Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Prava superživila so tudi na naših vrtovih

prof. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko
prof. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko (Foto: Peter Irman)

Prof. dr. Igor Pravst, Inštitut za nutricionistiko


Se Slovenci nezdravo prehranjujemo? Podatki kažejo, da zaužijemo preveč maščob, mesa, soli in sladkorja ter premalo zelenjave in vlaknin. Stanje se sicer nekoliko izboljšuje, a ne pri vseh, opozarja prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, ki poudarja, da bi morala zdrava prehrana postati življenjski slog. »Pri izboru živil spremljajmo njihovo sestavo in izbirajmo takšna z manj sladkorja in soli ter z več prehranskih vlaknin. Tudi v gostinskih obratih se odločajmo za manj slana živila z manj maščobami, predvsem pa si čim več hrane pripravimo sami doma.«
Slovenija je aprila zakonsko omejila uporabo zdravju škodljivih transmaščob. Čez leto dni pri nas ne bo več dovoljeno prodajati živil, ki bodo vsebovala več kot 2 grama transmaščobnih kislin na 100 gramov skupnih maščob. Gre za zelo velik dosežek, pravite. Zakaj?
Že pred leti smo opozorili, da se je na slovenskem tržišču nepričakovano pojavilo veliko predpakiranih živil, ki vsebujejo škodljive transmaščobe. Ti izdelki so k nam prihajali predvsem z Balkana, kjer so proizvajalci uporabljali poceni delno hidrogenirane rastlinske maščobe. Ministrstvu za zdravje smo zato predlagali sprejem zakonodaje, s katero bi transmaščobe v živilih omejili tako za domače kot tuje proizvajalce. Ker pa gre pri tem za preseganje standardov, sprejetih v Evropski uniji, je bilo potrebno znanstveno dokazati, da transmaščobe dejansko ogrožajo zdravje Slovencev. Inštitut za nutricionistiko je v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, Biotehniško fakulteto, Inštitutom Jožefa Stefana in Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana začel izvajati obsežen raziskovalni projekt, v okviru katerega zbiramo te podatke. Projekt so finančno omogočili Ministrstvo za zdravje, Javna agencija za raziskovalno dejavnost in družba Mercator, zbrani podatki pa so potrdili, da transmaščobne kisline v živilih dejansko lahko predstavljajo zdravstveno tveganje za nekatere skupine prebivalcev. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov je Slovenija nostrificirala nacionalno uredbo o najvišji dovoljeni vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih, ki je obvezujoča za prav vse nosilce živilske dejavnosti.

Kar nekaj časa ste si prizadevali, da bi uporabo transmaščob omejili tudi pri nas. Dosegli ste celo več – dobili smo najstrožjo zakonodajo na svetu.
Res je. Ministrstvo za zdravje je zakonodajo pripravilo zelo ambiciozno, pri čemer so imeli polno podporo stroke. Uporabljen je bil danski model, šli pa smo še korak naprej – na Danskem omejitve veljajo le za živila, ki so naprodaj potrošnikom, v Sloveniji pa tudi za živila v veleprodaji. Predlagane stroge rešitve je podprlo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki je uredbo na koncu uveljavilo.

Transmaščobe so pomemben dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, ki so v Sloveniji zelo razširjene. Na Danskem, kjer so že pred desetletjem omejili njihovo vsebnost v živilih, se je število smrti zaradi teh bolezni občutno zmanjšalo. Kdaj pričakujete prve podobne rezultate tudi pri nas?
Pri nas rezultati ne bodo tako drastični, saj se je zaradi opozarjanja na ta problem izpostavljenost transmaščobnim kislinam zdaj že precej zmanjšala, čeprav stanje še ni zadovoljivo. Največji ugoden vpliv na zdravje ljudi pričakujemo predvsem pri tistih, ki so doslej najpogosteje uživali živila z veliko vsebnostjo transmaščob.

