Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Nana Milčinski: Bodi to kar si!

Nana Milčinski, pevka in režiserka
Nana Milčinski, pevka in režiserka (Foto: Matic Kozinc)

Nekoč so živeli babica, dedek in vnučka. Babica je vnučki brala pesmi, ki jih je pisal dedek, tudi o njej. Ko je vnučka zrasla, je dedkove pesmi uglasbila in jih zapela, tudi njemu. Frane Milčinski Ježek je dedek, Nana Milčinski pa vnučka. Nanin poklon dedku je Matjaž Berger ocenil kot najlepši poklon srca, besede in zvena.
Ob razkrivanju drobcev iz svojega življenja in ustvarjanja priznana dramaturginja, režiserka, igralka in pevka Nana Milčinski že prvi hip prevzame s svojo umirjeno energijo in prodorno mislijo. Sama je najboljši dokaz, kako močan je lahko mehek ženski princip. Ob zavedanju in hvaležnosti za to, da lahko v življenju počne stvari, ki jo zanimajo, pa svoje zadovoljstvo v življenju povezuje tudi z zadovoljstvom drugih ljudi, najšibkejših členov družbe, v kateri živimo. In želi tudi njim s svojo umetnostjo dati nekaj več; osvetliti pot, ki nas vrača k sebi.

Izdali ste Nanine pesmi, slikanico s priloženim CDjem, na katerem pojete pesmi vašega dedka, režirali ste  otroško opero Všeč si mi.  Ste vsestranska ustvarjalka. Kje se boljše počutite – na odru ali v ozadju in zakaj?
V ozadju sem bolj doma, a dobro se počutim tudi na odru. Pri vsakem gre za različno nastavljenost telesa in psihično naravnanost. Ko sem »v ozadju«, moram misliti na ogromno stvari in jih usklajevati, ko pa sem na odru, kjer večinoma pojem balade, potrebujem poseben mir, kar je v popolnem nasprotju z vodenjem velikega števila ljudi.

Za opero Všeč si mi je libreto napisal Milan Dekleva, glasbo pa Damijan Močnik. Gre za begunsko tematiko, inspirirano z dogodkom v Kranju, in prvo, krstno izvedbo. Zgodba je o fantku beguncu, ki ga sošolci in družba izločijo in mora zapustiti državo. Neka punčka pa ga opazi in ji je všeč, ker ima lepe oči, lepo poje, bolje igra nogomet od ostalih in ga sprejme. On ji sprva težko zaupa, ker se je naučil na svoji poti, da ne more kar vsakemu zaupati, ampak se zaupanje le zgodi in ga ona skrije v kleti svojega doma. Njena starša skušata doseči, da bi le ostal v državi, a jima ne uspe. Konec je odprt, saj punčka verjame, da Tarika ni več zato, ker se je verjetno spremenil v skarabeja ali v ptico.

Ste s to predstavo želeli nastaviti ogledalo današnji družbi?
Mislim, da smo Slovenci v večini prestrašen narod. Opera Všeč si mi je seveda tudi kritika nestrpnosti, ki izhaja iz tega. Bistvo pa ni kritika, ampak osebna zgodba, ki jo v zaprtosti ali nestrpnosti pogosto spregledamo. V predstavi nastopa 70 otrok in to je posebna energija. Voditi jih poskušam z mehkimi pristopi. Če se pogovarjava o jinu in jangu, na močen jin način. Podobno kot v Ezopovi basni, ko vetrni bratje izzovejo sonce, kdo bo prej slekel plašč popotniku in to poskušajo storiti s silo, pa se popotnik samo še tesneje oklepa plašča – sonce pa samo nežno posije, ogreje popotnika, da sam odvrže plašč. Na ta način skušam delovati v tem primeru oziroma vedno, ko vodim večjo skupino ljudi.

Kako pa sicer, v življenju?
Tudi. Mislim, da sta mir in nežnost močnejša od sile.

Delate res veliko različnih stvari. Ste hiperaktivni?
(smeh). Klinične diagnoze nimam ... Po eni strani takšna pač sem, veliko stvari me zanima, rada sem aktivna, rada delam in tisto, kar delam, je zame hobi, kot bi se igrala na igrišču. Hiperaktivnost je lahko motnja, lahko pa je tudi prednost, sploh v kakšnih ustvarjalnih vodah. V bistvu je zelo preprosto – toliko stvari me zanima in po drugi strani moram preživeti. Kultura v naši državi pa ni nekaj, za kar bi se ljudem zdelo vredno veliko plačati, zato umetniki delamo za precej nižje honorarje v primerjavi z ekonomisti ali drugimi. To je tudi razlog, zakaj moram delati toliko stvari. Če bi lahko, bi zagotovo delala manj stvari in se jim bolj posvetila ali pa bi imela malo več prostega časa.

