Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ko delo s pacienti krojijo uradniki

Maja Kozlevčar Živec, dr. med., spec. fiiziatrije in rehabilitacijske medicine
Maja Kozlevčar Živec, dr. med., spec. fiiziatrije in rehabilitacijske medicine (Foto: Grega Žunič)

»Čas, namenjen bolniku, je velika dragocenost. Dobra komunikacija poglobi zaupanje, bolnik se odpre, postavljanje diagnoze je močno olajšano. Pol ure z bolnikom namesto petih do sedmih minut bi zagotovo močno pocenilo zdravljenje, manj bi bilo napotovanj k specialistom, manjša bi bila poraba določenih zdravil, obdelava bi bila celostna, reševanje težav hitrejše in uspešnejše. To pa je mogoče le, če je zdravnikov dovolj, če imajo čas, so spočiti in predvsem – če opravljajo svoje delo,« poudarja Maja Kozlevčar Živec, dr. med., nova predsednica Vivine akcije Moj zdravnik. S specialistko fiziatrije in rehabilitacijske medicine smo se pogovarjali tudi o vse pogostejših težavah, ki jih povzroča sodoben, sedeč način življenja.
Način življenja postaja vse bolj sedeč; sedimo v službi, sedimo doma, sedimo v avtomobilih … Kaj se med dolgimi urami sedenja dogaja z našim telesom?
Sedenje je ena izmed prisilnih drž, podobno kot denimo dolgotrajno stanje oziroma ponavljajoči se gibi pri delu. Dolgotrajno sedenje (več kot 8 ur) je za telo energetsko malo zahtevno, je pa zaradi preobremenitev določenih struktur (mišic, tetiv, sklepov) zelo utrujajoče in naporno. Pretok krvi skozi določene dele se upočasni zaradi pritiska podlage na tkiva in manjše aktivnosti mišic, venska in limfna cirkulacija sta oteženi. Napetost v skrčenih ali raztegnjenih mišičnih skupinah se stopnjuje, gibi v mirujočih sklepih v prisilnih položajih so nepravilni. V začetku to podzavestno zaznamo kot blago neugodje, kar nas sili k spreminjanju položaja s presedanjem, prestavljanjem nog in rok in pretegovanjem. Na ta način telo že poziva k akciji, da bi bilo potrebno sedenje prekiniti, a ga zaradi obveznosti do dela, zaradi katerega je sedenje potrebno, preslišimo. Neugodje se stopnjuje, pojavijo se bolečine, s tem povezana utrujenost, nemir, razdražljivost, nezadovoljstvo, frustracije in stres. V tem trenutku bi bila telesna aktivnost pravi balzam, ki bi takoj vzpostavila ravnovesje. Če telesu to v prostem času omogočimo s primerno uravnoteženo in ustrezno trajajočo telesno aktivnostjo, ga razbremenimo in pripravimo na naslednje obremenitve. Če pa temu ni tako, se začnejo kazati negativni učinki takšnega preobremenjevanja.


Zdravniki opozarjate, da sedenje povečuje tveganje za razvoj številnih zdravstvenih težav in nastanek kroničnih bolezni. Katerih konkretno?
Dolgotrajno sedenje zadržuje trup in sklepe v enem in istem položaju. To preko povečane napetosti v enih in prevelike relaksacije v drugih mišičnih skupinah povzroča skrajšave, vpliva na sklepe in posledično spremeni našo držo. Nepravilno obremenjeni sklepi pa hitreje podležejo obrabi. Zaradi neaktivnosti pride do sarkopenije (izgube mišičnega tkiva) in padca telesne pripravljenosti. Že pri najmanjših obremenitvah smo hitro utrujeni, zadihani in prepoteni. Tudi način sedenja veliko prispeva k razvoju različnih patologij. Pasivno sedenje s podprtimi ledvenimi krivinami dodatno poleni mišice. Neustrezna višina stola, nagib sedišča, višina mize in položaj računalnika ali drugega delovnega orodja postavljajo sklepe udov v zaprte kote, kar povzroča skrajšave. Pri sedenju se to zgodi na spodnjih udih pri fleksorjih kolka. Ti pomaknejo medenico naprej, kar povečuje ledveno krivino, v tem delu se pojavlja bolečina, spremeni se hoja. Telo skuša v zgornjem delu to kompenzirati s povečanjem prsne krivine, kar povzroči bolečino v vratu in kasneje, zaradi naprej pomaknjenih lopatic, tudi v ramenih. Nepravilna obremenitev sklepov pa vodi k hitrejši obrabi in kronični bolečini.

