Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Dr. Yuri Yatsko: Vse več ljudi se prebuja

Yuri Yatsko, doktor fizike, psiholog, raziskovalec in svetovalec.
Yuri Yatsko, doktor fizike, psiholog, raziskovalec in svetovalec. (Foto: Grega Žunič)

Marsikaj smo pozabili in izgubili. Izgubili smo čast, izgubljamo vrednote otrok in otroštva, izgubili smo vrednoto starosti, ki je bila nekoč zelo pomembna. Starost je simbol modrosti, znanja in tradicije. Starejši ljudje so ključnega pomena za razumevanje sedanjosti, saj so priče zgodovine. V današnjem hitrem tempu življenja so ravno zato postali moteči, poudarja Yuri Yatsko, doktor fizike, psiholog, raziskovalec in svetovalec. »Naša družba očitno ne potrebuje mladih ljudi, ki bi poznali tradicijo svojega naroda in države. V sodobni družbi imamo raje ljudi, ki lovijo Pokemone, nenehno delajo »selfije« in zbirajo »všečke«. To vodi v resen psihični in duševni razpad.«
V naša življenja sta se v letih, ki jih je zaznamovala kriza, naselila negotovost in malodušje. Včasih smo se počutili varne, imeli smo prihodnost, danes se marsikdo sprašuje, kaj in kako bo jutri. Je to predvsem posledica krize ali globljih družbenih sprememb?
Zavedati se moramo, da živimo v času velike prelomnice oziroma točke kulminacije v razvoju naše civilizacije, ki lahko traja več desetletij. To, kar doživljamo, je posledica dolgotrajnih in zelo počasnih sprememb v družbi, ključno vlogo pri tem pa igrajo spremembe v sistemu vrednot v naši psihi. Analiza sprememb sistema vrednot omogoča zelo natančne in zanesljive napovedi procesov, ki se bodo odvijali na vseh družbenih nivojih. Vse spremembe na politični, socialni in ekonomski ravni so namreč posledica sprememb v sistemu vrednot. Zaradi počasnosti sprememb v sistemu vrednot pa ljudje niti ne razmišljajo o njihovih posledicah. Z razpadom socialistične Jugoslavije so tako iz našega življenja odšle vrednote, pripadajoče temu sistemu, ki so nam zagotavljale socialno varnost in stabilnost. Morda niso bile najboljše, so pa bile zagotovo boljše kot to, kar smo nato sprejeli. Brez razmišljanja smo odprtih rok sprejeli kapitalizem, ki je ponujal lepe in bleščeče stvari. Videli smo jih v izložbi Zahoda in spregledali, da je bilo to navadno zavajanje. Za vsem tem bliščem nismo opazili vsega grdega, kar prinaša kapitalizem, ki temelji na anglosaksonskem sistemu vrednot, ključni elementi tega sistema pa so pohlep, izkoriščanje in brezobzirnost.

Elementi, ki so za večino ljudi izrazito negativni.
Drži, vendar je vse, kar prihaja z Zahoda, zavito v lep celofan. Ponudili so nam kup lepih besed, ki so zakrivale pravo naravo teh pojavov. Pohlep, izkoriščanje in brezobzirnost so prikrili z besedami konkurenčnost, naravna selekcija, dobičkonosnost, svoboda. To so resda lepe besede, vendar ljudje ne razumejo njihovega resničnega smisla. Denimo tolerantnost - gre za izraz iz medicine, ki opisuje stanje organizma v zadnjem stadiju raka. Takrat se sistem odpornosti organizma izklopi, zadnje moči se trošijo za podporo rakavih procesov, kar pomeni dokončno samodestrukcijo in pospešen proces umiranja. Ljudje v Evropi so posledice tolerance opazili zahvaljujoč begunski krizi. V tolerantno Evropo, ki je že skorajda izčrpala svoj imunski sistem, so množično začeli prihajati ljudje z drugim sistemom vrednot. Seveda je begunska kriza pri mnogih prebudila vrednoto sočutja, kar je dobro. In res je, da je večina ljudi, ki bežijo z vojnih območij, travmatiziranih ter resnično potrebnih pomoči. Vendar pa se moramo vprašati tudi, do kje lahko gremo, da ne ogrozimo lastne družbe. Številni, ki prihajajo, se niso pripravljeni asimilirati v družbo, zato obstaja nevarnost, da jo bodo zaradi lastne netolerantnosti počasi začeli spreminjati in prilagajati svojim tradicijam ter svojemu načinu življenja. Dokler so se ti procesi odvijali počasi, se zaradi »politične korektnosti« nanje nihče ni odzval; odgovor na bolj intenziven in agresiven pritisk migrantskih skupnosti na obrambni mehanizem družbe pa je porast skrajnih desničarskih gibanj z znaki fašističnih ideologij. V medicini se takšna neustrezna reakcija organizma imenuje alergija ali ekcem. Evropska tolerantnost je marsikaj obrnila na glavo, tudi to, da so manjšine začele diktirati svoja pravila in način življenja večine. Posledično družba kot sistem začenja razpadati.