Bi rekli, da težite k popolnosti ali vas stvari bolj zanimajo v globino?
Mogoče prej to slednje. Pri vsakem projektu si želim, da je na vseh nivojih vse kar se da popolno, a je vedno treba popustiti, včasih zaradi časovnih rokov, finančnih zahtev; vedno je nekaj, kar te omejuje. Globina pa je vedno tista, ki me vleče. Ne maram površinskosti, všeč mi je, da umetnina zazveni na več nivojih, ne samo na prvo žogo.

Omenili ste zahteve, ki nam krojijo vsakdan in delo ter nas silijo v hiperprodukcijo, ta pa pogosto vodi v pregorelost. Ali se ob svojem tempu ne bojite, da bi pregoreli?

Ne. Ne bojim se zato, ker na tem delam. Že urnik si nastavim tako, da je obvladljiv, poleg tega pa so mi znana orodja, kako se umiriti in stres premagati. Zdaj, ko imam majhnega otroka, včasih sicer pozabim vkalkulirati, da lahko v vrtcu pobere kak virus in en teden ne bom spala, stvari pa vseeno morajo biti narejene. To svoje znanje, ki sem ga z leti pridobila, predajam tudi naprej. Z Uršo Milavec, Primožem Potokarjem in Petro Zaletel se v okviru Master Change Traininga ukvarjamo s stresom in izgorelostjo, vodimo predavanja, delavnice, seminarje in antistresne tim bildinge. Delamo na treh nivojih – uma, duha in telesa. Moj del je delo na duhu, saj me zelo zanima meditacija in druge tehnike umirjanja in sproščanja. Zdi se mi, da sem se čez leta izmojstrila – tudi zase, čeprav mi še vedno kdaj zdrsne.

Kaj je pri tem glavno? Kako pravočasno zaznati in upoštevati signale, ki nam jih telo sporoča?
Vsekakor se je treba znati pravočasno ustaviti in še pomembneje, ustaviti se brez slabe vesti, kar se je treba naučiti. Naučiti se moramo tudi imeti radi sami sebe, ker če se nimamo dovolj radi, ne bomo vedeli, kdaj je treba reči svetu ne. Poleg tega se moramo prepričati, da se zato ne bo zgodilo nič hudega, da se svet ne bo snel s tečajev, ampak se vrti naprej in je vse v redu. Včasih je prepozno in ko nastopi faza izgorelosti, se nekatere stvari morda nikoli več ne vrnejo.

Vsaka odločitev je vedno nezavedna. To vedo vsi, ki nam hočejo kaj prodati. Če se tega zavedamo, lahko z določenimi tehnikami pridemo do dna temu, zakaj rečemo vedno ja, zakaj slaba vest. Vsaka prevelika čustvena reakcija, nehoten vzorec ali reakcija izhajajo iz majhne točke v preteklosti in ko jo odkrijemo in se je zavedamo, bomo redkeje naredili isto napako. To je prvi korak. Počasi sledi ozaveščanje tega, kako ta točka vodi naše življenje, in ko se s to točko v nekem trenutku spravimo, se ji zahvalimo in se od nje poslovimo. S tem se na energijskem in nezavednem nivoju zgodi reprogramiranje.

Živimo v negotovih časih, prežeti smo s strahom, ki se ga pogosto niti ne zavedamo, ker tako divjamo. Je tudi vas kdaj česa strah?

Mislim, da imamo vsi verjetno določene strahove, ampak strahu pred življenjem ne čutim. Mogoče sem ga kdaj v preteklosti in se mogoče ravno zato začela ukvarjati s učenjem pozitivnega gledanja na stvari. Vsak dan posebej skušam doseči, da me ne bi vodili strahovi. Tudi zato, ker verjamem, da strah nase vleče točno to, česar se najbolj bojimo, verjamem v zakon privlačnosti in se skušam otresti, takoj ko zaznam, da delujem iz strahu, seveda bolj ali manj uspešno. Strahu ne čutim kot svoje gonilo, ampak čutim velik mir in zaupanje v vesolje. Kadar se tako počutim, mi to vesolje vrne in s tako naravnanostjo preživim dan.

Sem jutranji človek in če se zalotim z negativno mislijo, jo ozavestim, se ji zahvalim in odslovim, ne dovolim ji ostati ... Misel pride, potem pa je na nas, da se odločimo, ali jo sprejmemo ali ne. Lahko jo premlevamo v neskončnost, ali se odločimo, da se bomo raje ukvarjali z nečim, kar nas napolni z veseljem.

Kaj vam daje občutek varnosti?
Moja družina, prijatelji, partner, otroka in to, da imam zaledje očeta, dve sestri, brata, dva bratranca. To mi pomeni največ.