Pomanjkanje gibanja zaradi dolgotrajnega sedenja povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni in debelosti, posebno tiste, ki povečuje obloge okrog trebuha, kar je najbolj nevarno. Metabolizem se spremeni, dvigneta se krvni tlak in holesterol. Srčna mišica je slabše prekrvavljena, cirkulacija lenobna, ob prisotnosti stresnih dejavnikov je večja možnost za razvoj krčnih žil, poveča se možnost nastanka tromboz. Poslabša se tudi izločanje, pogostejše je zaprtje, to pa lahko poveča tudi možnost za razvoj raka na debelem črevesju, raka prostate, raka jajčnikov in endometrije. Sedenje močno vpliva na naše splošno počutje, pogostejši sta depresija in tesnobnost, mentalna učinkovitost je bistveno slabša. Študije so pokazale, da sedeč način življenja za kar 49 odstotkov poveča smrtnost.

Napotkov o tem, kako zmanjšati negativne posledice dolgega sedenja, je veliko – od občasnega vstajanja do sedenja na žogi. Kaj priporočate vi?
Vsako sedeče delo bi morali prekinjati na pol ure ali 45 minut, nato 15 minut telovaditi in šele nato znova nadaljevati z delom. Priporočljivo je vstajanje, pretegovanje in raztezanje mišic s preprostimi vajami. Ne bi smeli pozabiti tudi na dihalne vaje in vaje za očesne mišice. Poleg takšne kratkotrajne vadbe nujno potrebujemo tudi vsakodnevno dodatno uro aerobne telesne aktivnosti v prostem času. Ta zagotovi ustrezno telesno pripravljenost in moč za premagovanje naporov na delovnem mestu. Hitra hoja pomaga povečevati splošno kondicijo, potrebno pa je aktivirati tudi vse preostale mišice spodnjih in zgornjih udov, trebušne in hrbtne mišice. To lahko dosežemo z raznovrstnimi vajami z lastno težo ali vajami proti manjšemu uporu. Pred vsako vadbo je treba mišice ustrezno pripraviti z razteznimi vajami (joga) in jih po treningu ohladiti, da ne pride do poškodb.

Ena od posledic dolgega sedenja so bolečine v križu oziroma hrbtenici. Tovrstne težave so, kot kažejo raziskave, najpogostejše zdravstvene težave sploh, v Sloveniji smo celo nad evropskim povprečjem. Kje je glavni razlog za to?
Zelo pomembno je, kako sedimo na delovnem mestu. Sama lahko sedim za računalnikom tudi po osem ali deset ur, sem pa potrebovala kar nekaj časa, da sem odkrila ustrezen način sedenja. Pri tem mi je bilo v veliko pomoč znanje medicine in dejstvo, da znam prisluhniti svojemu telesu. Danes sedim tako, da so moje roke pred računalnikom v komolcu v odprtem kotu, stopali potisnem nazaj, tako da so kolena usmerjena navzdol, kolki tvorijo s stegni odprti kot. To me seveda sili naprej, zato moram stisniti ritnice in trebušne mišice in se dobesedno „oprijeti“ stola z zadnjico. Pri tem stisnem še medlopatične mišice, tako da sem zravnana v vratnem delu, z zapestji se rahlo naslonim na mizo. Iz povedanega je jasno, da je takšno sedenje daleč od pasivnega, da mišice ob tem delajo in da skrbim za primerno držo, ki zmanjšuje škodljiv vpliv na sklepe rok, nog in vretenca v hrbtenici. Ob tem – in ob kratki vadbi vsako uro – bolečin in skrajšav tetiv ni!

