Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vesna Zornik: Ljubezen je esenca življenja

Vesna Zornik, pevka
Vesna Zornik, pevka (Foto: Grega Žunič)

Vesna Zornik, glavna vokalistka skupine Katalena in odlična interpretinja ljudskih pesmi s svojim zelo prepoznavnim glasom, je srca publike prvič osvojila že kot štiriletna deklica, ko je zaslovela v legendarni reklami za Čokolešnik. Danes z zasedbami Katalena, Brest in TangoApasionada navdušuje zahtevnejše glasbene sladokusce doma in po svetu. V pogovoru nam je razkrila, kaj ji daje glasba in kje vidi vlogo umetnosti širše v družbi, kako je doživljala selitev iz urbane Ljubljane v idilično vasico v srcu Slovenije in kaj zanjo pomeni ljubezen.
Vsi albumi Katalene so tematsko oziroma vsebinsko povezani z osebnim dogajanjem v življenju članov skupine. Nedavno ste izdali sedmi album, ki ste ga naslovili Človek ni zver – na kaj se navezuje vsebina tokratnega albuma?
Album Človek ni zver je posvečen vojni tematiki v slovenskem ljudskem izročilu. Pri tem velja poudariti, da Katalena ljudskih pesmi ne jemlje vedno dobesedno, ampak z njimi vzpostavljamo neke vrste dialog. Na vsakem naslednjem albumu je več avtorskega materiala. Album nasprotno od večine pričakovanj ne vsebuje herojskih pesmi; ukvarjamo se z intimno izkušnjo posameznika v vojni. Večina pesmi, ki so se prepevale v drugi svetovni vojni, ni ljudskih, veliko jih je bilo prevedenih, največ iz španščine. Slovenski fantje so se vedno borili za tuje vladarje in največkrat slovenske ljudske pesmi opevajo stisko mladega človeka, ki je ločen od žene, matere, ljubice, pa tudi rodne grude. Boštjan Narat je napisal in uglasbil dve krasni besedili, ki sta narejeni po ljudskem vzorcu, ampak bolj dodelani. Uglasbili smo tudi tri pesmi pesnika Iva Brnčića, ki je bil prastric naše klaviaturistke Polone Janežič in je padel v drugi svetovni vojni. V njegovih pesmih ni razbrati sovražnega govora, temveč se posveča eksistencialnim vprašanjem in nesmislu vojne. Besedila so močna in lepo zaokrožijo vsebino celotnega albuma.

Katalena vselej črpa iz ljudskega izročila, ki ga nato posodobi, prilagodi duhu sedanjega časa. Ali lahko iz vsebine in pesmi na novem albumu potegnemo kakšne skupne točke z begunci, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove z območij, ki so bila potisnjena v vojno? Se vam zdi, da imamo v Sloveniji dovolj empatičen odnos do teh ljudi - oziroma zakaj smo do tujcev, migrantov, beguncev in nekateri tudi do ljudi iz marginalnih skupin tako nestrpni – česa se bojimo?

Bolj kot begunce je na albumu čutiti vseprisoten strah, da se vse to, kar se dogaja njim, lahko kadar koli zgrne tudi nad nas. Vzporednice lahko potegne vsak sam, kot se mu zazdi. Glasba je koristna, če vzbuja vprašanja in ne nujno nanje odgovarja. Seveda se nas vse, kar se dogaja okoli nas, še kako tiče. Spremembe so tako hitre, kot verjetno še nikoli in vse težje se učimo iz zgodovine. Situacija je vedno bolj napeta tako v svetu kot doma. Ta negotovost neti strah na vse strani. To je dejstvo.

Kakšen pa je vaš odnos do drugačnih? Vemo, da ste tudi bili sami nekako posebni in niste bili ravno »po regelcih«.
Sama se ne čutim ne vem kako drugačno. Živim in pustim živeti, to je vse. Morda sem zaradi te »drugačnosti« le malo bolj uspešna v svojem poklicu. Verjamem, da je dobro, če ti uspe izkoristiti posebnosti značaja in jih znaš preusmeriti tja, kjer so lahko koristne. Hvala bogu nismo vsi narejeni po istem kopitu, tako se lahko dopolnjujemo.

Delujete zelo odprti, topli, vitalni, polni življenja – s čim se hranite?

Oh, hvala. No ja, pravzaprav jem vse, trudim se jesti čim bolj sezonsko, lokalno in čim manj predelano hrano. V ničemer pa nisem prav zelo natančna.

Koliko je k temu prispevalo dejstvo, da ste se pred štirimi leti preselili iz glavnega mesta v majhno vasico?
Precej, seveda, čeprav k temu stremim že precej dlje. Zdaj je to seveda veliko lažje, ker dosti hrane pridelava z možem sama, pa tudi drugim virom sem bližje. Zadnje čase je ostalo le še malo živil, ki jih kupim v trgovini.

Na podeželju je še vedno bolj tradicionalno okolje, ljudje so bolj zaprti, zadržani. Kako ste se kot izrazito urbana ženska znašli v tem okolju? Je bilo težko?
To niti ni res. Vse več je izobraženih, inteligentnih in uspešnih ljudi, ki zapuščajo mesta in si želijo kakovostnejšega življenja na podeželju. Pa tudi staroselci že dolgo niso neuki. Če si sam odprt, so ljudje veliko bolj topli in prijazni kot v mestih. Predvsem se bolje poznajo med seboj. Mi smo se kar hitro vklopili. Seveda to ni za vsakogar, a nam dobro dene.

