Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

prim. Marko Demšar: Problemi se kopičijo, politika pa jih ne zna rešiti

prim. Marko Demšar, dr. med., spec. radiologije
prim. Marko Demšar, dr. med., spec. radiologije (Foto: Grega Žunič)

»Zanimivo je, da kljub večkrat ponujeni roki za sodelovanje politika vztrajno ignorira intelektualni potencial, nabran v desetletjih zdravniškega dela. Nedozoreli in premalo domišljeni akti, ki jih ponuja, služijo le za dviganje temperature v javnosti in so dokaz pomanjkljivega razumevanja potreb zdravstva. Politika bi se morala odreči neposrečenemu poseganju v zdravstvo, saj je od tega več škode kot koristi,« poudarja primarij Marko Demšar, dr. med., spec. radiologije. Ob tem dodaja: »Čeprav je zdravstvo nenehno izpostavljeno predvsem kritični presoji, ljudje znajo opaziti in ceniti zdravnike in druge zaposlene v zdravstvu, ki so predani svojemu poklicu. In takih je veliko. Njihove zgodbe kažejo, da je tudi v manj ugodnih razmerah možno delati srčno, etično in predano.«
Več kot petdeset let že delujete kot zdravnik, ves ta čas ste tudi aktiven in kritičen spremljevalec dogajanja v našem zdravstvu in družbi nasploh. Zdi se, da smo tako z zdravstvom kot z družbo, v kateri živimo, vse manj zadovoljni. Upravičeno ali ne?
Nezadovoljstva je danes veliko na vseh področjih našega bivanja, sprožilcev tega nezadovoljstva pa je več: od neizpolnjenih napovedi, kaj nam bo prinesla osamosvojitev, do neopravičljivo krivične neenakosti med ljudmi in nemoči koreniteje poseči v družbena dogajanja. Na površje tako vedno znova priplavajo zanemarjena področja – samo v zdravstvu se že dolga leta »cmarijo« spremembe, ki jih terjata čas in stroka. Kako naj se navdušujemo nad politiko, če nas ta dnevno napaja z nejevoljo? Kaže, da tudi z vodenjem države nismo imeli in nimamo sreče.

Pred dobrega četrt stoletja, ko smo se osamosvajali, smo čutili povezanost in pripadnost, verjeli smo, da bo bolje, da bo Slovenija postala nova Švica. Povezanosti danes skorajda ni več, tudi prepričanja v boljši jutri je vse manj. Kje se je zalomilo?
Večine družbeno okolje ne zanima. Ljudje so se povlekli vase. V našem stanovanjskem naselju smo denimo včasih imeli čistilne akcije, skupaj odmetavali sneg, se dogovarjali, kako v soseski ohranjati kakovost bivanja ... Danes tega ni več. Ni več motivacije in skupnih ciljev, ki bi se jih oprijeli. Odnesel jih je kapitalizem s svojo individualnostjo. Od šolske vzgoje in izobraževanja je ostalo le še izobraževanje, vzgoje skorajda ni več. Kje lahko govorimo o žlahtnem tovarištvu? Kolektivni duh je – razen pri uspešnih športnikih – le še redko prisotna vrednota.

»Ne moremo se izogniti odgovornosti, da smo spregledovali znake resnejših bolezni, ki so do danes v naše družbeno tkivo poslale številne zasevke. Le-ti se razraščajo in jemljejo moč uresničevanja tistih želja in načrtov, ki smo jih zapisali na prapor našega osamosvajanja«, ste zapisali v enem od uvodnikov v Vivi. Katere izmed teh bolezni, o katerih govorite, so najbolj resne? In kdaj smo zasejali najbolj škodljiva semena?

Ena prvih resnih bolezni je bilo odtujevanje družbene lastnine. Jazbinškov stanovanjski zakon je omogočil poceni razprodajo stanovanjskega sklada, ki je nastal z mesečnimi prispevki zaposlenih skozi leta. Tako zbran denar je nato poniknil. Temu je sledila ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je dotlej učinkovito bdela nad finančnimi dogajanji. In kot bi odprli zapornice na reki, so denarni tokovi našli pot do številnih zalivov, v katere so spretneži vrgli mreže za bogat ulov. Popolna odpoved zakonske regulative, s katero bi ustavili prekanjene tatove, je dopuščala, da so se stvari odvijale, kakor so se. Ni potrebno biti posebej bister za ugotovitev, da je bilo vse to tudi v interesu politike, ki je imela pri tem svoje račune. Očiten primer etičnega zdrsa je bilo ravnanje države z izbrisanimi in popolna neodgovornost tistih (tudi poslancev), ki so to povzročili. Zgodba o vračanju gozdov in delov Gorenjske pokrajine denacionalizacijskim upravičencem prav tako ne vzbuja zaupanja v modro ravnanje politikov vseh barv. In podobnih primerov je še veliko.

Leta 1990 ste kandidirali na predsedniških volitvah. Vam je kdaj žal, da niste ostali v politiki?
Ko vidim, kako so pametni, razsodni ljudje povsem nemočni, ko se želijo zoperstaviti načinu dela v politiki, mi ni prav nič žal.

