Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Dostopnost ne pomeni bolnišnice čez cesto, ampak dobrega zdravnika

doc. dr. Tit Albreht, dr. med., spec., NIJZ
doc. dr. Tit Albreht, dr. med., spec., NIJZ (Foto: Grega Žunič)

Kazalniki v Sloveniji kažejo, da bi se rast novih rakavih bolezni lahko ustavila ali celo polagoma zniževala, kljub vsemu pa je rak konstantno breme, ki ga je potrebno obvladovati na vseh ravneh, poudarja doc. dr. Tit Albreht z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Če smo pri rakih, ki se jih z zgodnjim odkrivanjem sprememb da preprečiti oziroma zazdraviti, dosegli velike uspehe, pa naporen boj bijemo z drugimi trendi - s kajenjem, s prekomernim uživanjem alkohola, s pomanjkanjem telesne dejavnosti, z neustrezno prehrano … »Ko opozarjamo na škodljivost nezdrave hrane ali drugih razvad, mnogi v šali pravijo, da od nečesa pač morajo umreti, vendar se ne zavedajo, da umiranje za kroničnimi boleznimi lahko traja tudi nekaj mesecev ali celo let in je pogosto zelo boleče.«
Evropska unija si je s programom boja proti raku leta 1985 zastavila cilj, da do leta 2000 za 15 odstotkov zmanjša število obolelih za rakom. Te številke ni dosegla; število obolelih se je sicer zmanjšalo, a za približno desetino. Kje smo danes?
Zmanjševanje števila primerov bolezni, pri kateri je potek nastanka in razvoja zelo dolgotrajen in povezan s staranjem prebivalstva, je bilo naivno pričakovati. Najmanj 60 odstotkov oziroma skoraj dve tretjini obolelih za rakom je namreč starejših od 65 let, prebivalstvo pa se hitro stara. Še leta 1985 je v Sloveniji za rakom na novo zbolelo približno 5.500 Slovencev, danes je ta številka presegla 14.000 novih primerov raka na leto. Velik del tega povečanja gre na račun staranja prebivalstva, pri čemer so nekateri kazalniki pri mlajših celo boljši. V času, ko sta bili prezgodnja obolevnost in umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi zelo veliki, je bilo izpostavljanje raka pomembno predvsem zaradi ozaveščanja o dejavnikih tveganja in zaradi možnosti zgodnjega odkrivanja te bolezni. Eden od rezultatov evropskega programa so tudi tri priporočila za presejalne programe, ki so danes že ustaljeni, to so presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka na materničnem vratu, raka dojk ter raka debelega črevesa in danke. Danes smo v napovedih bolj skromni - želimo si zmanjšati število novih primerov in umrljivost. Slednja pa ni le rezultat zgodnjega odkrivanja raka, temveč tudi uspešnosti zdravljenja.

V osemindvajsetih evropskih državah je rak še vedno glavni vzrok prezgodnjih smrti. Ali pričakujete, da se bo to v bodoče spremenilo?

Od leta 2007 so rakave bolezni prvi vzrok smrti pri moških, pri ženskah so to srčno-žilne bolezni, pri tistih, ki so umrle pred petinšestdesetim letom, pa je pomemben vzrok tudi rak. V Sloveniji smo s presejalnimi programi dosegli veliko uspehov pri vseh treh rakih - pri raku debelega črevesa, dojk in materničnega vratu. Pri vseh treh je zelo boleča prezgodnja umrljivost, saj ljudje umirajo pri štiridesetih ali petdesetih letih in to ima, poleg trpljenja in izgube zdravja, nenazadnje tudi velik ekonomski učinek. Medtem ko smo pri teh rakih, ki se jih z zgodnjim odkrivanjem sprememb da preprečiti oziroma zazdraviti, dosegli velike uspehe, pa naporen boj bijemo z drugimi trendi. Tako s kajenjem, ki ni vzrok le za raka pljuč, ampak tudi za raka ustne votline, žrela, grla in sečnega mehurja, kot s pomanjkanjem telesne dejavnosti, ki danes pesti prebivalstvo v vsem razvitem svetu, ter z neustrezno prehrano, ki je prebogata s kalorijami, sladkorjem, soljo in z nasičenimi maščobami. Z najmanj dvanajstimi različnimi raki pa je po podatkih mednarodne agencije za raziskovanje raka IARC iz Lyona povezan tudi alkohol – s prekomernim uživanjem alkohola je poleg prebavnih rakov povezan tudi rak dojk. Pri taki uporabi alkohola, kot jo imamo sedaj, je to še toliko pomembneje. Trendi torej niso spodbudni.

