Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

prof. dr. Danica Rotar Pavlič: V tujini so zdravniki svobodnejši in fleksibilnejši

prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, specialistka družinske medicine in predsednica Združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu
prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, specialistka družinske medicine in predsednica Združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu (Foto: Grega Žunič)

Stroko smo dvignili na evropsko raven, zato ima družinska medicina spet dobro ime. Žal pa se zadnje leto znova krepijo nerazumna birokracija in administrativni nadzori, opozarja prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, specialistka družinske medicine in predsednica Združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu. Celotna družinska medicina je, kot pravi, razočarana tudi zato, ker se v Sloveniji ne približujemo ciljem, ki smo si jih zastavili in jih zapisali – to je 1.200 bolnikov na zdravnika. Vpis bolnikov se je že tako povečal, da se zdravniki bojijo, kaj bo, če politika ne bo sledila obljubam.
Kot kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Slovenci v zadnjih letih manj umirajo, manj je novih primerov nekaterih vrst raka, manj ljudi jemlje zdravila za previsok krvni tlak, manj je čezmerno prehranjenih otrok … Se torej zdravje Slovencev izboljšuje?
Prezgodnja umrljivost, to je umrljivost pred 65. letom starosti, se zmanjšuje. Pričakovana življenjska doba je daljša, tako zaradi ugodnejših socialno-higienskih razmer kot zaradi večjega doprinosa zdravstva. Povprečna starost pa se zvišuje tudi zaradi preprečevanja prezgodnjih, preprečljivih vzrokov smrti.

Po drugi strani se je povečala bolniška odsotnost z dela. Vsak zaposleni zaradi bolezni v povprečju manjka več kot dva tedna na leto. Kako si to razlagate?
Povečana odsotnost z dela in manjša zaposlenost sta v Sloveniji fenomen. Kot kažejo analize OECD, so bolniki s kroničnimi boleznimi v primerjavi z drugimi državami pri nas zaposleni v manjši meri. Medtem ko Evropejci s kroničnimi boleznimi še naprej delajo, gredo Slovenci na bolniško, se invalidsko upokojijo, ostanejo prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje oziroma so brezposelni. Tako se denimo dogaja, da so bolniki srednjih let, ki jim zaradi srčno-žilnih bolezni zdravniki vstavijo žilne opornice, ob vrnitvi iz bolnišnice prepričani o svoji trajni delovni nezmožnosti, čeprav vemo, da je vstavitev žilne opornice uspešen način zdravljenja. Nekatere nam uspe spodbuditi, da se začnejo telesno udejstvovati, še vedno pa se srečujemo s težavami ob vračanju na delovno mesto. Ljudje s kroničnimi boleznimi, kot so sladkorna bolezen, težave s srcem in artritis, imajo nižje stopnje zaposlenosti, ker zapustijo zaposlitev prej ali imajo večje težave pri vnovičnem vstopu na trg dela. V Sloveniji bi si morali bolj prizadevati tako za preprečevanje kroničnih bolezni med za delo sposobnim prebivalstvom kot za zmanjšanje negativnih vplivov zdravstvenih težav na trg dela.

Na lestvici vrednot postavljamo skrb za zdravje zelo visoko. Kakšen pa je naš odnos do zdravja?

Odnos do zdravja je vedno boljši. Vedno več ljudi je telesno dejavnih, zanima jih zdrava prehrana, dobremu psihičnemu in telesnemu počutju posvečajo več pozornosti in časa.

Ali opažate razliko po spolih – kako za zdravje skrbijo moški, kako ženske?
Raziskave v različnih slovenskih okoljih se glede deleža kajenja, načina prehranjevanja, ravni telesne dejavnosti, deleža čezmerne telesne teže ter dolžine posedanja pred računalnikom in televizorjem razlikujejo enkrat v prid ženskega, drugič v prid moškega spola. Podatki sicer kažejo, da se moški z zdravstvenimi težavami za obisk pri zdravniku odločijo v povprečju pozneje kot ženske, vendar sama v lokalnem okolju tega ne zaznavam. V moji ambulanti je odziv enak, tudi glede skrbi za zdravje ne opažam bistvenih razlik med spoloma.

