Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Monika Ažman, dipl. m. s.: Bolnik je vedno na prvem mestu

Monika Ažman, dipl. m. s., predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov
Monika Ažman, dipl. m. s., predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov (Foto: Grega Žunič)

»Pri opozarjanju na nepravilnosti, pomanjkanje kadra in pritiske v zdravstvenih ustanovah se nihče od zaposlenih ne upa izpostaviti, ker lahko ostane brez službe. Marsikje se ustvarjata strahovlada in negotovost. Če k temu prištejemo še mizerno plačilo, potem je razumljivo, zakaj vse ve medicinskih sester odhaja v tujino,« poudarja Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Ob tem dodaja, da jo najbolj boli položaj kolegic, ki že več kot trideset let delajo na negovalnih oddelkih in v domovih za ostarele, ko bodo šle v pokoj, pa si s 480 evri pokojnine niti približno ne bodo mogle privoščiti oskrbe v tem istem domu, kar je, kot pravi, sramotno.
O napornem delu zdravnikov in njihovi preobremenjenosti se v javnosti veliko govori, precej manj pa o preobremenjenosti medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja. Zakaj je tako?
Medicinske sestre so tiste, ki morajo delati – njihov delovnik poteka v treh izmenah, vse dni v tednu, vse dni v letu. Ob tem pa pozabljajo na predstavitveno plat – pozabljajo, da se je potrebno tudi izpostaviti, da je treba naglas povedati, kaj je narobe oziroma kaj jih pesti. Verjetno imajo tudi drugačno lestvico vrednot: v ospredju sta predanost delu in skrb za pacienta. Na prvem mestu je torej bolnik, šele na drugem so same. Zdravniki so nosilci dejavnosti in se zavedajo, da si morajo zagotoviti primerne pogoje dela in status v družbi, medicinske sestre pa ta vidik zanemarjamo, prilagajamo se vsakršnemu okolju, vsako delovno mesto sprejmemo tako, kot je.

Se počutite spregledane?
Medicinske sestre in babice smo zelo zaželene in potrebne kjer koli ter kadar koli. Brez nas zdravstveni sistem ne more delovati, saj nas je več kot petdeset odstotkov vseh zaposlenih v zdravstvu. Kljub temu smo zelo spregledane. Morda ravno zato, ker nas je tako veliko. Dnevno nas je v sistemu skoraj 20 tisoč.

Sistem vas torej zapostavlja, kaj pa pacienti – ali cenijo vaš poklic?
Naš poklic je med pacienti zelo cenjen. Še vedno imamo velik ugled, na kar smo izredno ponosne, tudi odnosi v zdravstvenem timu so v večini primerov dobri. Medicinske sestre sodelujemo z vsemi poklicnimi skupinami, brez sodelovanja in zaupanja pa pri našem delu ne gre: zaupanje med zdravnikom in medicinskimi sestrami mora vladati v operacijski dvorani, med babico in porodničarjem med porodom, medicinska sestra je tudi vez s fizioterapevti, kliničnimi psihologi, delovnimi terapevti, socialnimi delavci ... Morda medicinske sestre izgorevamo ravno zaradi skrbi, da bo vse skupaj delovalo. Čeprav smo vedno bolj izobražene in nas je vedno več, pa pacienti dobivajo vedno manj, ker se izgubljamo v organizaciji dela in birokraciji. Včasih se zdi, kot da je pomembno predvsem to, da je vse večkrat pokljukano in zabeleženo, medtem pa izgubljamo neposreden stik z bolnikom.

Raziskave kažejo, da vam ljudje zelo zaupajo, po stopnji zaupanja ste na drugem mestu, takoj za gasilci. Kako pomembno je to zaupanje, kako pomembne so besede pohvale in spodbude?

