Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kaj nas učijo begunci in ljudje z Downovim sindromom?

Prof. dr. Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
Prof. dr. Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (Foto: Grega Žunič)

Že Benjamin Franklin je opozarjal, da bomo na račun varnosti ostali brez varnosti in svobode, če bomo svobodo omejevali. Tega znamenitega reka danes nihče ne spoštuje, poudarja akademikinja prof. dr. Alenka Šelih, zaslužna profesorica Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. »Nekdaj odprta država ZDA se zapira z zidom proti Mehiki, zid so postavili v Izraelu, v Evropi pa imamo ograje oziroma ovire na mejah. Spomnimo se, koliko ostrih kritik je bilo namenjenih berlinskemu zidu, danes pa podobni ukrepi nikogar več ne motijo.«
Leta 2005 ste bili med prvopodpisanimi pod izjavo, s katero ste obsodili širjenje sovražnega govora v državnem zboru. Takrat ste opozorili na nasilne in seksistične izjave, ki so jih bili deležni izbrisani, Romi, samske ženske, geji, lezbijke, poslanke. Trinajst let kasneje se zdi, da se stvari niso bistveno spremenile, oziroma da se je sovražni govor z razmahom družbenih medijev samo še razširil.
Res je tako. Družbeni mediji namreč omogočajo anonimne ali napol anonimne izjave tistih ljudi, ki se s polnim imenom ne upajo predstaviti in brez zadržkov izjavljajo stvari, ki jih drugače ne bi upali povedati. To je tudi bistvena razlika med stanjem danes in pred petnajstimi leti, ko družbeni mediji še niso bili tako razširjeni. Tudi sicer se je javni govor spremenil in danes dopušča več sovražnega in manipulativnega govora, nivo javne besede, zlasti politične, pa se je v zadnjih letih precej znižal.

Kje so glavni razlogi za to?
Težko je reči, kaj je glavni razlog, zagotovo pa na to vplivajo vsesplošne razmere, ki so se prav tako spremenile. Na področju obravnavanja kriminalitete, s katerim se strokovno ukvarjam, se je položaj zelo spremenil od napadov v New Yorku 11. septembra 2001 – od takrat dalje se razprava o kazenskem pravu čedalje bolj zaostruje. Sočasno z zaostrovanjem retorike glede kriminalitete se ostrina in represivnost prenašata tudi na druga področja življenja. Poleg tega so tu še druge okoliščine – imeli smo finančno krizo, ki je s sabo prinesla tudi krizo vrednot, soočamo se z begunsko krizo, ki je prispevala k sovražnosti do vsega, kar je okoli nas.

Kdo bi se moral na razraščanje sovražnega govora glasno odzvati – pa se ni, kdo bi moral ukrepati – pa ne?

Po moji oceni bi se morali najprej odzvati politiki in politične stranke, vendar tega žal nismo doživeli. Še več – v Evropi in ZDA se pojavljajo radikalne, desno usmerjene stranke, z radikalnimi stališči o vsem, kar »ni naše«; pojav teh strank pa vpliva na celoten družbeni prostor. Njihove ideje se prenašajo v družbo in tudi to je eden od razlogov, zakaj se prostor sovražnega govora širi.

Definicija sovražnega govora je v Kazenskem zakoniku dokaj natančno opredeljena, vendar ga v praksi tožilci preganjajo le takrat, ko gre za kršenje javnega reda in miru.

Pravna definicija sovražnega govora je bila v kazenskem zakoniku najprej oblikovana pod vplivom prejšnjega sistema, kjer je kaznivo dejanje sovražne propagande, zloglasni 133. člen, izrazito omejeval svobodo govora. Današnji pojem kaznivega dejanja »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« (297. člen KZ-1B) posredno prav tako omejuje svobodo javnega obveščanja in izražanja (1. odst. 39. člena Ustave RS), zato mora to besedilo »ohranjati občutljivo ravnovesje med to ustavno pravico in ustavno pravico do enakosti,« kot navajata avtorja pojasnil h Kazenskemu zakoniku. Ravno zato je okvir sovražnega govora relativno ozek; ožita ga zlasti dva pogoja, in sicer, da mora biti dejanje »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.« Tožilci temu dosledno sledijo, drugi primeri, kjer tega elementa ni, se obravnavajo kot prekršek, kjer pa je pregon zelo redek. Nadzorni organi, ki bdijo nad družbenimi mediji, bi se morali odzvati hitreje in strožje in bi lahko že na nižji ravni omejili sovražni govor.

