Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ashton Appplewhite: Staranje je kot biserjenje

 Ashton Appplewhite: "Družbeni kontekst nam posreduje dojemanje staranja kot izgubo, kar je realno. Izgubili bomo ljudi, ki smo jih poznali in imeli radi, in določene telesne funkcije. Vendar pa bomo veliko tudi pridobili – staranje je proces biserjenja, plasti za plastjo."
Ashton Appplewhite: "Družbeni kontekst nam posreduje dojemanje staranja kot izgubo, kar je realno. Izgubili bomo ljudi, ki smo jih poznali in imeli radi, in določene telesne funkcije. Vendar pa bomo veliko tudi pridobili – staranje je proces biserjenja, plasti za plastjo."

Vzrok za nastajanje njene knjige Lepota let: manifest proti starizmu je bil notranji vzgib, čeprav je začela z raziskavo o starih ljudeh, ki še vedno delajo. Ko je bila stara 55 let, se je soočala s strahom pred staranjem. Raziskava je predstavljala nekakšno vizo za vstop v to družbeno in osebno tematiko.

»Na ta način sem srečala veliko neverjetnih starejših ljudi, starih 80 in 90 let. Medtem ko sem jih intervjuvala, sem začela o tem pisati tudi blog, brati knjige in raziskovati. Vse, kar sem se v tem procesu naučila in videla z lastnimi očmi, je bilo popolnoma drugače od tega, kar sem si sama predstavljala, kaj starost pomeni. Vse je bilo veliko bolj pozitivno. Začela sem se spraševati, zakaj vseh teh stvari ne vemo, kar je bilo tudi izhodišče za knjigo,« razlaga avtorica, ki nam je zaupala še več pozitivnih plati staranja, ki nas lahko opomnijo, da je starost lahko lepa.
Katere pozitivne plati staranja so vas najbolj presenetile, ko ste pripravljali raziskavo?
Na primer spoznanje, da je mentalno zdravje pri starejših boljše kot pri osebah v srednjih letih. Da je odstotek starejše populacije, ki živi v domovih za ostarele, resnično majhen (govorim o podatkih za Združene države Amerike). Da so ljudje najbolj srečni na začetku in na koncu svojega življenja, kar potrjuje mednarodna statistika. In več ko sem vedela, bolje sem se počutila ob misli na leta, ki so pred menoj.

Poudarjate pa tudi, da je dojemanje staranja pomembno postaviti v širši družbeni kontekst. Velik vpliv na naš pogled imajo denimo tudi mediji.
Živimo v družbi, ki starost zaradi različnih razlogov odriva na rob kot nekaj negativnega. Bivamo v času, ki ga srednja mera, v kateri se giblje večina ljudi, ne zanima. Medije zanimajo zgodbe o starih ljudeh, ki so s padalom skočili iz letala, ali pa 50-letnica, ki se ne spomni svojega imena. Vendar pa je staranje pravzaprav zgodba o sredini, predvsem pa gre za veliko raznolikost. Še ena od ključnih stvari je, da vsi predsodki temeljijo na stereotipih, ki predpostavljajo, da nekaj velja za vse enako. A dlje kot živimo, bolj se razlikujemo drug od drugega. Starejši kot si, manj tvoja leta govorijo o tem, česa si sposoben, kaj te zanima, kako si videti …
Še pomembnejši dejavnik so ekonomski in družbeni vidiki. Predsodki služijo oddaljevanju ene skupine od druge, kar zmanjšuje nevarnost povezovanja ljudi s ciljem zahtevati temeljite spremembe. V kapitalistični družbi ljudje, ki ne služijo, nimajo glasu. Prav tako ima svojo vlogo tudi patriarhalnost, ki razmerja med strukturami moči ohranja nespremenjena. Obenem je med seksizmom in starizmom veliko prekrivanja. Ženske so v tej družbeni resničnosti tako dvakratno obremenjene. Vse to pa nas plaši in potiska v tekmovalnost. Ženske tekmujejo z leti, se borijo, da bi ostale mlade, čeprav gre za izgubljeno bitko.

