Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pri proučevanju vzrokov za demenco nas čaka še veliko dela

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., spec. nevrologije, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., spec. nevrologije, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti (Foto: Grega Žunič)

Na možgane vpliva vse, kar se nam dogaja, pojasnjuje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti »Dolgotrajen stres povzroča fizično izginjanje celic, kar pomeni, da imamo poleg slabe kakovosti življenja tudi veliko večjo možnost, da bomo postali dementni. V Siriji so zaradi vojne ljudje danes depresivni in velika verjetnost je, da bodo jutri – pri petdesetih ali šestdesetih letih – zboleli za demenco. Tudi negotovost, ki jo živi mlada generacija, obsojena na prekarno delo, se bo odražala na zdravju. Družba bi morala zato skrbeti za nove generacije tako, da bi jim omogočala čim bolj kakovostno življenje. Razmišljanje o tem, ali se humana družba splača ali ne, je povsem napačno. Končni cilj ne bi smel biti denar, pač pa zdravi in srečni ljudje.«
Več kot 47,5 milijona ljudi v svetu živi z demenco. Kot opozarjate, je ta bolezen grozeča epidemija 21. stoletja, kot je bila nekoč kuga. Zakaj? Kako hitro bo število obolelih naraščalo?
Še v začetku dvajsetega stoletja te bolezni nismo poznali, hudo pozabljivost smo enačili s starostjo. Ljudje so takrat umirali v vseh starostih – otroci in ženske ob porodu, mladi moški v vojnah, smrti so povzročale različne infekcije … Povprečna življenjska doba je bila okrog 45, 50 let, starih ljudi skorajda ni bilo, če pa že – je bilo med njimi precej »pozabljivih«. Leta 1907 je nemški zdravnik Alois Alzheimer opisal spremembe v možganih, ki so bile prepoznane kot možganska bolezen. Zdravniki so bili sprva prepričani, da je bolezen zelo redka in da bo en nevrolog zadostoval za veliko območje, v času svojega delovanja pa se bo srečal z dvema, morda tremi primeri. Z vso razsežnostjo bolezni smo se soočili ob izteku dvajsetega stoletja, ko se je življenjska doba izjemno podaljšala. Danes tako rekoč vsak pozna nekoga, ki je dementen ali pa je soočen z demenco v lastni družini. To, kar je bila včasih pozabljivost, ima ime. V Sloveniji je trenutno okoli 32 tisoč bolnikov z demenco, do leta 2050 pa se bo ta številka potrojila, kar pomeni, da bomo imeli že blizu 100.000 bolnikov.

Kako se v Sloveniji soočamo s tem? Se dovolj zavedamo razsežnosti in posledic? Smo pripravljeni na grozečo epidemijo, ki jo s seboj prinaša vse bolj starajoča se populacija?
V Sloveniji se v zadnjem času vse bolj zavedamo te bolezni, tudi politika sledi evropskim in svetovnim premikom. Nekdanji ameriški predsednik George Bush je razglasil desetletje možganov, Obama ga je dopolnil z Iniciativo za možgane, angleški premier Tony Blair je namenil ogromno sredstev za raziskovanje možganov, skoraj vsaka država, ki je v zadnjem desetletju predsedovala Evropski uniji, je demenco razglasila za prioriteto. Slovenija je temu prisluhnila, lani smo sprejeli strategijo obvladovanja demence, letos pa smo že začeli z uresničevanjem akcijskega načrta. Slovenija je tako med prvimi v Evropi, ki že dela na akcijskemu načrtu.

Kako učinkoviti pa smo pri prepoznavanju te bolezni? In – kdo jo najlaže zazna: bolnik sam, svojci, osebni zdravniki?

