalizo, potem pa me je resnično življenje pripeljalo do tega, da sem začela zmanjševati distanco in da sem si osebno dovolila vse bolj sočustvovati, kar je zame postalo eno najmočnejših terapevtskih orodij.Kot terapevt se moraš pripraviti do tega, da si sposoben doživljati, kaj čuti pacient, sicer pri ljudeh s hudimi duševnimi motnjami, s hudimi bolečinami, ne prideš nikamor.

Kar mogoče pomeni, da ta terapevtski odnos na vas vpliva skoraj tako kot nanj?
Seveda. In kakšno bogastvo se tu skriva! Ogromno dobimo od pacientov, ko nam zaupajo, nam omogočajo, da vstopamo v njihov svet in njihovo občutenje življenja.

Psihiatri ste ljudje v nekem času in prostoru, zgradili ste svoj odnos do dogajanja v njem. In če se vaš odnos ne poklopi s pacientovim, kako je potem z razumevanjem?
V procesih, ki niso samo psihoterapevtski, gre tudi za socialno pomoč in svetovanje, se mogoče kot poglaviten princip našega dela pokaže poštenost, da pacientu poveš, razložiš, da nečesa ne razumeš, da se zavedaš svojih mej, in se tam, kjer ne znaš naprej, ustaviš. Poskušaš se prilagoditi, razumeti, ampak če obstajajo meje, jih je treba priznati, še prej pa odkriti. Pogosto rečem, od tod naprej ne gre več, ne razumem vas dobro.

Če bi izhajali iz Ericsonovih razvojnih stopenj, bi mogoče veljalo, naj se s starimi pacienti ukvarjajo stari psihoterapevti. Ali lahko tridesetletnik, četudi izobražen psihiater, razume sedemdesetletnega pacienta?
Prav gotovo tu ni primerna direktivnost, učenje pacienta, kaj je prav in kaj bi bilo treba. Zlasti ko svetuje nekdo, ki ima precej manj življenjskih izkušenj. Kot sem rekla, moramo pozorno poslušati pacientovo zgodbo, jasno izraziti svoje omejitve in ne prehitro svetovati. V tem primeru tudi tridesetletnik lahko nastavi zrcalo. Bolj se mi učimo od pacientov kot oni od nas. Brez spoštljivega odnosa do pacientove izkušnje ne gre; ta lahko nadomesti marsikaj iz psihoterapevtske edukacije.

Vrniva se k zaljubljenosti. Koliko se ljubezen in zaljubljenost pojavljata v težavah vaših pacientov?
Pri ljudeh, ki imajo podporo, ljubezen v družini, ki živijo v umirjeni partnerski zvezi, je terapevtski potek praviloma boljši. Gre za ljudi, ki so v svojem okolju sprejeti, na katere se ne pritiska, da bi se spremenili, naj bodo uspešnejši, dejavnejši. Njihova zdravstvena prognoza je boljša. Izkazalo se je, da je ta podpora dokazano enako pomembna kot zdravila, če ne še bolj. Če imaš hudo motnjo, če pride do psihičnega zloma, če se ti življenje ustavi, takrat ljudje, ki vas imajo resnično radi, ki ne očitajo, pa tudi ne pritiskajo s pretirano uslužnostjo, skrbjo, pomenijo bistveno boljše možnosti za ozdravitev.

Poudarjate, da se večina psihičnih motenj dogaja na socialnem dnu. In da ti pacienti kljub vsemu vložijo v psihoterapevtski odnos vsega sebe in da bolj ko so na robu, bolj so ranljivi.
To je ena najmočnejših ugotovitev zadnjih pet let. Prepričani smo bili, da ljudje, ko zbolijo, zdrsnejo po socialni lestvici. Danes vemo, da je tudi obratno. Da so dejansko revščina, nezaposlenost, socialna izključenost vzroki, ki močno pripomorejo k psihičnim motnjam. In da je vpliv socialnih okoliščin močnejši, kot se je mislilo. Med revnimi jih je veliko več z duševnimi motnjami, kot to velja za tiste v povprečju ali nad njim.