Med vzhodno- in zahodnoevropskimi državami je zelo velik kakovosten prepad v obravnavi raka, kar se kaže v opaznih razlikah v rezultatih zdravljenja. Očitno ni vseeno, kje v Evropi nekdo zboli za rakom.
Res je. Med evropskimi državami so velike razlike v organizaciji zdravstvenega varstva, poleg tega je med posmeznimi državami velika tudi razlika v bruto domačem proizvodu. V Evropski uniji imamo denimo Švedsko, Dansko in Luksemburg z okoli 45.000 evri na prebivalca, na drugi strani pa Bolgarijo, ki ima le 5.500 evrov na prebivalca. To žal opredeljuje tudi zmogljivosti, ne le pri zdravljenju raka z zdravili, ampak tudi pri ostalih terapijah, ki zahtevajo velika vlaganja. Na območju vzhodne Evrope je zelo pereče pomanjkanje organiziranih programov za obvladovanje raka, to pa pomeni, da se lovi posamezne delčke – enkrat se odločijo za določena zdravila, drugič za presejalne teste, vse pa je precej nestrukturirano. Primanjkuje tudi človeških zmogljivosti, saj onkologija niso le drage naprave in zdravila, potrebno je zagotoviti tudi visokokakovostno strokovno podporo. Poleg tega se vzhodna Evropa slabo spopada s primarno preventivo in dejavniki tveganja. Epidemija kajenja je tam še vedno v polnem razmahu, breme srčno-žilnih bolezni je veliko. Tudi presejalni programi marsikje še niso vpeljani oziroma razviti, ker je plačnike na začetku težko prepričati, da je v nek kompleksen sistem, kot je denimo program SVIT, ki stane okoli 3,5 milijona evrov letno, vredno vlagati, saj s tem lahko rešimo življenja, zmanjšamo stroške zdravljenja in izboljšamo kakovost življenja.

Eden od pomembnih korakov za glajenje razlik med posameznimi evropskimi državami naj bi bili državni programi obvladovanja raka (DPOR). Toda tega dokumenta nekatere države sploh še nimajo. Slovenija ga ima od leta 2010 - kako dobro ga izpolnjujemo?

Prvi program je bil v velikem deležu izpeljan, nismo pa že takrat do konca izpeljali razširitve presejalnega programa DORA na celotno Slovenijo, od lanskega leta pa ta program pokriva prav vse naše regije. Drugi problem je razvoj tako imenovanih sekundarnih centrov. Pred leti je ministrica Kukovičeva obiskala Onkološki inštitut in se pogovarjala z bolniki, ki se vozijo na kemoterapijo iz skoraj celotne Slovenije. Takrat je vzniknila ideja, da bi rutinska zdravljenja, kot je standardna kemoterapija, podprli tudi v Celju in Šempetru pri Novi Gorici. Na ta način bi delno pokrili Primorsko in južni del Štajerske. Počasi se uvaja tudi drugi radioterapevtski center v Mariboru, kjer pa imajo težave zaradi pomanjkanja kadra.

Slovenija v Evropi velja za svetel zgled, ne le zaradi DPOR, pač pa tudi zaradi tega, ker ima zelo dobro urejeno skrb za onkološke bolnike. Se strinjate s to oceno?

