Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Intervju: Jošt Klemenc, dr. med., homeopat

Jošt Klemenc, dr. med., homeopat
Jošt Klemenc, dr. med., homeopat (Foto: Grega Žunič)

Kdo je tu zaplankan?

V dobro vseh uporabnikov homeopatije bi bila nujna čim večja integracija homeopatije v naš zdravstveni sistem. Zdravnikom, ki se izven delovnega časa ukvarjajo s homeopatskim zdravljenjem, še vedno grozi odvzem licence, medtem ko na trgu vlada popolna anarhija. Vsak, ki je obiskal kakšen homeopatski seminar in nima medicinske izobrazbe, se lahko razglasi za zdravilca s homeopatskimi znanji in počenja bogvekaj z zdravjem ljudi, poudarja homeopat Jošt Klemenc, dr. med., s katerim smo se pogovarjali o položaju homeopatije pri nas in odkrivali prednosti tega sistema zdravljenja, za katerega je vse več povpraševanja tudi pri nas.
Študij medicine ste zaključili pred več kot 20 leti in se za nekaj časa zaposlili na ljubljanski urgenci. Kako to, da vas je pot nato peljala k homeopatiji?
Predispozicija je bilo nezadovoljstvo z veliko razlagami konvencionalne medicine, po študentskem akademskem navdušenju realen padec na trda tla vsakdanje prakse, ko postopoma izgubljaš veselje, strast in ljubezen do dela, saj spoznaš, da bolnike v konvencionalni medicini sicer popravljamo in »krpamo«, na dolgi rok pa se jim zdravje vse bolj podira in se iskreno sprašuješ, kaj v osnovi sploh počnemo, ali smo sploh na pravem tiru. Vzroki tukaj srečajo filozofsko podstat, ko sam zboliš s posameznimi težavami, ki dobivajo kronični značaj in se še globlje sprašuješ, ali bom celo življenje »krpal« in se ukvarjal z zatiranjem simptomov, ali obstaja zdravilo, ki je sposobno zadevo temeljiteje in trajno pozdraviti. Povod pa je spodbuda moje lepše in boljše polovice, ki že skoraj dvajset let mojo sivo racionalnost barva z intuicijo.

Homeopatiji konvencionalna medicina pogosto očita, da ima podoben učinek kot placebo in da ne obstaja dovolj kakovostnih študij, ki bi dokazovale njene učinke. Kako to komentirate?
Vedno me je čudila neiskrenost kritikov, sedaj pa me žalosti, saj ugotavljam, da glavni protagonisti namenoma izkrivljajo in potvarjajo resnico. Ta laž je tako pogosto ponavljana, da je postala kar resnica. Povprečen prejemnik teh informacij pa se nikoli resno ne poglobi v problematiko. Resnica je, da je homeopatija razen v nekaj izjemah izrinjena iz akademskih raziskovalnih inštitutov in so ji zato resna raziskovalna vrata v veliki meri zaprta. Kljub temu mnogi raziskovalci predano ustvarjajo zelo kvalitetne študije, s katerimi preverjajo učinkovitost homeopatskega zdravljenja. Na straneh www.hri-research.org lahko preberemo, da obstaja več kot 100 s placebom kontroliranih randomiziranih študij, objavljenih v kakovostnih revijah, ki so preverjale učinkovitost homeopatskega zdravljenja. Slaba polovica njih je dokazala učinkovitost homeopatskega zdravljenja, dobra polovica ni niti dokazala niti ovrgla učinka, le nekaj odstotkov študij je dokazalo, da homeopatija ne učinkuje. To so v znanosti zelo dobri rezultati. Ko s podobnimi študijami preverjajo uveljavljene terapevtske postopke konvencionalne medicine, so odstotki uspešnosti izredno podobni.

Zanimivo je denimo tudi to, da se izjemno dobro uporablja tudi v veterini, nanjo pa se zelo dobro odzivajo tudi otroci ...

Seveda. Ljudi najbolj prepričajo definitivne ozdravitve konkretnih bolezni pacientov, ki zaradi svojih težav obiščejo zdravnika homeopata. O učinkovitosti homeopatije pričajo ljudje, ki so nekoč imeli epilepsijo, alergijo, astmo, nespečnost, seneni nahod, panične, anksiozne motnje ... Pa jih nimajo več. Homeopatska zdravila delujejo globoko, pri izviru bolezni in vplivajo na vsako živo bitje. Ne samo na ljudi in živali, v velikem porastu je uporaba homeopatije tudi v poljedeljstvu, sadjarstvu, vinogradništvu.