Vsaka medicinska sestra bi vam povedala, da se najbolje počuti takrat, ko je za njo naporen dan, ki se je dobro zaključil: rodil se je zdrav otrok, bolnik je preživel operacijo, nekdo je mirno zaspal, ker mu je medicinska sestra olajšala bolečino, patronažne medicinske sestre so prinesle žarek upanja najbolj ranljivim skupinam, ki jih noben drug ne obišče, medicinska sestra v ambulanti je poskrbela, da je bolnik dobil zdravila na recept ... To vse so trenutki, ki nas notranje bogatijo in dajejo našemu delu smisel.

Ena največjih težav v zdravstvu je komunikacija – tako zdravnikov z bolniki kot tudi z medicinskimi sestrami. Kako jo vi vidite? Kaj je narobe, kaj bi morali spremeniti?
Komunikacijo prepogosto zamenjujemo z odnosom. Pacienti niso strokovnjaki z našega področja, ampak so nam predani in zaupani. Tu gre predvsem za odnos – vsak izmed nas si želi biti sprejet, zaželen in informiran na dostojanstven način, vsak si želi normalen človeški odnos in komunikacijo. Enako velja tudi za vse sodelavce v zdravstvenem timu. Žal pa trenutno živimo v času brez pravih človeških vrednot, zato se marsikdaj sprašujem, komu je sploh še mar za bolnika. Včasih se mi zdi, da le še najšibkejšemu členu. Znotraj zdravstvenega sistema se sicer zdi, da vse deluje in normalno poteka, vendar je to predvsem na račun velikega števila dobrih posameznikov na vseh nivojih. Izgorevajo najboljši in najbolj empatični zdravniki, izgorevajo medicinske sestre, izgoreva tudi drugo osebje.

Kako to spremeniti?
V prvi vrsti bi se morali vrniti k temeljnim vrednotam, kot je spoštovanje. Kot družba in kot posamezniki bi morali ceniti vsako delo, ne samo skozi evro ali dolar, ampak tudi skozi dodano vrednost.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

medicinska sestra

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

6.11.2017 8:20:10
Pozdravljeni
Tudi sama sem diplomirana medicinska sestra in sem svoje delo v domu starejših 35 let opravljela vestno, z ljubeznijo do naših starostnikov a se je moje zdravstveno stanje po 50 letu začelo hudo slabšati in sem tudi sama ugotavljala,da ne zmorem delati kar sem prej brez strahu,da naredim kakšno napako.. Zaradi težav z hrbtenico, rokami in koleni sem vse manj zmogla sama in v enem trenutku sem ugotovila,da ni fer,da moje sodelavke moj del fizičnih obremenitev pri delu s starostniki opravljajo namesto mene. Kot je povedala ga. Ažman je tudi v našem domu več kot 50% zaposlenega osebja starejši od 45 let...Invalidi (kot sem tudi sama od leta 2000) že tako niso več dobro došli oziroma se za njih ne najde delovno mesto..V domove prihajajo vse starejši ljudje, težko pokretni ali nepokretni, s številnimi krončnimi boleznimi in vse
večjimi potrebami a kadra je vse manj, časovno je vse zelo omejeno, kje je še potreba za pisanjem vse več dokumentacije...
Starostniki nas zaposlene imajo radi, delno razumejo naše stiske a spet imajo želje in potrebe in pričakujejo tako oni kot njihovi svojci,da jim nudimo kar je potrebno. Osebje se v strahu ,da ne izgubi službo ne upa na glas povedati kako hude so že okoliščine v katerih delajo, v bolniški stalež že marsikdo ne upa,ker je potem tako in drugače izpostavljen in na koncu se zaveda ,da če on zmanjka ostali zaposleni morajo delati še toliko več,ker kadra ni!!
Tudi sama sem po tolikih letih službe ostala na cesti zaradi vse daljših bolniških a sistem je narejen tako,da te lahko kadar koli lahko zamenjajo,če pa ni novo zaposlenih bodo ostali že garali a žal pri tem pozabljamo,da smo v službi za starostnike, da smo nasmejani za njih, da nas oni potrebujejo kot ljudi, želijo pogovor, lepo besedo in ne robote!!