November je čas za movember – moški si puščajo rasti brke. Namen akcije je ozaveščanje o raku na prostati in modih. V Sloveniji za rakom prostate vsako leto zboli več kot 1.400 moških. Če je bolezen zgodaj odkrita, je ozdravljiva. Zato zdravniki moškim po petdesetem letu starosti svetujete redne preglede. Kakšen je odziv?
Poznavanje raka prostate in mod je zelo pomembno. Moški se mora opazovati in oditi k zdravniku, če posumi na težave. Kazalniki kakovosti vključujejo izpolnitev vprašalnika IPSS vsaj enkrat na leto, merjenje ravni kreatinina v krvi, merjenje ter ultrazvok trebuha in sečil z izmero zaostanka urina. Določitev PSA ponudimo vsem moškim, ki imajo povečano tveganje za pojav raka prostate. Takšno tveganje obstaja pri moških, starejših od 50 let (oziroma nad starostjo 45 let, če je bil med ožjimi družinskimi člani diagnosticiran rak prostate) ter pri moških, katerih vrednost PSA je večja od 1ng/mL pri starosti 40 let oziroma večja od 2,0 ng/mL pri starosti 60 let. Moške je treba posebej opozoriti, da kljub tem pravilom obstaja možnost nepotrebnega zdravljenja ob morebitni potrditvi prisotnosti raka prostate.

Se akcije, kot je movember, poznajo pri obisku v vaši ordinaciji?
V našo ordinacijo ljudje prihajajo vse leto, novembra pa je predvsem veliko brkatih (smeh). Sodeč po številnih brkih je movember postal svojevrsten fenomen. Ljudje podpirajo akcijo, kar je dobro, saj se tudi po tej poti širi ozaveščanje o moških boleznih.

Zaradi katerih težav pa moški najpogosteje prihajajo k vam?
Prihajajo predvsem zaradi težav z uriniranjem in težav na področju spolnosti, saj to danes ni več tabuizirana tema. Glede tega je mogoče opaziti premik na bolje – bolniki se odkrito ter brez strahu in zadrege pogovorijo z zdravnikom. Tudi med zdravniki so sicer razlike, upam pa, da bo v prihodnje čim več dostopnih in ustrezno pripravljenih na pogovor o uroloških in ginekoloških težavah ter težavah v spolnosti. S tem bo primerov, ko bolnik zaradi avtoritarnega odnosa zdravnika zamuja s pregledom, vedno manj.

Država je uvedla sistemske ukrepe na mnogih področjih – imamo presejalne programe za zgodnje odkrivanje nekaterih vrst raka, nacionalni program o prehrani in telesni dejavnosti, program za obvladovanje sladkorne bolezni … Kako se to odraža na zdravstveni sliki – kaj ugotavljate zdravniki družinske medicine?
Zdravniki družinske medicine ugotavljamo, da se splošna slika izboljšuje, vendar ne povsod enako zadovoljivo. Tako zagotovo še ne dosegamo ciljev pri debelosti, ki je v veliki meri povezana s sladkorno boleznijo, rakom, artrozami, pojavom srčno-žilnih bolezni … Zavedanje o zdravi prehrani se resda izboljšuje, vendar pa opažamo, da se veliko ljudi, ki se udeležijo delavnic za zdravo življenje, po nekaj letih znova (in celo še dodatno) zredi, zato skušamo poiskati prave rešitve. Večjo pozornost bi morali nameniti tudi ljudem z depresijo in izgorelostjo, saj njihovo število narašča. Strah pred izgubo delovnega mesta, negotovost, zahteve po visoki produktivnosti in tekmovalnost namreč terjajo svoj davek – vse to se pozna na zdravju. Modeli zdravstvene vzgoje (na primer delavnice za zdrav življenjski slog) zato ne bi smeli biti nespremenljivi, prilagajati bi se morali dejanskemu stanju in doseženim uspehom – stvari, ki se izboljšujejo, bi morali nadomestiti z novimi.

V Sloveniji je ozaveščanje o dobrobiti zdravega življenjskega sloga široko zastavljeno. Začenja se že pri najmlajših v vrtcih. Kakšne so vaše izkušnje – se večina ljudi danes zaveda pomena zdravega načina življenja?
Ponudba je vse večja in pestrejša – od delavnic za zdravo življenje, ki so del državne skrbi za zdravje, do dejavnosti, ki jih organizirajo civilna združenja. Pri konkretnem uresničevanju zdravega življenjskega sloga pa neredko nastopijo še drugi dejavniki. Marsikatera prodajalka pri blagajni denimo nima nobene možnosti, da bi naredila petminutni premor za razgibavanje in nekaj vaj za hrbtenico. Številni starši po prihodu iz službe pomagajo otrokom pri šolskih in obšolskih obveznostih; čas zase imajo tako šele ob desetih zvečer, ko pa so že tako ali tako preutrujeni. Osebe z nižjim socialno-ekonomskim položajem imajo dokazano slabše zdravje, pogosteje so predebele, imajo slabše prehranjevalne navade in slabšo samopodobo.