Kaj pa stres na delovnem mestu?
Tega je veliko, pogosto se ljudje obračajo na nas, ker se počutijo izkoriščane, slabo plačane, ponižane ali ko izgubijo službo. Preplavljajo jih občutki jeze zaradi neprimernih odnosov v službi, groženj, dejanskih odpuščanj. To so okoliščine, ki povzročijo ogromne stiske.Programi za izboljšanje delovnega okolja precej dobro blažijo tovrstne težave, vendar je takih programov pri nas zelo malo. Prevladujejo delovna okolja, kjer je pritiskov in stresa ogromno. Pod stresom so marsikdaj tudi delodajalci.

Bi socialna država lahko za zmanjšanje duševnih stisk naredila celo več kot psihiatrija?
Če pogledate, kaj vpliva na duševno zdravje populacije v celoti, je to predvsem zmanjševanje neenakosti. Ne samo denar, predvsem zelo velike razlike, ko imajo nekateri izjemno malo, drugi pa vse, določajo kazalnike duševnega zdravja, tudi pogostost samomorov. Raziskave med gospodarsko krizo so pokazale, da se je duševno zdravje takrat povsod poslabšalo. Ko je kriza minila, so se nekateri kazalniki v nekaterih državah popravili. Ne pa vsi.

Kako je na drugi strani lestvice? Se zatekajo k vam tudi tisti, ki so vse prej kot socialno ogroženi, ki jih na delovnem mestu nihče ne maltretira?
Duševne motnje, zlasti hude, se lahko zgodijo vsem, ne glede na status, stan ali denar. Ja, pridejo tudi taki, ki želijo govoriti o tem, kaj se jim zdi, da so naredili v življenju narobe in kaj bi želeli spremeniti. To je najpogosteje v obdobjih žalovanja ob izgubah.In ko že govoriva o ljubezni: vsakršna krivda ali bolečina, ki jo dolgo nosimo v sebi, potrebuje veliko časa, da o njej govorimo, se o njej pogovarjamo z drugimi, da si delimo izkušnje. Bistvo terapevtskega odnosa je, da ljudje ne rešujejo težav sami pri sebi. Eden najuspešnejših terapevtskih pristopov vseh časov, o čemer se skorajda ne govori, so skupine za samopomoč. Ljudje, ki si delijo podobne izkušnje. Ampak tu ni zaslužka in zato ni tako popularno.

Ali pacienti razlikujejo med psihoterapevti, zavohajo, kdo jih posluša in kdo sliši?
Verjetno. Morajo pa najprej poskusiti. Danes, ko je sistem neurejen, moraš na svoji lastni koži preveriti, kdo je v redu in kdo ne. Nimamo smernic, seznamov, standardov kakovosti. Imamo divji zahod, v katerem je možnost zlorab neskončna.

Osebno menim, da psihoterapija in račun po koncu ure ne gresta skupaj. Kako vi vidite to amerikanizacijo psihosocialne pomoči?
Ko smo delali nacionalni načrt za obdobje 2018–2028, smo si precej prizadevali, da bi pripravili smernice in podlage za odpravljanje takih ekscesov. Ljudje morajo imeti pravico do psihoterapevtske pomoči, dosegljivo neko triažno mesto, kjer bo nekdo znal oceniti težavo in človeka usmeriti k pravemu strokovnjaku. To niso samo psihoterapevti. Na triaži bi morali ljudem ponuditi paket storitev, ki bi najbolj koristile reševanju njihove težave. To bi moralo potekati v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja kot za vse druge bolezni.

Pri Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja na področju psihoterapije nismo prišli prav daleč. Tega velikega vozla nismo znali presekati. Mogoče bo končno ugledal luč sveta zakon o psihoterapiji, ki bo definiral, kaj lahko ljudje dobijo na podlagi svojih pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Koliko psihiatri vplivate na sprejemanje smernic?
Glavno vlogo ima ministrstvo. Tam zakon že 10, 20 let leži v predalu. Oblast ne naredi nič tudi zato, ker ni soglasja med različnimi strujami psihoterapevtov, med katerimi vlada tekmovalnost. Pred nekaj meseci so pogovori znova stekli, ne vem, ali še tečejo.