Poznamo več oblik demenc, vzroka zanje pa ne. Najbolj znana oblika je tako imenovana alzheimerjeva bolezen, ki zajame zadnje dele možganov, predvsem centre za spomin ter centre za prostor in orientacijo v prostoru. Druga oblika demence zajame prednje dele možganov, dele nad čelom, kjer so centri osebnosti, centri emocionalne in socialne inteligence ter vključevanja v okolje. Pri alzheimerjevi bolezni bo običajno bolnik tisti, ki bo z negotovostjo in strahom opozoril, da ima težave s pozabljivostjo. Zelo prosvetljen bolnik bo tudi prepoznal Alzheimerjevo demenco, frontalne demence pa ne more. V primerih frontalne demence se lahko že v zgodnejših letih začnejo kazati spremembe osebnosti. Soproge denimo pripovedujejo, kako so se možje spremenili in so skoraj neprepoznavni – nekateri so zapravili denar, namenjen otrokom, drugi stresajo vulgarne šale ali so celo agresivni. Zdravnik ob pregledu velikokrat ne opazi nič posebnega, saj se bolniki v začetku bolezni dobro kontrolirajo. Svojci, ki se z boleznijo soočajo vsak dan, pa to pogosto težko zaupajo zdravniku, saj se marsikdo še vedno sramuje. Poleg tega so splošni zdravniki pri nas zelo preobremenjeni, zato se pogosto zatekajo k dobronamernemu razbremenjevanju in razloge za »pozabljivost« iščejo v preobilici dela. Danes vemo, da imamo pred demenco še dve predstopnji – subjektivno kognitivno motnjo, ko začutimo, da je z nami nekaj narobe, nevrolog in nevropsiholog ne ugotovita nič posebnega, prav tako ni vidnih sprememb na slikah, vendar pa poveča možnost, da bomo v naslednjih letih zboleli za demenco. Druga stopnja je blaga kognitivna motnja, kjer čutimo, da je nekaj narobe, nevrološki pregled in slikanje sta normalna, nevropsiholog pa lahko z natančnim testiranjem že ugotovi razpoke v spominu. Kar 50 odstotkov bolnikov z blago kognitivno motnjo bo v petih letih razvilo demenco.

Kaj sploh lahko zdravniki z zgodnjim odkrivanjem demence dosežete? Je možno razvoj bolezni preprečiti ali vsaj upočasniti?
Pomagamo lahko predvsem pri tako imenovanih »reverzibilnih« demencah, kjer je demenca posledica druge bolezni (tumorja, pomanjkanja B vitaminov, bolezni ščitnice ...), delno tudi pri alzheimerjevi demenci, ko pa gre za demence prednjega dela možganov (frontalne demence) pa je to težje. Zaenkrat za blago kognitivno motnjo še ne poznamo zdravila. Vsaj toliko kot zdravila pa se je izkazala za relativno uspešno sprememba življenjskega sloga – če nam je demenca dana že v zibelko, potem se ji ni mogoče izogniti, vendar lahko s slogom življenja bolezen za nekaj let odložimo. Blagodejen vpliv fizične aktivnosti se je jasno potrdil tudi s poskusi na živalih. Pomembna je tudi kognitivna intelektualna aktivnost oziroma trening možganov, ki je znan zaščitni faktor.

Kakšen pa naj bo trening možganov – katere vaje so dobre?

Trenutno še ugotavljamo, katere vaje so boljše in katere slabše, koristi pa tako reševanje križank kot učenje tujih jezikov, kjer je treba tvoriti pravilne čase in prave sklone. Na svetu je ogromno lepih stvari, galerij, muzejev, knjig, koncertov ... in vse pride prav. Tudi kratkotrajen stres nas dela močnejše, medtem ko je dolgotrajen stres, ki traja mesece ali leta, škodljiv. Zelo pomembni sta tudi zdrava hrana, denimo mediteranska, in razvita socialna mreža. Nekateri starejši bolniki, ki so ostali sami, nimajo več moči in prave volje do življenja. Takim je težko reči, naj si ustvarijo socialno mrežo, zato bi morala tu vskočiti država in jim pomagati z mrežo dejavnosti. Zelo osamljenim je lahko v veliko veselje tudi skrb za psička, želvo, morda ribico, saj je tudi soodnos ljudi in živali lahko zelo pomemben.

Če odštejemo starost, ki je glavni dejavnik za pojav demence – kdo je najbolj ogrožen? So to ljudje z genetsko predispozicijo, ljudje s slabimi življenjskimi navadami, ljudje, ki ne opravljajo veliko intelektualnega dela, ljudje, ki živijo ali delajo v onesnaženem okolju …?
Najbolj so ogroženi ljudje z okvarjenim genom. Takih je približno 10 odstotkov. Genetske oblike demence lepo prikazuje film Še vedno Alice; prva hči ima gen, druga se ne želi testirati, na sina pa se ta gen ni prenesel. Testiranja izvajamo tudi v Sloveniji. Vprašanje, ali se testirati ali ne, pa je velika etična dilema, odgovor nanj je odvisen od povsem subjektivne odločitve. Z demenco je močno povezana prisotnost gena za vrsto apolipoproteina E. Človek ima tri vrste apolipoproteinov E – APO 2, 3 in 4. Če ima APO 4, bo skoraj zagotovo dobil demenco, če ima APO 2, je pred demenco zaščiten, APO 3, je glede demence »nevtralen«. Zanimivo je, da so v paleolitiku, pred 40 tisoč leti, ko je bila umrljivost ogromna in življenjska doba kratka, vsi ljudje imeli gen APO 4 in z njim povezano visoko možnost demence v starosti. Z vstopom v neolitik, z večjo rodnostjo in preživetjem ter daljšim otroštvom pa se zadnjih 10.000 tisoč let pojavlja vse več gena APO 2. Teorija »stare matere« to pojasnjuje z evolucijsko logiko – v času ko ljudje dolgo ostajajo otroci, je smiselno, da živi tudi babica, da ni dementna, in da lahko skrbi zanje.

