Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: prof. dr. Vladislav Pegan, dr. med.

Prof. dr. Vladislav Pegan, dr. med.
Prof. dr. Vladislav Pegan, dr. med. (Foto: Diana Anđelič)

Bolnik mora biti v ospredju! To je vsa umetnost.

Z razmerami v našem zdravstvu niso nezadovoljni le bolniki, temveč tudi zdravniki, opozarja predsednik zdravniške zbornice, prof. dr.Vladislav Pegan, ki je vodenje stanovske organizacije prevzel sredi lanskega leta. Zaradi preobremenjenosti, dotrajane opreme, dolgih čakalnih dob in številnih drugih težav bolnikom preprosto ne morejo ponuditi vsega, kar bi jim morali. "Vsak zdravnik skuša bolnika zdraviti na najboljši možni način, z najnovejšimi metodami in aparaturami, toda to pri nas velikokrat ni možno," poudarja dr. Pegan, "denarja za kaj takega je namreč v zdravstvu že nekaj let premalo."

Ena od glavnih nalog zdravniške zbornice je prizadevanje za ugled zdravniškega poklica. Kam bi na lestvici ugleda postavili vaš poklic: nekoč je bil na samem vrhu, kaj pa zdaj?

Dejstvo je, da je ugled zdravnikov dandanes manjši, kot je bil nekoč. Sam sem v zdravniškem poklicu že dolga leta in lahko vam iz prve roke potrdim, da se je v tem času dojemanje zdravnika oziroma zdravniškega poklica v očeh dobršnega dela javnosti spremenilo. Dobro se še spomnim obdobja, ko sem začenjal svojo pot v tem poklicu, ko sem bil še mlad in neizkušen: takrat je beseda zdravnik resnično nekaj pomenila, predvsem pa bolniki niso bili tako nezaupljivi do ravnanja zdravnikov. Zdaj so bolniki vse bolj nezaupljivi, zlasti tisti bolj osveščeni, teh pa je, razumljivo, čedalje več. Marsikateri bolnik obišče zdravnika z že približno izdelano predstavo o svoji bolezni in zdravljenju ter je včasih tudi razočaran, ko mu ta pove svoje ugotovitve o bolezni in o najboljši možni metodi zdravljenja. Na tej točki pogosto prihaja do nestrinjanja med zdravniki in bolniki. Ti so večinoma laiki in informacije, ki jih dobijo, pogosto popolnoma napačno tolmačijo.

V zadnjem času je naše zdravstvo pretreslo kar nekaj afer, ki tudi ogrožajo ugled zdravnikov.

Afer je zadnje čase res veliko in te zagotovo slabo vplivajo na javno podobo zdravnikov. Naša zbornica tovrstne dogodke sproti preverja ter jih, če je treba, vsaj moralno in etično obsodi. Sam sem sicer prepričan, da vsi zdravniki ravnajo v najboljši veri. Se pa seveda lahko zmotijo. Včasih kaj izpustijo, nemara so malomarni, nenatančni ... toda: vse to se dogaja tudi v drugih poklicih. Res pa je, da so zdravniki bolj izpostavljeni, saj je zdravje za ljudi ena od najobčutljivejših tém.

Bolniki se pogosto pritožujejo nad neustreznim odnosom zdravnikov, predvsem jih moti slaba komunikacija.

S tem se strinjam, to je problem. Odnos med zdravnikom in bolnikom velikokrat ni najboljši; o tem v zadnjem času veliko govorimo tudi znotraj stroke.

Kdo je kriv za slab odnos: zdravnik ali bolnik?

Osebno menim, da je za neustrezen odnos najprej kriv zdravnik. Zdravnik je namreč tisti, ki bi se moral v prvi vrsti zavedati, da je bolnik človek v stiski, zdravnik bi moral "znati z ljudmi" in ne bi smel dopuščati nesporazumov. Če do teh vendarle pride, je zanje, četudi jih sproži bolnik, kriv zdravnik. Za konflikt sta, kot vemo, vedno potrebna dva in zdravnik je tisti, ki se z bolnikom ne bi smel spustiti v spor, ampak nasprotno: narediti mora vse, da do spora ne bi prišlo. Nekateri zdravniki imajo ta čut prirojen, večina pa ne, zato se morajo oziroma bi se morali učiti, kako se ustrezno sporazumevati z bolniki in njihovimi svojci.