Vrniva se na vašo misel, da ste psihiatri tako samozavestni, ker so vam pacienti podarili svojo ljubezen.
Gre za nekaj, kar je treba ozavestiti. Če psihiater tega ne ozavesti, generira omnipotenco, ki pa je strup za terapevtski odnos. Potrebujemo notranjo ponižnost in skromnost. In razumeti moramo, da malo vemo o resničnem življenju – večina nas živi v bistveno boljših razmerah kot naši pacienti. In da se lahko počutimo tako pomembne, ker nam pacienti to sporočajo, ker polagajo v nas najboljše dele sebe.

Zdi se, da bi bilo zdravo to misel prenesti še na marsikatero drugo področje. Pa prestopiva k potrošniškemu narcisizmu in partnerstvu. Koliko sta soodvisna?
Poznam veliko ljudi, ki jih nakupovanje dolgočasi. Upam, da bo ta skupina postajala močnejša. Morda je naša generacija še najbolj utrpela škodo zaradi potrošništva. Včasih se nam je zdelo, da trpimo, ker nismo imeli kavbojk, danes pa se zdi, da so se naši otroci že nekoliko distancirali od tega. Tudi od mnenja, da si lahko z denarjem pridobiš naklonjenost. Saj nimamo radi človeka, ker je videti lep, ampak zaradi njegovih šibkosti, pomanjkljivosti, ki nas potem lahko povežejo v dolgotrajen odnos.

Ampak moč, veljava v nekaterih krogih kar precej štejeta.
Gonske zadeve, vonj, hormoni nas v določenih razvojnih fazah precej določajo. Pri treznem, umirjenem ljubezenskem razmerju pa se lahko človek odpove zmagovanju.

V času, ko je toliko zapisanega in izrečenega o nasilju nad ženskami, smo mogoče spregledali možnost, da nekatere privlačijo močni, tudi nasilni ljudje. V nekem trenutku se ta nasilnost obrne proti njim.
Ta boj za moč je pogosto gonilo erotičnega odnosa. Če bi radi stabilno partnerstvo, je treba to igro odigrati do konca in jo končati.

Vmes se jih pa večina razide.
Če je šlo le za to, kdo bo zmagovalec, in predvsem nista bila sposobna sprejemati kompromisov. Ljudje se hitro počutijo ponižani, razvrednoteni, ko izgubijo igro. Kar nima kaj dosti opraviti z ljubeznijo.

Tudi v knjigi Filozofi in ljubezen se jasno pokaže, da filozofi v zasebnem življenju ne ravnajo nujno v skladu s podobo, kakršno drugim rišejo o sebi. Ali velja enako za psihiatrijo?
Tudi psihiatri so seveda pogosto daleč od tega, da bi živeli življenje, ki je vzorno, vsaj kar zadeva duševno ravnovesje. Številni psihiatri so psihiatri prav zato, ker so poskušali reševati svoje psihične stiske. Dejstvo je, da je zelo naporno živeti tako, kot bi bilo prav ali kot se sami odločimo, da bi bilo prav. Odločitev, kaj je dobro in prav, ni vedno povezana s teorijo. Ravnamo lahko samo tako, kot verjamemo, da je prav. Zgodbe o filozofih fascinantno opisujejo kaos odnosov, v katere so se zapletali, hkrati pa so poučevali druge in svet, čeprav sami v resničnem življenju niso znali vzpostaviti kolikor toliko zadovoljujočega odnosa.

Sama delam na področju rehabilitacije, delam z ljudmi, ki so zelo bolni. Ne morem si privoščiti, da bi delala drugače, kot se mi zdi, da je prav. Pacienti nas spregledajo. Ne moremo prodajati puhlic, da bo vse v redu, da ni razloga za skrbi. Poskušamo biti realni, jim vgraditi zaupanje, da lahko splavajo iz težav. Končno je psihiatrija polna zgodb, ki pripovedujejo o uspehu. Večino dela, ko se znova postavljajo na noge, ko znova postajajo povsem kompetentni člani družbe, opravijo sami, nekaj malega jim pri tem pomagamo psihiatri in psihoterapevti. Zavedamo se, da ne gre le za psihiatra ali psihoterapevta, temveč za širok krog ljudi, ki vstopajo v proces spremembe. Pacientovega zaupanja ne dobiš, če ne misliš zares. Sama in moji sodelavci verjamemo, da se da, tudi pri tistih, ki so najbolj na dnu. Ni jih malo, ki jim je uspelo, predvsem zaradi njih samih, zaradi njihove volje in želje.