Bi morali spremeniti zakonsko podlago za pregon sovražnega govora?
Prav bi bilo, da bi razmislili tudi o tem – da bi torej pozorno pregledali sedanjo situacijo in ocenili, ali sedanji opis kaznivega dejanja še ustreza ali pa bi ravnotežje med obema ustavno zavarovanima vrednotama zagotovili tudi na drugačen način.

Veliko nestrpnih in žaljivih zapisov je na družbenih medijih nastrojenih proti beguncem oziroma migrantom. Kako si razlagate tak odnos do ljudi, ki bežijo pred vojnami ali revščino?
Moj odnos do beguncev je močno povezan s tem, da sem bila tudi sama begunka. Tega človek ne more pozabiti. Čeprav sem bila takrat otrok, zelo dobro vem, kaj pomeni biti begunec in kako je, ko moraš od doma, ko moraš stran. Ta izkušnja je odločilno vplivala na moj pogled na begunsko krizo. A če pustim to ob strani – zdi se mi, da se ob dogajanjih, kot je begunska kriza, zelo izrazito pokaže splošna stopnja človeške empatije. Pokaže se bodisi solidarnost bodisi egoizem. Žal se zdi, da je vse več slednjega. Gotovo so med ljudmi, ki prihajajo, tudi taki, ki to izkoriščajo, ali pa posamezniki, ki so izvršili kazniva dejanja, toda večina si nedvomno zasluži našo podporo.

Zakaj te podpore med mnogimi nimajo?

Predvsem gre za strah pred neznanim, strah pred tujim. In bolj kot je človek negotov, bolj je podvržen temu. Ob tem velja dodati, da nekatere politične stranke – tako doma kot v tujini – nevarnost begunstva namerno povečujejo in se pri tem ne izogibajo niti lažem.

V poletnih mesecih se pritisk ljudi, ki se selijo ali bežijo, na schengensko mejo krepi. Kaj predlagate – jih vračati ali jim bolj širokogrudno podeljevati azil?

Slovenija je v tem pogledu zelo ozkosrčna, saj med begunci ni veliko takih, ki bi želeli ostati pri nas. Lahko bi bili bolj širokogrudni, pri tem pa mora država paziti tudi na to, da ne postane nekakšen žep, v katerem se vsi ujamejo. Evropa nima jasno izoblikovane politike do migracij in reševanje težav prepušča tistim državam, ki so najbolj izpostavljene. V tem kontekstu so prizadevanja vlade v odhodu, ki je opozarjala na morebitno nevarnost ujetja migrantov pri nas, razumljiva.

Nekatere evropske države begunce oziroma begunsko krizo neposredno povezujejo s terorizmom.

To je nesprejemljivo in nerealno, predvsem pa ne drži. Med begunci so lahko tudi posamezniki, ki so prišli s tem namenom, vendar je takih več že v Evropi. Glede na dejanske razmere se mi zdi tovrstno povezovanje povsem neustrezno.

V imenu varnosti oziroma obrambe pred terorizmom se je po svetu in v Evropi sprejelo številne ukrepe, ki posegajo v človekove pravice. Ali je sploh možno vzpostaviti neko ravnovesje med varnostjo in človekovimi pravicami?
Koliko varnosti in koliko varstva človekovih pravic je eno izmed najpomembnejših odprtih vprašanj na področju obvladovanja kriminalitete. Že Benjamin Franklin je opozarjal, da bomo na račun varnosti ostali brez varnosti in svobode, če jo bomo omejevali. Tega znamenitega reka danes nihče ne spoštuje, nekdaj odprta država ZDA se celo zapira z zidom proti Mehiki, zid so postavili v Izraelu, v Evropi pa imamo ograje oziroma ovire na mejah. Spomnimo se, koliko ostrih kritik je bilo namenjenih berlinskemu zidu, danes pa podobni ukrepi nikogar več ne motijo.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

downov sindrom , begunci

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.