Ste svobodna umetnica, ustvarjalka brez stalne zaposlitve. Prekarnost je danes naraščajoč trend tudi zato, ker je to v velikem interesu delodajalcev. Kaj bi bilo treba narediti, da bi se status prekarcev spremenil, izboljšal?
Ko sva ravno govorili o varnosti, je prekarnost ne-varnost, to nikakor ni varen položaj. Nujno bi bilo treba urediti status bolniškega staleža, saj nam nadomestilo pripada šele po 30 dneh, kar pomeni, da mora biti res hudo. Mi ne smemo zboleti, kaj šele da bi si lahko v miru odpočili in dobili nadomestilo za izgubljeni delovni dan. Pa še en paradoks. Imam status svobodnega umetnika, ki mu država plačuje prispevke, kar pomeni, da moram biti vrhunska, hkrati pa na minimalcu. Moj cenzus je cenzus minimalne plače. Če bi ga presegla, bi ga morala preseči za toliko, da bi si lahko sama plačevala prispevke. Minimalna plača in vrhunska kvaliteta, to ravnovesje je res malo porušeno.

Kako je videti dan svobodne umetnice z malim otrokom?
Dobro strukturiran in od jutra do večera poln. Z otrokom je čas bolj skompresiran. V vrtcu je do treh, do takrat moram opraviti, kar bi sicer do petih ali do šestih, ali pa ker bi se mi mogoče zdelo, da imam še veliko časa in bi potegnila. Dolgo v noč nikoli nisem vlekla, ker sem jutranji človek in največ naredim prve štiri ure v dnevu. Produktivnost se da skompresirati. Ljudje, ki morajo biti v službi osem ur, so lahko včasih manj produktivni, kot bi lahko bili v štirih urah. Pri meni je tako, da če se mi zdi, da nimam časa, pač hitreje naredim. Zdaj sicer manj berem in športam, se pa več igram z avtomobili in tudi to rada počnem in mi je super.

Izhajate iz ugledne umetniške družine. Kaj je tisto najpomembnejše, kar so vam dali vaši predniki in vam najbolj koristi v življenju. Je to nek pogled na svet, odnos do ljudi, do umetnosti?
Po mojem vse to, kar ste našteli. Oče me je kot majhno punčko vozil v gledališče, ker je tam delal in so bili igralci moja varuška. Tam sem se veliko naučila. Niso samo geni tisti, veliko je tudi priučenega, glede na to, kaj me zanima. Če bi podedovala kmetijo, bi iz tega najbrž hotela kaj narediti, ali pa tudi ne. V družini, kamor sem padla, se nikogar v nič ni sililo. Je bila pa vsem v naši družini pomembna globina. To je zagotovo nekaj, kar sem odnesla iz družine. Dala bom primer – dedek ni nikoli nekaj govoril kar tako, besede so vedno imele neko težo ali pa celo napotek za življenje. Nikoli me ni jemal kot nekoga, ki mu ni enak, temveč za enakovredno. Morda je tudi to varnost, o kateri ste me prej spraševali. Nekdo me je jemal resno in se z mano zelo resno pogovarjal o strahu pred svojo smrtjo, ko sem bila stara pet, šest let. To je spoštovanje, zaupanje, če nekdo verjame v tvojo modrost, ko si mlad, in to ti daje trdno oporo, notranjo podstat kasneje v življenju.

Katera pa so tista sporočila, ki ste jih dobili od dedka in družine in jih želite preneseti svojemu sinu in naprej drugim, nam?
Bistveno sporočilo, za katerega upam, da ga bom lahko dala svojim otrokom in ki ga poskušam dati tudi v svojih predstavah, je: bodi to, kar si. Odrasli smo tu, da te podpremo, da boš lahko izrazil svojo pravo naravo. Mislim, da je pomembno, da jim damo vedeti, da so v redu taki, kot so, da morajo to samo razviti, ne pa postati nekdo drug skozi leta. Ni tudi nujno, da smo to, kar delamo, kar smo po poklicu, lahko smo v svojemu bistvu nekaj drugega. Nekaj brezmejnega, nekaj svetlega, smo energija, veselje, tisto nekaj, kar se začne tam, kjer se končajo vse definicije.

Predstavili ste že tretji CD z uglasbenimi Ježkovimi pesmicami, ki je izšel skupaj s slikanico. Kaj želite z Naninimi pesmimi sporočiti?

Te pesmi bi rada delila z vsemi vami. Meni jih je brala moja babica, jaz pa si želim, da bi jih starši, babice, dedki, tete, strici, skrbniki in skrbnice brali svojim otrokom, vnukom, nečakom. Tako se plete vez, ki je brezmejna in neskončna in ostane za vse življenje. Za knjigo ob zgoščenki pa smo se odločili, ker jo hočejo pregnati s planeta, meni pa se zdi nekaj čudovitega in želim, da bi obstala.

