Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Špela Grošelj: Hujšanje se začne v glavi

Špela Grošelj
Špela Grošelj (Foto: Tibor Golob)

Oktobra je prišel na naše televizijske zaslone nov resničnostni šov The Biggest Loser Slovenija, v kateri bo zmagal tisti tekmovalec, ki bo v šovu največ izgubil. Kilogramov namreč. Na tej poti osebne preobrazbe jih bo spremljala skupina izkušenih strokovnjakov, bodrila pa jih bo Špela Grošelj.
»Tudi sama imam izkušnjo s hujšanjem in vem, kako je, ko se odrekaš svoji najljubši hrani in ko se lotiš novega življenjskega sloga. Na sploh me treningi, športni dodatki k prehrani, diete, prehrana ... zanimajo. In seveda mi je zelo pomembno, da ima oddaja pozitivno noto. Ljudem bomo omogočili vse pogoje, da se enkrat za vselej znebijo odvečne teže in skočijo v novo, boljše življenje,« pravi Špela Grošelj, ki že od svoje mladosti prinaša ljudem veselje s svojim petjem, pa tudi nasmejanostjo, razigranostjo in vedrino. Med pogovorom nam je razkrila, kako jo je življenje oblikovalo v osebo, kot je danes, o svojem odnosu z mamo, očetom, zaupala pa nam je tudi, kaj je zanjo prava ljubezen.

Ste občutljivi na kritiko?
Dobronamerna kritika je vedno dobrodošla. Argumentirana. Vendar pa smo ljudje iz šov biznisa večkrat deležni slabonamernih kritik, ki nimajo nobene podlage. Takrat se spomnim maminih besed, da ljudje, ki grdo govorijo o meni, to počnejo zato, ker nimajo nič lepega povedati o sebi.

Kaj pa samokritika? Koliko ste samokritični?

Ne maram samokritike, ker je tiha ubijalka dobrega odnosa do sebe. Prav je, da znamo objektivno pogledati nase, a še vedno si moramo dovoliti biti »samo« ljudje. Zavedam se, da imam tako dobre kot slabe lastnosti, da nisem popolna ... in da mi samokritika v življenju lahko prej škoduje kot pomaga.

To je v precejšnji meri odvisno od samopodobe. Kdo vam jo je pomagal zgraditi?

Primarna socializacija je zelo pomembna pri oblikovanju samopodobe in lahko bi rekla, da nanjo vplivajo tisti ljudje, ki so bili takrat najbolj prisotni v življenju posameznika. V mojem primeru je bila to mama. In ker verjamem, da si starše izbiramo sami, lahko rečem, da če bi lahko, bi si še enkrat izbrala njo.

Kaj je najpomembnejše v odnosu med materjo in hčerjo?

Zaupanje. Moja mami mi je že kot majhni punčki govorila: »Midve sva najboljši prijateljici, zato mi zaupaj vse.« In res je moja mami tista, ki o meni ve največ. Mojega zaupanja nikoli ni izdala in tudi če sem kaj ušpičila, sem ji vedno povedala. Zato imava še danes klasičen mama-hči prijateljski odnos.

Kateri vzgojni pristop vam je bližji, permisivni ali bolj »s trdo roko«, kjer med otroki in starši ni prostora za prijateljstvo?

Permisivne vzgoje nikakor ne zagovarjam. Otrok potrebuje meje in pravila. Moja mami je bila zelo stroga, ni bilo popuščanja. A je vseeno bila zaščitniška, ljubeča, moja največja zaupnica. Kar pomeni, da se da najti zlato sredino. Torej ne permisivne ne tiste s trdo roko. Nekaj vmes.

Kdo je po vašem mnenju najpomembnejši v času prehoda iz dekleta v žensko?

Zagotovo mama.