Delovanje zdravil je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Kaj je znanega do sedaj?

Glede na proces izdelave zdravil in vplivov, ki jih imajo na žive organizme, se pojavljajo določene teorije, kako naj bi zdravila delovala. Vse bolj se izkazuje, da imajo najbrž fizikalni in ne kemični vpliv. Na živ organizem vplivajo z informacijo, ki v njem sproži specifičen odziv. Ker je gostota te energije izredno nizka, čakamo inštrumente, ki bodo dovolj prefinjeni, da bodo te energije lahko registrirali in izmerili. Sam sicer menim, da do dokončnih odgovorov še dolgo ne bomo prišli. Ko bomo namreč to vedeli, bomo spoznali tudi proces nastanka bolezni. Občutek imam, da nam bo narava to še dolgo prikrivala.

Temeljno načelo homeopatije je, da podobno zdravi s podobni. Kaj to pomeni v praksi?

Princip zdravljenja podobnega s podobnim je kar težko razložiti. Zakaj v homeopatiji predpisujemo zdravila, ki v organizmu spodbujajo bolezenske simptome, ki so že tako ali tako prisotni, še najbolje razumemo na primeru gripe. Ko zbolimo za to boleznijo, imamo povišano temperaturo, se potimo, trga nas po kosteh in mišicah, nimamo apetita, smrkamo in kašljamo. Te simptome homeopati razumemo kot najboljši možen odgovor telesa na infekcijo. Vročino potrebujemo, ker zavira razmnoževanje klic in spodbuja delovanje imunskega sistema, potenje, izcedki iz nosa, izbljuvki in ostalo, kar lije iz nas, je namenjeno detoksifikaciji in odstranjevanju klic, trganje po mišicah in kosteh je posledica izplavljanja tedaj potrebnih aminokislin in mineralov, potrebnih za bitke z virusi, neješčnost je posledica začasnega odklopa energetsko potratnega prebavnega sistema. V homeopatiji ne izumljamo tople vode. Kar organizem že sam dela, privzamemo za najboljši možen odgovor in mu z zdravilom, ki vse te simptome okrepi, pomagamo v tem naporu. Kataliziramo že nastavljeno reakcijo. Homeopatsko zdravilo tako nikoli ni tujek v naravnem procesu, ampak del njega.

Pozdravi lahko tudi denimo stanja, ki jih konvencionalna medicina še ne more obravnavati?
Prednost homeopatije je, da lahko zdravi stanja, še preden se pojavijo materialne posledice nepravilnega delovanja organizma, ko so bolezni še v tako imenovani funkcionalni fazi. Vse, kar potrebujemo, je klinična slika, pojavljanje simptomov, ki kaže na to, kaj organizem počne, da bi pozdravil temeljne motnje. Ko ga pri tem podpremo, se stanje izboljša in bolezenski proces zaobrne in rezultira v ozdravitvi. Bolj, ko je motnja napredovala in zastarana, težje je s prefinjenimi homeopatskimi energetskimi spodbudami drveči vlak bolezni speljati na prave tire. V napredovalih boleznih se moramo tudi v homeopatiji zadovoljiti samo s paliativo.

Homeopatska zdravila hkrati zdravijo tako fizično kot tudi čustveno in mentalno stanje. Kolikšno mora biti ujemanje pri simptomih, da je zdravilo učinkovito?
Do vedenja, kakšna stanja in kakšne simptome določeno homeopatsko zdravilo pokriva, smo prišli s preskušanjem zdravila na zdravi populaciji, preskušanci so po nekem času jemanja zdravila pričeli dobivati določene simptome na telesnem, mentalnem in čustvenem nivoju. Homeopatsko zdravilo najbolje deluje, kadar se ujema s patologijo na vseh področjih človeka, še posebno mora ustrezati mentalnim in čustvenim bolezenskim spremembam.

In kadar ne deluje, potem zdravilo ni bilo dobro izbrano?

Kadar zdravilo ne deluje, je bilo nepravilno izbrano in dolžnost vseh vpletenih je, da se še bolj potrudijo in poiščejo bolj primerno zdravilo. Tudi pacient mora biti pri homeopatski obravnavi zelo aktiven in na homeopatovo izpraševanje natančno odgovarjati. Vsak dan se srečujemo s terapevtskimi neuspehi in delnimi uspehi in mojstrstvo in znanje je med več sto različnimi zdravili, ki lahko pridejo v poštev pri posameznih boleznih, izbrati tisto pravo, ki ga posameznik potrebuje.

Kdaj je bolje prepustiti zdravljenje homeopatu in kdaj si lahko pomagamo s homeopatskimi zdravili sami?