Prehodno obdobje za uveljavljanje uredbe je eno leto. Novi izdelki morajo biti skladni z njo; izdelki, ki so že na policah trgovin, pa lahko tam ostanejo do aprila prihodnje leto. Kaj pa potem – bodo rogljički, napolitanke, čips in podobni izdelki izginili s trgovskih polic?
Izkušnje na Danskem so pokazale, da se zaradi omejevanja vsebnosti transmaščobnih kislin razpoložljivost živil ni nič zmanjšala, le njihova sestava se je nekoliko spremenila. Pričakujem, da bodo tudi v Sloveniji potrošniki še vedno lahko izbirali med vsemi živili, ki so jih navajeni, in niti ne bodo občutili razlik v sestavi. Se bodo pa proizvajalci pri proizvodnji morali izogibati delno hidrogeniranim maščobam, ki vsebujejo transmaščobne kisline. Seveda pa to ne pomeni, da bodo vsa tovrstna visoko procesirana živila kar naenkrat postala zdrava izbira, bodo pa manj nezdrava. Gre za različne piškote, napolitanke, rogljičke, slane prigrizke, hitro hrano in predhodno pripravljene obroke, ki razen maščob običajno vsebujejo tudi vrsto drugih snovi, ki jih v prehrani želimo omejevati.

Včasih je veljalo, da je glede maščob najbolj problematična margarina, raziskava, ki ste jo opravili, pa je pokazala, da temu ni več tako. Kaj se je spremenilo?

Prav margarina je v preteklosti vsebovala največ transmaščobnih kislin, vendar so pod pritiski stroke in potrošnikov proizvajalci že dolgo tega začeli uporabljati novejše postopke proizvodnje. Naša raziskava je pokazala, da v slovenskih trgovinah skorajda ni več možno kupiti margarine, ki bi vsebovala znatno količino transmaščobnih kislin. Smo pa takšne maščobe našli v veleprodaji oziroma v proizvodnih obratih nosilcev živilske dejavnosti, na primer v pekarnah in slaščičarnah. Letos sprejeta uredba bo uredila tudi to področje.

Kaj pravzaprav so transmaščobe in zakaj so tako škodljive?
Transmaščobe so posebna vrsta maščobnih kislin, ki nima nobene koristne vloge v človeškem telesu. Združujejo najslabše lastnosti tako nasičenih kot nenasičenih maščobnih kislin – hrati zvišujejo raven tako imenovanega slabega ter znižujejo raven tako imenovanega dobrega holesterola. V živilih se naravno nahajajo v precej nizkih količinah, nastajajo pa med procesiranjem živil, denimo med termično obdelavo maščob, predvsem pa pri delnem hidrogeniranju rastlinskih olj. Gre za postopek, s katerim se je v zgodovini iz rastlinskih olj industrijsko izdelovala margarina. Namesto tega postopka proizvajalci danes uporabljajo novejši postopek, tako imenovano trans-esterifikacijo, pri katerem transmaščobne kisline ne nastajajo.

Maščobe so sicer pomemben del prehrane, sodijo med makro hranila, ki jih človeško telo nujno potrebuje.

Maščobe so vsekakor pomemben del prehrane, nekatere uvrščamo celo med esencialna oziroma obvezna hranila, vendar z njihovim uživanjem ne gre pretiravati. Upoštevajoč nacionalne smernice se za povprečnega in telesno ne pretirano aktivnega odraslega priporoča, da skupen dnevni vnos maščob ne presega 30 odstotkov dnevnega vnosa energije, vendar je to priporočilo pogosto preseženo.

Katere maščobe naj vključimo v prehrano?

Dobra izbira so rastlinska olja z več nenasičenimi maščobami, še posebej denimo oljčno olje. V zadnjem času se v javnosti pogosto omenja tudi bolj eksotične maščobe, kot sta kokosovo in palmino olje, vendar je potrebno opozoriti, da ta olja vsebujejo bistveno več manj zaželenih nasičenih maščob kot bolj poznana druga rastlinska olja. Drži sicer, da so tudi med nasičenimi maščobami precejšnje razlike, še vedno pa se prednost daje nenasičenim maščobam.

