Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Maja Megla: Stres uničuje dušo in telo

Maja Megla, novinarka, urednica in publicistka
Maja Megla, novinarka, urednica in publicistka (Foto: Nada Žgank)

V knjigarnah se je pred nekaj meseci znašla nova knjiga o stresu, borbi z njim in nasveti, kako se z njim soočiti. Maja Megla, avtorica dela Stres, kuga sodobnega časa, se je pisanja lotila po dveletni bolezni, ko je za svoje nenavadne in nerazumljive bolezenske simptome iskala pojasnila in rešitve tako v nevroznanosti, medicini in psihologiji kot v komplementarnih, holističnih in alternativnih zdravilnih sistemih. Pravi, da »dvoma ni. Stres (pretres) je kot cunami. Za sabo pusti opustošenje,« a verjame, da se je mogoče prenoviti. V pogovoru nas je zanimalo, kako se je spopadla s prvimi znaki bolezni, njen potek in kakšna je Maja danes.
Kar nekaj časa ste se soočali s simptomi, bolezenskimi znaki, za katere niste vedeli, od kod prihajajo. Kakšni so bili ti znaki?
Nekega dne me je zrušilo v smrtno utrujenost. Spala sem dobesedno dneve in noči, kljub temu pa se mi telo ni in ni moglo odpočiti. Trajalo je tri tedne. Takrat se o izgorelosti še ni pisalo, zato sem se malce prestrašila, kaj za božjo voljo se dogaja. Po treh tednih spanja sem oživela, se vrnila v življenjski ring in v njem boksala dalje povsem enako kot nekdaj. Čez dve leti je prišlo naslednje opozorilo, le da je trajalo malo dlje, mesec dni. Zopet sem se regenerirala, se vrnila nazaj v življenje, vendar nisem mogla več delovati na star način. Kot bi potrošila rezervoarje življenjske energije. Začela sem redčiti družabne aktivnosti, zadnje leto pred zdrsom v bolezen pa sem vikende pogosto preživljala v osami, počitku in meditaciji, da sem si povrnila moči. Prepričana sem, da bi se sesedla že mnogo prej, če ne bi imela za sabo akumuliranih sadov petnajstih let redne jutranje joge in meditacije.

Kako in kdaj ste ugotovili, da gre za izgorelost in dolgotrajni stres?
Ugotovila sem takrat, ko me je sesekalo tako močno, da sem se zrušila. In to ne za mesec dni, temveč za leto dni. Za regeneracijo sem potrebovala več kot dve leti. Posledice pa so ostale. Morda za vedno. Če se spozabim in uberem življenjski ritem po starem, kar pomeni dinamično, aktivno, družabno in intenzivno, mi telo po treh dneh odločno pove: STOP. Vzame mi vitalno energijo in me prisilno umiri, zaustavi, upočasni. Očitno telo meni, da je moje bitje slab učenec in prav ima. Doživela sem dve izgorelosti, a kljub temu nisem teh opozorilnih znakov vzela resno, nisem jih razbrala in tudi ne razumela, kaj mi sporočajo. Preprosto jih nisem upoštevala in sem za tem, ko sem se osvežila in regenerirala, ravnala in živela enako kot nekdaj.

Kaj ste občutili, razmišljali, ko ste dobili diagnozo? Kako ste jo notranje doživeli? Lahko danes rečete, da ste se z njo dodobra soočili ali ste že tedaj iskali druge razlage?