Imamo kolikor toliko zanesljive podatke o tej uspešnosti?
Več skupin raziskav je bilo opravljenih o vprašanjih, kaj lahko vpliva na uspešen psihoterapevtski izid. Najprej so raziskovali število ponovitev in značilnosti bolezni, potem so proučevali vplive dosedanjih in prihodnjih življenjskih okoliščin, posebej so se ukvarjali z družino in njeno vlogo pri poteku bolezni, šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se raziskovalci vprašali, kako posameznik sam vpliva na potek duševne motnje. Mi pri delu izhajamo iz spoznanj, kaj ta človek zmore. Poskušamo krepiti njegove lastne moči, da se lahko osamosvoji, se spravi sam s sabo, za kar pravzaprav gre in kar omogoča večjo zadovoljnost s sabo.

Če naletite na okoliščine, podobne vašim osebnim, se lahko zgodi, da boste pacientu svetovali kaj drugega, ne pa tistega, kakor ste se vi sami odzvali v takih okoliščinah?
Predvsem ne smemo svetovati prehitro in praviloma tudi ne ponujati svojih receptov. Včasih se zgodi, da si zaradi lastne izkušnje pri iskanju rešitev morda prehiter v nasvetu. Se pa trudimo izogibati predpisovanju lastnih receptov. Če se nam zaplete, se posvetujemo s skupino, pogovorimo o lastnih omejitvah, ko zaslutimo, da se bližamo točki, na kateri bi lahko naredili napako, prepustimo delo sodelavki ali sodelavcu. Včasih pa tudi lastne izkušnje nekoliko pomagajo.

Kaj pa nezvestoba? Je ta pogost vzrok psihičnih težav, čeprav skorajda ni razmerja, ki se ga ne bi dotaknila?
Mogoče najbolj trpi tisti, ki je nezvest. Tisti, ki ne more najti stabilnega partnerstva, se ves čas čuti prikrajšanega in išče druge rešitve. Trpijo tudi prevarani in v naših procesih pomoči jim poskušamo predvsem vliti moč, da se čim bolj osamosvojijo in se v danih okoliščinah vedejo čim bolj samozavestno. Vprašanje je, koliko se posameznik zaveda svoje težave. V knjigi Filozofi in ljubezen je veliko nekega vključevanja tako imenovanih višjih ravni, primer sta Sartre in de Beauvoirjeva, ki sta bila v tej svoji »svobodni ljubezni« v nekem klinču. Meni nič od tega ne deluje prepričljivo.

Zmoremo preseči nezdrave partnerske vzorce, ki jih prinašamo iz primarne družine? Koliko je avtomatskega prenašanja in vzpostavljanja vzorcev mačizma, maminih sinčkov, amazonk, princesk?
Ko pomagamo posameznikom in njihovim družinam premagovati težave, zlasti hude psihične stiske, smo prvenstveno pozorni na oporo, ki jo potrebujejo, da se izvlečejo. Delamo z družino in s pacientom. Ko delamo z družinami, jim rečemo, da nihče ni kriv. Ni raziskovalnega dokaza, da bi depresije, anksioznosti ali podobne motnje nastale zaradi specifičnega družinskega vzorca. Ni ne strukture ne funkcije, ki bi naredila neko motnjo. Seveda lahko prispeva, ni pa enostavne povezave.

Psihopatologija nastane v kompleksnem vzorcu različnih vplivov. Družine in svojce moramo najprej razbremeniti krivde, za katero, kot sem rekla, ni dokazov. Obstajajo pa zelo močni dokazi, da lahko družina človeku v stiski zelo pomaga. In glede karakternih vzorcev. Načeloma mora človek po osemnajstem letu prevzeti odgovornost za svoje življenje, kako se vede do drugih ljudi. Ne morejo biti vsega krive mame. Vsi imamo možnost, da ravnamo drugače, kot so nas učili. Lahko si sami izberemo vzorce vedenja, ki so primernejši.

