Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Katarina Venturini: Ples briše razlike

Katarina Venturini
Katarina Venturini (Foto: Ana Gregorič/POP TV)

Slovenci veliko in dobro plešemo. Res je, da smo rahlo zadržani in verjetno je to razlog, zakaj nas toliko pleše. Ples zbližuje ljudi in ruši pregrade. Za mlade, zlasti v obdobju, ko jim je še malo nerodno v bližini oseb nasprotnega spola, je ples najboljša dejavnost, da se približajo eden drugemu. Pa tudi v kasnejšem obdobju je tako. Ne poznam človeka, ki mu ne bi prijal topel objem in, saj veste, pri plesu smo v nenehnem objemu, pravi Katarina Venturini, vrhunska plesalka, večkratna svetovna prvakinja v standardnih in latinsko-ameriških plesih, plesna pedagoginja in žirantka v televizijskem šovu Zvezde plešejo. Zaupala nam je tudi, kaj ji je ples dal, kaj mora imeti vrhunski plesalec, kako jo je spremenilo materinstvo, na katero glasbo plešeta s sinom in na kaj bo najbolj pozorna pri ocenjevanju tekmovalcev v prihajajočem šovu.
Kaj nam daje ples?
Pri plesu pozabimo na čas.

Kakšne koristi prinaša za telo, dušo in duha? Na kakšen način vpliva na naš DNK?
Ples je najboljša partnerska terapija. Je dejavnost, pri kateri sta si partnerja enakovredna in ki jo lahko počneta tudi pozno v starost. Znanstveno dokazano je tudi, da ples zmanjšuje tveganje za demenco in podobne starostne bolezni, in to kar za 76 odstotkov!

Kaj pa je dal vam? Vam je tudi kaj vzel?

Ples mi ni prav nič vzel. Če bi imela možnost iti še enkrat v življenju po enaki poti, bi zagotovo šla … Na začetku poti mi je dal samopodobo. Bila sem tista Katarina, ki pleše. Da sem uspela združevati šolo in treninge, sem se morala naučiti biti dobro organizirana. V tistem krhkem obdobju, pravi moja mami, nismo mislili na neumnosti. Dal mi je pokončno držo, izoblikovano postavo, občutek za lepo, graciozno, pa bonton, kulturno obnašanje ... Kasneje mi je dal tudi samozavest.

Ali mislite, da ples lahko briše razlike med ljudmi iz različnih okolij, statusov, svetov?
Vsekakor! Pri plesu smo vsi enaki in enakopravni. Zanimivo pa se mi zdi tudi to, da kjerkoli po svetu plešeš katerega koli od plesov, najsi bo to dunajski valček, slowfox, ča-ča-ča ali jive, povsod plešejo enake korake.

Vas je to vodilo, ko ste nekaj časa v svoji plesni šoli poučevali mlade plesalce brezplačno in to znanje plesa omogočili tudi otrokom, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti?
Ko sem začela svojo plesno pot, je bilo drugače. Bilo nas je 20, 30 plesnih parov, ki smo vse informacije dobili na skupinskih treningih. In še danes sem mnenja, da bi moralo biti učenje plesa, tja nekje do starejšega mladinskega razreda, v skupini. Poleg skupinskega treniranja bi navadili pare, da več sami trenirajo. Na ta način ples ne bi bil tako drag šport in pari bi bili samostojnejši. To je bila moja vizija in razlog, da smo pri nas v Plesni zvezdi poučevali mlade plesalce brezplačno.

Kaj bi po vašem mnenju lahko in kaj bi morali vsi skupaj in vsak posameznik narediti, da bi bilo življenje lepše, lažje, boljše?
Plesati!

Ker smo ravno sredi Vivine akcije Moj zdravnik, v kateri že več kot 20 let podpiramo dober odnos med pacientom in zdravnikom, dovolite vprašanje, kakšen je za vas dober odnos z zdravnikom? Kaj ga določa, kaj mora imeti in česa ne bi smel imeti?
Oh, to je težko vprašanje. Sama menim, da je najbolje, da sami poskrbimo, da smo zdravi in vitalni in potem zdravnika ne potrebujemo pogosto.

Ko smo ravno pri tem; ste ena redkih Slovenk, ki si je o svoji slabi izkušnji z ginekologom upala spregovoriti naglas in javno. Ali mislite, da smo bolniki še vedno preveč tiho, preveč ponižni?
Mislim, da smo tiho zaradi strahu ali pa še bolje rečeno zaradi vraževernosti. Da se ne bomo zamerili nekomu, saj smo od tega nekoga odvisni.

Kaj lahko bolniki storimo za bolj enakovreden in s tem boljši odnos z zdravnikom, ki je nujno potreben za boljši uspeh zdravljenja in večje zadovoljstvo?
Postaviti se v kožo zdravnika. A hkrati bi se moral tudi zdravnik postaviti v kožo pacienta.

Boste glasovali za svojega zdravnika, morda ginekologa?

Seveda, tako kot vsako leto.

Večkrat ste omenili, da je v odnosih med ljudmi premalo topline, blagosti, razumevanja. Kaj pa do sebe? Ali znate biti blagi in mili do sebe?

Res je, premalo je človečnosti. Približno 12.000 obiskov imamo na leto v Plesni zvezdi. Pa ni človeka, ki mu ne bi prijalo, da ga pobožamo. Z besedo ali dotikom. Do sebe? Iz leta v leto sem prijaznejša, blažja do sebe.