Dobila sem kup diagnoz in različnih zdravniških mnenj. Prve diagnoze so bile izgorelost in depresija na telesu. Za resen zlom je značilno, da mesec dni počitka ne zadošča več. Normativi v tujini za izgorelost, recimo v Bruslju, so pol leta bolniške. Sredi tega dogajanja pa je priletelo poleno, ki mi je spodneslo tla. Po dveh mesecih bolniške sem prejela odpoved delovnega razmerja teden dni pred božičnimi prazniki, po dvajsetih letih dela v podjetju, ki je nekaj dni za tem sezono končalo z milijon evrov dobička, odslovilo še na ducate sodelavcev in zaposlilo nove ljudi. Tega ne navajam zato, ker bi želela koga očrniti. To je preteklost. Gre pa za primer tega, kako nizko smo kot družba pristali, v kakšnih krvoločnih odnosih živimo in kako brutalno ravnamo eden z drugim. Vsi bolezenski znaki so se podeseterili. Dolgotrajne, hromeče napade srčnih aritmij in smrtne utrujenosti so spremljale telesne bolečine v jakosti zloma, ki so se selile po telesu. Po mnenju nevrologa mi je pretres porušil homeostazo, to je kemijsko ravnotežje v možganih. Kot je dejal, zdravil ni, možgani se sami naravnajo, čas okrevanja pa je dve do tri leta. Naj pasivno čakam? Seveda ne! Začela sem brskati, kako si lahko pomagam.

Kaj je bil prvi korak na poti zdravljenja?
Korak ni en sam. Mnogo jih je. Izgorelost se resda kaže na telesu in mu moramo za tem, ko nas doleti, z marsikaterimi intervencijami pomagati, ga okrepiti in prenoviti. To so lahko različne terapije z razstrupljanjem telesa, prenovo črevesne flore in obnovo črevesne stene, saj v črevesju nastaja večina našega imunskega sistema. Morda nam primanjkuje določenih vitaminov in mineralov. Potrebna je redna telesna aktivnost, kot so joga, tek, tai chi, vrtnarjenje, sprehodi in podobno. A vse to ni dovolj. Telo kot starega osla izčrpamo mi sami, ker ga ženemo preko njegovih zmožnosti. Nihče drug nam tega ne počne. Mi sami tako ravnamo sami s sabo zaradi naših lastnih vrednot, ki smo jih postavili, prioritet, našega vedênja. Deloholiki si ne spočijejo. Perfekcionisti pilijo svoje izdelke do neskončnosti. Prijazneži ne rečejo ne in grmadijo na svoja pleča več, kot zmorejo. Ljubeznivi ne postavijo meja in se izogibajo slehernim konfliktom. Sčasoma se jim ljudje popnejo na glavo. Dobrosrčni postavljajo na prvo mesto druge namesto sebe.
Če tovrstnega obnašanja ne spremenimo, ne bomo veliko storili za svoje okrevanje. Zdravljenje ne more zajeti le našega telesa brez sočasne spremembe našega vedênja, vrednot, prioritet, načina življenja. Poleg vedênja so vir zastrupljanja tudi naše lastne misli in čustva. Opazujte se, koliko negativnega notranjega samogovora imate, omalovaževalne in podcenjevalne misli, ki vam pravijo: »Ej, kaj boš ti; saj ne zmoreš; pojma nimaš; saj nisi sposoben; saj ti ne bo uspelo …« Te misli nas spodjedajo. Na straneh klinike Mayo, ki je ena najboljših ameriških klinik, sem našla podatek, da povprečna oseba vsak dan misli petdeset tisoč spontanih misli. V 16 urah, ko smo budni, je to 3100 misli na uro in 52 misli na minuto. Si lahko zamislite to brzino misli, ki se zvrsti v eni minuti? Kakšen ropot! In kakšen trušč! Večji del se jih sploh ne zavedamo. Potem so tu še naša čustva. Jeza, zamera, bes, sram so negativne čustvene sile, ki so tako močne, kot bi imeli vtaknjene prste v električno vtičnico. Če z njimi nekaj ne naredite, vas bodo sežgale.

Današnja družba je družba tesnobe, odtujenosti, tekmovalnosti in predvsem strahu, ki ga neoliberalistični sistem namenoma ustvarja in izkorišča. Strah je že tako vtkan v našo osebnost, da ga doživljamo kot del sebe. Kakšne posledice ima to pri posamezniku in v širši družbi?
Za avtoritarnega oblastnika ni boljšega, kot je prestrašen človek, ker ga povsem obvladuje in nadzira. Tak človek pa je ohromljen, paraliziran, nedelujoč. Hodi s sklonjeno glavo in ne govori, kar misli. Ima porezane peruti ustvarjalnosti in vedoželjnosti, zato ne raziskuje. Postane pasiven in brezbarven. Družba se na ta način ne more razvijati. Drvi v prepad, v pogubo.