V naših podjetjih oprema pisarn z ustreznim pohištvom za zaposlene (ali obutvijo) večinoma ni ustrezna, prav tako ni posluha za njihove potrebe. Druga skrajnost pa je kupovanje zelo dragih stolov, ki naj bi varovali našo hrbtenico, njihov učinek pa je daleč od obljubljenega. Zadošča, da imamo (nerazmajan!) stol z oblazinjenim sedalom, po možnosti z nastavljivim nagibom naprej, pokončnim naslonjalom in ustrezno mizo, ki mora imeti prav tako možnost nastavitve višine, saj je veliko ljudi danes zelo visokih. Računalniška oprema mora biti naravnost pred nami, tipkovnica postavljena tako, da so roke v ramenih sproščene, komolčni kot pa odprt.


Glavni vzrok za bolečine v križu in hrbtenici so sicer okvara diska in degenerativne spremembe. Teh ne moremo preprečiti, lahko pa jih omilimo oziroma odložimo. Ortopedi opozarjajo, da do degenerativnih sprememb pride pri vsakem človeku, kdaj se to zgodi, pa je lahko odvisno tudi od nas samih – s krepitvijo mišic lahko hrbtenico pravilno obremenimo ter tako poskrbimo za njeno zaščito.
Kako si vsi, ki smo bili kdaj pacienti z bolečinami kjer koli po telesu, v nekem trenutku želimo, da bi nam nekdo ponudil čudežno rešitev za naše težave! Celo izrek obstaja, da je lajšanje bolečine božansko delo. A takšne rešitve so vedno – ampak res vedno! – kratkotrajne. Razlog tiči v tem, da je treba prepoznati mehanizem učinkovanja škodljivosti na naše telo in se nanj čim prej odzvati s pravilnimi ukrepi. To ponavadi presega zmožnosti večine pacientov, zato je nujen posvet z zdravnikom. Ta prvo pomoč ob hudih bolečinah sicer nudi s tabletami, fizikalno terapijo ali injekcijo, preprečevanje ponovnih zagonov in kopičenje škodljivih vplivov pa lahko zagotovi le bolnik sam z redno in vztrajno pravilno telesno aktivnostjo. Tako postane njegova vloga v procesu zdravljenja aktivna in zelo pomembna.

Pri tem nista pomembna samo pravilno sedenje na delovnem mestu in aktivacija vseh mišičnih skupin, potrebna je tudi njihova uravnoteženost. Ni torej pomembno le, da izvajamo vaje, hodimo ali tečemo, zelo pomembno je tudi, kako to počnemo. Večkrat sem bolnikom že kazala, kako se pravilno hodi, jih učila, kakšna je ob tem pravilna drža, jih popravljala in jim poskušala omogočiti, da so začutili, kakšni morajo biti občutki, ko je aktivnost pravilno izvedena. Ob tem sem jim do onemoglosti pojasnjevala, zakaj mora biti tako. Tisti, ki so razumeli in se nasvetov držali, danes nimajo težav in opravljajo tudi aktivnosti, ki so jih morali pred tem več let opuščati.

V kolikšni meri lahko stanje izboljša fizioterapija?
Pravočasna in pravilna ter individualizirana fizikalna terapija, pospremljena s korekcijsko vadbo in edukacijo pacienta, je izjemno učinkovita. Na žalost v Sloveniji ne zmoremo izpolniti niti prvih dveh od omenjenih faktorjev, saj je čakalna doba 4 do 6 mesecev, niti ni bolnik ustrezno diagnosticiran. Tako fizioterapija izgublja svojo vlogo oziroma moč. Terapije so ob sedanjem načinu obravnavanja pacienta neučinkovite, izplen obravnavnja bolnika je slab. Stanja postajajo kronična, zdravljenje pa zahtevnejše in dražje.