Stanje je dobro, zavedati pa se moramo, da je pri raku pomembna kompleksnost obravnave. Hitra spoznanja v raziskovanju in spremembe v vseh stopnjah obravnave raka kažejo, da ni nič dokončnega in da ni nujno, da se trenutno ozdravljena bolezen ne more ponoviti. Kazalniki v Sloveniji sicer kažejo, da bi se rast novih rakavih bolezni lahko ustavila ali celo polagoma zniževala, kljub vsemu pa je rak konstantno breme, ki ga je potrebno obvladovati na vseh ravneh. Za celovito obravnavo so potrebna dodatna vlaganja, tudi za obravnavo vseh možnih izidov zdravljenja. Danes imamo tri velike skupine bolnikov: bolnike, ki so zazdravljeni, bolnike, ki so v fazi mirovanja bolezni, in tiste, ki se jim rak ne bo več povrnil, vendar se vseeno soočajo z različnimi izzivi – morda so utrpeli izgubo organa, morda se soočajo s težavami v družbi. Druga skupina bolnikov, ki se je zelo povečala zaradi uspešnosti zdravljenja z zdravili, so bolniki, pri katerih je bolezen že razširjena, vendar se jo da za daljši čas zazdraviti oziroma »zamrzniti«. Taki bolniki lahko živijo še 10 ali več let dokaj normalno življenje. Tudi zanje je treba poskrbeti in jih ne odrivati v invalidnost, na obrobje. Najbolj ranljiva je tretja skupina, pri kateri je bolezen že tako napredovala, da je z učinkovitimi zdravili ne moremo več ustaviti in ozdraviti. Ta skupina bolnikov potrebuje dobro paliativno oskrbo in nego ob koncu življenja. Ta del je bil v Sloveniji precej zapostavljen, saj je bila dolgo na voljo le domska oskrba. Do bolnika bolj prijazna je oskrba na domu. Na Gorenjskem že nekaj časa poteka pilotni projekt, v okviru katerega skušajo bolnike z mobilnimi enotami oskrbeti na domu. Obstajati bi moral širši spekter možnosti, kam lahko gredo ti bolniki, ko ne morejo biti več doma, naj bo to Hospic ali kaj drugega.

Diagnoza rak že dolgo ni več napoved smrti - če je rak odkrit pravočasno, veliko bolnikov ozdravi, kljub temu pa se te bolezni še vedno drži stigma. Zakaj?
Na začetku kariere sem delal na kliniki za žilne bolezni, kjer je bilo veliko terminalnih srčnih bolnikov. Zelo krivično je rangirati bolnike in reči, da je terminalni onkološki bolnik težji in ima več težav kot terminalni srčni bolnik, toda ljudje gledajo na to drugače. Nekako sprejmemo, da nekomu odpove srce, rak pa se nam še vedno zdi nekaj groznega. Spremlja ga strah pred trpljenjem, bolečinami in negotovostjo, operacije so lahko zelo neprijetne, življenje se spremeni … Evropski kolegi so poročali tudi o stigmah pri delodajalcih in v družbi nasploh, ki rakavega bolnika rada kar odpiše. Belgijski finančni strokovnjak je denimo pripovedoval, kako se je po zdravljenju vrnil v podjetje, tam pa so ga vprašali, kaj sploh dela v službi, ko pa je imel raka na možganih. Potrebno je torej bolje izobraziti celotno javnost, tudi delodajalce, saj je za bolnika zelo pomembna celostna rehabilitacija. Socialne pravice so marsikdaj napačno usmerjene, pravica do bolniškega nadomestila je denimo fiksno določena v trajanju, čeprav bi jo bilo bolje prilagoditi konkretnemu bolniku. Nekatere kategorije bolnikov imajo tako omejeno in kratkotrajno zdravljenje, da bi šli lahko delat že dokaj hitro, določbe o staležu pa so lahko precej togo opredeljene. Prav nobenega smisla ni, da se zazdravljena oseba ne vrne v običajno življenje, kot ga je imela pred boleznijo. To velja tudi za starostnike in ne le za tiste, ki so še delovno aktivni. Ta bolezen je pač bolezen in ne smrtna obsodba.