Zdravniku homeopatu je primerno prepustiti zdravljenje vseh kroničnih stanj in vseh akutnih, zaradi katerih sicer obiščemo konvencionalnega zdravnika. Šele nekaj let imamo v lekarnah za samozdravljenje določen izbor homeopatskih zdravil, ki jih izdajajo za to posebej izšolani farmacevti. Nosilec vsakega zdravljenja je vedno zdravnik, nosilec homeopatskega zdravljenja je zdravnik homeopat, tako je tudi v naši zakonodaji in prav je tako. Farmacevti, ki smejo izdajati homeopatska zdravila, so opravili krajši tečaj in imajo nekaj znanja, da lahko svetujejo uporabnikom pri samozdravljenju lažjih tegob.

Kako pa zdravniki dostopate do drugih zdravil, ki jih potrebujete za zdravljenje?
Normalno registracijo homeopatskih zdravil v Sloveniji preprečuje kup neživljenjskih birokratizmov, ki ignorirajo specifiko homeopatskega zdravljenja in homeopatskih zdravil, zato je registracija vsakega novega zdravila mučno, dolgotrajno in predvsem drago opravilo, ki ga majhen slovenski trg zlepa ne povrne, zato imamo kljub v osnovi lepi številki še vedno bistveno premalo homeopatskih zdravil. Zakaj neživljenjski birokratizmi? Ker si lahko cvetličarka Gabi in pek Franci danes naročita na stotine različnih homeopatskih zdravil vseh mogočih potenc na internetu in čez tri dni se z njimi lahko »zdravi« že pol ljudi na vasi, deset mačk, šestnajst psov, krava z mastitisom, črviva jablana in paradižnik, ki ga je napadla plesen. Tudi profesionalci moramo nekatera svoja zdravila naročati iz tujine.

V naprednih evropskih državah zdravljenje s homeopatijo – vsaj en del – krije tudi zdravstveno zavarovanje. Kako bi bilo smiselno urediti homeopatijo pri nas?
Urejenost homeopatije v Sloveniji je v mnogih ozirih absurdna. K meni na primer hodi pacientka, Slovenka, ki je zaposlena v inštitucijah EU. Ko ji izstavim račun, ga pošlje svoji zavarovalnici dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in dobi dobršen del tega stroška povrnjenega. V dobro vseh uporabnikov homeopatije pri nas bi bila nujna čim večja integracija homeopatskega sistema zdravljenja v naš zdravstveni sistem. Ne samo s finančne plati, predvsem s strokovne. Zdravnikom, ki se izven delovnega časa ukvarjajo s homeopatskim zdravljenjem, še vedno grozi odvzem licence za vsakodnevno zdravniško delo, medtem ko na trgu vlada popolna anarhija. Vsak, ki je obiskal kakšen homeopatski seminar in nima nikakršne medicinske izobrazbe, se lahko razglasi za zdravilca s homeopatskimi znanji in počenja bogvekaj z zdravjem ljudi. Na drugi strani Karavank pa je zdravnik pediater lahko certificirano izobražen na področju homeopatije, njegovo konvencionalno medicinsko in homeopatsko izobraženost in delo preverja zdravniška zbornica, pa v istem prostoru in času zdravi po svoji strokovni presoji in odgovornosti tako, kot je za pacienta najbolj primerno, bodisi s kemičnimi bodisi s homeopatskimi zdravili bodisi s kombinacijo obojih, za svoje odločitve pa je osebno strokovno odgovoren. Vprašanje (retorično) je, kdo je tu zaplankan.

Naši zdravniki se morajo še vedno odpovedati svoji licenci? Kako to?
Zdravniška zbornica je dolgo imela zelo izključujoč odnos do homeopatije. Bolje rečeno, nekaj vplivnih posameznikov je tvorilo in ves čas vodilo tako politiko, tiha večina pa se s tem vprašanjem raje ni veliko ukvarjala. Ogledalo nam je nastavil nemški zdravnik in homeopat dr. Joachim Gross s samoprijavo, da prakticira obe medicini. Tedanji predsednik dr. Možina je uvidel absurdnost stanja in je s peščico pogumnih ljudi odločanje o politiki zdravniške zbornice do homeopatije dal na glasovanje na skupščino zbornice. Izrazito naklonjen odnos tihe večine zdravnikov, izražen na tem glasovanju, je še njih povsem presenetil. Zbornica je tako žogico predala politiki, da sestavi in sprejme ustrezne zakonske spremembe, ki pa v treh letih še ni spisala novega zakona. Uradno tako še vedno velja stari zakon, da mora zdravnik, ki se ukvarja s homeopatijo, vrniti licenco.