Za uspešnost fizioterapije je pomembno, da najprej postavimo pravo diagnozo, že tu pa se stvari v našem zdravstvu lahko hitro zapletejo – po eni strani nekateri bolniki ne znajo povedati, kaj točno jih tare, po drugi pa zdravniki zaradi preobremenjenosti zanje nimajo dovolj časa.
Čas, namenjen bolniku, je velika dragocenost. Dobra komunikcija poglobi zaupanje, bolnik se odpre, postavljanje diagnoze je močno olajšano. Pol ure z bolnikom namesto petih do sedmih minut bi zagotovo močno pocenilo zdravljenje, manj bi bilo napotovanj k specialistom, manjša bi bila poraba določenih zdravil, obdelava bi bila celostna, reševanje težav hitrejše in uspešnejše. To pa je mogoče le, če je zdravnikov dovolj, če imajo čas, so spočiti in predvsem – opravljajo svoje delo!

Zdravniki že leta opozarjate na pomanjkanje časa za bolnike, družinski zdravniki, ki so najbolj obremenjeni, so celo stavkali, spremenilo pa se ni skorajda nič.
Če zdravnikom, katerih osnovna naloga je reševanje zdravstvenih težav drugih ljudi, naložite ogromno administrativnih opravkov, jih degradirate v uradnike. Zaradi preobremenitev nam zmanjkuje moči, da bi se postavili zase. Ves čas smo v nekakšnem shizoidnem položaju, obremenjeni z vsak dan večjimi zahtevami, novimi navodili in zakoni. Sama sem v preteklosti vse delala sama, zdaj pa moram imeti nekoga, ki se ukvarja le z administracijo, ker preprosto ne zmorem. Kot zasebnica sem dolžna spremljati vse spremembe, nove zakone, nove zahteve, vnašati vse podatke, poskrbeti za izvedbo ..., dan pa ima le 24 ur.

O sistemskih težavah v zdravstvu se pogovarjamo že dolgo. Politiki pred vsakimi volitvami obljubljajo ureditev razmer, ministri napovedujejo reforme, nihče pa jih ne izpelje.
Novi minister za zdravje je napovedal, da bo skušal urediti sistem tako, da bo usposobil vodstveni kader bolnišnic, kar bi pripomoglo k racionalizaciji porabe denarja in zmanjševanju izgub. Težave se je torej lotil pri vrhu in pri denarju. Takemu ukrepu ni kaj očitati, morda le to, da se zaradi »zrenja v posamezna drevesa ne vidi gozda«. Bistvo problema pa je drugje – na primarnem nivoju, pri prvem stiku bolnika z zdravstvenim sistemom, pri preobremenjenih specialistih družinske medicine. Z zagotovitvijo večjega števila specialistov družinske medicine bi zagotovili primeren dostop bolnika do zdravnika (ko je težava in ne čez tri ali štiri dni), omogočili bi dovolj časa za kakovosten pogovor, ki bi olajšal postavitev točnejše diagnoze, s tem bi hitreje in učinkoviteje lajšali pacientove težave in nemalokrat zmanjšali napotitve na diagnostične preiskave. Komunikacija z bolnikom bi bila boljša, pacientovo sodelovanje v procesu zdravljenja intenzivnejše, uspeh boljši, poraba sredstev – tako za preiskave kot za zdravila – pa bistveno manjša.

