Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Betka Šuhel Mikolič: Spustimo svoje strasti na plano

Betka Šuhel Mikolič nas letos spet vabi lovit nove sončne vzhode.
Betka Šuhel Mikolič nas letos spet vabi lovit nove sončne vzhode. (Foto: Osebni arhiv)

Betka Šuhel Mikolič, nekdanja televizijka in radijka s prepoznavnim žametnim glasom, ki se danes giblje v svetu odnosov z javnostmi, moderiranja, nastopanja in predavanj, je Slovenijo navdušila s projektom Od vzhoda do vzhoda, ki je na tisoče ljudi v 24 urah privabil na Šmarno goro (predlani) ter Pohorje (lani). Letos spet vabi lovit nove sončne vzhode, ni nujno, da z njo, predvsem pa nas, tudi s svojim zgledom, spodbuja, da naredimo premik v glavah, da bi spustili svoje strasti na plano in se obdali z živahno energijo.
Celo Slovenijo ste navdušili s strastjo do gibanja in privabili na tisoče ljudi, da so se vam pridružili pri projektu Od vzhoda do vzhoda. Povedali ste, da ste s tema dogodkoma želeli narediti premik v glavah ljudi …
Če mi je uspelo v praksi premakniti tudi vas, potem vam dvakrat rečem hvala (smeh)! Predvsem sem želela z zgledom pokazati, kako pomembno je gibanje. Skratka, tisti premik, h kateremu pozivam, je, da vsakodnevno gibanje izostri um in razbremeni dušo. Dobrobit je tudi dobro telesno počutje.

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin na vzpona? Kako sta dogodka spremenila vas in kako tiste, ki so se jima priključili?

Osebno sta mi oba dogodka dokazala, da je vse v glavi. Vam pa moram povedati, da je to najtežje priznati. Poziv k telesnemu premiku so ljudje sprejeli z veseljem tudi zato, ker je ideja odbita. Če grem globlje, je pa s človekom tako, da telesna, umska in duhovna raven delujejo v medsebojni povezavi. Vsako tretjino je treba vsakodnevno negovati. Mislim, da so ljudje celostno zaznali ta sporočila. Zato so prišli. Po objem (smeh).

»Kar pomnim, hitimo skozi življenje, sestavljeno iz obveznosti, skrbi, strahov, skrhanih odnosov, bolezni … Pozabili smo globoko dihati. Se iskreno iz srca smejati. Objeti bližnje in daljne, vsakič, ko jih vidimo. Zato smo prišli, da naredimo eno skupinsko vajo,« ste nagovorili množico pred vzponom. Kako pomembno je za vas, da znamo biti čuječni, od daleč pogledati skrbi in se ne pehati za materialnimi stvarmi, temveč iskati pristno bližino s samim seboj in z drugimi?
Pristno bližino s samim seboj razumem skozi popolno odsotnost ega, da lahko sprejmem to, kar sem. Edino tako lahko po svetu hodim z odprtim srcem. Sila privlačnosti mi na pot pripelje ljudi, ki to pristnost zaznajo. Zaradi nje imajo v meni radi tudi tisto, kar nisem. Globoko dihanje recimo, ki se mu ob sopihanju v hrib nikakor ne moreš izogniti, je kot opomnik, ki ti na srce polaga: poskrbi najprej zase, da boš lahko tudi za druge. Povečaj distanco do problemov in odpiraj desno možgansko hemisfero, ki je polna predlogov za nove izzive. V njej domujeta tukaj in zdaj …

Gibanje imate vi v krvi, že v mladosti ste trenirali atletiko, na vaš Facebook profil vam pišejo številni in vas prosijo za nasvet, kako se »brcniti v rit«, da bi jim gibanje prišlo v navado. Kaj ste ugotovili, katera motivacija najbolj deluje?

