Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Nuša Lesar: Ko ugasnejo luči

"Iskrenost je edini način, da lahko sproščeno živimo svoje življenje, poštenost je vrednota, zaradi katere bi lahko vsi živeli bolje, da o sočutju sploh ne govorim. Vsem nam bo bolje, če bomo delali dobro," je prepričana Nuša Lesar
"Iskrenost je edini način, da lahko sproščeno živimo svoje življenje, poštenost je vrednota, zaradi katere bi lahko vsi živeli bolje, da o sočutju sploh ne govorim. Vsem nam bo bolje, če bomo delali dobro," je prepričana Nuša Lesar (Foto: Rok Tržan)

Nuša Lesar je zagotovo ena izmed najbolj simpatičnih in priljubljenih voditeljic na slovenskih televizijah. Vedno vedra in nasmejana bivša manekenka z diplomo iz biomedicine zdaj že osmo leto vodi dnevno-informativno oddajo Svet na Kanalu A. Čeprav uživa v soju medijskih žarometov, svojega življenja v javnosti ne izpostavlja preveč rada, a je za Vivo razkrila kar nekaj zanimivih podrobnosti. Denimo to, kaj se je naučila med sodelovanjem v oddaji Zvezde plešejo, svoj odnos do psihoterapije in kakšna je – ko ugasnejo luči – v resnici prava Nuša.
Ali mislite, da so vsi ljudje dobri?
Ne, mislim, da niso. Nekateri počnejo grozljive stvari in jim ne morem reči, da so dobri ljudje. Je pa vprašanje, zakaj so postali takšni. Nihče se ne rodi pokvarjen, tak postane zaradi različnih okoliščin.

Delujete zelo spravljivo, da zaupate ljudem, izrazito nekonfliktno. Pa ste se s kom že kdaj pošteno sprli?
Hm, res nisem konfliktna in nerada se kregam, se pa znam postaviti zase in včasih to pomeni tudi povzdignjen glas. Sicer pa pri meni velja, da se največkrat (pa čeprav redko) sprem z ljudmi, ki jih imam najraje. Verjetno si pri njih bolj dovolim začutiti čustva in včasih je to pač tudi jeza.

Ali obstaja kdo, ki ga ne marate? Oziroma kdo, s katerim se ne pogovarjate več?

Da se z nekom ne bi pogovarjala, ker sem skregana z njim, to ne. Se pa z nekaterimi nimam želje pogovarjati, ker ne vidim skupnih točk.

Zase pravite, da ste pridno dekle, ki je vedno ravnalo po pričakovanjih okolice in notranje privzgojenih vzorcih. Ali greste kdaj čez? Prestopite mejo?
No, vsekakor sem v življenju naredila tudi kakšne stvari, na katere nisem ponosna. Sem pridna, ne delam težav, nisem pa popolna in brezmadežna. Konstantno recimo prehitro vozim.

Kakšen je vaš odnos do psihoterapije?
V mojem primeru mi je zelo pomagala. Zavedam se neurejenosti tega področja in mi je žal, da se lahko s psihoterapijo ukvarja praktično kdorkoli in na tak način ljudje pogosto dobijo slabo izkušnjo, po kateri lahko zabredejo še v globje težave. Če pa najdeš primernega in usposobljenega terapevta, se mi to zdi popolnoma normalno. Tako kot vsaka dva meseca obiščemo frizerja, bi morali obiskovati tudi terapevta. Ne pa da poskrbimo za videz, psihično stanje, ki je za moj okus najpomemnejše, pa je prepuščeno nam samim. Mislim, da je to napaka.

V šovu Zvezde plešejo ste naravnost blesteli. Tisto, kar je bilo najbolj očitno, je bil vaš napredek iz oddaje v oddajo. Je bil ta čas intenzivnega ukvarjanja s plesom tudi neke vrste terapija?
Hvala za kompliment. Napredek je bil viden zato, ker me je soplesalec Andrej vsak dan po šest ur mučil z detajli, ki so mi delali največ težav. Korake sem si takoj zapomnila, izvedba je bila pa na začetku prav kritična. No, nekako nama je uspelo, da se nisva ravno osramotila. Ne vem, če bi temu lahko rekla terapija. Saj sem zelo uživala, ampak ker veš, da moraš v enem tednu iz nič narediti celo koreografijo, je to v bistvu bolj stres kot karkoli drugega.