Je politika kriva, da se stvari v zdravstvu ne premaknejo, da so nezadovoljni tako zaposleni v zdravstvu kot bolniki?
Da je tako, dvomi le malokdo! Vsaj tu vemo, kdo je za kaj odgovoren. Problemi se kopičijo, politika pa jih s svojimi odločitvami očitno ni zmožna rešiti. Zanimivo je, da kljub večkrat ponujeni roki za sodelovanje, vztrajno ignorira intelektualni potencial, nabran v desetletjih zdravniškega dela. Nedozoreli in premalo domišljeni akti, ki jih ponuja, služijo le za dviganje temperature v javnosti in so dokaz pomanjkljivega razumevanja potreb zdravstva. Politika bi se morala odreči neposrečenemu poseganju v zdravstvo, saj je od tega več škode kot koristi.

Kako bi ocenili aktualno stanje slovenskega zdravstvenega sistema? Na eni strani slišimo, da je med boljšimi v Evropi, na drugi pa, da je slab in neučinkovit.
Zdravstveni sistem kar kliče po prenovi oziroma strateški opredelitvi. To velja posebej za sistem vodenja zdravstvenih organizacij in zagotavljanje visoke strokovne ravni zaposlenih v zdravstvu. Naša medicina se kot stroka lahko primerja s tujino – ponašamo se z vrhunskimi operacijami in diagnostičnimi ter terapevtskimi postopki, povsem druga zgodba pa je tisti del zdravstva, ki sodi v pristojnost države oziroma ministrstva – ta je pod nivojem.

Kljub temu se zdi, da politične volje za korenite spremembe ni. Zakaj ne? So pritiski raznih interesnih skupin tako zelo močni?

Veliko se govori o lobijih, ki naj bi jim bilo sedanje stanje pisano na kožo, že kar prislovična pa je neučinkovitost pri njihovem razpoznavanju in onemogočanju. Ko se je gradil ljubljanski Klinični center, se ni govorilo o lobijih, izstopala je le učinkovitost ekipe, ki jo je vodil Janez Zemljarič. Sodelavce je znal motivirati; če je nastal problem, so rešitev iskali ob vsaki uri, podnevi ali ponoči. Danes ni nobene večje investicije ali celo manjše adaptacije, ki se je ne bi držal »sloves« nepoštenosti. Če je torej potrebno za kaj lobirati, potem je potrebno lobirati za pošteno delo in odprtost, za javnost vsega, kar se v zdravstvu dogaja in je povezano z velikim denarjem. Očitno pa je tu veliko obvoznic, ki so za vpletene donosne in so daleč od oči javnosti.

Pri tem pa vsi politiki poudarjajo, kako pomembno je zdravstvo.
Zdravje velja za eno največjih vrednot, le neumen politik bi to spregledal. Napake na tem področju hitro vodijo v izgubo zaupanja volivcev. Zato imajo po svetu zdravniška združenja velik vpliv na politične odločitve. V Nemčiji so mi to slikovito opisali: »Ministru za zdravje se zatresejo hlače, če predsednik zdravniške zbornice samo kihne«. Poti medsebojnega sodelovanja so tam ustaljene, morebitna konfliktna stanja pa omejena na najmanjšo možno mero.

Ena največjih težav v našem zdravstvu so prekomerne čakalne vrste, v katere je ujetih več kot 40 tisoč ljudi.
Za prekomerne čakalne vrste je kriva politika, ki noče stopiti pred ljudi in jasno povedati, da z obstoječim finančnim prispevkom ni mogoče ohranjati vseh pravic. Razvpite čakalne vrste so rezultat omejitev, ki jih zavarovalnica naloži izvajalcem. Poglejva konkreten primer – v pogodbi, ki smo jo v naši ustanovi vsako leto podpisali z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je bilo natančno opredeljeno število pregledov, ki jih smemo v enem letu opraviti za zavarovance. Enostaven izračun je določil število pregledov na en delovni dan, njihova prekoračitev bi vodila v izgubo. Kako se izviti iz te zanke, je stvar politične odločitve. Ena od možnosti je majhna participacija pri zdravilih, specialističnih pregledih ali oskrbnem dnevu v bolnišnici. Dobro bi učinkovalo tudi preusmerjanje denarja v zdravstveno blagajno, ki ga zdaj porabimo za nepotrebne vladne svetovalce in komisije.

