Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Erika Žnidaršič: Kapitalu ustreza nekritično novinarstvo

Erika Žnidaršič, novinarka in voditeljica
Erika Žnidaršič, novinarka in voditeljica (Foto: RTV Slovenija)

Oddaja Tarča, ki je razkrivala nepravilnosti v slovenskem zdravstvu, je Eriko Žnidaršič dokončno uveljavila kot eno vodilnih slovenskih raziskovalnih novinark. Odlikuje jo vse tisto, kar naj bi raziskovalni novinarji imeli: pronicljivost, poglobljenost, brezkompromisnost.

»Po naravi sem temeljita, ne zadovoljim se s površinskimi odgovori. Zagotovo pa se je veliko lažje lotiti takšnih velikih tem z veliko izkušnjami.« Pravi, da je bila od vedno svojeglava, ni marala okvirjev, omejitev, vedno je želela pogledati še drugam. In če ima argumente, ji ni težko nobenega vprašati kar koli. Mi smo jo vprašali, kako je doživljala oddajo, o svobodi in smislu današnjega novinarstva, pa tudi o usklajevanju dela z družino ter odnosu s svojo osebno zdravnico.

Kaj mislite o današnjem slovenskem novinarstvu? Zlasti me zanima osebni in profesionalni odnos novinarjev do družbenega dogajanja in življenja?
Tako kot v svetu se tudi pri nas novinarstvo spreminja, prilagaja predvsem kapitalu. Žalosti me, ko vidim, da dobri novinarji odhajajo iz različnih medijev, iz takih ali drugačnih razlogov. K sreči je na nacionalni televiziji, marsikdo se tega ne zaveda, zelo veliko profesionalizma, znanja in odgovornosti.

Se vam ne zdi, da smo delno tudi sami novinarji krivi, ker smo prehitro konformistično pristali na postulate neoliberalizma, kot so interesi lastnikov, delitev na leve in desne, pokornost strankam, oglaševalcem?
Delno tudi. A je nemogoče povsem odmisliti družbeno dogajanje, tudi novinarji smo del tega. Pa čeprav sooblikujemo mnenje, kažemo pot, usmerjamo. Zdi se mi, pravzaprav vem, da je kljub nekakšni krizi v medijih še vedno veliko novinarjev, ki razmišljajo izključno v dobro družbe in skupnosti.

Imate občutek, da na nacionalni televiziji lahko bolj profesionalno izpolnjujete svoje novinarsko poslanstvo?
Vsekakor, tukaj ne čutimo nikakršnih omejitev, ki jih nekateri kolegi v drugih medijih. Pri nas ni prepovedanih tem, do zdaj se nikoli ni nihče vtikal v pripravo oddaje ali sestavo gostov.

Koliko smo novinarji po vašem mnenju v Sloveniji svobodni?
Tukaj lahko povem zase. Čeprav ni nikakršnih internih pritiskov, je danes vsem novinarjem težje. Če ne drugega, nam nad glavo ves čas visijo grožnje s tožbami vplivnih družb ali institucij, ki do potankosti poznajo vsako »luknjo« medijske zakonodaje, imajo vplivne odvetnike in hitro se znajdeš na sodišču. Zato je danes veliko težje, marsikdo ob tem raje ne poroča o temah, ki bi lahko bile problematične, saj si s tem nakoplje le težave. Mi še vztrajamo.

Kaj vam osebno pomeni svoboda v vašem poklicu, kako jo razumete?
Svoboda je zelo širok pojem v novinarstvu. Ne le da lahko poročaš o čemer koli želiš, tudi da imaš na voljo neomejene možnosti, tehnične, kadrovske ... Pa seveda, da za tabo stoji institucija. Brez tega ni svobode. Torej, če potegnem črto: absolutne svobode niti ne more biti, možnosti nikoli niso neomejene, si pa kot novinar lahko zelo vesel, če je svobode čim več. Jaz se še počutim svobodno.

Na medijskem trgu je vse več prekarcev in vse kaže, da bo novinarjev, ki so socialno nezaščiteni, v prihodnosti še več. Kje vi vidite rešitev?
Vsekakor bi morali najti rešitev, seveda ne le za novinarje, tudi za druge poklice, kjer je prekarnih zaposlitev veliko. A vsekakor je poklic novinarja zelo specifičen, z njim je povezan temelj demokracije: svoboda govora. Brez kritičnega novinarstva niti ni napredka.