Zdravljenje raka gre danes v smeri imunološkega zdravljenja, vse več možnosti pa odpira tudi razvoj genomike.

Farmacevtska industrija je trenutno usmerjena v imunološka zdravljenja in ta zdravila zdaj dobesedno bruhajo na tržišče. V naslednjih treh letih naj bi na trg prišlo 600 do 800 novih zdravil, mnoga bodo učinkovita in bodo dosegla dobre učinke tako na preživetje kot na ozdravitev, mnoga pa tudi ne, zato se bomo morali zelo pazljivo lotiti vrednotenja. Kar je obetavno v zgodnji fazi razvoja, ne bo nujno dajalo tudi dolgoročnih rezultatov. Zaradi narave tumorjev vidimo, da se lahko povrnejo. Ena izmed uspešnic v zadnjih letih je bilo zdravilo trastuzumab za zdravljenje napredovalega raka dojk. Bolnice s to boleznijo pred tem sploh niso imele veliko možnosti pravega usmerjenega zdravljenja in so lahko le čakale na napredovanje bolezni. To zdravilo je prineslo zelo občutna izboljšanja, nihče pa ne ve z gotovostjo, kdaj bi bilo smiselno prenehati z vzdrževalnim zdravljenjem, saj takih raziskav še ni. Pri odločanju o zdravilih oziroma zdravljenju je zelo pomembno izboljšanje grobih kazalnikov, kot so dolgoletno preživetje, omejitev bolezni ali vsaj začasna ozdravitev, pa tudi kakovost življenja. Še ena priložnost se kaže z razvojem genomike - ta vodi v razvoj zdravil, ki bodo napadala genetsko strukturo bolnikovega tumorja, s čimer bi lahko še dodatno povečali učinkovitost.

Kako hitro pridejo nova zdravila v Slovenijo in kakšna je pri nas dostopnost do zdravil in zdravljenja?

Včasih je bil ta čas relativno dolg, saj so šla vsa zdravila najprej na zdravstveni svet, kjer so jih ovrednotili, potem v rangirno listo, ki jo je obravnaval ZZZS, ki se je nato odločil, do kod jih bo financiral. S prenosom vseh teh odločitev na komisijo za zdravila so se postopki poenostavili in časovno skrajšali. Še vedno pa je odprto vprašanje vključenosti naših bolnikov v mednarodne študije, ki sicer vnaprej ne zagotavljajo uspeha zdravljenja, ko pa je razvoj zdravila v napredovali fazi, je lahko vključitev tudi priložnost za ozdravitev. Delež teh bolnikov tudi v Sloveniji narašča, še vedno pa je nižji kot v mnogih državah, s katerimi se radi primerjamo, kjer želen delež postavljajo na okrog deset odstotkov.