Ljudje se lahko spreminjamo, tudi do visoke starosti. Lahko spremenimo svoj odnos do drugih. To je stvar notranje odločitve. Opravičevanje za določeno ravnanje na račun staršev je izgovor. Starši v veliki, veliki večini za otroke naredijo največ, kar zmorejo. Marsikateri med njimi ne zmore. Ampak ne gre v odrasli dobi valiti krivde za svoje vedenje na starše.

Številni govorijo ravno nasprotno, da je za vse zaplete v poznejšem življenju krivo doživljanje v prvih treh letih.
Ta teza je precej ovržena. Možgani rastejo do pozne starosti. Ves čas se vzpostavljajo nove povezave. Danes vemo, da se lahko spreminjamo do konca življenja in da nas zgodnje otroštvo ne določa tako, kot je veljalo nekdaj. Razen v skrajnih primerih, kot so spolne ali druge zlorabe, ki pustijo nepopravljive posledice in se izražajo tudi v genskem zapisu za naslednje generacije. Vendar so ti primeri razmeroma redki.


O knjigi Filozofi in ljubezen

Knjigo Filozofi in ljubezen s podnaslovom Ljubiti – od Sokrata do Simone de Beauvoir je konec minulega leta izdal OPRO, zavod za aplikativne študije.

Dr. Matjaž Lunaček je med drugim o njej zapisal: »Knjiga je nadvse prijazna do bralca, saj ga obenem poučuje in zabava. Četudi ne bi tako rekoč ničesar vedeli ne o filozofiji ne o ljubezni, bi lahko iz knjige potegnili marsikaj, saj je besedilo napisano izkušeno preprosto. … Knjiga je eruditska, sestavljena iz številnih citatov iz del filozofov … Avtorici ves čas spretno prepletata odlomke iz filozofskih del s podatki o zasebnem življenju obravnavanih filozofov. Seznanjata nas z raznimi pikantnostmi, iz katerih veje nekaj zgražanja, humorne spogledljivosti in živahnega ironiziranja.«

Avtorici Aude Lancelin in Marie Lemonnier že v uvodu ugotavljata, da se ljubezen upira vsakršni razumski razlagi. In obenem opozarjata, da je filozofski govor o ljubezni govor moških. Zato se ni čuditi, da v knjigi najdemo, če izvzamemo Hannah Arendt in Simone de Beauvoir, razmišljanje le polovice človeštva.

Omenita Alaina Badiouja, enega redkih velikih sodobnih filozofov, ki dandanes resno razmišlja o ljubezni. Označi jo za »tovarno resnice«. Izkušnjo »obstoja Dveh«, posvetitev, ki jo omogoči edinstveno srečanje, še posebej pa »ljubezensko izjavo«, odločilen korak, ki loči poželenje od masturbacije.

Ali malo prej povedano pomeni, da se je veliko filozofov odreklo ukvarjanju z ljubeznijo? Nikakor, to je tudi tisto, na kar opozarja ta knjiga, s katero poskušata avtorici popraviti krivico, ki jim je bila storjena. Vsi po vrsti namreč govorijo o njej, čeprav z največkrat naravnost očitnim nelagodjem ali bahavostjo, pogosto celo z odkrito sovražnostjo. V resnici pa nam imajo vsi kaj povedati o ljubezni, o iluziji večnosti, ki jo zbuja, o trpljenju, ki ga povzroča, in o tem, kako bi ga bilo mogoče premagati.

Avtorici poudarita še nekaj: ljubezni lastna logika se upira surovi diktaturi trga, kjer je posameznik pomanjšan na neizoblikovan osnovni delec, ki ga premika zgolj zakon egoistične preračunljivosti. Ljubezen, neodgovorna in nasilna, zahteva drugačen odnos do sveta. In ugotavljata, da so filozofi o ljubezni kdaj pa kdaj res govorili neumnosti. Zato prepuščata bralcu, da presodi, ali ga te lahko ozdravijo njegovih lastnih ljubezenskih muk.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sočutje , psihoterapija , psihiatrična pomoč

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.