Prejšnje vprašanje smo postavili z namenom. V mislih imamo namreč dejstvo, da je pri plesu na vrhunski ravni potreben izjemen telesni napor, ki pa ga plesalka mora znati preobraziti v nekaj najbolj nežnega, gracioznega, ženstvenega. Kako ste usklajevali to dvoje?
Vsak vrhunski športnik (mora) spreminja(ti) napor v lepoto.

Na vrhuncu svoje kariere ste sodelovali tudi s psihologom. Vedno me je zanimalo, kaj psihologi svetujejo vrhunskim športnikom, kaj konkretno? Lahko morda navedete kak konkreten primer?
S psihologom smo veliko delali na vizualizaciji. Torej na tem, da sva si v mislih predstavljala, da sva na neki konkretni tekmi. Da sva bila tam, videla prostor, slišala glasbo, občutila pritisk, odplesala najino koreografijo. V bistvu sva to konkretno tekmo, ki je bila v prihodnosti, že doživela in ko sva bila zares na tekmi, je bil pritisk toliko manjši in vse je bilo že znano in poznano.

Na kaj ste najbolj ponosni, kateri dosežek v svoji karieri vam je najbolj pri srcu in pomemben?
Vsak rezultat, četudi slab, je bil pomemben in je bil kamenček na poti do uspeha. Sem pa zelo ponosna na tri zaporedne nazive svetovne prvakinje v kombinaciji desetih plesov in samo tri leta za tem za naziv svetovne prvakinje v specialni disciplini latinskoameriških plesov. Pa za 23 nazivov državne prvakinje, seveda v najvišji, članski kategoriji. Dandanes je zelo veliko državnih in svetovnih prvakov, pa nazivu pozabijo dodat, da gre za mlajše kategorije. Ponosna sem, da sem svojo petindvajsetletno kariero zaključila s čudovito poslovilno predstavo na največjem slovenskem odru pred razprodano Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Ob tej priložnosti pa naju je takratni predsednik dr. Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge.

Kaj pa v osebnem življenju?
Ponosna sem na svoje partnerstvo z možem Damjanom in nenazadnje presrečna, da se nama je po dolgih letih preizkušenj rodil sin Mark.

Vas je materinstvo zelo spremenilo?
Ja, me je. Mislim, da mi je dalo še več ljubezni, ki jo lahko dajem.

Na kakšno glasbo in kateri ples najraje plešeta s sinčkom Markom?

Na Marko skače skačeva kot nora, na Miškolinčka in Mačka Murija pa se vrtiva in pleševa najrazličnejše gibe.

Katera glasba je najbližje vašemu srcu? Je od vselej ista ali se z leti spreminja?
Glasba, ki mi je všeč, se spreminja. Večinoma pa imam rada romantične, počasnejše ritme. Seveda pa venomer iščem novo glasbo, na katero se da kaj zaplesati.

Ali na to glasbo kdaj zaplešeta zvečer tudi s soprogom Damjanom?
Lepo bi bilo. Ne še. Upam, da kmalu pride ta dan.

Začenja se nova sezona oddaje Zvezde plešejo, v kateri ste (in verjamemo, da boste spet) blesteli v komisiji, ki je bila pomemben del velikega uspeha in priljubljenosti oddaje. Kaj najbolj cenite pri plesalcih, ki iz oddaje v oddajo postajajo boljši?
Vsak napredek je rezultat truda, vloženega časa in energije. Zato bom z veseljem nagradila vsak najmanjši napredek.

Ko ocenjujete plesalce, verjetno gledate na tehniko, skladnost gibanja, držo. Koliko na oceno vpliva in koliko šteje kemija med plesalcema?
Seveda je fino, da seciramo in analiziramo posamezen segment, najsi bo tehnika stopal, tehnika giba, drža telesa ali plesna drža, skladnost med plesalcema, muzikaličnost, zgodba, povezanost med plesalcema ... Vendar, na koncu koncev nas prepriča celotna slika.

Kaj je tisto, kar poleg tega loči vrhunskega plesalca od odličnih?
Morda bi lahko rekla, da je to »faktor X« … Vrhunski plesalec je tisti, ki vloži več sebe v ples in ne pričakuje ničesar v zameno. In to leta in leta in leta.

Kdo vas je navdušil za ples? Kdaj ste začutili, da imate to v sebi?
Mami je »kriva«, da sem naredila prve plesne korake, saj me je ona vpisala v plesno šolo. Kdaj sem začutila, da imam ples v sebi, pa ne vem. Ga imam?

Z Andrejem Škufco sta bila svetovna prvaka tudi v latinskoameriških plesih, ki so izrazno silni, a v strogo določenih okvirjih forme. Bi lahko rekli, da gre za strast, ki je nadzorovana? Vas je kdaj zamikalo, da bi prestopili te okvirje?

Strast nikoli ni bila nadzorovana. Vsak športnik, tudi plesalec, mora obvladati tehniko in »okvirje forme«, ampak ŠELE POTEM, ko prestopi, pozabi na to in da notri svojo dušo in srce, svojo celost, takrat postane vrhunski.

Je podobno v vašem zasebnem življenju? Ste kdaj stopili čez?

Nenehno sem čez.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice , ples

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.