Podatki kažjo, da Slovenci zaužijemo preveč maščob, mesa in soli ter premalo zelenjave, rib in vlaknin. Se torej prehranjujemo nezdravo?
V Sloveniji se pravkar izvaja obsežna nacionalna prehranska raziskava EU Menu, s katero želimo natančno ugotoviti trenutno stanje in možne izboljšave. Podatki predhodnih raziskav sicer nakazujejo, da se je stanje že nekoliko izboljšalo, še posebej med bolj ozaveščenimi prebivalci. Še vedno pa za precejšen delež prebivalstva lahko rečemo, da se ne prehranjuje preveč zdravo, da uživa premalo zelenjave, vlaknin, včasih celo beljakovin ter preveč nasičenih maščob, soli in sladkorja. Tovrstni problemi so še posebej značilni v skupini ekonomsko ogroženih prebivalcev.

Nedavno ste opravili raziskavo o vsebnosti sladkorja v več kot 10 tisoč živilh in ugotovili, da je denimo v 100 gramih žitne ploščice povprečno kar 28 gramov sladkorja, v žitih za zajtrk 19 gramov, v sadnih jogurtih pa 12 gramov. Boste tudi tu ukrepali in predlagali omejitve?
Večina potrošnikov se ob nakupu predpakiranih živil v resnici ne zaveda, kaj takšna živila vsebujejo. Zelo velik problem predstavljajo sladke pijače, kjer je v eni pločevinki lahko preko 40 gramov sladkorja, problematična pa so lahko tudi mnoga živila, ki se navzven zdijo zdrava. V obroku žit za zajtrk, ki so označena s privlačnimi prehranskimi trditvami, se lahko skriva tudi preko 30 g sladkorja. Podobno velja tudi za druga živila, ki ste jih izpostavili. Prav zmanjšanje vnosa sladkorja je eden izmed pomembnih ciljev, ki jih je Ministrstvo za zdravje uvrstilo v nacionalni program na področju prehrane, raziskovalne organizacije pa ga podpiramo z ozaveščanjem, zbiranjem podatkov in raziskovanjem vpliva hrane na zdravje prebivalcev Slovenije. Na Inštitutu za nutricionistiko vodim državni raziskovalni program Prehrana in javno zdravje, med prioritete našega dela do leta 2025 pa smo uvrstili prav s sladkorjem povezane raziskave, saj bodo tovrstni podatki zelo pomembni za ustrezne politične odločitve v prihodnosti.

Najrazličnejših priporočil o tem, kaj je dobro jesti in kaj ne, kaj je zdravo in kaj škoduje, je v javnosti veliko. Marsikdo se v poplavi vseh teh informacij in dezinformacij ne znajde. Kaj svetujete?
V javnosti kroži vrsta mitov in zavajujočih informacij na področju prehrane, v njihovem ozadju pa so različni interesi. Pogosto gre za komercialne interese – kako več prodati in zaslužiti, čeprav na račun zdravja prebivalcev. Prav zato smo se odločili, da oblikujemo verodostojen spletni vir informacij s področja prehrane. Inštitut za nutricionistiko skupaj z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in ob podpori Ministrstva za zdravje vzdržuje Nacionalni portal o hrani in prehrani, v okviru katerega so na spletnem naslovu www.prehrana.si zbrane verodostojne in razumljivo predstavljene informacije o sestavi živil in vplivu različnih hranil na zdravje, objavljamo pa tudi zanimivosti in novice s tega področja.