Finančna oziroma ekonomska kriza je vsesplošno krizo vrednot le še poglobila.
Ne, kriza je samo naredila probleme družbe bolj moteče in zaradi tega bolj vidne. Sistem vrednot je tisti, ki ustvarja pogoje za pojave, kot so finančne in ekonomske krize, recesije, vojne, revolucije ... Obstaja napačno mnenje, da so gospodarske krize naravni in ciklični pojav kapitalizma - vse krize so bile sprožene umetno, njihov namen je pospeševanje procesa globalizacije in prerazporeditev družbenega bogastva. Ta proces je prišel že tako daleč, da si je le nekaj odstotkov prebivalstva prilastilo več kot 90 odstotkov družbenega bogastva. Finančni sistem je v svoji osnovi zgrajen tako, da ljudje ne smejo imeti občutka varnosti za lastno bodočnost in bodočnost svojih bližnjih. Marsikdo je prepričan, da se varno počutijo samo bogati. Vendar je to iluzija, saj smo vsi enaki. Vsi živimo v strahu, ne glede na to, ali zaslužimo petsto, tisoč ali sto tisoč evrov na mesec. Vedno nam bo zmanjkovalo denarja. Tudi če si ustvarimo prihranke za starost, nimamo zagotovila, da jih ne bomo izgubili, bodisi zaradi propada finančnih ustanov bodisi zaradi propada države. Takšnega strahu nima zgolj peščica ljudi, ki nadzoruje finančni sistem naše civilizacije.

Pričakovali bi, da bomo v kriznih in negotovih obdobjih postali občutljivejši za stiske drugih, da bomo bolj solidarni, namesto tega je vse več nestrpnosti. Zakaj?
Kot rečeno, krize probleme naredijo samo bolj opazne, kar velja tako za posameznika kot za družbo, tako za podjetje kot za civilizacijo v celoti. Ta kriza je pokazala, da se je pomen vrednot, kot sta solidarnost in sočutje, v naši družbi občutno zmanjšal. Skorajda so nas uspeli prepričati, da v sosedu vidimo tekmeca, nasprotnika, celo sovražnika. To je predvsem posledica delovanja vrednot, ki so nam jih prinesle teorije, kot je Darwinova, ki zagovarja idejo evolucije kot posledico »naravne« selekcije, v kateri zmagujejo močnejši. Naša družba sicer ponuja pomoč šibkejšim v obliki delovanja številnih dobrodelnih in humanitarnih organizacij, vendar je to za tiste, ki stojijo na čelu teh organizacij, predvsem posel. Dejanski namen humanitarnih organizacij ni reševanje problemov šibkih in revnih, ampak pomiritev obupanih ljudi, zmanjševanje nasilja in kriminalizacije družbe. Prostovoljci, ki delajo za humanitarne organizacije in v različnih humanitarnih projektih, se tega ne zavedajo in to počnejo iskreno ter s srcem, ker so še ohranili visok nivo vrednot, kot sta solidarnost in sočutje.

Zdi pa se, da se v zadnjem času vse več ljudi vendarle zaveda, da so potrebne spremembe - da je zdaj čas za prevrednotenje vrednot.

Da, čedalje več ljudi se zbuja in se začenja zavedati, da naša družba drvi v propad. Anglosaksonske vrednote prihajajo k nam z Zahoda, ki nam ga prikazujejo kot model uspeha in napredka, prav tam pa lahko vidimo podobe naše morebitne bodočnosti, saj so tam učinki delovanja teh vrednot najbolj izraziti. Kot primer bom navedel spremembe v ameriških šolah v enem izmed mest v Kaliforniji. V štiridesetih letih so v tamkajšnjih šolah sankcionirali predvsem obnašanje učencev, denimo pogovarjanje med poukom, tekanje, žvečenje žvečilnega gumija, zganjanje hrupa; petdeset let kasneje pa so problemi postali veliko globlji in pereči: zloraba alkohola in drog, mladoletna nosečnost, pretepi, vandalizem ... Kriza je zaostrila vse družbene in osebne probleme. Ljudje so predolgo spali in dovolili, da jim nekdo dirigira in jih vodi, ker jim je bilo tako najbolj udobno. Nekateri so že zaznali, da občutek varnosti ni povezan le z materialnimi in socialnimi dejavniki; zavedajo se, da je potrebno nekaj spremeniti. Na isti proces je namreč možno gledati tudi z drugega zornega kota: kriza je za nekoga katastrofa, za drugega pa velika priložnost - priložnost za spremembe. Na krizo torej lahko gledamo tudi kot na proces prisilnega zbujanja in priložnost za rast oziroma osebnostni vzpon.