Današnji tempo v naša življenja veliko pogosteje in močneje kot nekoč prinaša stres, anksioznost, osamljenost in depresije. Kako to vpliva na pojavnost demence in drugih nevrodegenerativnih bolezni?
Na možgane vpliva vse, kar se nam dogaja. Tudi stres. Ta deluje na del možganov, kamor shranjujemo spomin in ga imenujemo hipokampus ali morski konjiček, ker po obliki spominja nanj. Danes vemo, da življenje v dolgotrajnem stresu ali depresiji povzroča fizično izginjanje celic, kar pomeni, da imamo poleg slabe kakovosti življenja tudi veliko večjo možnost, da bomo postali dementni. V Siriji so zaradi vojne ljudje danes depresivni in velika verjetnost je, da bodo jutri – pri petdesetih ali šestdesetih letih – zboleli za demenco. Naša mlada generacija je obsojena na prekarno delo, na negotovost, ki se bo, ko bodo starejši, odražala tudi na zdravju. Družba bi morala zato skrbeti za nove generacije tako, da bi jim omogočala čim bolj kakovostno življenje, predvsem v socialnem smislu. Razmišljanje o tem, ali se humana družba splača ali ne, je povsem napačno. Končni cilj ne bi smel biti denar, pač pa zdravi in srečni ljudje.

Pri nevrodegenerativnih boleznih odmirajo možganske celice. Kako daleč smo od odkritja vzrokov za to?
Danes zelo dobro vemo, kaj se dogaja, vendar še ne vemo, zakaj. Vemo, da se demenca in parkinsonova bolezen začenjata v točno določenih delih možganov, kar nam daje namig za vzrok. En del možganov, kjer se deset ali dvajset let pred nastankom bolezni začne patološki proces, se nahaja nad nosom in se imenuje vohalni možgani. To je evolucijsko zelo star del možganov. Drugi del je v zgornjem delu vratu, kamor se steka živčevje naših notranjih organov. Prvi udarec, ki ga doživijo naši možgani pride verjetno skozi zrak ali skozi hrano, kar pomeni, da gre za kombinacijo nečesa v okolju ali hrani in genetske predispozicije. Sedaj raziskujemo še eno drzno teorijo, tako imenovano prionoidno teorijo. Prionski koncept predpostavlja možnost, da tudi delci, ki niso virusi ali bakterije, lahko spremenijo sosednjo celico, da ta podivja, tako kot se to dogaja pri creutzfeldt-jakobovi bolezni, pri bolezni norih krav in drugih izrazito destruktivnih boleznih. Nekateri trdijo, da gre tudi v primeru nevrodegenerativnih bolezni za enake delce, le da bolezen, za razliko od bolezni norih krav, deluje zelo počasi. To bi torej lahko bila tudi oblika infekcijske bolezni, vendar za zdaj ni nobenih dokazov za prenos demenc ali parkinsonizmov. V zadnjem času študije odkrivajo, da pri nastanku demence igrajo pomembno vlogo tudi pomanjkanje vitamina D in okoljski dejavniki, zlasti onesnažen zrak (pogosteje zbolijo tisti, ki živijo ob avtocestah) in pesticidi. Vzroka torej ne poznamo, poznamo pa posledično kaskado dogodkov. Najbolje bi bilo, da bi znali odpraviti vzrok, lahko pa ustavimo tudi kaskado in s tem proces bolezni. V proučevanju te kaskade smo precej daleč, iz tega znanja vznikajo hipoteze o zdravilih, ki bi delovala na drugačen način kot sedaj, vendar bodo na razpolago šele čez nekaj let. Pri proučevanju vzrokov pa nas čaka še veliko dela, saj je jasnih namigov zelo malo.