O komplementarnih metodah slovenski zdravniki, razen če se za to osebno ne zanimajo, vedo (pre)malo ... Zakaj menite, da je še vedno toliko nasprotovanja komplementarni medicini?

Razlogov je precej, od teorij zarote farmacevtskega lobija do globoko filozofskih, saj homeopatija konvencionalni medicini najbolj neposredno rine kal dvoma o pravilnosti njene paradigme zdravljenja z zatiranjem posameznih simptomov. Sam pa bi na tem mestu izpostavil, da običajnim zdravnikom enostavno primanjkuje volje, energije in časa, da bi razširili svoja obzorja. Stalna strokovna nadgradnja jih enostavno ne spusti iz začrtane smeri galopa. Nimajo časa, da bi se popolnoma ustavili, umirili, stopili dva koraka nazaj, malo pomeditirali in se vprašali, kaj pravzaprav počnejo.

Kako je urejena standardizacija šolanja za homeopatijo v Sloveniji? Imate vsi zdravniki homeopati primerljivo izobrazbo?
Slovensko homeopatsko društvo skrbi za precej kakovostno osnovno izobraževanje, ki ga mora opraviti zdravnik, da lahko postane homeopat. Tečaj je dobil akreditacijo Evropskega odbora za homeopatijo, po uspešno opravljenem izpitu pa zdravnik pridobi Evropsko diplomo iz homeopatije. Seveda je to samo osnovna homeopatska izobrazba, vsi homeopati nadaljujemo z vseživljenjskim izobraževanjem.

Kaj je ključno pri izbiri dobrega homeopata?

Prej omenjeno izobraževanje je doslej uspešno zaključilo kar precej zdravnikov in zobozdravnikov, večina med njimi pa se ukvarja s homeopatijo bolj zasebno, bržkone zaradi še vedno veljavne zakonodaje. Okoli deset nas je, ki se ukvarjamo z njo polni delovni čas. Premalo za vse potrebe in povpraševanje po kompetentni homeopatiji.
V Sloveniji bodo ljudje dobro opravili pri večini zdravnikov homeopatov, ki imajo diplomo medicinske fakultete in Evropsko diplomo iz homeopatije ter se ukvarjajo samo s homeopatijo. Verjeli ali ne, prav zaradi zelo restriktivne zakonodaje je strokovnost naših delujočih zdravnikov homeopatov na zelo visoki ravni. To je naravni zakon, kadar zatiramo nekaj, kar je v osnovi dobro, bo tisto postalo samo boljše.

Že vrsto let, poleg svoje prakse, svetujete tudi na forumu Med.over.net. Kako dobro Slovenci sploh poznamo homeopatijo?
Prav raznovrstnost vprašanj odseva nivo homeopatskega znanja med laiki. Nekaj jih sprašuje kar zapletene stvari, nekateri sprašujejo osnove, a na primeren način. Precej pa je tudi velike nevednosti in, kar me najbolj boli, povsem napačnih predstav o homeopatiji in nepravilnega homeopatskega znanja. Do te čudovite medicine imajo nekateri ljudje čisto premalo strahospoštovanja. Homeopatija je res zelo varna medicina in radovoljno odpušča posamezne napake. Sistematično neprimerno, prepogosto in napačno indicirano zobanje homeopatskih kroglic pa lahko resno škodi zdravju. Tega se nekateri premalo zavedajo, enostavna in povsem neregulirana dostopnost do homeopatskih zdravil ima tudi svojo slabo, da ne rečem škodljivo, plat.

Zato nam preostane samo ozaveščanje v upanju, da nas sliši čim več odprtih ušes. To je eden glavnih motivov, da darujem svoj prosti čas uporabnikom MON-a in eden glavnih motivov, da sem sestavil in že trikrat organiziral Šolo homeopatije za laike. Tam se naučimo vse temeljne zakonitosti homeopatskega zdravljenja, spoznamo vse pasti homeopatskega samozdravljenja, da se lahko podamo v svet homeopatije varno in neškodljivo in da smo pri tem čim večkrat uspešni.


ŽELITE VEDETI VEČ?
Jošt Klemenc, dr. med., bo nov tečaj homeopatije organiziral oktobra v Ljubljani. Vse, ki bi radi na ta čudovit način znali pomagati sebi in svojim, vabi, da spremljate njegovo spletno stran celostnozdravljenje.si, da boste na tekočem z novicami glede tečaja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

homeopatija , homeopatska zdravila

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.