Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Maja Golob: Prihaja naš čas, čas žensk

Maja Golob, uspešna ženska, mama, žena, prijateljica … in samo Maja.
Maja Golob, uspešna ženska, mama, žena, prijateljica … in samo Maja. (Foto: Manca Birk)

»Uspeh ni ključ do sreče, ampak je sreča ključ do uspeha. Srečna sem, ko počnem to, v čemer uživam, takrat, ko si to želim, z ljudmi, ki jih imam rada in ki me cenijo, pri tem pa delujem v dobro vseh. Če ne uživam na poti, vse skupaj nima smisla, saj tudi na končni postaji ne bom srečna,« iskrivo pripoveduje Maja Golob, ki z nami deli izkušnje in spoznanja na poti notranje osvoboditve. V pravkar izdani knjigi Ne čakaj na vikend sledimo njeni zgodbi, v kateri poleg svojih spoznanj niza tudi napotke o tem, kako uskladiti delo, družino in čas zase ter zaživeti življenje svojih sanj.
Večina se nas nezavedno ujame v zanko zahtev današnjega časa, ki ga zaznamuje poslovna borba za uspeh, tekmovalnost, storilnost, kar je povezano s prekomernim delom, notranjimi strahovi, odtujenostjo. Ste se zlomili?
Tri mesece po tem, ko sem rodila drugega otroka, smo v podjetju, katerega solastnica sem, izgubili pomembnega naročnika. Z dojenčkom v naročju sem se vrnila v službo reševat situacijo, hodila na sestanke, sodelovala pri projektih, vmes pa vsake tri ure dojila Luko, ga previjala itd. To je bilo zelo stresno obdobje. Čutila sem odgovornost ne le za podjetje, sodelavce in njihove plače, pojavil se je nov občutek odgovornosti za moja otroka, za preživetje. Daleč od tega, da bi nam česa primanjkovalo, ampak že občutek, da obstaja nekdo, ki je popolnoma odvisen od mene, je v meni zbudil potrebo, da moram od sebe dati še več, se še bolj truditi in ustvariti varno gnezdo zanju. To me je gnalo. V podjetju smo si postavljali še višje cilje, jih dosegali in celo presegali. Naročniki so bili zadovoljni, dela je bilo vedno več, večinoma po priporočilih. Na drugi strani je bilo družinsko življenje: otroka sta rasla in zahtevala vedno več pozornosti, časa. To je bila nova fronta, ki je s starim načinom vodenja sebe nisem najbolje obvladovala. Stres se je kopičil in v nekem trenutku nisem več zmogla žonglirati z vsemi žogicami v zraku, saj sem ob razdajanju na vse strani pozabila nase.

Izgorevali ste v deloholizmu. Zdaj, ko pogledate nazaj, bi lahko rekli, da je bil to beg? Pred sabo, samosoočenjem?

Prvih deset let je bilo to učenje: novo okolje, srkala sem novo znanje, nove izkušnje, spoznavala nove ljudi – vse mi je bilo strašno zanimivo in privlačno, dinamično. Uživala sem. Podjetje, v katerem sem bila takrat zaposlena, je v tistem obdobju zelo hitro raslo, se širilo v tujino in z njim sem rasla ter se razvijala tudi jaz. Bila sem ob pravem času na pravem mestu, ravno prav ambiciozna, da sem z odprtimi rokami sprejela vse izzive, ki so mi prišli naproti. In pri tem nisem gledala na uro. /smeh/ To se je spremenilo, ko sem spoznala Aca, svojega življenjskega partnerja. Življenje, ki je vključevalo veliko potovanj v tujino in odsotnosti, mi ni več odgovarjalo, saj sem želela biti več z njim, si ustvariti družino, hkrati pa sem želela svoje znanje in pridobljene izkušnje iz marketinga uporabiti na drugačen način, jih deliti z drugimi podjetji. Dala sem odpoved, s partnerjem sva ustanovila svoje podjetje. Želela sva si ustvariti družino, tu pa se je zataknilo. Kar osem let sva se trudila, da bi zanosila, poskusila vse, a žal neuspešno. V tem vrtincu razočaranj sem se še bolj zatekala v delo. Ja, lahko bi rekla, da je bilo delo v tistem času beg pred realnostjo, pred neuspehom in nemočjo, s katero sem se soočala, vendar v pozitivnem smislu, saj sem v novih izzivih resnično uživala – rada imam marketing. Tako je delo postalo moj modus operandi, moj način življenja.