Pot do odkritja procesov, ki sprožajo nevrodegenerativne procese, in nato do zdravila bo torej še dolga. Je to tako tudi zato, ker se to farmacevtski industriji ne izplača?
V devetdesetih letih se je začelo več govoriti o demenci, predvsem zaradi takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ki je zbolel za alzheimerjevo boleznijo. Filmski posnetki so kasneje pokazali, kako je zadnje leto uspešno skrival bolezen, pri čemer so mu pomagale igralske izkušnje ter cel kup različnih tehnik. Tudi zaradi pobud Reaganove fundacije je farmacevtska industrija začela izdelovati zdravila, ki jih uporabljamo še danes, nato pa je ugotovila, da delo s starimi in krhkimi ljudmi ne prinaša hitrega dobička. Zdravila za nižanje pritiska ali viagra namreč prinašajo takojšen dobiček, medtem ko je postopek razvoja zdravil za nevrodegenerativne bolezni zelo dolg in zelo drag. Šele v zadnjih letih se je politika zavedla, kako dramatično stanje nas čaka, zato skuša vplivati na farmacevtska podjetja, da vlagajo tudi v raziskave bolezni, ki prizadenejo predvsem starejšo populacijo.

Sodobni svet je predvsem vizualen, to je svet hitrega in kratkega komuniciranja preko družbenih omrežij. Najstniki so »prilepljeni« na računalnike oziroma na pametne telefone, starejši pa jih pogosto opozarjajo, da je to za možgane slabo. Je res?
Naši možgani se evolucijsko spreminjajo, če to želimo ali ne. Tehničnemu napredku ne moremo ubežati, zato je veliko bolje, da skušamo prepoznati pozitivne strani novosti in hkrati ohraniti tudi stare možgane. Spomnimo se denimo Platonove zgroženosti nad dejstvom, da ljudje pišejo črke v kamen – prepričan je bil, da s tem na kamen prenašajo svoje spomine, ki naj bi se tako izgubili. Tudi ko so v renesansi izumili tisk, so bili ljudje zgroženi. Enako zgroženi so bili kmetje, ko so zgradili železnico od Dunaja do Trsta, nekateri so bili celo prepričani, da bodo odslej krave namesto mleka dajale kri. Takih primerov je ogromno ... Dejstvo je, da vsaka novost spremeni možgane. V predinternetnem obdobju smo lahko razmišljali zelo poglobljeno in si zapomnili ogromno stvari, danes pa zaradi interneta nismo več odvisni od podatkov, saj jih imamo skladiščene. Bolj pomembno je, da znamo poiskati informacijo, da si na podlagi znanja, ki ga imamo, znamo vzeti košček informacije, ki jo potrebujemo. Sam se zavedam, da brez šestih let poglobljenega študija splošne medicine in šestih let specializacije ne bi mogel biti dober zdravnik in diagnostik. Za menoj je nešteto ur učenja, pomnjenja, učenja na pamet ..., po štirinajstih letih pa s tem znanjem zmorem delati. Obenem vidim, kako me bogati možnost, da lahko na spletu hitro, čeprav bolj površno pogledam novosti in poiščem čisto določene informacije.

Nekoč so spomin izgubljali s klesanjem črk v kamen, kot je opozarjal Platon, ga bomo v prihodnosti shranjevali v računalniškem oblaku?
Povsem možno je, da bomo v prihodnosti del informacij iz možganov lahko prenesli v računalnik ali oblak. Da pa bi izgubili možnost pomnjenja, bi potrebovali milijone let. V zadnjih deset tisoč letih so se nam možgani zmanjšali, vse bolj se veča frontalni, sprednji del možganov, ki je zelo pomemben za razum. Postajamo torej vse bolj razumska bitja, vendar to ne pomeni, da bo hipokampus oziroma morski konjiček zakrnel. Še vedno bo tam in ga bomo lahko znova aktivirali, če ga bomo potrebovali. Zdaj lahko prvič v zgodovini s svojim znanjem spremenimo gen, zato se obdobje, ko so naša življenja obvladovali geni, končuje. Danes enako uspešno, a dramatično hitreje kot z biološkim genom, svet spreminjamo z informacijo, s kulturnim genom, ki ga Richard Dawkins imenuje »mem«. Iz džungle lahko naredimo Manhattan. Vendar pa lahko gremo s kulturnim in civilizacijskim poseganjem v spreminjanje sveta le do določene velikostnostne meje. Lahko spremenimo svoj planet, če pa presežemo velikostnostni red, narava hitro pokaže svojo moč. Nekaj časa smo bili prepričani, da bi lahko živeli tisoč let ali celo neskončno dolgo, če bi znali premešati naše gene. Danes se bolj nagibamo k temu, da je biološki rob našega življenja 125 let. Bomo ta, od gena začrtan, rob lahko prekoračili z močjo mema?


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

demenca , alzheimerjeva bolezen , zvezdan pirtošek

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.