Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pop ikona Anja Rupel uresničila svoje velike sanje

Anja Rupel, pevka legendarne skupine Videosex, tekstopiska, voditeljica in edina prava pop diva bivše Jugoslavije iz Slovenije, ki je še vedno videti in slišati sijajno.
Anja Rupel, pevka legendarne skupine Videosex, tekstopiska, voditeljica in edina prava pop diva bivše Jugoslavije iz Slovenije, ki je še vedno videti in slišati sijajno. (Foto: Lidija Mataja)

Sredi osemdesetih let, ko se je oblečena v moški suknjič spraševala, »ko je zgazio gospođu Mjesec«, je bila vanjo zaljubljena cela Jugoslavija. Čeprav ji je pol vojske pisalo ljubezenska pisma in vse ženske zavidale postavo in dolge noge, pa se sama nikoli ni imela za seks simbol. Sploh pa ne pri šestnajstih, pravi Anja Rupel, pevka legendarne skupine Videosex, tekstopiska, voditeljica in edina prava pop diva bivše Jugoslavije iz Slovenije, ki je še vedno videti in slišati sijajno.
 »Takrat imaš toliko problemov sam s sabo, in tudi ko ti kdo reče, da super zgledaš, tega tako ali tako ne verjameš. Tega sem se zavedla šele veliko kasneje, ker so se skoraj vsi intervjuji v devetdesetih in v začetku tisočletja začeli prav s tem vprašanjem. Takrat se zagotovo nisem tako dojemala, saj so konec koncev vse deklice luštne pri 16-ih letih ...«

Vi ste bili kljub vsemu nekaj posebnega ...
Že zato, ker smo bili iz Slovenije, Slovenci pa smo v Jugoslaviji veljali za nekaj posebnega, eksotičnega. Mi smo bili zelo mladi, 16, 17 let, pa smo imeli precej izdelan imidž, kar je bilo za tiste čase dokaj nenavadno. Izhajali smo iz takrat zelo močne alternativne ljubljanske scene, Laibachov in panka. Bili smo pop bend s koreninami v alternativi, kar se je slišalo v glasbi in odražalo na imidžu. Že takrat smo se zavedali, da je pomemben za cel paket, od ovitkov za plošče, obleke, frizure, make-upa, odrske postavitve in gibanja na odru. Seveda pa je bila glavna glasba. Skupaj z Denis & Denis z Reke smo bili pionirji elektronskega popa v Jugoslaviji.

Kaj najbolj pogrešate iz tistih časov?
Čeprav smo živeli za železno zaveso smo verjeli, da je pred nami svetla bodočnost in gre vse lahko samo še navzgor. Najbolj pogrešam ta nek vsesplošni optimizem, mogoče tudi preprostost življenja. Nismo se toliko gnali, da bi imeli več in še več. Bolj smo bili zadovoljni s tistim, kar smo imeli. Nihče tudi ni živel v strahu, kako bo preživel in plačal položnice iz meseca v mesec, tako kot danes.

Takratni oblasti smo se upirali in tudi to nas je nekako opredeljevalo? Kaj pa danes, ko sovražnik ni tako očiten?
Danes imamo internetne proteste, spletne upore in virtualne skupine, v katerih vsi kritizirajo, stokajo in godrnjajo, zgodi se pa nič. V socializmu je bil upor vseeno mogoč, do neke mere seveda. Če pogledam samo glasbo. Nisem prepričana, da bi besedila, ki jih je takrat cenzura dovolila, danes šla skozi.

Ste otrok nekih drugih časov, vrednot, upanja, kot ste omenili. Ste pa tudi mama najstnice, ki je stara ravno toliko, kot ste bili vi, ko ste začeli peti pri Videosexu. Katere glavne razlike opažate pri vajinem odraščanju?
Luna odrašča v svetu tehnološkega napredka. Mi smo cele dneve viseli na dvorišču, oni pa na telefonu. Meni se zdi, da je bilo naše odraščanje lepše, morda zaradi okolice, družbene klime, odnosa do prihodnosti. Današnji mladini se zdi, da so povezani preko spleta in facebooka, v resnici pa so osamljeni, večinoma sami s sabo in s telefonom. Poleg tega so zdaj veliko večji pritiski na otroke, da morajo končati šolo, dobiti super službo, dobro zaslužiti, imeti superge, torbo, obleke točno določene znamke. Živijo pod stalnim vplivom oglasov iz medijev. Mi s tem vseeno nismo bili tako obremenjeni. V šolo smo hodili, ker je bilo pač treba, ni pa bilo toliko pritiska, da moramo nekaj doseči, uspeti. Če si dobil cvek, si ga popravil, normalno je bilo, da so šli eni po šoli delat, drugi študirat. Šola je bila le en del življenja, ki je zdaj bistveno večji, če niti ne govorimo o vseh dodatnih obšolskih aktivnostih. Če so vmes slučajno kdaj prosti, so na telefonu.