Kateri so glavni stresorji? Tisti, ki jih povzročamo sami, ali tisti, ki nastajajo zaradi naših odnosov v družbi? Kje pa stresorjev ni? Ali pomaga, da se osamiš, postaneš asocialen ...?

Poleg naših notranjih stresorjev, ki sva jih že osvetlili in se kažejo v vedênju, mislih in čustvih, nas pretresa kup zunanjih, kot so denimo smrt bližnjega, izguba službe, mobing (izživljanje na delovnem mestu), socialna izolacija in razpad družabne mreže, finančna negotovost, razpad zakona, toksični odnosi v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Ne bomo se prenovili in pozdravili, če se ne bomo umaknili pred strupenimi odnosi. To mnogokrat od nas zahteva drastične spremembe. Zato je izolacija kdaj podporna, da si naberemo novih moči, umik pa nam da možnost, da na življenjsko situacijo pogledamo drugače, najdemo izhod, sprejmemo odločitve, akumuliramo notranjo moč za spremembe. Vendar rešitve ni niti v osami niti v pretirani družabnosti. Oboje je lahko oblika bega. Ključ življenja je v ravnotežju, v tem, da enako izpolnjujoče živimo, ko smo sami, kot tudi takrat, ko smo z drugimi.


Kako ste se vi soočali s tem? Zanima me, česa vse ste se lotili pri prebiranju strokovne literature? Kakšna je bila selekcija izbranega glede na to, da obstaja tudi vrsta neosnovanih ali vsaj »za lase privlečenih« teorij in razlag?
Ko sem iskala strokovne nasvete, kako naj si pomagam, sem se oprla le na najbolj cenjene svetovne univerze, klinike in raziskovalne centre (Harvard, Yale, Stanford, Berkeley, klinika Mayo, John Hopkins, MIT, Oxford), na ameriško nacionalno knjižnico za medicino, ki je največja medicinska knjižnica na svetu, na fantastična predavanja uglednih znanstvenikov, ki so dostopna na spletu, tudi na knjige. Zelo mi je žal, da se nisem uspela dokopati do ruskih virov, ker ne znam rusko in nisem imela sredstev, da bi investirala v prevode. Ruski inštituti niso bili tako močno kot zahodni povezani s farmacevtsko industrijo. Lotevali so se raziskav v dobro človeka, ne tržišča. Niso se ozirali na to, ali se bo izsledke dalo pretvoriti v zdravila in ta v denar. Rusi zato razpolagajo z zelo zanimivimi znanji.

Kaj vas je med prebiranjem najbolj pretreslo, katera so bila najpomembnejša spoznanja?
Osupnilo me je, da so se temeljna znanja o možganih v zadnjih petnajstih letih povsem spremenila. Še nedavno je veljalo, da se možganske celice ali nevroni ne morejo obnoviti, sodobna nevroznanost pa dokazuje, da to ni res. Pomenljivo je dejstvo, da so možgani edini organ, ki nima diagnostičnega protokola. Ko se poruši kemijsko ravnotežje v možganih, zdravniki ugibajo, katero je, ko predpisujejo zdravila. Ključni za zdravje možganov so namreč živčni prenašalci, tako imenovani nevrotransmiterji, ki prenašajo sporočila med možganskimi celicami. Če ti usahnejo, ugasne naša možganska aktivnost. Ocenjujejo, da jih je več kot sto, zdravniki pa predpisujejo antidepresive, ki jih je recimo trideset. Matematika mi pravi, da se račun ne izide. Mnogim zato antidepresivi ne delujejo ali pa imajo preveč hude, rušilne reakcije telesa. Šokantna je tudi povezanost možganov in črevesja. Črevesje prekrivajo enake živčne celice (nevroni) kot možgane, zato mu nevrogastroenterologija naše zahodne, šolske, alopatske medicine pravi »drugi možgani«. Število teh nevronov v črevesju je enako kot v glavi mačke! Ti »drugi možgani« v črevesju sicer ne znajo misliti, a so s »prvimi možgani« v glavi interaktivno povezani. Ko se zruši eden od njiju, za seboj potegne drugega. Vnetje črevesja vpliva na možgane in obratno. Ta vez je tako velika, da ameriške klinike zdravijo vnetja črevesja z antidepresivi! In nasprotno: v črevesju nastaja 80 odstotkov nevrotransmiterja serotonina, katerega upad povzroči depresijo, bolezen, ki jo pripisujejo glavi. Morda se bo kmalu izkazalo, da žarišča depresij niso nujno le v naših glavah, temveč je lahko vir tudi v črevesju.