Zadržki do morebitnega povezovanja zasebnega in javnega zdravstva so, kljub dolgim čakalnim vrstam, pri nas še vedno veliki. Zakaj?
Res je, pri nas se enakovrednega položaja javnega in zasebnega zdravstva še vedno otepamo. Nekateri zasebnim dejavnostim še vedno neupravičeno pripisujejo neetično ravnanje, češ da gre zgolj za bogatenje, nič pa se ne govori o tem, kolikšen je delež zasebnikov pri opremljanju ordinacij in nabavi aparatur. Te so praviloma najsodobnejše, kupljene brez afer oziroma preplačevanja. Najnovejša zdravstvena zakonodaja zasebnike postavlja v podrejen položaj, njihova prihodnost in obstoj sta pod vprašajem. Tu bi lahko govorili o lobiju državnih zdravstvenih ustanov, ki vidijo v obstoju zasebnikov nezaželeno konkurenco. Toda – bolnik je bolnik, tako v državnem javnem kot v zasebnem javnem zdravstvu! Napaka je v tem, da ni razpisov za medicinske storitve, na katerih bi enakopravno sodelovali tako tisti iz državnega kot tisti iz zasebnega sektorja. Podeljevanje koncesij je po mojem mnenju preživeto, vendar bi z njihovo ukinitvijo politika izgubila svoj odločilen vpliv, kar ji seveda ni pogodu.

Vaša specialistična ordinacija je bila ena prvih zasebnih pri nas. Ste zdravniki zasebniki obravnavani enako kot zdravniki v javnem zdravstvu, tako s strani bolnikov kot znotraj zdravniškega »ceha«?
Prav je, da je bolnikom dana možnost izbire: svojega zdravnika lahko najdejo v zdravstvenem domu ali pa ga izberejo med zasebniki. Zame ni bilo nikoli pomembno, kdo je napotil pacienta na pregled. Na tej osnovi nisem imel nobenega nesporazuma, tudi z zdravniki v državnem zdravstvu ne. Prej nasprotno! Upoštevali so moje delo in v resnih primerih sprejeli bolnika brez kakršnihkoli zadržkov ali pomislekov, ker prihaja od zasebnika.

Veliko razburjenja je prejšnji mesec sprožila predvidena denarna kazen za zdravnike, ki bi bolnika neupravičeno napotili na specialistični pregled. Družinski zdravniki opozarjajo, da je ta ukrep do njih poniževalen, za bolnike pa škodljiv.
Še en birokratski in nedomišljen ukrep. Večje neumnosti si ne morem predstavljati. Ministrstvo očitno namerava zgolj z administrativnimi ukrepi skrajšati čakalne vrste. Med te ukrepe sodijo tudi nove napotnice. Ne povedo pa, kako na do zadnjega zapolnjeno listo naročenih na pregled uvrstiti še koga. Takšno birokratsko potezo lahko naredi le nekdo, ki nima pojma, kako poteka delo. Kdor je to predlagal, bi moral čim prej najti svojim sposobnostim bolj primerno zaposlitev.

Zaradi nerešenih težav je poklic zdravnika verjetno izgubil nekaj čara, zaradi slabih praks in afer pa tudi nekaj ugleda. Kako to doživljate?
Boleče. Bistveni razlog za večino kritik, ki letijo na zdravnike, je neprimerna medsebojna komunikacija. Tudi sam ne morem neprizadeto poslušati, ko nekdo pripoveduje o slabi izkušnji, ki jo je doživel, ko je iskal pomoč v ambulanti ali bolnišnici, bodisi pri zasebniku bodisi v državni ustanovi. Pozna se, da je na fakultetah premalo poudarka na etiki, odnosu in komunikaciji med zdravnikom, pacientom in/ali njegovimi sorodniki, čeprav je to ena najbolj osnovnih stvari, ki bi morala delovati. Zakaj imajo t. i. zdravilci med ljudmi svoj ugled? Zato, ker si zanje vzamejo čas, saj niso vpeti v časovne normative tako kot zdravniki.

Kljub številnim sistemskim težavam podobo zdravstva gradijo tudi dobre zgodbe: zgodbe o rešenih življenjih, o požrtvovalnem delu in nesebični pomoči ...
Ljudje očitno lažje kritiziramo kot hvalimo. Pohval je manj, so pa napisane z veliko topline. Čeprav je zdravstvo nenehno izpostavljeno predvsem kritični presoji, znajo ljudje opaziti ter ceniti zdravnike in druge zaposlene v zdravstvu, ki so predani svojemu poklicu. In takih je veliko.

Dolga leta ste predsedovali komisiji Vivine akcije Moj zdravnik, ki izpostavlja ljudi, ki s svojim delom in vrednotami izstopajo iz povprečja. Kako pomembno je dajati takšne zglede?
Vsaka prireditev v zadnjih triindvajsetih letih je bila zame velik dogodek, saj sem se iz oči v oči srečal s kolegi in kolegicami, ki so jih ljudje izbrali zaradi njihovih vrlin. Vsako leto je bilo nominiranih preko tisoč zdravnikov, kar je res veliko. To so ljudje, ki izstopajo iz povprečja in vračajo zaupanje v dobro. Njihove zgodbe kažejo, da je tudi v manj ugodnih razmerah možno delati srčno, etično in predano.

Kdaj bomo znali gledati in opaziti predvsem tisto dobro, kar je v nas in okoli nas?
Če družbeno okolje ni stresno, če se življenje odvija na varen, lep način, potem prevladajo dobri zgledi. Z odprtim srcem jih lahko vsakdo najde v svoji bližini. In potem ostane samo še – da se po njih ravna!


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravstveni sistem

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.