Ali se vam zdi, da imamo Slovenci dovolj pošten in dostojanstven odnos do svoje preteklosti oziroma svoje dediščine?

Vse mi gre čez glavo ob tem vprašanju, ves odnos do zgodovine in razmišljanje se mi odpira v dobro in v slabo. V nekaterih primerih malo več distance ne bi škodilo, v drugih primerih pa bi lahko čutili malo več ponosa, da bi še malo bolj cenili to, kar smo, dediščino, ki jo imamo.

Delujete izjemno ženstveno, izžarevate neko milino. Kaj v današnjem času pomeni biti ženska? Kdo vas je naučil biti ženska?

Moja babica. Ni me učila zavestno, bolj je bila moj zgled. Spomnim se tudi svoje vzgojiteljice Barbare iz vrtca in pa mnogih žensk, ki sem jih občudovala skozi življenje. Sem se pa morala tudi sama naučiti biti malo bolj ženska. Dovoliti moškemu, da je ob meni bolj moški, da poskrbi za določene stvari, celo zame. Naučiti sem se morala prepustiti, ker sem bila že kot otrok zelo samostojna, svojeglava in trmasta. Spustiti kontrolo, zaupati in dati moškemu priložnost. Zdi se mi, da je to, kar nas dela ženske, v svojem bistvu tisto, kar nas razlikuje od moških. Tako preprosto. Gledam na to kot na čisto energijo. Ženska je verjetno mehkejša, čeprav je lahko tudi močna. Morda je res mehkoba tisto, kar je žensko.

Ježek je bil izjemno subtilen, luciden človek z občutljivim pogledom na svet, a tudi enako kritičen do njega in napak ljudi, kar je za razmišljujočega človeka nujno. Ali menite, da je tega v današnji umetnosti dovolj?

Mislim, da je, čeprav je ogromno stvari, svet je zelo razpršen, razdrobljen in prava umetnost doseže premalo ljudi. Komerciala pride hitro, zato se mogoče zdi, da je vse bolj plehko, plitvo. Umetnost še vedno obstaja in upam, da bo obstajala, ne glede na to, kako razvodeni en del sveta.

Kaj bi našim bralkam in bralcem priporočili, zakaj potrebujejo več umetnosti, ki plemeniti naše življenje?
Zame se umetnost začne tam, kjer se gledalec, poslušalec sreča s samim seboj. Prava umetnost razpira prostor in dela platformo, da se to lahko zgodi na nekem globljem nivoju, kjer nas lahko nekaj res presune, ali pa odkrijemo nekaj o sebi, v sebi, neko novo čustvo, nekaj, kar nam vzame dih, ali nekaj, kar si zapomnimo za vse življenje. V današnjem svetu, ko divjamo čez vse, vsi občasno rabimo tudi kako plehko sprostitev, a še bolj tisto, kar nas vrača k našemu bistvu, nekaj, kar izgubljamo in ponovno iščemo. Ko smo v krizi ali imamo problem, ko se nam zdi, da smo izgubili svoje bistvo, trdnost, veselje, vse to nam prava umetnost vrača. Izziva nas, da se zazremo vase, v globine svoje duše in odkrijemo, kdo smo. Momenti, ko nas kaj presune ali zelo močno zavibrira, nam ostanejo za vse življenje.

Za kaj ste v svojem življenju hvaležni?
Za svojo družino, za svoje prijatelje, za morje, za veter, za sonce, ki me pogreje in ga lahko gledam. Skratka za življenje. Hvaležna sem tudi, da kljub vsemu živimo v prijazni državi, sploh za najbolj povprečen sloj. Da imamo tako lepo naravo, morje in gore, da imamo dopust, da jih obiščemo. Za vse stvari, ki se nam zdijo samoumevne. Da imamo še vedno brezplačno šolanje in zdravljenje. To so sila pomembne stvari, za katere sem hvaležna, privilegij, če se ozremo čez meje, sploh Evrope.

Problemi nastanejo takrat, ko ljudje nehajo razmišljati in biti kreativni pri iskanju rešitev. Lahko bi tudi več sodelovali in manj tekmovali, v kar pa nas sili sistem. Predvsem pa je problem osemurni delavnik in več, ki se razteza čez velik del našega življenja in če starši niso dovolj časa s svojimi otroki ali pa v tem času niso dovolj prisotni, ker imajo preveč dela in skrbi v glavi. Kljub vsemu pa še vedno nismo tako na robu tega norega sveta in se pri nas še vedno da zadihat. Tega se moramo zavedati, da to čim dlje ohranimo, tudi za naše potomce.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice , nana milčinski

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.