Kako zdravo pa živite zdravniki?
Nedavna raziskava je primerjala zdravje zdravnikov družinske medicine z zdravjem obiskovalcev referenčnih ambulant. Izkazalo se je, da imajo zdravniki v primerjavi s posamezniki v referenčni ambulanti nižji indeks telesne mase, nižji krvni tlak in nižje vrednosti krvnega sladkorja na tešče. Vrednosti skupnega holesterola so primerljive. Pri zdravnikih pa obstaja večja prisotnost in več opozorilnih znakov za raka, višja je tudi raven stresa, medtem ko je ogroženost za depresijo primerljiva. Zdravniki imajo primerljivo tudi raven telesne dejavnosti, vendar slabšo prehrano kot posamezniki v referenčni ambulanti. Kar 81 odstotkov zdravnikov družinske medicine pa dela v stanju, za katero bi bolnikom predpisali bolniški stalež.

Za družinske zdravnike že dolgo velja, da ste najbolj obremenjeni. Kako se vi soočate s tem?
Vsak dan skušam iti na Rožnik, saj se mi ta ura sprostitve v naravi zdi veliko vredna. Občasno hodim na telovadbo (jogo), na izlete v hribe, v lepem vremenu kolesarim, veliko mi pomeni tudi petje v zboru Prisrčnice, kjer se učimo starih slovenskih ljudskih pesmi.

Po strokovnih merilih naj bi imel družinski zdravnik 1.200 opredeljenih bolnikov, vendar jih imajo mnogi precej več. Koliko jih imate vi?
V naši ambulanti imamo vpisanih 2.500 bolnikov, še okoli 300 pa se jih želi vpisati. Ugotavljam, da je celotna slovenska družinska medicina razočarana, ker se ne približujemo ciljem, ki smo si jih zastavili in jih zapisali – to pa je 1.200 bolnikov. Razširjeni strokovni kolegij za družinsko medicino je Ministrstvu za zdravje poslal dopis, da mora biti največji glavarinski količnik na izbranega zdravnika primarne ravni 1.500 oziroma 1.200 bolnikov. Ti cilji se pri nas že leta ne uresničujejo, vpis bolnikov se je celo tako povečal, da se bojimo, kaj bo, če politika ne bo sledila obljubam. Odgovorni so požrli svojo besedo.

Na blogu ste zapisali, da naš zdravstveni sistem še vedno omogoča, da so nekateri bolniki v ambulanti dvakrat na teden in vse tedne v letu, drugi pa čakajo. Kako to spremeniti? Kaj predlagate?
Ponekod v tujini to rešujejo s participacijo oziroma nekakšnim minimalnim prispevkom, ki obiskovalca »nagovori« k razmisleku, ali je obisk pri zdravniku resnično potreben in k temeljiti pripravi na obisk. V marsikateri državi ta prispevek bolniku pozneje vrnejo. Zavedam se, da je pri nas v zdajšnjih razmerah ta razprava dvorezen meč. Ni namreč tako malo primerov, ko bolniki zavrnejo zdravila, za katera je v lekarni treba doplačati, pa čeprav gre morda le za evro.

Zanimanje za družinsko medicino med študenti medicine znova narašča. Čemu to pripisujete?
Stroko smo dvignili na evropsko raven, zato ima družinska medicina spet dobro ime. Mladi zdravniki so pričakovali in še pričakujejo, da bodo lahko svobodneje izvajali svoj poklic, na primarno raven uvajali nove tehnologije, vodili kronične bolnike in izvajali preventivo. Žal pa se zadnje leto spet krepijo nerazumna birokracija in administrativni nadzori. Mladi zdravniki še vedno delajo na dveh in več deloviščih, nimajo stalnih ambulant, temveč se selijo z enega nadomeščanja na drugo. Zato znova pogosteje govorijo o odhodu v tujino, kjer so razmere za delo neprimerno boljše in zaslužek večji. Zdravstvena politika tudi ni uresničila obljube, da bomo specialisti družinske medicine imeli svoj inštitut, ki bo skrbel za nadaljnji razvoj kakovosti na tem področju.