Strokovnjaki pravijo, da notranji stres temelji na nerešenih konfliktih, travmatoloških spominih, neprijetnih izkušnjah in da so vzorci, navade in prepričanja, ki izhajajo iz podzavesti, veliko močnejši od zavestnih prizadevanj in veliko dlje potekajo. Drži?
Absolutno. Naš softver se vzpostavi v otroštvu do sedmega leta, kot pravijo strokovnjaki. Ker je z nami in del nas od nekdaj, je edino, kar poznamo. Za travmatizirane otroke so strupeni odnosi lahko povsem običajni. Ne vedo, kaj je lahko drugače in kako to izgleda, ker tega ne poznajo. Vso prtljago nosijo s sabo v svojo odraslost. Brez zunanje pomoči te rušilne vzorce težko razberemo. In tudi če jih, so edino, kar poznamo, zato nimamo orodij in znanja, kako ravnati drugače. Potrebni so vešči psihoterapevti, ki gredo z nami skozi nekatere vzorce in nam dajo zdrava orodja, kako ravnati ali reagirati drugače, kje postaviti mejo, kaj je prav in kaj narobe. Poiskati psihoterapevta in se z njim pogovoriti ni znak šibkosti, temveč odgovorne in ozaveščene skrbi za lastno duševno zdravje.

Ali je škoda, ki jo je povzročil stres, nepopravljiva? Se lahko prenovimo, regeneriramo in kako? Ali si lahko posameznik, ki je utrpel stres, pomaga z vašim zadnjim poglavjem, kjer nizate nasvete?

Lahko se prenovimo. Veliko manevrskega prostora imamo. Ne moremo pa postati mlajši, kot smo, in druga oseba od te, v katero smo se razvili (smeh). Kot dokazuje sodobna nevroznanost, svojim možganom lahko pomagamo z dejavnostmi, kot so meditacija, učenje, tek, in tudi s prehrano (podporna je kurkuma, kofein, resveratrol v rdečem vinu, omega-3). Meditacija je brezplačna in lahko jo gojite kjer koli ob katerem koli času dneva. Obsežne znanstvene študije o meditaciji se vrstijo že dvajset let na najbolj uglednih univerzah sveta. Izsledki so osupljivi. Lanska, ki je nastala na Harvardu, kaže, da se spremembe v možganih zgodijo že po osmih tednih redne dnevne meditacije. Razkriva tudi to, da je količina sive substance v možganih pri petdesetletnem rednem meditantu enaka kot pri petindvajsetletniku. V knjigi sem zajela le del tehnik, ki jih uporabljam sama. Ena najbolj blagodejnih tehnik zoper travmatizirano telo je tehnika tresenja. Nekaj meni ljubih tehnik nisem uvrstila, ker jih je težko opisati in jih je lažje pokazati ali pa so zahtevnejše in primernejše za redne meditante. In to nikakor ni vse, kar imamo na razpolago. Še veliko drugih oblik pomoči je.

Na takšni poti prenove se skrhajo tudi družinske, prijateljske in širše vezi. Nekatera prijateljstva odpadejo. Zakaj? Kako jih obnoviti in ali sploh?