Kaj pa mi? Nam je še ostalo kaj od tistih pozitivnih vrednot, kot so pripravljenost pomagati sočloveku, spoštovanje, sodelovanje?
Mislim, da kar nekaj, vsaj meni. Zagotovo te odraščanje zaznamuje in naša generacija, vsaj ljudje, s katerimi se družim, ohranjamo vrednote, ki so nam jih privzgojili v otroštvu. Naši starši so nas tega učili zato, da bi živeli bolje kot oni.

Koliko jim je uspelo? Ali res živimo bolje kot oni?
Težko rečem. Zagotovo imamo več dobrin, a to še ne prinaša nujno več zadovoljstva in kvalitete življenja.

Kako pa vi vzgajate svojo hčer? Katere vrednote so tiste, s katerimi jo želite opremiti za življenje?

Vzgoja otroka je zagotovo ena najzahtevnejših nalog v življenju. Luni skušam privzgojiti vrednote, neke temelje vedenja in olike, da je treba recimo pozdraviti človeka na stopnišču, tudi če ga ne poznaš. Seveda pa ne je morem prisiliti, da bi živela tako, kot smo živeli mi, ker so časi drugačni. V tem novem času jo moram pripraviti, da bo preživela in lepo živela, to pa počnemo sproti, iz dneva v dan.

Kakšna mama ste? Ste bolj strogi, bolj prijateljski, demokratični?
Med vsem tem lovim ravnotežje. Sem kar stroga, včasih tudi demokratična, ne dovolim pa, da bi manipulirala z mano, se pogovarjala z mano kot s prijateljico ali kričala name. Znam postaviti meje in prepričana sem, da jih otrok potrebuje. Po drugi strani živi Luna v umetniški družini, kjer nimamo klasičnega življenjskega ritma, ampak je vse bolj boemsko, sproščeno. Sva se pa ravno pred kratkim z Alešem pogovarjala, da je Luna zdaj stara 16 let, pa jo še vedno zelo držimo doma. A se zavedaš, sem rekla, da sva midva v njenih letih že nastopala in žurala naokoli? Počasi jo bo treba tudi malo spustiti, je pa kar težko.

Kaj je po vašem mnenju bistveno za dober odnos med mamo in hčerjo?

Zagotovo zaupanje, da ti otrok pove vse, ne glede na to, kako grozno se ji zdi to, kar se ji dogaja. Da ti zaupa in da ti zaupaš njej. Da ve in čuti, da jo ima mama rada in jo podpira. Da ne skriva stvari zato, ker bi jo bilo strah reakcije. Da ve, da ima zaveznico, h kateri se vedno lahko zateče, ko ji je hudo in ji potoži.

Kaj pa mora hčeri dati oče?
Predvsem odnos do žensk. To otrok pobere spotoma, iz odnosa v družini. Če ima oče spoštljiv, normalen odnos do mame in do svoje žene, partnerke, je to že veliko.

Z Alešem sta skupaj že dolgo ...
Ja, res je, 27 let.

Kako vama uspeva?

Recepta ni, preprosto živiš en dan za drugim. Skupaj kar dobro voziva, čeprav ni vedno vse rožnato. Odnos se krepi ali lomi prav v teh trenutkih krize, ko imaš na izbiro, ali odideš ali ponovno vzpostaviš odnos, ki je lahko še boljši, kot je bil prej. Plus je tudi ta, da sva v istem poslu, ker lahko razumeva način življenja, ki ga to prinese s seboj. Marsikatera ženska bi težko prenesla, da je njen partner le redko za vikend doma, da prihaja domov ob petih zjutraj, jaz pa vem, da to spada k njegovemu delu. To naju pomembno druži in drži skupaj. V nekaterih stvareh sva sicer popolnoma različna, a drug drugega dopolnjujeva. Toliko časa sva skupaj, da že točno veva, kako se bo drugi na kakšno stvar odzval, a kljub temu ostaja še en kanček skrivnosti, nekaj, zaradi česar te še vedno vleče, da si z nekom skupaj, blizu.

Kaj vas na njem najbolj privlači?

Njegova neizmerna življenjska in ustvarjalna energija. Vedno so me privlačili ljudje, ki imajo kaj za povedati, ki so kreativni, ne glede na to, na katerem področju ustvarjajo. Pa duhovitost... Zelo je pomembno, da te zna tvoj človek nasmejati, da niso ves čas samo krivica, trpljenje in skrbi. Aleš je velik šaljivec, čeprav bolj na odru, ampak se tudi doma nasmejimo.

Ali se hitro odprete ljudem, ste zaupljivi?

Še preveč! Leta in izkušnje so me sicer malo izučile, še vedno pa rada verjamem, da so vsi ljudje dobri in prijazni, da me imajo vsi radi, čeprav se izkaže, da ni vedno tako in da ne gre zaupati vsem. V družbi resda delujem bolj zadržana, a se mi zdi, da v določenih stvareh ostajam naivna.