Minister bi na to verjetno odgovoril, da gredo vse aktivnosti v nakazano smer, a da se, ti šment, za to mladi zdravniki preprosto ne odločajo. Da jih ni. O pogojih dela pa niti besede. Na to lahko rečem le eno – višek sprenevedanja! Mladi zdravniki so povečini pametni, pridni mladi ljudje, zlati maturantje, garači, ki so se prebili skozi medicinsko fakulteto in staž, skozi specializacijo, samo da bi lahko končno opravljali delo, za katerega so se odločili. Dobro poznajo situacijo v zdravstvu in se aktivno borijo za izboljšanje stanja. Dobro utečen birokratski sistem postavlja delo s pacienti na rep njihovih delovnih nalog, jih zasipava z vedno novimi, nemalokrat neživljenjskimi in nasprotujočimi si uradniškimi zahtevami in zakoni. Vse to krni njihovo pravo poslanstvo, jim jemlje čas in energijo. Posledice takšnega odnosa so huda preobremenitev, izgorelost in nemalokrat prezgodnja smrt. Vsakemu z malo soli v glavi je jasno, da se je temu bolje izogniti. Ko bodo temelji za delo na primarnem nivoju izhajali iz bolnika in njegovih potreb ter strokovnosti izvajalcev, bo zdravnikov dovolj.

Nekateri zdravniki si kljub preobremenjenosti vzamejo čas za bolnike, kar ti izjemno cenijo. To potrjuje tudi vsakoletna Vivina akcija Moj zdravnik. Katere vrline so, po vašem mnenju, pri vašem delu najpomembnejše?
Tehnološki napredek v medicini je skokovit. Možnost in dostopnost do raznovrstnih diagnostičnih metod in tehnološko izpopolnjenih programov, ki zdravnikom omogočajo zgodnje odkrivanje bolezni in sprememb v telesu, je velika. Toda ne številne sofisticirane metode ne programi ne dajo pravega rezultata, če ni ustrezne komunikacije med zdravnikom in bolnikom. Temelj za njeno vzpostavitev pa je zaupanje bolnika v zdravnika. Ta se vzpostavi le, če zdravnik premore dovolj empatije, predvsem pa časa, da se posveti bolniku. Nismo vsi zaupljivi, hitro pripravljeni razkriti težave, večkrat smo zaradi njih celo v zadregi, lahko so pogojene z našim čustvenim odzivom na spremembe, žalostjo, jezo. Da zdravnik lahko izlušči srž pacientove težave, običajno potrebuje veliko časa. Ko je nato diagnoza znana, pa je potrebno vložiti tudi veliko energije, da bolniku njegovo stanje pojasnimo tako, da bo razumel, kaj se z njim dogaja in zakaj. Le tako bo aktivno sodeloval v procesu zdravljenja, jemal zdravila, spremljal učinke, nam poročal, se dodatno trudil, da bi zmanjševal posledice bolezni, in postal soodgovoren za potek in uspeh zdravljenja. Ob tem se bo tudi naučil, kaj mu je storiti, da se stanje ne ponovi.

V prihodnosti bo, kot poudarjate, velik izziv za zdravnike najti način, kako obržati in gojiti človeškost, ki je osnova tega poklica, in jo združiti s prednostmi visokotehnološkega pristopa, ki jih nudi umetna inteligenca. Kakšen bi lahko bil ta način?
Vedno je treba začeti pri sebi. Če se odločiš za delo z bolnimi ljudmi, moraš vedno – ne glede na okoliščine – ohraniti spoštljivost. Nadgraditi jo moraš z empatijo, dodati veliko znanja, ki ga je potrebno stalno nadgrajevati. Tvoja moralna obveza je, da to, kar si se naučil, deliš. Tako mlajši rodovi pridobivajo izkušnje – pozitivne in negativne, se učijo veščin dela z ljudmi, načina reševanja težav, odnosa do bolnikov, do kolegov, do sebe. Tega je pri nas premalo, pa ne samo pri nas, tudi v tujini. Nesorazmerno velik poudarek enemu segmentu medicine (aparature, programi, diagnostika) slabi drugega, človeškega. Bolnik izginja iz središča naše pozornosti. Postati moramo boljši učitelji, ne le za druge, tudi zase.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravstveni sistem , fiziatrija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.