Pogrešate očeta?
Očeta imam zelo rada, čeprav nismo nikoli živeli skupaj. Kot majhna sem ga večkrat pogrešala in iz čistega miru rekla: »Žalostna sem.« Mami me je vprašala, zakaj, jaz pa: »Ker ni očija.« Oči je bil »ta prijazen« v naši družini. Malokrat sva se videla in mi je zato dovolil bistveno več kot mami. Pa tudi sicer je zelo umirjen, nežen človek. Mami pa je bolj temperamentna in hitreje vzkipi.

Kakšno vlogo bi po vaše moral imeti v tem prehodu?
Nekako ne maram soditi, kaj bi kdo moral, ker ni pravila za nikogar. Verjamem, da se vse v življenju odvija z določenim namenom in da so nam dane številne lekcije, ki nas delajo močnejše. Seveda bi si želela, da bi bili popolna družina, da bi me oba straša spremljala na poti odraščanja, pa vendar. Oba z mamo sta dala vse od sebe. Dala sta mi to, kar sta znala. Bila sta oziroma sta še vedno čudovita starša, ki sta mi dala krasno otroštvo, ki je tudi najpomembnejše obdobje v razvoju človekove osebnosti. In za to sem jima neskončno hvaležna.

V nekem intervjuju ste rekli, da sta v tem času z očetom veliko potovala. O čem sta se pogovarjala, o čem je tekla beseda?
Še prej so bile to bolj debate o šoli, o vsakodnevnih stvareh ... zadnja leta pa me preseneča, kako lahko se je z očetom pogovarjati tudi o življenjskih temah. Prej sem vedno mislila, da so to debate za mami, pa me je presenetil tudi oče. Lepo je imeti starša, s katerima se lahko pogovarjaš o vsem mogočem.

Ste našli pravo ljubezen?
Objektov ljubezni je nešteto. Čutim neizmerno ljubezen do glasbe, televizije, staršev, prijateljev, plesa, petja, morja, iskrenosti ... in predvidevam, da vas to najbolj zanima: veliko ljubezen gojim do mojega fanta. Ne maram izraza »prava ljubezen«, ker je bila vsaka moja ljubezen tisti trenutek prava. Vedno prihajajo v naše življenje ljudje, ki jih potrebujemo na svoji poti življenja, razvijanja, osebnostne rasti ... in vsi so pravi.

Koliko je ljubezen pomembna v vašem življenju?
Ljubezen na splošno se mi zdi najpomembnejša. Ljubezen, ki jo opisujem v zgornjem odgovoru. Partnerska ljubezen je tudi zelo pomembna, še zdaleč pa ni najpomembnejša. Še vedno verjamem, da je v dvoje sicer lepše, a le, če imamo kompatibilnega partnerja. V nasprotnem primeru je bolje biti samski. In najprej moraš imeti ljubezenski odnos s seboj, imeti se moraš rad, zato da lahko ljubezen daš tudi komu ali čemu drugemu. O tem piše krasna knjiga Ljubeznoslovje, ena mojih ljubših.

Trenutno vas občudujemo kot voditeljico oddaje The Biggest Loser Slovenija. Pravijo, da ljudje, ki jim primanjkuje ljubezni, to čustveno praznino zapolnjujejo s hrano. Kaj mislite o tem?
Razlogi za pretirano hranjenje so različni. Nekateri iščejo uteho v hrani, spet drugi so bili v otroštvu lačni, pa sedaj »za nazaj« skušajo nadoknaditi. Določeni ljudje kompenzirajo s hrano manko na drugih področjih. Vsekakor je prekomerno hranjenje delikatna tema, primerna za terapevtsko obravnavo.

Udeleženci šova bodo hujšali pod budnim očesom skupine strokovnjakov, ki jih bodo pri tem vodili.
Naši tekmovalci imajo popolno podporo strokovnjakov; osebnih trenerjev, dietetičarke, zdravnikov in terapevtov. Njihovega problema – prekomerne telesne teže – se bodo namreč lotili celostno. Seveda je hrana ključnega pomena na njihovi novi poti, pa vseeno se mora preobrazba oziroma transformacija najprej zgoditi v njihovih glavah.