Veste, veselje do življenja si je treba prigarati. Ta beseda že sama po sebi odbija. A žal nič ne pade samo z neba. Moj edini joker je veselje do vsega, kar počnem, kar je, roko na srce, stvar izbire, se vam ne zdi? Vedno bolj verjamem, da smo ljudje sami svoje sreče kovači tam od 25. leta naprej. Ljudi, ki mi pišejo, da nimajo ene ure časa zase na dan, ne »šparam«, čeprav jih zelo razumem, tistih, ki so zgrešili svoje poslanstvo, mi je žal, ampak je za njih korak drugam enak tektonskemu premiku, torej jih pustim, da jih doleti konkreten šok. Onih, ki se jim ne da, pa sploh ne poslušam. Tek in hitra hoja v hrib sodita med tiste športe, ki razširijo dobrobiti na toliko področij človekovega življenja, da bi vsi hitro našli tisti kotiček v glavi, ki se mu vedno da, če bi vedeli, da se na takšen način izognejo vsem tegobam tega sveta. Kaj jim rečem? Kar to, kar sem vam. No, malo zavijem v celofan. Recimo, da se zdravo življenje in vitalnost začneta v glavi.

Kako športna aktivnost vpliva na vas, na vaše počutje, delo, pa tudi na odnose z drugimi, z vašo družino? Bi lahko sploh živeli brez nje?
Trkam na les, ampak v zadnjih treh letih me ni oplazila niti viroza. Vsem obveznostim dneva dam pozitiven predznak. Tudi v medosebnih odnosih se to še kako pozna. Po te občutke ugodja in udobja, brez katerih ne morem, vedno stopim ven. Ker edino tam vem, da sem del narave in njenih ciklusov. Takšna telesna aktivnost preprosto nima limita dobrobiti.

Živite v centru Ljubljane, ob Ljubljanici. Še vedno vsako jutro lovite sončni vzhod prek šmarnogorskih korenin ali sedaj raje raziskujete druge ljubljanske vzpetine? Morda že kakšen hrib, na katerega boste letošnje poletje vabili od vzhoda do vzhoda?
Zadnjih dvajset let je Šmarna gora moj rekreativni kavč. Rekreativni zato, ker pri grizenju kolen v klanec spravim v pogon sleherno mišico, ročico srca pa prestavim v najvišje obrate. Kavč pa zato, ker imata desna in leva možganska hemisfera med potjo božji mir za klepet v tišini gozda. Od vzhoda do vzhoda v množičnem pomenu besede pa bo letos potekal na Sv. Ani nad Ribnico. Moja niti ne več skrita želja je, da bi ta projekt živel sedem pravljičnih let. Vsako leto v drugi slovenski pokrajini. Sedmič pa bi se zgodil oziroma zaključil spet tam, kjer se je rodil. Na Šmarni gori. No, mogoče že enkrat vmes, saj je pokrajin samo pet!

Ženske smo običajno glavni motor zdravja in dobrega počutja družine. Ste svoje navdušenje za gibanje prenesli na moža in sina? Skrbite tudi posebej za zdravo prehrano in za duševno hrano?
(smeh) Mož je aktiven rekreativni športnik, vendar hoje v hrib ne mara. Ljubše mu je kolesarjenje. Sinu Aleksandru sem v enem obdobju uspela močno priskutiti Šmarno goro. Celo tako zelo, da je prisegel, da gre gor samo v primeru, da bo na vrh speljana vzpenjača. Zdaj je drugače. Po novem bo gorski tekač (smeh). Dvakrat na teden se mi pridruži in priznava, da se potem odlično počuti. Mož gre z mano enkrat na mesec. Žezlo, kar se tiče prehrane, je popolnoma v mojih rokah. Raznovrstno. Z domačih vrtov.