Veliko nezadovoljstva med bolniki povzročajo čakalne dobe. Vrste za posamezne posege so ponekod zelo dolge, čakanje lahko traja po več let.

Kako dolge so lahko čakalne dobe, vem iz lastne izkušnje; vrsto let sem namreč vodil abdominalno kirurgijo v Ljubljani. Nujne posege smo opravili takoj, na druge enako pomembne operacije, kot so denimo žolčni kamni ali kile, pa so bolniki čakali in še čakajo tudi po dve leti ali celo več. Zdravniki smo neštetokrat ponujali, da bi delali več, da bi operirali popoldne ali ob sobotah, ko so operacijske sobe prazne, vendar se je vsakič zataknilo pri denarju. Vsako leto smo imeli namreč natančno določeno število bolnikov, ki jih lahko oskrbimo. No, kljub temu smo jih praviloma oskrbeli več, čeprav za to nismo bili plačani.

Osnovna težava je torej denar.

Drži, pomanjkanje denarja. Oglejva si primer: za srčne operacije in diagnostiko, sivo mreno in posamezne ortopedske operacije se je namenilo nekaj več denarja, zato so se čakalne dobe tam skrajšale. Drugod ostajajo enake ali se celo podaljšujejo. Brez dodatnega denarja ne moremo narediti nič, saj ga je že tako ali tako premalo. Zdravstvo je, kot sem že večkrat opozoril, nujno potrebno dokapitalizacije, le tako bo lahko boljše.

Kako se s problematiko čakalnih dob spopadajo zdravniki?

Predolgo čakanje na posege zelo otežuje delo zdravnikov, v skrajnem primeru lahko nevarno vpliva tudi na izid zdravljenja. Zdravnikom je sicer običajno nadvse neprijetno, ko morajo po postavitvi diagnoze na vprašanje bolnika, kdaj bo prišel na vrsto, odgovoriti, da bo vpisan na čakalno listo, potem pa  ... Tako kot je težko bolniku, je v takih primerih težko tudi zdravniku, pri čemer sam ni popolnoma nič kriv. Sistem bi moral delovati drugače, tako kot denimo pri zavarovanjih: če nastane škoda, jo zavarovalnica povrne. Zame je diagnoza škodni primer in če diagnoza zahteva takšno ali drugačno zdravljenje, mora to možnost tudi imeti. Če pa je možnost zdravljenja na voljo šele čez dve leti, je to zgolj zavarovanje v narekovaju. Da se ne bova narobe razumela: ne pritožujem se nad sprejemljivimi dobami čakanja, recimo nekaj mesecev, ki jih lahko bolnik skupaj s svojci izkoristi za pripravo na poseg, pritožujem se nad povsem neustreznim in predolgim čakanjem. Če bolnik na telegram iz bolnišnice čaka dve leti, to gotovo ni več človeško.

V kolikšni meri takšne razmere vplivajo na delovno vzdušje v bolnišnicah?

Neustrezne delovne razmere v veliki meri vplivajo na vzdušje v zdravstvenih ustanovah, ki ta hip ni najboljše. Zbornica ves čas opozarja na nujnost ureditve razmer za delo zdravnikov. Med te razmere ne sodi samo prostor, temveč tudi orodje in vsa infrastruktura. Medicina je sama po sebi izjemno povezana: ko pride bolnik k zdravniku, je takoj jasno, kakšno preiskavo mora opraviti. In če že na preiskave čaka predolgo, se lahko marsikaj spremeni. Vseh potrebnih aparatov in aparatur je pri nas odločno premalo. Kako obsežno je to pomanjkanje, se je nedavno pokazalo na onkološkem inštitutu. Hvala bogu, da so se stvari vendarle začele reševati. Dolga leta zaradi izredno visokih cen o marsikateri novi aparaturi ni bilo mogoče niti razmišljati, kar ni prav. Vsak zdravnik bi moral zdraviti na trenutno najboljši način, to pa pri nas preprosto ni možno. Predvsem zato so zdravniki nezadovoljni.