Tudi za vzpon družbe kot celote?

Od malega so nas učili, da moramo slediti množici, ker bo tako bolj varno. To je napaka. Naš svet je egocentričen. Vsak posameznik je zase alfa in omega tega sveta, ampak samo takrat, ko ne spi. Že Jezus je rekel, da moraš najprej rešiti sebe, da rešiš tisoče ljudi okrog sebe. Vse, kar se dogaja v življenju človeka, je odraz tega, kar se dogaja v nas, in če bomo spremenili sebe, bomo spremenili tudi svet oziroma družbo. Ko v svoji glavi razrešimo stvari, preidemo v drugačno resničnost. Za marsikoga to zveni pravljično, tudi zato, ker so o tem govorili veliki mistiki, vendar v zadnjih desetletjih do istega zaključka prihaja tudi sodobna znanost.

Objektivna resničnost je torej zgolj produkt našega subjektivnega dojemanja?

Naprej bi definiral, kaj je objektivna resničnost. Objektivna resničnost je neskončni kontinuum vseh mogočih in nemogočih različic razvoja dogodkov. To, kar zaznavamo, je subjektivna resničnost, zgolj produkt našega subjektivnega dojemanja. Samo ena možnost linije razvoja dogodkov je, ki je odvisna od nas, od našega načina dojemanja sistema vrednot - kot aktivni element in opazovalec imam zmožnost in pravico do svobodne izbire, v kateri subjektivni resničnosti bom živel. In kdaj bomo to pravico začeli tudi živeti? Gotovo ne takrat, ko nam je lepo, ampak na žalost takrat, ko nas življenje močno »udari«.

In ko nas življenje močno »udari«, se eni odzovejo ter začnejo iskati nove poti in priložnosti, drugi pa tega ne zmorejo. Od česa je to odvisno?
Življenje daje priložnost vsem brez izjeme, večina ljudi pa na žalost priložnosti zavrača, predvsem zaradi lenobe in inertnosti. Priložnost oziroma možnost za spremembe moram v prvi vrsti želeti sprejeti in izkoristiti, sami moramo znati prepoznati in prevzeti tudi odgovornost za to, kar se dogaja v našem življenju. Kako bo človek funkcioniral, je izbira in odgovornost vsakega posameznika. Kar vidimo okrog sebe, je po eni strani odraz tega, kar se dogaja v naših glavah, po drugi strani pa opozorilo, kam lahko peljejo naša dejanja in odločitve. Lastne izkušnje torej ne potrebujemo, življenje nam daje namig in priložnost, izbira pa je naša.

Veliko ljudi se sprememb boji.
Drži. Poglejte okrog sebe in videli boste veliko ljudi, ki so v resnih težavah, vendar pod nobenem pogojem nočejo v svojem življenju ničesar spremeniti. Tudi če je njihovo življenje bedno, je zanje bolj pomembno, da vedo, pri čem so.

Ves čas poudarjate tudi pomen razumevanja preteklosti, tako na družbenem kot na osebnem nivoju. Odnos do starih ljudi pa kaže, da smo na to - kot družba in kot posamezniki - pozabili.
Marsikaj smo pozabili in izgubili. In še naprej izgubljamo. Izgubili smo lepo vrednoto – čast, izgubljamo vrednote tradicionalne družine ter vrednote otrok in otroštva, vrednoto domoljubja so že skoraj povsod zamenjali z nacionalizmom. Enako velja za vrednoto starosti, ki je bila nekoč zelo pomembna. Starost je simbol modrosti, znanja in tradicije. Starejši ljudje so nosilci starih vrednot, razvrednotenje starosti je tako tudi razvrednotenje teh vrednot, kar sodobna družba počne namenoma. Stari ljudje so ključnega pomena za razumevanje sedanjosti, saj so priče zgodovine, brez razumevanja preteklosti pa ne moremo razumeti sedanjosti in prihodnosti. Naša družba očitno ne potrebuje mladih ljudi, ki bi poznali tradicijo svojega naroda in države. V današnjem hitrem tempu življenja in stalnih sprememb so starejši ravno zato postali moteč dejavnik. Mimogrede, zaradi izgube vloge nosilcev modrosti, znanj in tradicij so starejši ljudje bistveno prej začeli degradirati, izgubljati pamet in hirati. Alzheimerjeva bolezen, ki je bila še pred sedemdesetimi leti izjemno redek pojav, je danes postala običajna že po šestdesetem letu.