Tudi priporočila znanstvenikov oziroma stroke se spreminjajo. Za kavo, ki so jo včasih omejevali, nekateri zdravniki zdaj priporočajo, naj je spijemo več, enako velja za jajca, slabo pa se piše predelanim mesninam, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila celo med rakotvorne izdelke.
Tudi pri interpretaciji znanstvenih raziskav je potrebna previdnost, saj rezultatov posamezne raziskave ni mogoče posploševati. Za znanosti na področju prehrane je značilno, da so raziskave razmeroma slabo kontrolirane, ker na rezultate vpliva vrsta nenadzorovanih dejavnikov. Zato je potrebno zbrati rezultate večjega števila raziskav na nekem področju ter jih natančno ovrednotiti, kar je podlaga za neka splošnejša priporočila. Tudi usmeritev Svetovne zdravstvene organizacije, ki je pred časom objavila, da pretirano uživanje predelanih mesnih izdelkov povečuje tveganje za razvoj raka na debelem črevesu, je temeljila na takšnem obsežnem pregledu literature. Za stroko ta povezava sicer ni bila nova, saj so rezultati raziskav to nakazovali že dalj časa. Tudi v Sloveniji so bile že precej prej uveljavljene smernice, ki priporočajo, naj se meso vsaj občasno nadomešča z drugimi viri beljakovin, predvsem stročnicami. Res pa je, da se prehranska priporočila zaradi novih podatkov spreminjajo, kar povzroča nekaj zmede v javnosti. Moj osebni nasvet je zato predvsem – ne pretiravajte z ničemer in uživajte vsega po malo. Na ta način so tveganja najmanjša, hkrati pa takšna prehrana vsebuje najbolj pester izbor hranil in drugih koristnih snovi, kar je tudi zelo pomembno.

Kateri je največji mit o hrani, s katerim ste se soočili v zadnjih letih?
Eden od takšnih primerov je napačna informacija, da naj bi uživanje jodirane kuhinjske soli predstavljajo tveganje za zdravje. V medijih so se pojavili celo zelo natančni izračuni, ki naj bi dokazovali, da z uživanjem jodirane soli Slovenci za trikrat prekoračimo priporočen vnos joda. Vendar pa so bili predstavljeni izračuni strokovno napačni in najbrž ni slučaj, da so se avtorji zmotili ravno za trikrat. Težko je verjeti, da gre za slučajne napake, saj so istočasno potekale zavajajoče pretirano pozitivne predstavitve himalajske soli, ki pa v resnici ni nič bolj zdrava od običajne, precej cenejše kuhinjske soli.

Kaj pa gluten? V zadnjem času se je razširilo prepričanje, da je škodljiv – pa je res ?
Za ljudi z intoleranco na gluten je ta vsekakor škodljiv, da pa bi bil gluten dejansko škodljiv za ostale, pa stroka nima ustreznih dokazov. Velja celo nasprotno. Če se posameznik brez dejanske potrebe omeji na prehrano brez glutena, s tem zelo omeji izbor živil, kar lahko poslabša pestrost njegove prehrane. Če pri izboru živil ni dovolj skrben, lahko na ta način zaužije manj pomembnih hranil, kot bi jih dobil z raznovrstno prehrano.

Katera hrana je varna in katera varovalna?
Varna mora biti vsa hrana na tržišču, njeno varnost mora namreč zagotavljati proizvajalec. Če je neko živilo varno, pa to še ne pomeni, da je zdravo v neomejenih količinah. Za varovalno hrano pa je značilo, da je bogata s snovmi, ki so še posebej pomembne za naše zdravje. Tipično za varovalno prehrano je, da mora vsebovati veliko zelenjave ter polnovrednih živil, ki so bogata z vlakninami.

Kaj je, po vaši oceni, najbolj zdrava hrana?
To je zelo odvisno od življenjskega sloga posameznika in od zaužitih količin. Tipično med zdrava živila uvrščamo stročnice in zelenjavo. Slovenci tovrstnih živil še vedno zaužijemo premalo, čeprav imajo veliko koristnih snovi.