Minula štiri leta ste predsedovali odboru za strokovno medicinska vprašanja, ki med drugim obravnava pritožbe o domnevnih zdravniških napakah. Koliko jih je v povprečju?

Čeprav se v zadnjem času veliko govori o zdravniških napakah, moram poudariti, da jih ni veliko. Število pritožb ne narašča, na leto jih je približno 120.

Nad čim se bolniki najpogosteje pritožujejo?

Ljudje se največkrat pritožujejo zaradi motene komunikacije oziroma neustreznega odnosa med zdravnikom, svojci in bolnikom. Tudi pri večini pritožb na račun strokovnega dela, denimo da ni bila postavljena pravilna diagnoza ali izbrano ustrezno zdravljenje, je v ozadju slaba komunikacija oziroma neustrezno sodelovanje. Ljudi moti aroganca zdravnikov, pritožujejo se, ker se ti izogibajo pogovoru s svojci, ker jim, po njihovi oceni, ne povedo dovolj. Kar 80 odstotkov pritožb navaja prav neetično ravnanje oziroma neprimerno obnašanje zdravnika.

Kako ukrepate v takih primerih?

Najprej preverimo, ali je bila res storjena strokovna napaka oziroma ali je zdravnik resnično ravnal v neskladju z etiko. V primeru strokovne napake so ukrepi zelo strogi; zdravniku grozi tudi začasni ali trajni odvzem licence. Toda tega ni veliko, doslej smo v Sloveniji imeli le en tak primer. Pri tako imenovanem neprimernem obnašanju pa lahko ukrepe sprejme odbor za pravno etična vprašanja, ki običajno izreče javni opomin.

Pa takšen opomin zaleže?

V večini primerov zaleže že začetek postopka. V tako majhnem okolju, kot je Slovenija, namreč hitro vsi vedo, da se nekaj dogaja, in verjamem, da nobenemu zdravniku ni vseeno. Še več, za vse vpletene so tovrstni postopki večinoma nadvse neprijetni

Kar štiri desetletja ste delali kot kirurg. Kolikokrat so se bolniki pritožili nad vašim delom?

Uradno se čez moje delo ni pritožil nihče. Včasih so bili potrebni daljši pogovori ali razlage, ampak to je tudi vse. Tudi sicer bi svetoval vsem "pritožnikom", naj se najprej skušajo pogovoriti z zdravnikom, ki mu kaj očitajo, če to ne gre, naj se obrnejo na njegovega predpostavljenega in šele nato na zbornico.

V javnosti se v zadnjih letih veliko govori o korupciji o zdravstvu. Kako resen je po vaši oceni ta problem?
 
Govorice o korupciji v zdravstvu so po mojem mnenju popolnoma napihnjene. Vsi vemo, da bolniki ob odhodu iz bolnišnice pogosto zdravniku pustijo vrečko kave ali medicinski sestri podarijo bonboniero & Toda to zame ni korupcija. Spomnim se primera iz mladih let: pomagal sem pri operaciji bolnika s kmetov, ta mi je nato prinesel stekleničko domačega žganja; če bi jo odklonil, bi dosegel samo to, da bi bil ta gospod užaljen. Take stvari niso korupcija.

Koliko pa je primerov klasičnega podkupovanja zdravnikov, tako imenovanih modrih kuvert?

Res je, da precej ljudi meni, da je v zdravstvu veliko korupcije, vprašanje pa je, koliko je takih, ki so za to le slišali in koliko tistih, ki to vedo iz lastnih izkušenj. Povem vam, da je drugih izrazito malo, kot je malo koruptivnih zdravnikov. Ne rečem, da v naših vrstah ni črnih ovc, seveda so, toda dajmo jih konkretno pokazati, tako da jih bomo lahko sami izločili, saj delajo izredno slabo uslugo celotnemu zdravniškemu stanu. Med zdravniki je torej malo korupcije, mimogrede: v zadnjem desetletju so sodišča obravnavala le tri tovrstne primere, je pa, če kje, korupcija v zdravstvu predvsem tam, kjer se obračajo veliki denarji. To pa je nabava opreme in sredstev, ki jih zdravniki potrebujemo pri vsakodnevnem delu.