To je eden najbolj zahtevnih in bolečih delov. Toksični odnosi. Pogosto se boste soočili s tem, da jih ne boste mogli prenoviti, nadgraditi, pozdraviti, spremeniti, temveč le oditi. Ko boste to storili, ne boste vedeli, ali bo to za vedno ali začasno. Za nadgradnjo sta potrebna dva. Morda je tisti drugi noče ali pa ne zmore. To pa ne pomeni, da bo tako tudi ostalo. Morda bo čas dozorel enkrat v prihodnosti.

Ste kdaj obupali?
Bila sem na tem robu. Doživljala sem tolikšno grozo zapuščenosti, da bi naredila kar koli, da bi bolečino prekinila. Neznosna je bila. V hrumenju obupa me je prežela misel: saj lahko odideš, imaš svobodno voljo. S to mislijo je nastala prva razpoka, v kateri je bila moč in izbira v mojih rokah in nisem bila več v hromeči vlogi pasivne žrtve. Saj res, lahko tudi grem! Nastopilo je olajšanje. Druga misel je prvo podkrepila: vsi bližnji so odrasli in bodo preživeli. Zadihala sem v nenadni globoki sprostitvi in vstopila v novo svobodo z izhodom. Ko je ta prepojila celoto bitja, se je iz povsem drugega dela notranjosti oglasila tretja misel: in seveda tega ne boš naredila! Vzniknila je podoba edinega otroka med bližnjimi, desetletne prijateljičine deklice, ki sem jo v porodnišnici držala v rokah in ji prišepnila, da ne bom dopustila, da bi jo kdor koli v življenju prizadel. Bila je zaveza. In deset let kasneje naj bi bila jaz tista, ki jo bo prizadela? Ne, otroka ne morem raniti! Prežela me je živalska moč, v kateri je bila ljubezen do drugega mogočnejša in močnejša od lastne bolečine, groze in obupa. Od tega dne me je ta ljubezen hranila z močjo, da sem se z dna, del po del, počasi in vztrajno, iz dneva v dan vzpenjala na površje. Nihče ne ve za to zgodbo, tudi ta družina ne. Štirinajst dni po tistem, ko sem doživljala hudo grozo in hkrati uvidela izhod, so me obiskali. Deklica je na skrivaj na mojem telefonu posnela selfija in svoj portret igrivo namestila na ekran. Vsakič, ko sem pogledala v telefon, kar sem počela čez dan pogosto, sem jo zagledala, nasmejano in ljubeče navihano, v pozdravu meni. Kot bi njena duša natanko vedela, kaj se je zgodilo in bi mi s svojo podobo v telefonsko napravo vstavila opomnik, varovalko. Njen obraz me je mesece opozarjal na to, da je ljubezen močnejša od tegob in groze. Ljubezen je ta, ki me je rešila, obvarovala, nahranila, opogumila in pozdravila. Močno verjamem, da bi - če ne bi vzniknila njena podoba - prišla podoba nekoga drugega, ki ga ljubim in ne želim prizadeti.

Kakšna je torej Maja danes?

Nekoč sem se doživljala kot monolit, nezlomljivo, pogumno, močno, neodvisno. Bolezen me je soočila z lastno krhkostjo, z ranami in bolečinami, s temnimi platmi človeka, tudi sebe. Kot bi iz črno-belega ekrana prestopila v barvnega. Zaradi nje sem bolj čuteča, tako do drugih kot tudi do sebe. In iz iluzij me je popeljala nekaj korakov bližje resnici. Ko na svet pogledaš s perspektive nekoga, ki odhaja - in meni se je to zgodilo trikrat, ko sem ohromljena obležala na tleh in doživljala svoj »odhod« - se do korenin spremenijo vrednote in prioritete.

Imate morda še kakšno sporočilo Vivinim bralkam in bralcem, ki se znajdejo v podobni situaciji?
Ne bojte se sprememb. Spremembe so dobre. Naša življenja so ena sama sprememba. To je v naravi našega bivanja. Paralizira nas strah. In ta nam jemlje moč. Naj vas ne bo strah. Bodite pretočni. Odprite se življenju, naj teče skozi vas. In obračajte v dobro. Četudi se zgodi nekaj navidezno hudega, vam prinese kaj dobrega, nove izkušnje, spoznanja in modrosti, ali pa vas iz starega iztisne v novo življenje, v katerem lahko celostno zacvetite.