V našem zdravstvu so ena največjih težav pogosto nerazumljivo dolge čakalne dobe, pri raku je najbolj problematična diagnostika.
Diagonostika je problem, še posebej če vemo, da pozna diagnostika pri nekaterih rakih pripelje do slabših izidov. Tu so pomembni predvsem trije elementi - presejalni programi, njihova dostopnost in motivacija prebivalcev. Tudi pri Svitu smo potrebovali več kot pet let, da smo pridobili toliko zaupanja ljudi, da smo dosegli bistveno večjo odzivnost. Trenutno je ta spodbudna, saj se giblje okoli 62 odstotkov ciljnega prebivalstva, in mnogi nam jo zavidajo. Druga stvar je sodelovanje med strokami. Dermatolgi so denimo razvili lepo sodelovanje s plastičnimi kirurgi, ko gre za nevuse oziroma kožna znamenja: kamor koli pacient pride, bo obravnavan na enak način, zdravniki pa se bodo med seboj navzkrižno posvetovali in se skupaj odločili o načinu zdravljenja. Tretja zadeva so različne oblike diagnostike - na tem področju je potrebno narediti še veliko. Tako pri bolnikih, da bodo, če bodo imeli težave, šli pravočasno k zdravniku in tako tudi sami prispevali k hitrejšemu odkrivanju bolezni, kot pri zdravnikih, da bodo bolnike, ki imajo neko spremembo stanja, ki lahko utemeljeno pomeni prisotnost ali nastajanje rakave bolezni, prednostno obravnavali. Seveda pa je ob tem potrebno zagotoviti tudi zmogljivosti na primer za slikovno diagnostiko, tako da bodo pacienti hitro obravnavani. V Sloveniji smo zagotovili vsaj to, da se za večino bolnikov zdravljenje začne pravočasno - začne se v največ šestih tednih od postavljene diagnoze, priporočeni so sicer štirje tedni.

Zdravljenje bi se za marsikaterega bolnika lahko začelo prej, če bi v Sloveniji imeli več centrov, opozarjajo nekateri. Se strinjate?

V Sloveniji imajo take tendence včasih druge skrajnosti in bi si želeli onkologa povsod. Danes je pomembna multidisciplinarna obravnava, saj ne more en sam zdravnik odločiti, kaj se bo z rakavim bolnikom zgodilo. Če ima bolnik nezapleten visok pritisk, ga lahko dolgoletno vodi njegov osebni zdravnik, pri rakavih obolenjih pa je zgodba drugačna. Ko je bolezen odkrita, ne more kirurg sam odločiti, ali bolnik potrebuje še kakšno terapijo. Napredek pri raku debelega črevesa in danke je opazen tudi zato, ker je vzpostavljena obveznost tako imenovanih konzilijev, na katerih obravnavajo vsakega bolnika, in če bo kasneje morda prišlo do ponovitve, bodo lahko pogledali nazaj, zakaj so se tako odločili. Dostopnost do zdravljenja pri raku ne pomeni, da imaš bolnišnico čez cesto, ampak to, da hitro prideš na vrsto in si deležen obravnave tistega strokovnjaka, ki določen problem res dobro obvlada. Ob centrih v Ljubljani in Mariboru bo sekundarni center še v Šempetru pri Novi Gorici in Celju, zato bo zelo malo Slovencev, ki bi imeli do internistične obravnave raka dlje kot 50 kilometrov.

Rak je, kot ste prej opozorili, pogosto posredno povezan z nezdravim življenjskim slogom - s kajenjem, nezdravim prehranjevanjem, prekomerno telesno težo, pitjem alkoholnih pijač, premajhno telesno dejavnostjo … Se Slovenci tega dovolj zavedamo?
Eno je zavedanje, drugo pa je ukrepanje. Nevarnosti tobaka smo se zavedali desetletja dolgo in nato potrebovali ogromno časa, da smo omejili izpostavljenost cigaretnemu dimu. Vsakič me zmrazi tudi, ko vidim, koliko ljudi še vedno visoko ceni močno zagorelo polt, pa čeprav so kožni raki v zadnjih letih v najhitrejšem porastu ravno zaradi izpostavljanja sončnim žarkom. Kljub drugačnim priporočilom še vedno jemo veliko preveč in strukturno napačno prehrano - s prehranskimi vzorci in pomanjkanjem gibanja pa so povezani vsi prebavni raki, kot tudi rak prostate in rak dojk. Ko opozarjamo na škodljivost nezdrave hrane ali drugih razvad, mnogi v šali pravijo, da od nečesa pač morajo umreti, vendar se ne zavedajo, da umiranje za kroničnimi boleznimi lahko traja tudi nekaj mesecev ali celo let in je lahko zelo boleče.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rakava obolenja , intervju

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.