Včasih so bili nosilci tega svobodnjaki. Za svobodnjaštvo so se odločala tudi velika novinarska imena, ki so imela neko ceno, vrednost. Sodobno prekarstvo pa ne sloni na izbiri, ampak nujnosti preživetja, kar vsekakor ni dobro zagotovilo za poslanstvo medija, sedmo silo …
Seveda. Za preživetje se novinarji pogosto spremenijo v predstavnike za stike z javnostmi, prenehajo poročati kritično ali pa poročajo po naročilu. Predstavnikom kapitala in politike nekritično novinarstvo gotovo ustreza. Zato še enkrat, le ob zaposlitvi, ki omogoča neko varnost, se lahko svobodno odločaš, kako boš poročal.

Pozorno smo spremljali zgodovinsko oddajo razkrivanja korupcije v zdravstvu. Za začetek me zanima, kako je sploh prišlo do tega, da ste se lotili raziskovanja tega področja?
Področje javnega naročanja v zdravstvu je zelo razvpito, zanj se je odločila Lidija Hren, ki je vodila preiskovalno skupino EkstraVisor. Več mesecev so zbirali in obdelovali podatke iz vseh slovenskih bolnišnic. Nato sva se priključili novinarki, ob meni tudi Breda Štivan Bonča, ki sva se podrobno poglobili vsaka v svoje skupine medicinskih pripomočkov. Iskali smo odstopanja, nepravilnosti, pogodbe, dokumente.

Z oddajo ste pretresli Slovenijo. Kako ste doživljali ta proces, ko ste prihajali do bistva problemov, kako je to doživljala vaša novinarska duša?
Med pripravljanjem oddaje se niti ne zavedaš, na kako šokantne podatke si naletel. Še posebej je bilo stresno v dneh pred oddajo, ko so se določeni podatki, informacije »poklopili«, pri nekaterih drugih je bilo toliko kaosa, da sama tik pred oddajo nisem vedela, ali bom vse skupaj sploh lahko sestavila. Bili smo povsem osredotočeni na izvedbo, nismo vedeli, kakšen bo odziv.

So vam zaradi tega morda kaj grozili?
Imela sem neprijetne pogovore, a k sreči več kot to ne.

Ste bili ponosni na tim in nase, da ste tako do obisti »olupili čebulo«?
Seveda smo bili veseli, menim, da je bil to eden izmed večjih novinarskih projektov v zadnjih 10 letih, ki je zelo vplival na zavest ljudi in delovanje naše države.

Kdaj ste to začutili? Že medtem, ko ste delali prispevke, potem, ko ste naredili oddajo, ali potem, ko je bila predvajana in iz odzivov?
Povsem na koncu. Že med samo oddajo, ki jo je vodila Lidija Hren, se mi je telefon zabasal s sporočili. Toliko jih še po nobenem prispevku ali oddaji nisem dobila. Še danes ljudje govorijo o tej oddaji.

Eno glavnih vodil raziskovalnega novinarstva je, da razkriva nepravilnosti v družbi, kar ste s to oddajo naredili in so vas povzemali vsi mediji. Kaj pa naprej? Še vedno spremljate to področje, posledice, premike? Ste zadovoljni s tem, kar je sprožilo vaše razkritje? Kaj je za vas največji oziroma najpomembnejši dosežek tega razkritja?

Ključen se mi zdi pritisk, ki se je ustvaril v družbi. Ne le med novinarji, ampak tudi v stroki. Zdaj na ureditev razmer pritiskajo mnogi in tako je upanje za spremembe večje. Mi še naprej ves čas spremljamo, kaj se je spremenilo, kje se premika.

Kaj vidite kot cilj svojega novinarsko-raziskovalnega dela?

Predvsem ozaveščanje! To je naše delo, za konkretne ukrepe morajo poskrbeti drugi. Mi pa jih lahko na to neprestano spominjamo.

Ali bi morali novinarji v današnjem jurišu neoliberalizma bolj odpirati pomembne teme, opozarjati na vrednote, kazati neko smer naprej?
Seveda. Potrebno je obravnavati ključne teme, ki so pomembne za našo prihodnost. Odpirati tudi teme, ki na prvi pogled morda niso najbolj atraktivne, kot je denimo ekologija, a so ključnega pomena. V Tarči se lotevamo veliko takih tem.

Kako vaš poklic, ki je za marsikoga moteč, vpliva na vaše osebno in družinsko življenje?

Na srečo kakšnih neprijetnih izkušen nimam. Večja težava je, da ta poklic jemlje ogromno časa in energije. Priti domov ob 18. uri je denimo že pravi luksuz.