Kaj pa živila, ki se na veliko oglašujejo kot superživila, kot so denimo goji jagode, chia semena ali alge? Je to res superhrana, ki jo moramo nujno dodajati vsakodnevni prehrani?
Za ljudi s pestro in uravnoteženo prehrano, to zagotovo ni nujen dodatek. V primeru tako imenovanih superživil gre pogosto za marketinški trik. Gre za živila, ki jih ljudje ne poznajo in so običajno precej draga. Ne zavedamo pa se, da imamo prava super živila tudi na naših vrtovih. Z enim samim korenjem zaužijemo več vitamina A, kot ga je v marsikateri kapsuli prehranskega dopolnila! Omeniti je treba tudi, da takšna eksotična super živila pogosto izvirajo iz oddaljenih držav, kjer so standardi na področju varnosti hrane nižji, zato takšna živila lahko predstavljajo tudi nekoliko večje tveganje za prisotnost onesnaževal in drugih neželenih snovi. Tovrstni izdelki so bili tudi že večkrat predmet odpoklicev.

Mnogi opozarjajo, da je zdrava hrana pogosto težje dostopna, predvsem pa dražja. Se strinjate?
Če govorimo o procesiranih izdelkih, so zdrave izbire včasih res dražje od manj zdravih. Vendar pa to ne drži za nepredelana živila. Če si vzamemo čas, da si obrok pripravimo doma, je to zagotovo najcenejša pot do zdravega obroka. Vsak proces v industriji namreč stane, ceno pa plačajo potrošniki.

Zdravo prehranjevanje zahteva zelo aktivno vlogo potrošnika. Ni dovolj, da izbere, kaj bo jedel, pomembno je tudi, da preveri, od kod prihaja živilo, kako je bilo proizvedeno in kaj vsebuje. Živila so označena, toda teh označb, običajno napisanih v zelo drobnem tisku, ne bere prav veliko potrošnikov.
Drži, potrošniki praviloma redko berejo označbe živil. Zakonodaja se je v zadnjih letih poostrila in uvedeno je bilo obvezno označevanje hranilne vrednosti živil. Pri predpakiranih živilih ima danes potrošnik na razpolago vse potrebne informacije, da lahko izbere bolj zdrava živila, vendar teh informacij ne uporablja ali pa jih ne zna pravilno uporabiti. Prav zato v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije in Inštitutom Jožef Stefan izvajamo projekt Inovativne rešitve za informirane odločitve, v okviru katerega bomo razvili mobilno aplikacijo, ki bo prebivalcem olajšala dostop do podatkov o sestavi živil v razumljivi obliki in interpretacijo teh podatkov.

Pri nekaterih ljudeh se skrb za zdravo prehrano spreminja že v obsedenost. Kje je meja med zdravo in pretirano skrbjo za prehrano?
Tudi mi opažamo, da se v ožji skupini prebivalstva pojavlja zelo velika skrb za zdravo prehrano, ki je včasih lahko že nekoliko pretirana. Če se zdrav posameznik od jutra do večera ukvarja s prehrano, vsekakor lahko govorimo o pretirani skrbi. Zdrava prehrana mora res postati del življenjskega sloga, vendar ni potrebe, da nam zapleta življenje. Pri izboru živil spremljajmo njihovo sestavo in izbrajmo takšna z manj sladkorja in soli ter z več prehranskimi vlakninami. Tudi v gostinskih obratih se odločajmo za manj slana živila z manj maščobami, predvsem pa si več hrane pripravimo sami doma.

Ali je takšen tudi vaš način prehranjevanja?

Verjetno ne morem biti zgled najbolj zdravega prehranjevanja, si pa vsaj enkrat dnevno skušam doma pripraviti pomembnejši obrok. Zaradi službenih obveznosti je med tednom žal to pogosto šele večerja. Me pa tudi med delovnim časom ne boste videli naročiti hamburgerja. Občasno sicer rad posežem tudi po čem sladkem, vendar pa v življenje hkrati vključujem tudi dobršno mero telesne aktivnosti.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

superživila , transmaščobe

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.