Šele po nekaj oddajah so žirantje komentirali, da »šele zdaj vidimo pravo Nušo«. Bi lahko rekli, da vam je dal ples nekakšno dovoljenje, da strast, ki jo občutite, tudi izrazite navzven?
Dovoljenje že, ampak jaz nisem igralka. Težko uprizorim strast z nekom, ki ga komaj poznam. Poleg plesa sem veliko delala na izraznosti, ki mi sicer nikoli ni delala težav, ampak strast in zapeljevanje res ni nekaj, kar bi najbolj sproščeno počela pred celo Slovenijo.

Rekli ste, da ste imeli v svojem življenju tudi obdobje nemoči. Ste ugotovili vzroke zanjo?
Nemoč sem čutila predvsem v težkih situacijah, ki so se nam dogajale v družini in nanje nisem imela vpliva. Ko vidiš ljudi, ki jih imaš rad, kako trpijo, je bilo zame nekaj najhujšega.

Danes še zdaleč ne delujete nemočno – na kakšen način ste to dosegli?

V življenju vse mine, tudi slabi časi. Ko sem bila najbolj na tleh, sem ogromno jokala. Žalovanje za mojim tastom je bilo nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v življenju. To sestavljanje in postavljanje nazaj na noge pa bi bilo zagotovo počasnejše, če se ne bi odločila za terapijo. Tam sem lahko človeku, ki ga ni bolelo, ker ni bil čustveno vpleten, povedala vse strahove, ki so mi ležali na duši. Doma tega nisem upala narediti, ker sem skušala biti močna za svojo družino. Je pa res, da sem karakterno zelo racionalna, zato se nisem dolgo spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno njemu, ampak sem enostavno žalovala zaradi dejstva, da ga ni bilo več in nisem razmišljala o vzroku.

Ali je bila s to preteklostjo povezana tudi prevelika samokritičnost, ko ste si nezavedno želeli, da bi bili popolni?

Ne vem, če bi lahko rekla, da sem si želela biti popolna, ker nisem prav hudo samokritična. Vem, da nisem najboljša v vsem, česar sem se lotila, in v resnici se tudi nikoli nisem gnala za tem, da bi bila. Vztrajnost ni moja vrlina. Sem pa želela ugajati ljudem, ki sem jih imela rada.

Kaj je danes drugače?
Danes znam biti bolj egoistična in poskrbim najprej zase, potem pa še za druge. In ne odnašam več riti v primerih, ko ocenim, da človek ne rabi moje pomoči. Pa me imajo še vedno radi. To se mi zdi največja nagrada. Da se lahko osvobodiš skrbi za druge in ugotoviš, da tisti, ki te imajo radi zaradi tebe same, ostanejo. Tisti, ki te »imajo radi« zaradi vsega, kar narediš zanje, pa pač gredo. Pri meni jih je večina ostala.

Ali verjamete, da je ljubezen vodilo in gonilo vsega v življenju?
Nikoli nisem razmišljala o tem, ampak ja, verjetno je. Čeprav je tole preveč filozofsko vprašanje zame.

Kaj je za vas prava ljubezen?
Zame je prava ljubezen tista, ki sprejema, da imaš najprej rad sebe.

Ste jo že našli?
Ja.

Se v ljubezni popolnoma prepustite?
Mislim, da se. Sicer ne takoj, a sčasoma že ...

Vas je kdaj strah? Pa pri tem ne mislimo na tremo pred oddajo, ki je, kot pravite, še vedno prisotna, saj oddajo le vodite v živo, ampak strah življenja?
Ja, po ločitvi me je bilo grozno strah življenja. Stalno se mi je zdelo, da se moram paziti ljudi, da se lahko zanesem samo nase in peščico ljudi, ki so mi blizu. Kaj bom, če zbolim in bom sama? Sčasoma sem dojela, da biti sam sploh ni tako slabo, oporo pa sem imela v družini in prijateljicah.

Ali se danes počutite varno? Kaj vam pomeni varnost? Kje jo najdete?

Večinoma se počutim varno, ja. Včasih sicer dobim kakšen hipohondričen napad, da sem prav gotovo bolna, in takrat se počutim vse prej kot varno. Varnost je zame to, da veš, kaj te čaka in kako se boš s tem spopadel.