Ali ste novinarka 24 ur na dan? Vas to kdaj tudi obremenjuje? Je sploh mogoče kdaj odložiti ta »nahrbtnik«?
Naučila sem se, da v nekem trenutku pritisnem na gumb stop. Sicer sem lahko resnično 24 ur v službi, pa si tega ne želim. Življenje je zame vsekakor še kje drugje kot samo v službi. To sta otroka, partner, družina, prijatelji.

Se strinjate s tem, da je novinarstvo način življenja, kar je po eni strani velik osebni užitek, po drugi strani pa lahko tudi prekletstvo, sploh za bližnje, tiste, ki živijo z nami?
Res je, saj zahteva zelo veliko prilagajanja. Če bližnji tega ne razumejo, je težko opravljati tak poklic, še posebej težko je ženski. Meni na srečo ob dobri podpori to uspeva. Za zdaj.

Na kakšen način pa vas podpira družina?

Pomembno je razumevanje, pa tudi logistična podpora šteje. S partnerjem in starši smo nekako dogovorjeni, kdaj gre kdo po otroka, če je treba, pa se še sproti usklajujemo. Se pa mi zdi zelo pomembno, da čim več časa namenim otrokoma, kolikor je mogoče. Včasih me hčerka s pravljicami čaka že na vratih.

Kaj vas je zapeljalo v novinarske vode, glede na to, da ste si kot deklica želeli postati plesalka?
Prav slučajno sem pristala v tem poklicu, skoraj kot bi žrebala. Nekako sem izbirala študij, ki bi me najmanj obremenjeval ob plesu in se mi je zazdelo, da bo novinarstvo prava izbira.

Ali imate kakšne novinarske vzornike, vzornice?
Spremljam zelo veliko različnih tujih informativnih oddaj, da vidim način njihovega dela, pristop, pa tudi teme, ki se jih lotevajo. Raziskovalno novinarstvo marsikje v svetu vsekakor deluje na veliko višjem nivoju, vidi se, koliko časa, tehničnih možnosti in tudi ljudi je prisotnih pri takih projektih.

Je moškim novinarjem lažje? V poklicu, kaj pa osebno?
V našem poklicu jim je lažje. Moški je že sam po sebi bolj verodostojen, ženska mora to dokazati z znanjem. Drznost je pri moških zaželena, pri ženskah niti ne. Po drugi strani smo pa bolj vztrajne in tudi senzibilne ob marsikateri temi. Osebno? V starševstvu je na ženski gotovo večje breme, kako je na drugih področjih, je odvisno od nas samih.

Ker smo ravno sredi Vivine akcije Moj zdravnik, s katero Viva simbolično podpira srce v poklicu, dovolite še vprašanje, ali lahko morda potegnemo kakšne vzporednice med zdravniškim in novinarskim poklicem.
Težko bi ju primerjala, so pa nekatere podobnosti. Družbena odgovornost, etičnost, morala – to so vrednote, ki si jih delimo. Sta pa oba poklica v zadnjem obdobju zaradi slabih primerov ali pogojev dela žal precej ugleda zgubila. Vsekakor pa je odgovornost pri zdravniškem poklicu neprimerljivo večja, napaka je lahko usodna. Pri nas tako hudo ni, čeprav lahko s širjenjem napačnih informacij ali podatkov nekoga hudo očrniš in prizadeneš.

Kaj vam osebno pomeni dober odnos med zdravnikom in bolnikom, kaj so glavne lastnosti tega odnosa?
Ključno se mi zdi zaupanje, da bo bolniku pomagal po najboljših močeh.

Menite, da smo slovenski bolniki dovolj opolnomočeni, kar je najbrž potrebno za dober odnos z zdravnikom?
Ko je bolnik dovolj informiran, ko je komunikacija jasna, odprta, ko je spoštovanje, saj so bolniki ob bolezni že samodejno v nekakšnem podrejenem položaju, potem lahko govorimo o dobrem odnosu, ki gotovo vpliva tudi na uspešno zdravljenje.

Bi svojemu zdravniku oziroma zdravnici namenili svoj glas podpore?
Bi. Moja zdravnica je Lidija Šmalc iz Zdravstvenega doma Ribnica. Pri njej zagotovo lahko govorimo o tem dobrem odnosu, ki ga odlikujejo spoštovanje, jasna komunikacija in pa tudi občutek, da si za človeka res vzame čas. Cenim njeno strokovnost in človečnost.

Kako skrbite za svoje zdravje?

Z veliko gibanja, svežim zrakom, tekom. Pri hrani pa zagovarjam princip vse v zmernih količinah. Za zdaj deluje!


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.