Ves čas ste v pogonu, imate svojo PR-agencijo, vodite dogodke, predavate, ste žena in mati. V drugih intervjujih ste že dejali, da vam je bila ta delavnost privzgojena, da je to predvsem ženska lastnost. Pravite tudi, da ne potrebujete več kot štiri ure spanja na dan. Vas ni strah, da bi pregoreli? Se vam zdi pomembno, da se znate tudi ustaviti?
Štiri leta po porodu sem popolnoma pregorela. Pol leta sem potrebovala, da sem prišla k sebi. Takrat sem drugič v življenju zaznala signal, da je čas za korenite spremembe. Prenatrpanemu dnevu sem vzela dve uri samo zase. Vsak dan. Uvedla sem jih v zgodnje jutro. Samo mesec in pol sem potrebovala, da sem zaživela polno življenje. Potem so se kocke na pravo mesto postavile kar same. Zakaj torej vsa ta silna vnema za brezpogojno rinjenje tja v hrib sleherni dan? Zaradi ravnotežja! Sprejeti, kar je sprejeti treba, in hitro poiskati tolažbo v stvareh, ki me izpolnjujejo, sem zagotovo dosegla z gibanjem. Več se smejim. Manj nergam. Ustavim se pa še ne. A sem prepričana, da ko bom začutila potrebo, bom dala z lahkoto brez slabe vesti vse štiri od sebe.

Vaša življenjska pot pa govori tudi o tem, da ste zelo vztrajni, delujete nepremagljivo. Kako pomembno se vam zdi, da imamo v današnjem svetu, polnem stresa, negotovosti in konfliktov, trdo kožo, in da si ob enem tudi znamo pustimo biti ranljivi?
Pomembno se mi zdi, da tisto, na kar lahko vplivamo, uresničimo. Več kot dobrodošlo se je družiti z ljudmi, s katerimi si priklopljen na iste vene. To je tisto, kar veže v partnerstvu, prijateljstvu, sodelavstvu. Tako se lahko sprostimo.

Kaj vas najbolj razžalosti in kaj najbolj razveseljuje?
Žalostna sem, kadar zaznam krivico, pritlehnost, hudobijo. Vesela, kadar vidim svojega otroka radostno srečnega.

Vemo, da srečni ne moremo biti ves čas in da je pametno srečo in zadovoljstvo iskati v drobnih vsakodnevnih trenutkih. Katere takšne trenutke lovite vi?
Moje zadovoljstvo so zgodnja jutra. Te trenutke razporedim čez ves dan.

Kdo so vaši vzorniki, ljudje, ki jih vi občudujete in spoštujete? Kaj so vas naučili, oziroma kako so oblikovali vašo osebnost, pogled na svet?

O, kar nekaj jih je in seznam se ves čas dopolnjuje. Recimo, izjemna Ajda Kalan me je naučila na novo govoriti. Janez Škrabec me vedno znova uči nujne skromnosti in širine. Delovno disciplino mi je privzgojil Mito Trefalt. Polona Lovšin me je omrežila s svetom tkanja besed v poezijo. Moja poročna priča, Barbara Hrovatin, me uči strpnosti in odpuščanja. Sanela Banović mi skuša dopovedati, da majhni cilji dopuščajo presežke, veliki, če jih ne dosežeš, pa rodijo razočaranja. Sin Aleksander me drži na krilih igrivosti in navdušenja. Mož Dean ne skopari s spodbudami slehernemu mojemu navdihu. Mama me je naučila živeti po pravilih, oče, kako jih prikrojiti …

V kakšnem svetu si vi želite živeti? Kaj bi moral vsak posameznik spremeniti pri sebi in kaj kot družba, da bi vsi živeli bolje in lepše?

Na tole vprašanje se lahko razgovorim za celo knjigo. Imava prostor?

Potem pa še za konec – kaj si želite zase in svoje bližnje v letu, ki je pred nami, in kaj bi zaželeli našim bralkam in bralcem?

Želim, da bi spustili svoje strasti na plano in se obdali z živahno energijo. Postavili v prve vrste pogum in odgovornost. Ter hodili po poti svojega poslanstva tako, da bi osrečevali sebe in druge. Naj ta pot vsaj eno uro na dan vodi strmo v hrib.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.