Za mlade je danes glavni in pogosto tudi edini vir znanja in informacij internet oziroma z njim povezana družbena omrežja in mediji.
V sodobni družbi imamo danes raje ljudi, ki lovijo Pokemone, nenehno delajo »selfije« in zbirajo »všečke«. To vodi v resen psihični in duševni razpad. Nenehno objavljanje svojih fotografij na družbenih omrežjih je očiten znak kompleksa manjvrednosti in izgubljenosti, ki se je razrasel v vsej družbi. To okužbo so umetno razširili: socialne mreže niso padle z neba, ampak so produkt delovanja specialnih služb zahodnih držav. Na ta način poneumljajo ljudi, da jim lažje vladajo. Del tega procesa je tudi bolonjski sistem izobrazbe, ki je sistem priprave omejenih in primitivnih idiotov. Situacija po celem svetu je alarmantna. Če bi se v Evropi zgodila velika tehnološka katastrofa, ne bi zmogli obnoviti sistema komunikacij in logistike, ker nimamo več strokovnjakov, ki bi to znali narediti. To so pokazale raziskave. Sedanji sistem zgolj vzdržujemo in vanj vgrajujemo nove elemente, na novo pa ga ne znamo postaviti. Tako kot, kljub sodobni tehniki, ne bi zmogli ponovno zgraditi Keopsove piramide ali Aleksandrijskega stolpa, ki stoji v St. Peterburgu.

Na negativne vplive digitalne tehnologije opozarjajo tudi nevrologi in psihologi, nekateri govorijo celo o tako imenovani digitalni demenci. In ob tem poudarjajo pomen pisanja z roko.
Pred več kot tisoč leti so morali na Kitajskem višji uradniki narediti dva testa – iz lepopisa in pisanja poezije. Ko pišemo, del možganov odigra pomembno vlogo pri ustvarjalnih procesih, ob ustvarjanju poezije pa je delo možganov še bolj intenzivno. Da pisanje z roko krepi možgane, potrjujejo tudi sodobne raziskave. Otroci v šolah danes pišejo vedno manj, kar zavira razvoj njihovih ustvarjalnih sposobnosti. Procesi, ki se odvijajo v sodobni šoli, so prav tako posledica spremembe vrednot. Še pred kratkim, v času moje mladosti, je bilo učenje privilegij, zdaj je postalo samo usluga. Posledice takšnih sprememb so katastrofalne. Ena od njih je popolno razvrednotenje vloge učitelja in zato dejansko nihče ne ve, kdo je v resnici odgovoren za vzgojo otrok po šestemu letu.

Otroci se tudi vse manj družijo, komunicirajo namreč predvsem v virtualnem svetu – prek družbenih omrežij.
Zanimivo je, da lastniki in razvijalci družbenih omrežij svojim otrokom ne dovolijo dostopa do vseh teh omrežij ali pa jim uporabo računalnikov in pametnih telefonov omejijo do največ uro na dan. Zavedajo se namreč negativnih posledic »visenja« na medmrežju. Internet nudi številne informacije, vsebuje pa tudi ogromno količino smeti in zavajanja, zato mora uporabnik znati izluščiti, kar je dobrega. To ni enostavno, je pa nujno potrebno. Zato je zelo pomembno, da otrok najprej pridobi osnovna znanja in širok pogled na svet, in šele potem dobi dostop do interneta. Potrebno je začeti živeti realno življenje. Določeni deli družbe se tega že zavedajo in se trudijo živeti drugače. Na nivoju celotne družbe se začenjajo procesi prebujanja starega sistema vrednot, še posebej v slovanskem svetu, v katerem je ohranjenih največ elementov starih, tradicionalnih vrednot. Na njihovem temelju se bodo oblikovali novi vzorci preživetja. Najprej pa je potrebno ustvariti pogoje, da bo vsak posameznik odprl oči in se soočil s tem, kar se dogaja okoli njega. Ko bomo začeli delati na sebi, bodo prišle tudi priložnosti. In ko bomo spremenili sebe, se bo spremenila tudi družba.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

intervju

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.