Pravite, da ste šele doma prava Nuša – kdo in kakšna je?
Zadnje čase sem povsod enaka. Odkar mi na Svetu pustijo, da oddajo vodim na meni ljub način in se posledično kdaj tudi smejim ali pa sem vsa solzna, ni več neke hude razlike med Nušo doma in Nušo v službi.

Doma zelo radi čistite, kot ste dejali v nekem intervjuju. Ali s tem čistite tudi sebe in tako simbolično odmetavate staro navlako iz svoje duše?
Verjetno je bilo to nekakšno čiščenje sebe, ja, ker zadnje čase nisem več tako mahnjena na čiščenje. Očitno sem končala z rehabilitacijo. Imam pa še vedno rada čisto in urejeno stanovanje.

Na ekranu delujete zelo iskreni, pošteni, sočutni. Vse to so vrednote, ki v sodobnem času izgubljajo vrednost, izginjajo. Kaj lahko storimo kot mediji, da jih spet obudimo?

Govoriti moramo o tem. O tem, da je iskrenost edini način, da lahko sproščeno živimo svoje življenje, da je poštenost vrednota, zaradi katere bi lahko vsi živeli bolje, da o sočutju sploh ne govorim. Vsem nam bo bolje, če bomo delali dobro.

Enako velja tudi pri spodbujanju dobrodelnosti – ali s svojim zgledom novinarji in voditelji premalo naredimo?
Pri dobrodelnosti sta pomembna še dva vidika. Prvi je vprašanje, kaj lahko naredimo, da dobrodelne akcije (humanitarne) ne bodo več potrebne kot nekakšen korektiv socialne države. Drugi je oglaševanje dobrodelnosti, kar je lahko tudi oblika samopromocije, kar pa ni pošteno. Mislim, da bi morali spodbujati ljudi, da delajo dobro, da dobra dela postanejo trend in da dobrodelnost sploh ne bo več nič posebnega, ampak enostavno modus operandi vseh nas.

Mali koraki za velik cilj, dobrodelna akcija Sveta na kanalu A, letos zbira denar za Hišo zavetja Palčica, kamor nastanijo otroke, ki so žrtve zlorab, nasilja, zanemarjanja. Ali se vam zdi, da imamo kot družba preveliko toleranco do nasilja, bodisi do otrok, soljudi, starejših?
Ja. Grozljivo je, da se vtaknemo v soseda, ki na glas posluša glasbo, in kličemo policijo, ne pokličemo pa, ko slišimo pretep. Ko sem se preselila v Ljubljano, sva se, medtem ko sva s prijateljico nosili pohištvo, očitno malce preveč naglas zasmejali. Takoj naslednji dan sem dobila listek na vrata, naj stišam svoje prihode, ker je to miren blok. Ko sem čez 14 dni prvič slišala pretep v sosednjem stanovanju, ni bilo ne policije ne listka, naj stišata svoje brce in jok. Naslednjič sem jaz poklicala policijo, ker pretep očitno ostalih sosedov ni motil. Moj smeh pa.
V času, odkar vodite oddajo Svet na Kanalu A in ste postali njen zaščitni znak, ste se »naredili« v eno najbolj priljubljenih voditeljic, ki ji gledalci zaupamo, saj svoje delo opravljate z veliko mero profesionalnosti, pa tudi nepopustljivosti, ko je to potrebno. Je bila pot do tega težka?
Hvala. Ni bila najlažja, ampak sem uživala in še vedno uživam, zato se mi ni težko truditi še naprej.

Večino časa vas na zaslonu vidimo nasmejano. Je tako tudi, ko ugasnejo kamere? Kaj vam najhitreje izvabi nasmeh?

Rada se smejim, kar pa ne pomeni, da nimam slabih dni, ko sem sitna za znoret. Včasih grem sama sebi na živce. Nasmeh mi izvabi kakšen dober vic, lepa beseda ali pa samo nasmeh sočloveka.

Kaj pa vas najbolj razžalosti?

Da se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem.

Za kaj ste v svojem življenju hvaležni?

Predvsem za svoja starša, da sta mi dala zdravo popotnico za življenje. Od tu naprej je vse na meni.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.