Knjiga Stres, kuga sodobnega časa

Novinarka, urednica in publicistka Maja Megla je po izobrazbi diplomirana literarna komparativistka, po poklicu pa je bila petindvajset let novinarka in urednica, prvih sedem let pri tedniku Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost.

Knjiga Stres, kuga sodobnega časa je po mnenju Renate Rugelj (Bukla) neke vrste poljudno-znanstveni priročnik, ki bi lahko pomagal ljudem, ki so se znašli v podobni stiski. Prof. dr. Marko Juvan, literarni teoretik (ZRC SAZU), meni, da gre za knjigo, v kateri se uresničuje kognitivistični koncept utelešenega znanja, a na poseben način: znanja različnih disciplin, ki jih avtoričin um kritično povzema, povezuje in esejistično vešče ubeseduje, se oblikujejo v znanje, ki nastaja iz telesne bolečine in ki ga telo prek mišljenja kot avtopoetski sistem uporabi za lek, s katerim premaga svojo lastno obolelost. Maja Megla se podajanja informacij o stresu loteva celovito, obdela celo paleto pomembnih vidikov, od bioloških do psiholoških vzrokov, pojavnih oblik in možnosti zdravljenja, pa meni prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., specialist psihiater.

V knjigi so zbrane tudi raznovrstne oblike samopomoči in preizkušene tehnike za fizično in psihično regeneracijo. Knjiga je izšla pri založbi Chiara in zdaj doživela že prvi ponatis. Maja Megla predstavlja svoje delo na predavanjih v različnih krajih po Sloveniji, njeno delo pa lahko spoznavate tudi na internetnih straneh (majamegla.si).

»Vsak človek je samosvoj, povsem raznoliki smo. Neka situacija lahko mene povsem vznemiri, vas pa sploh ne. In obratno: vas lahko nekaj razjezi, mene pa niti oplazi ne. Na nas delujejo različni amalgami notranjih in zunanjih silnic. Ko se združijo v rušilni cunami, ta kaže, da moramo poseči na vse ravni svojega bivanja, v telo in psiho, v zunanje odnose in celo v preteklost. Knjiga Stres, kuga sodobnega časa, ki je poljudno-znanstveni priročnik, je bila razprodana v dveh mesecih in nato ponatisnjena ter je med peščico knjig slovenskih avtorjev, za katere so najdaljše vrste v slovenskih splošnih knjižnicah. Mar to kaže, da je knjiga briljantna in genialna? Seveda ne! A kaže, da so ljudje res v hudih stiskah in da je podporne literature malo oziroma nič. So knjige, ki se osredotočajo na posamezne simptome, bolezni, področja. Ni pa knjige, ki bi zajela človeka celostno. Vem, ker sem sama leto dni brskala za odgovori.

Drug vidik je sram, s katerim se soočajo ljudje, ko jih spodreže. Ker sem v knjigi iskreno spregovorila o sebi in se razgalila, ljudem to sporoča, hej, če je zrušilo mene, lahko zruši vsakogar, samo ustrezen koktejl stresorjev je treba namešati. Naj vas ne bo sram, niste šibki in tudi ne slabiči. Nasprotno. V izgorelost najpogosteje zruši najbolj marljive in delovne ljudi. In nenazadnje, kot vidim iz odzivov in pisem, knjiga daje upanje. Če sem se uspela prenoviti sama, se lahko tudi vi. Po enem od predavanj me objame ženska mojih let in mi solznih oči reče: »Maja, ne veš, kakšno upanje mi daješ, kajti če je uspelo tebi, lahko tudi meni.« Vem, kaj to pomeni, ker vem, kako dragoceno je bilo meni srečati kogar koli, ki mi je takrat, ko je bilo najtežje, dajal tovrstno upanje, vero in moč.«

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

stres

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.