Kaj vam daje oziroma kaj ste se naučili iz tega načina življenja? Kaj pa daje vaši hčerki Reki? Zakaj vam je pomembno, da odrašča v tem okolju?

Tu je več miru, več svobode, sploh za otroke. Moja hči gre septembra v podružnično osnovno šolo, kamor je letos vpisanih šest prvošolčkov, razred pa bo kombiniran z drugim. To dejstvo ima precej dobrih plati. Hodila je tudi v kombiniran vrtec, tako da zanjo prehod v šolo ne bo ne vem kako stresen. Pozna skoraj vse otroke iz šole, učiteljice prav tako, pa tudi stavba ji ni tuja. V skupinah, kjer so kombinirani otroci različnih starosti, skoraj ni tekmovalnosti, mlajši se učijo od starejših, starejši se učijo predajati pridobljeno znanje in skrbeti za mlajše. Veliko bolj zdravo okolje je.

Je dejstvo, da živite na podeželju, okrepilo vašo vez z ljudskim izročilom, glasbo, ki ste ji zapisani?
Ne vem, ne bi rekla. Tukaj nisem zasledila kaj dosti več preferenc do ljudske glasbe kot med ljudmi v mestu. Odkar sem se priselila, sem tu organizirala nekaj koncertov in s tem počasi približujem tudi svojim sokrajanom zvrsti glasbe, ki jih imam rada. Ker igramo sicer vsepovsod, mi tega morda ne bi bilo potrebno početi, a se mi zdi lepo in prav. Dve leti zapored sem s sosedi priredila v vasi tudi prednovoletno srečanje, kjer smo vaščani priredili manjši koncert.

Ustvarjate zelo različne glasbene zvrsti – od tanga do ljudskih pesmi, pa tudi otroško glasbo, kot je Sapramiška Svetlane Makarovič. Vas bolj izpolnjuje ta razpršenost kot osredotočenost na eno področje?
Pravijo, da je Slovenija dovolj velika, da nekaj šteje, in dovolj majhna, da nam je mar. No, vsekakor je tako majhna, da v dveh ali treh letih z eno ploščo obhodiš večino odrov, ki so za njeno zvrst primerni. Na nek način je to tudi dobro, ker te ves čas sili k novim, raznolikim projektom, bolj je treba biti kreativen. V veliki državi bi človek verjetno težje prišel do toliko raznolikih izkušenj, ker bi se moral toliko bolj skoncentrirati le na eno samo stvar. Vse ima svoje pluse in svoje minuse. Po drugi strani je težko preživeti kot samozaposlen v kulturi, zato marsikdo izmed nas marsikdaj vzame tudi kak projekt, ki mu ni tako blizu. Zadnje čase imam srečo, delam veliko projektov, ki me neizmerno veselijo in izpolnjujejo. Od aprila, ko smo s Kataleno izdali album Človek ni zver, smo takoj začeli delati glasbo za baletno predstavo Kekec, v sodelovanju z Edwardom Clugom in SNG Maribor. Zdaj ravno končujemo snemanje. Vmes smo z Brest ves čas delali na materialu za nov album, za katerega se ravno zdaj snema bobne. Vmes igramo koncerte z obema skupinama, s Kataleno tudi otroško predstavo Enci benci Katalenci. Sapramiška je trenutno na počitnicah, začnemo spet jeseni. Mimo tega pa je še cel kup manjših projektov.

Kljub tej razpršenosti izžarevate notranjo uravnovešenost, notranji mir – je to bolj osebnostna naravnanost ali vpliv zunanjih odnosov, načina življenja, narave?
Kaj pa vem. Precej tega pride verjetno tudi z leti. Nisem vedno mirna, pa tudi čisto uravnovešena menda nisem ves čas. Se mi pa zdi, da k temu veliko prispeva dejstvo, da lahko v glasbi kanaliziram vse vrste emocij in mi jih morda v zasebnem življenju ni treba toliko.

Kaj za vas pomeni ljubezen – pa tukaj mislimo v širšem smislu, tako do partnerja, kot do ljudi, otrok, narave, življenja?
Esenco življenja.

Kaj pa do same sebe – se imate radi?
Trudim se. Do sebe sem precej stroga, čeprav zadnja leta veliko manj kot prej. Opominjam se k prijaznosti.

Ste od nekdaj vedeli, kaj hočete v življenju? Je bila vaša pot spontana ali razumsko izbrana?
Kar kmalu sem vedela, da se bom zapisala umetnosti, a se je sprva zdelo, da likovni. Vpisala sem se na srednjo oblikovno, kasneje sem študirala umetnostno zgodovino in potem kiparstvo. Glasbo sem imela ves čas za hobi, a me je kasneje kar nekako povlekla vase. V nekem trenutku sem vedela, da se moram odločiti le za eno stvar. Mislim, da sem se odločila prav.

Ali svojo pot osebnostno in karierno torej bolj načrtujete ali se raje prepuščate življenju?
Časi so taki, da je težko zares načrtovati veliko vnaprej. Visoke cilje zastavljam široko in ves čas delam v njihovi smeri tako, da uresničujem manjše, enega za drugim.

Ste kdaj naredili kakšno napako? Kaj vas je naučila?

Kdor dela, ta dela napake. Osel gre enkrat na led, ljudje pa večkrat poskušamo, dokler se ne naučimo drsati.

Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

Na glasbo in na hči.

In za kaj najbolj hvaležni?
Za hči, za moža in za to, da lahko delam glasbo.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.