Se prepuščate življenju?
Po horoskopu sem riba, zato vseskozi nekam plavam.

Vas je česa strah?
Bolj kot zase, bolj kot svoje smrti se bojim za otroka, da se ji ne bi kaj zgodilo, da ne bi zbolela ... Včasih me je strah tudi tega, v kakšen svet odrašča, kaj ji bo življenje prineslo, kakšen bo ta svet čez 20 let. Pa višine me je tudi strah, z leti vedno bolj, zato sem rajši na tleh, čeprav je glava zmeraj v oblakih.

Na odru izraževate mešanico energije, čutnosti, iskrenosti pa tudi skrivnostnosti. Ste takšni tudi v zasebnem življenju?

V določenih stvareh morda, je pa res, da ima oder posebno energijo. Oder, luči, in mikrofon imajo magično moč, da te v hipu spremenijo in postaneš drug človek, daš si duška, več si privoščiš. Oder je bil zame nekakšen ventil in je še vedno, čeprav nastopam manj. Dal mi je priložnost, da sem prestopila meje svojih okvirjev, ki si jih drugače sam postavljaš v življenju. Sem pa vedno dala vse od sebe, pustila na odru dušo in srce, kakor se to banalno sliši, ne glede na to, ali je bilo pod odrom pet ali pet tisoč ljudi.

Po drugi strani ste delovali tudi dokaj realno, trdno na tleh. Kakšen pa je vaš odnos do romantičnosti? Ste imeli kdaj kake posebne, velike sanje?

Sem velik romantik. Sicer te z leti življenje prisili, da si bolj realističen in ne živiš več toliko v oblakih. Svoje velike sanje pa sem uresničila s tem, da sem prepevala. Že od malega sem namreč sanjala samo o tem, da bom stala na odru in pela. V prvem letniku gimnazije, ko še nismo imeli benda, sem bila na festivalu Novi rock v Križankah in sem si rekla, da bom na tem odru nekoč nastopila tudi jaz, kar se je tudi zgodilo leta 1993. To so bile ves čas moje sanje, ki so se mi na srečo izpolnile.

Vaše delovno »orodje« je vaš glas, tako ko nastopate kot pevka, kot v službi, ko delate na radiu. Takoj ko vas zaslišimo, prepoznamo vaš glas.
Hvala za kompliment, saj prepoznaven glas naredi dobrega voditelja. Kdo se ne spomni legend, kot so Ajda Kalan, Nataša Dolenc, Ivan Lotrič? Zdaj je toliko radijskih postaj in ogromno najrazličnejših glasov, toda ta prepoznavnost glasu je nekaj, kar na nacionalki še vedno gojimo.

Ali svojemu glasu posvečate kakšno posebno pozornost?
Do svojega inštrumenta se obnašam zelo mačehovsko, premalo pozornosti mu namenjam. Z leti se mi je glas kar precej znižal, premalo vadim, sem zelo kampanjska. Na srečo mi še vedno dobro služi in nimam kakšnih posebnih težav z glasilkami. Vsako jutro pojem žlico medu, kaj več od tega pa že ne. Pri Ajdi Kalan in Nataši Dolenc sem opravila govorne vaje, zato me včasih kar ujezi, ko slišim zelo neradijske glasove ali pa katastrofalno slovenščino, narobe naglašene besede, in si rečem, zdaj si pa res že sitna in stara (smeh).

Kakšen pa je vaš odnos do slovenščine, maternega jezika?
Na nacionalnem radiju moramo zelo paziti na jezik, saj se hitro najde poslušalec, ki pokliče in opozori na napako. Res je tudi, da je jezik živa stvar, ki se ves čas spreminja, zato je treba kar naprej slediti pravilom naglaševanja. Slovenščino imam zelo rada in ko poslušam mlade bende, ki pojejo v angleščini, ker v slovenščini vse tako grozno zveni, sem žalostna in se ne strinjam. Obstaja cel kup pesmi, ki zvenijo odlično in so dokaz, da se da tudi v sloveščini ustvariti vrhunska besedila. Sama sem jih napisala več kot 100 zase in za druge izvajalce, vmes je nekaj takih, na katere sem ponosna. Besedila od Kreslina, Predina ali Mi2 krasno funkcionirajo, na Slovenski popevki so prelepi teksti od denimo Elze Budau, Strniša je pisal fenomenalna besedila. Morda res zahteva malo več truda, se pa zagotovo da.

Bi lahko lepo prosim za naše bralke in bralce izbrali kakšno takšno besedilo, ki se vas še posebej dotakne?
Uf, težko se odločim za eno samo besedilo, ker jih je res cel kup, ki so mi pri srcu. Morda Ne bodi kot drugi Ferija Lainščka.

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

anja rupel , sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.