V sistem zdravstvene obravnave je bilo letos uvedenih nekaj novosti: od elektronskega naročanja, elektronske napotnice in e-receptov do napotnice z oznako zelo hitro. So vam te novosti olajšale delo?
Starejši ljudje se v e-sistemu še ne znajdejo in se vračajo v ambulanto po dodatna pojasnila, kar pomeni, da jim moramo priskočiti na pomoč (spet dodatni obiski!). Program e-napotitev se vsaj enkrat na dan nepričakovano »sesede«; vsakokratno vnašanje potrebnih gesel in čakanje na vnovično delovanje je za redni potek dela neprijetno in skrajno moteče. Poleg tega moramo še vedno vnašati na stotine »vrst zdravstvenih storitev«. Na primer za pregled pri kardiologu moramo izdati kar štiri napotnice – za sam pregled pri kardiologu, za obremenitveno testiranje, za ultrazvok srca in še za kakšno dodatno potrebno diagnostično preiskavo. Te poti so pomnožene, čeprav prejmejo bolniki napotnico z vsemi pooblastili. V tujini je poklic zdravnika profesionalca precej svobodnejši in fleksibilnejši, pri nas pa se to dvoje na vseh ravneh izgublja. V tujini tudi ne poznajo toliko predpisov in omejitev. Če ima bolnik neko redko ali hudo bolezen in se mu zdravje zaradi (pre)dolgega čakanja lahko poslabša, njegov zdravnik pač pokliče kolega in ga zaprosi za takojšen pregled tega bolnika, pri tem pa se nihče ne zgraža nad preskakovanjem čakalnih vrst.

Na novo je določen tudi čakalni čas, ki na vseh treh ravneh izvajanja zdravstvene dejavnosti ne sme biti daljši od 30 minut. Je to, ob vsej birokraciji in velikemu številu bolnikov, sploh izvedljivo?

Odvisno od primera do primera. Če v ambulanti obravnavamo nujen primer, ki lahko traja poldrugo uro ali več, se vse skupaj seveda podre. Več časa si je treba vzeti tudi za starejše bolnike z več kroničnimi boleznimi, ki jih ne moremo obravnavati na hitro. Nekateri zdravniki pri bolnikih z več boleznimi sicer zdravijo le »eno bolezen na en obisk«, vendar je to včasih neetično, še posebej, če je bolnik star in ne more tako zlahka priti do ordinacije. Če bi želeli dosledno izvajati nova pravila in čakalni čas res omejiti na 30 minut ter ob tem bolnikom zagotavljati kakovostno obravnavo, bi tudi na primarni ravni kaj hitro nastale dolge čakalne vrste. Zato še enkrat poudarjam, da bi morali v prvi vrsti zmanjšati število opredeljenih bolnikov na zdravnika in ga prilagoditi evropskim standardom ter poenostaviti birokratske postopke.

Veliko razburjenja je povzročila tudi novela zakona o zdravstveni dejavnosti, ki posega v koncesije v zdravstvu. Po novem jih bodo lahko podelili za obdobje 15 let z možnostjo podaljšanja še za 15 let, koncesija pa bo razpisana le za dopolnitev javne zdravstvene mreže. Nasprotniki, ki zbirajo podpise za referendum, so prepričani, da to pomeni, da bo manj koncesionarjev, čakalne dobe pa bodo zaradi tega še daljše. Kakšno je vaše mnenje?
Za samo petnajst let verjetno noben koncesionar ne bo opremljal svoje ambulante in gradil nadstandardne kakovosti, saj je to prekratko obdobje. In celo, če bi se odločil za ta korak – ali naj bi sadove svojega dela po izteku petnajstih letih ponudil javnemu sektorju!? Se vam zdi razumno prevzeti takšno tveganje? Po drugi strani pa povsod po svetu spodbujajo konkurenčnost med večjimi javnimi zdravstvenimi ustanovami in pogodbeniki ...
Vlada oziroma ministrica za zdravje pojasnjujeta, da jim gre v prvi vrsti za ohranjanje javnega zdravstva.
Vsi smo v istem košu izplačil iz javne blagajne. Koncesionar je prav tako pogodbenik kot klinika ali zdravstveni dom; vsi imamo enake pogodbene pogoje. V preteklosti je bil sistem zamišljen kot pozitivno »tekmovanje« koncesionarjev z javnim sektorjem. Koncesionar naj bi to konkurenčnost dosegel z neko podobo, s komunikacijsko spretnostjo in dostopnostjo, posebno nadstandardno opremo, prilagodljivim delovnim časom … V tujini to konkurenčnost ohranjajo, Evropa jo spodbuja, pri nas pa …

Na eni strani preobremenjenost, na drugi nemoč in nerazumevanje države – zaradi sistemskih zavor poklic družinskega zdravnika verjetno izgublja del svojega čara. Vam je kdaj žal, da ste se odločili za družinsko medicino?

Nikoli mi ni bilo žal, saj delam v zelo prijetnem okolju. Na Brezovici pri Ljubljani in v Vnanjih Goricah smo zelo povezani z lokalno skupnostjo in s tamkajšnjimi ljudmi. To pa je tudi glavni čar našega poklica.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravstveni sistem , koncesija

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.