Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

dr. Zdenka Čebašek Travnik: Garanje zdravnikov ohranja zdravstvo

dr. Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
dr. Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (Foto: Grega Žunič)

Če bi zdravniki začeli delati v takšnem ritmu kot denimo kolegi v Avstriji, bi se sistem enostavno sesul, opozarja predsednica Zdravniške zbornice dr. Zdenka Čebašek Travnik. »Zdravniki so preobremenjeni in preutrujeni ter velikokrat izpostavljeni zelo stresnim situacijam, na kar pogosto pozabljamo. Tako kot pozabljamo, da imajo izven ambulant svoje življenje, ki si ga morajo urediti in dnevno prilagajati napornemu urniku. Poleg tega se na vseh nivojih soočajo tudi s pritiski nadrejenih, bolečimi medsebojnimi odnosi in ponižanji.«
Vaše predsedovanje zdravniški zbornici se je začelo burno; zaradi višine vaše plače so odstopili vaši najožji sodelavci, skupščina zbornice vam je celo izglasovala nezaupnico. So se zadeve umirile?
Naj najprej pojasnim zaplet okoli plače: vse se je začelo z neurejenim plačnim sistemom v zbornici. Plače mojih predhodnikov niso nikoli zbujale posebne pozornosti, zato sem predlagala, naj bo višina moje plače povprečje plač dveh prejšnjih predsednikov. Ko so se pogodbe podpisovale, pa so nekateri ožji sodelavci pričakovali, da bom sprejela nižjo plačo. Kar se tiče nezaupnice, je statut zbornice sploh ne predvideva. Predvideva razrešnico, pri čemer bi mi morali dokazati, da sem naredila nekaj v nasprotju s statutom ali zakonom, česar seveda nisem. Glasovanje o nezaupnici je bilo tako zgolj merjenje stališč do mene kot osebe. Verjetno se o plačah sploh ne bi pogovarjali, če bi na volitvah zmagal drug kandidat.

Vam člani zbornice zdaj zaupajo?
Občutek je zagotovo boljši. Tudi če gledam količino konstruktivnih predlogov, ki prihajajo na moj naslov, lahko rečem, da se stvari premikajo v smeri zaupanja.

Ob aferi s plačo ste poudarjali, da so v ozadju elite, ki se bojijo sprememb, ki jih prinašate. Imen niste razkrili. Jih boste sedaj – kdo so te elite?
O imenih ne bom govorila, saj ne želim nepravilnosti razkrivati v javnosti. Kar ni bilo prav, bomo uredili znotraj zbornice. Javno odpiranje starih zadev je nekorektno ne samo do članov zbornice, ampak tudi do pacientov, saj s tem vplivamo tudi na njihov odnos do zdravnikov.

Da so lobiji in elite v zdravstvu močne, ves čas poudarjajo tudi ministri za zdravje. Zakaj nihče ne pove konkretnih imen?
Ta imena so zelo razpršena, ko govorimo o elitah, pa običajno mislimo na nasprotnike predlaganih sprememb. Ti niso vedno isti, zato bi težko rekli, da je vsakokrat v ozadju konkretna oseba z določenim imenom in priimkom. Ljudi, ki vzdržujejo sedanje stanje, je odločno preveč in se jih ne da enostavno zamenjati, sistem pa zato ne sprejme sprememb.

Pa govorimo o zdravniških elitah, o poslovnih elitah ali o političnih elitah?
V teh elitah so zbrani ljudje iz različnih strok – tako zdravniki kot poslovneži in politiki.

Ali torej naše zdravstvo vodijo elite? So te krive, da se 25 let nič ne premakne, ali pa je premalo politične volje za spremembe?

Elite k temu zagotovo prispevajo pomemben delež, kot aktivna opazovalka pa ugotavljam tudi, da nobena vlada zdravstva ne uvršča med prioritete, tudi sedanja ne. Zdravstvo je ves čas potisnjeno na stranski tir, zdi se, kot da deluje samo od sebe, zato tudi ni močnejših pozivov k spremembam. Naš zdravstveni sistem deluje predvsem po zaslugi prekomernega dela zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev. Če bi zdravniki začeli delati v takšnem ritmu kot denimo kolegi v Avstriji, bi se sistem enostavno sesul.

Razmere v zdravstvu so že nekaj časa zaskrbljujoče – od pomanjkanja denarja in vse večje zadolženosti javnih zavodov do predolgih čakalnih dob in korupcije. Kaj je, po vaši oceni, najbolj pereč problem? Kje bi morali stvari najprej urediti?
Po moji oceni je zakonodaja tista, ki vzdržuje slabo stanje na vseh nivojih. Reformni zakoni ne prinašajo nobene bistvene spremembe, saj so premalo domišljeni in brez vizije. Zadeve skušajo vedno bolj normirati, kar smo zelo nazorno videli v zakonu o zdravniški službi, podobno je tudi z zakonom o zdravstveni dejavnosti. Razen povečanega nadzora zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ta zakon ne prinaša ničesar, kar bi prispevalo k izboljšanju razmer. Tako je tudi iluzorno pričakovati skrajšanje čakalnih vrst, saj se da čakalne vrste skrajšati le tako, da damo možnost več izvajalcem, ki izpolnjujejo pogoje, kar pa pomeni, da je potrebno dobiti dodaten denar za njihovo delo.

Toda – nedavna odločitev ministrstva za zdravje, da bo s pomočjo zasebnikov krajšalo čakalne dobe za operacije v ortopediji, je sprožila glasna nasprotovanja, predvsem s strani javnih bolnišnic.
Ravno to tudi poudarjam – spremembe zakonodaje so premalo domišljene. Če bi ukinili koncesije in dodatne programe razpisovali po izvajalcih, ki izpolnjujejo pogoje zanje, ne pa po tem, ali so v javni ali zasebni lasti, teh problemov ne bi bilo. Če bi Zavod za zdravstveno zavarovanje oblikoval jasne parametre posameznih storitev, na katere bi se prijavljali bolnišnice ali zasebniki, bi bila delitev dela poštena.

Ali ste to predlagali ministrstvu za zdravje?
Seveda smo, večkrat, vendar nas v tem delu niso upoštevali. Z ukinitvijo koncesij in z razpisi, na katere bi se lahko prijavili vsi, ki izpolnjujejo pogoje, bi rešili precej problemov, vendar to ni všeč politiki. Zato pri nas še naprej deluje sistem koncesij, ki je edini tovrsten v Evropi.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravstveni sistem

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.