Sprememba v odnosu do staranja in starejših pa zahteva radikalno družbeno preobrazbo, poudarjate. Kaj bi bilo potrebno storiti, kaj je prvi korak?
Potrebno je radikalno medgeneracijsko družbeno gibanje proti predsodkom, ki so povezani s staranjem in so v naši družbi široko sprejeti. Vse spremembe pa se začnejo v nas. Prvi korak je, da opazujemo svoje dojemanje lastnega staranja in ob tem razmislimo, od kod prihaja. Veliko olajšanje je, ko uvidimo, da to izvira v kulturnem okolju. Ni sprejemljivo, da ljudi razlikujemo glede na raso, nacionalnost in spol ali starost.

Eno od bolj presenetljivih spoznanj je, da se s starostjo zmanjšuje tudi strah pred umrljivostjo. Kaj pravijo resnični podatki?
To spoznanje me je zelo presenetilo. Pred tem sem domnevala, da mora biti težko, ko si star. Da si, ker si star, depresiven, saj boš kmalu umrl. Vendar pa je stanje, ki ga omenjava, posledica nevroloških sprememb, ki se zgodijo v procesu staranja. Možgani se bolje soočajo z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah. Prav tako sem domnevala, da te zavedanje, da se tvoj čas izteka, polni s strahom. Ko ljudje vstopijo v 80. in 90. leta, ob dejstvu, da pred sabo nimajo več veliko časa, tega izkoristijo veliko bolj preudarno. Počnejo stvari, ki si jih resnično želijo in so v družbi z ljudmi, za katere jim je mar. Kar pomeni, da živijo v trenutku. To pa je tudi povezano z ugotovitvijo, da so otroci in najstarejši najbolj srečni. Otroci živijo v trenutku, ker le to poznajo. Starejši pa to počnejo zaradi pomanjkanja časa. To ne pomeni, da želijo umreti in ne želijo umreti v bolečini. Sama sem bila prav tako prepričana, da ima strah pred staranjem korenine v strahu pred smrtjo, vendar ne mislim več tako. Strah pred smrtjo je človeški. Zakaj pa imamo religije? Strah pred staranjem je povezan s fizičnim upadom, ki je seveda neizogiben – da enkrat ne bomo mogli hoditi, sedeti, da ne bomo slišali, videli … Nobena oseba ne doseže vsega tega in vseeno se lahko z določenimi spremembami »naučimo živeti«. Ne pravim, da je staranje enostavno, je zapleteno. Želim pa povedati obe strani te zgodbe, saj živimo v kulturi, ki poudarja predvsem izgubo in stare ljudi vidi kot strošek in odvečnost.

Kaj pojmujete pod kakovostnim staranjem?
Vsaka oseba mora to narediti na svoj način in v svojem času. V ameriški družbi cenimo aktivnost in posameznike, ki skrbijo za svoj videz. Sama sem zdrava, razen težav, ki jih imam s kostmi. Svojo redno polno zaposlitev sem prekinila, delam samo še polovično, zato da se lahko posvečam aktivizmu. Stara sem 65 let, kar v zahodni družbi pomeni, da sem uradno postala nepotrebna stara oseba. Vendar predstavljam posameznico, ki se »uspešno stara«. Gre za besedno zvezo, ki jo sovražim. Na svetu je veliko ljudi, ki nimajo denarja in ne dostopa do tega, kar delam sama. Vesela sem, da sem našla projekt, ki me okupira. To trenutno delam, vendar ne vem, kako bo s tem v prihodnje. Koliko energije bom imela. Staranje je življenje in to je, kar delam trenutno s svojim življenjem. A če si nekdo želi sedeti pred hišo na Floridi in gledati ocean, je to prav tako v redu. Tudi to pomeni »uspešno staranje«. Vsak mora ugotoviti, kaj je zanj mogoče in kaj si želi. V družbi, kjer je malo spoštovanja do vrednosti skupnosti, se posamezniku nalaga odgovornost in krivdo tudi za njegovo staranje. A način, kako se staramo, je odvisen od veliko dejavnikov, ki niso odvisni od nas.