Kaj lahko naredi zbornica, če je sum nekorektnega ali koruptivnega ravnanja določenega zdravnika potrjen?

Zbornica v takih primerih mora ukrepati. Običajno tovrstne sume najprej obravnava odbor za pravno-etična vprašanja, nato gre zadeva po potrebi na tožilstvo zbornice in nato na razsodišče, ki odredi ukrep. Skrajni ukrep je tudi tu odvzem licence.

Zbornica lahko licenco odvzame tudi zdravnikom, ki se ukvarjajo z zdravilstvom. Doslej ste imel dva tovrstna primera. Drži?

Ne povsem. Zoper dva zdravnika smo res dobili pritožbe, češ da se ukvarjata z zdravilstvom. Ena od obeh, zdravnica, je sama vrnila licenco, drugi pa tega, kljub pozivom, še ni storil.

Zakaj tako strogo vztrajate pri določilu, da se zdravniki ne smejo ukvarjati z zdravilstvom?

V aktih zbornice je zapisano, da se zdravnik z licenco ne sme ukvarjati z nekonvencionalnimi oblikami zdravljenja. In to za zdaj velja. Na nedavnem kongresu zbornic EU smo ugotovili, da je podobna prepoved v takšni ali drugačni obliki v veljavi marsikje po Evropi. Res pa je, da so možna odstopanja, ponekod denimo zdravniki ne smejo opravljati samo alternativnih metod, ki bi lahko poškodovale bolnika. Sicer pa odločanje o tem, kaj je oziroma bo dovoljeno, ni v domeni zbornice. Naša vloga je predvsem osveščanje. Ljudi opozarjamo, naj bodo previdni pri uporabi zdravilskih metod, ki jih tako zdravniki kot tisti, ki jih uporabljajo pri svojem delu, pravzaprav ne poznajo dobro.

Kljub temu so te metode med ljudmi priljubljene. Kje, menite, je vzrok za to?

Sam sem poznal neozdravljivo bolne ljudi, ki jim je medicina lahko samo še lajšala bolečine in so se obrnili na zdravilce. Ko so prihajali na kontrole, so o tem neradi govorili, čeprav so videli, da jih razumem, da jim ne zamerim in da vem, da potrebujejo upanje. Starejša gospa mi je, denimo, povedala, da se, odkar hodi k zdravilcu, počuti slabše, da pa ji je zdravilec dejal, da tako mora biti in da bo potem bolje. Imela je napredujočega raka v trebušni votlini, zdravilec pa ji je rekel, da jo bo ozdravil, čeprav ni bilo tako. Toda gospa mu je zaupala in bila je, verjeli ali ne, zadovoljna. To zaupanje je veliko orožje. Zaupanje in upanje sta orožji, ki bi ju morali uporabljati tudi zdravniki.

Zaupanje naj bo torej temelj odnosa med zdravnikom in bolnikom?

Tako je. Če so ljudje zadovoljni z zdravnikom, če mu zaupajo, je zdravnik dober. Verjetno ste tudi vi že slišali znano izjavo, češ, nisem plačan, da bi bil prijazen z bolnikom. Ta izjava je zame popolnoma nesprejemljiva. K našemu poklicu sodi tudi prijaznost. Kot tudi to, da si za bolnika vzameš čas. Študentom vedno znova pravim: "Vem da boste zelo zasedeni, vem, da boste imeli malo časa za bolnika, toda ta pričakuje, da se mu posvetite. Vzemite si tri minute in ga povprašajte, kako je kaj in pri tem ne glejte na uro. Tako boste pri bolniku ustvarili občutek, da je tam samo on. Da je v ospredju." To je vsa umetnost. Ne potrebujemo ogromno časa, dovolj so tri minute, le prav jih je treba izkoristiti.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravljenje , intervju , denar , zdravnik , bolniki , zdravstvo , zdravniška zbornica , darja zgonc , vladislav pegan , čakalne dobe

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.