To vas sprašujemo zato, ker imajo ljudje, ki jih pestijo težave s prenajedanjem, pogosto hude notranje stiske. Nezavedno bodo lahko na dan privrela tudi različna močna čustva, ki bodo na očeh javnosti. Kako se boste vi kot voditeljica soočali s tem?
Ta čustva so dobrodošla. Prav je, da se soočijo z njimi. Želimo si, da bi šov našim tekmovalcem življenje spremenil na bolje. Ne zgolj zaradi nižjih številk na tehtnici, ampak zato, da bi izboljšali tudi svojo samopodobo in prepričanja. Jaz sem na to pripravljena. To področje me zelo zanima, prebrala sem si precej knjig na to temo, tako da se veselim vseh izkušenj, ki jih bom deležna kot voditeljica The biggest Loser Slovenija.

V nekem intervjuju je vaša mama Magda razkrila, da še vedno niste predelali nekaterih vzorcev iz preteklosti. Na kakšen način se z njimi soočate danes?
Dejstvo je, da smo vsi »žrtve žrtev«. Deležni smo bili prepričanj, ki so jih bili deležni naši starši. Od svojih staršev. In tako naprej. Ker se tega zavedam in ker se želim znebiti določenih napačnih prepričanj, predvsem berem knjige na to temo, imam pa tudi terapevtko, ki jo obiščem bolj ali manj pogosto. Odvisno od obdobja, od počutja, od situacij. V tujini ima vsak uspešen človek svojega terapevta, pri nas pa je to še vedno tabu, nek bav-bav. Posel, ki ga opravljam, je težek. Ni gotovosti, ni konstante. Ves čas si na očeh javnosti, ljudje se vtaknejo v vsako stvar, tudi tiste, ki se jih sploh ne tičejo. Pogosto si v dilemi, kateri projekt vzeti, kaj bo to pomenilo za prihodnost in takrat je mnenje neke tretje osebe, ki objektivno gleda na situacijo, pravo olajšanje.

Že od rane mladosti ste javna osebnost. Kako doživljate to stalno pozornost medijev in javnosti? Pravijo, da se za dobrim konjem praši.

Zavedam se, da je to del mojega posla, je pa res, da bi si včasih zaželela, da me živ Bog ne bi poznal. To velja predvsem za moje privatno življenje. Vedno dobro sodelujem s sedmo silo, rada povem (skoraj) vse, kar me novinarji vprašate, pa vendar določene stvari obdržim zase. Ne zato, ker bi bila introvertirana, temveč zato, ker se ljudje že tako ali tako radi naslajajo nad nesrečo drugih, se vtikajo v stvari, ki se jih ne tičejo in jaz tega v svojem življenju ne potrebujem.

S svojo telesno težo se ne obremenjujete in pravite, da odkar ste shujšali, se vaše življenje ni veliko spremenilo, kajti – kot ste rekli – sreča prihaja od drugod. Od kod prihaja vaša sreča?

Moja sreča je, da lahko delam to, kar obožujem, da je moja služba moj hobi in mi omogoča, da lahko življenje živim in ne zgolj preživim.

Pravite tudi, da imate zelo radi sladkarije in da ste se prav njim najtežje odpovedali. Ali imate še vedno sladko življenje?
Seveda. Sladkarijam se ne morem upreti in se moram nadzirati, da jih ni preveč. Sladkor te zasvoji. In to zelo.

Kaj bi sporočili vsem tistim, ki se prav zdaj spopadajo z odvečnimi kilogrami?
Predvsem bi jim rekla, naj to počno zaradi sebe, saj bodo le tako lahko uspeli. In pa naj se lotijo diete premišljeno, naj ne hitijo in naj imajo v mislih, da pretirano odrekanje ne vodi nikamor. Zato si je treba kljub dieti kdaj privoščiti svojo najljubšo jed, se pregrešiti oziroma pocrkljati.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

hujšanje , špela grošelj

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.