Čeprav poudarjate pomen pozitivnega pogleda na starost, je popolnoma človeško, da to spremljajo tudi strahovi, nenazadnje so ti del vsakega življenjskega obdobja. Kako se soočiti z njimi?

Vsako obdobje ima svoje dobre in slabe plati. 20. leta so težka, polna spraševanja o tem, kako se boš gibal skozi svet. Ukvarjaš se s svojo profesionalno, spolno identiteto in drugim. Sporočilo, da je to obdobje višek tvojega življenja, ker si na vrhuncu moči in ker bo vse kmalu začelo pojenjati, je prav tako starizem. Ravno to je tisto, kar obremenjuje mlade. Takrat si premlad, da bi lahko vedel, kaj si resnično želiš. Kakršna koli obsodba, ki temelji na letih, je starizem. Starizem namreč pomeni zamišljanje o tem, kakšni bomo v prihodnje. Veliko bolje bi bilo za vse, če bi se tega razbremenili.

Tudi gube se nam zdijo grde, borimo se proti njim. Kako jih sprejeti?
ZDA pozna gibanje za sprejemanje telesa, ki se vrti okoli debelosti. Lahko si debel in imaš krive noge, vendar si še vedno lahko poželjiv, četudi nisi mlada, vitka in svetlolasa ženska. Enako je z gubami. Vem, da je velik izziv se pogledati v ogledalo in si ne reči, kaj hudiča se je zgodilo z mano. Pomembno je, da se zavemo, od kod prihaja ta kritični glas. Ženske bi morale bolj velikodušno gledati nase in na druge. Pomislite – poglejte svoje prijatelje, ki so denimo seksualno aktivni, četudi niso najbolj suhi in ne najmlajši, so nekomu privlačni. Potrebno je kolektivno prizadevanje za preobrazbo predstav, na podlagi katerih se vrednotimo.
Gre za enako bitko tudi na drugih področjih. Slogan gibanja za državljanske pravice iz 60. let prejšnjega stoletja je bil »črno je lepo«. Nasprotovalo je belskemu vrednotenju, da so črna telesa neprivlačna, tako to velja tudi za stara telesa. A odgovor na vse to je, da sem lep takšen, kakršen sem. Potrebujemo vse razlike.

Sami na primer ne marate, da vam kdo reče, kako dobro ste videti za svoja leta ali da ste videti veliko mlajši.

Problem s tem je, da če sprejmem tovrsten kompliment, pristanem na temeljni starizem, ki je v ozadju vseh takšnih izjav, ki sporočajo, da je mlajše boljše. Ko ti nekdo reče, da nisi videti, kot da imaš 65 let, se mi postavlja vprašanje, koliko stara pa sem lahko videti. V ozadju tega je mogoče razbrati idejo o tem, da smo pri določeni starosti videti na določen način. Vsak se stara drugače. Prav tako ne morem sprejeti takšnega komplimenta, ker bi bila tako nespoštljiva do nekoga drugega, ki pri teh letih ni videti tako dobro.

Kaj so še prednosti staranja, druga plat te zgodbe, ki bi jo želeli izpostaviti za konec?
Z leti se glede marsičesa pomirimo in smo bolj samozavestni. V staranju so vsa leta, ki smo jih doživeli. Družbeni kontekst nam posreduje dojemanje staranja kot izgubo, kar je realno. Izgubili bomo ljudi, ki smo jih poznali in imeli radi, in določene telesne funkcije. Vendar pa bomo veliko tudi pridobili – staranje je proces biserjenja, plasti za plastjo.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

staranje , starostniki , ashton applewhite

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.