V knjigi pišete, da ste v procesu spreminjanja sebe premagali strah, ki vas je prežemal, strah pred neuspehom, strah pred izgubo naročnikov, strah, da nisem dovolj dobra … Je bil ta strah povezan s prvinskim strahom za preživetje?
Delno, delno pa je bil povezan s strahom pred 'kaj bodo rekli ljudje'. V sebi sem imela polno omejitev; določene so izhajale iz otroštva - še zdaj slišim stavke 'to se ne spodobi', 'punčke pa tega ne delajo'. Vzgojno-izobraževalni sistem, v katerem je prevladovalo učenje na pamet, tudi ni ravno spodbujal razmišljanja s svojo glavo, drugačnosti, štrlenja iz povprečja. Določene omejitve sem si postavila sama zato, da sem bila 'na varnem', določene pa tudi s tem, ko sem z odkrivanjem novega vedno bolj spoznavala, česa vsega še ne vem. In vse to me je na nek način hromilo in mi preprečevalo, da počnem stvari na svoj način, 'my way'.

V življenju igramo različne vloge. Vloge matere, partnerice, gospodinje, karierno vlogo. Nekako nezavedno pademo v to navidezno udobnost. In ko globoko v sebi spoznamo, da smo spregledale vlogo »biti jaz«, da smo se v tem svetu nekam izgubile, je zelo boleče. Potreba po najti sebe je nujna. Kje vzeti pogum, moč, da začnemo odstranjevati maske?
Mislim, da se nihče ne odloči kar čez noč, nekega lepega dne. Nihče se zjutraj ne zbudi in si reče: 'O, jaz se pa moram spremeniti'. Resnica je, da se nihče med nami NOČE spremeniti. Ko postanemo nezadovoljni, pričakujemo, da se bo spremenila okolica, ljudje okoli nas, naš partner, otroci, šef ali sodelavci. Dokler ne spoznamo, da je okolica samo naše ogledalo in da se bo spremenila šele, ko se bomo spremenili mi sami. A da pridemo do tja, se mora nekaj zgoditi, nekaj se mora v nas premakniti. To je lahko dogodek, izkušnja. V mojem primeru je bilo to povsem preprosto vprašanje, ki mi ga je postavila Sandra, do tistega trenutka neznana oseba, ki sem jo ravnokar spoznala. Klepetali sva o mojem življenju in vprašala me je 'Si srečna?' Do tistega trenutka sem bila prepričana, da sem: imela sem dva čudovita otroka, ljubečega partnerja, uspešno podjetje in kariero, udobno življenje – skratka vse. A vendar sem zaradi tega vprašanja spoznala, da mogoče res imam vse, v vsem tem pa ni mene. Živela sem za druge, a pozabila na svoje strasti, talente, nisem imela nobenih hobijev, nisem si znala vzeti časa zase. Najhujše pri vsem tem pa je, da se tega sploh nisem zavedala. Kolesje življenja me je neslo in jaz sem počasi izginjala. Ko sem to ozavestila, sem hotela dobiti sebe nazaj. In nikoli več ni bilo tako, kot je bilo. (smeh) Ta stavek je postal naš slogan, Sandra pa moja prijateljica in duhovna učiteljica.

Obrambni zidovi, ki smo jih leta gradile okrog sebe, pa naj gre za nerazrešene travme iz otroštva, za potiskanje neuresničenih sanj in želja ali za samodejno sprejemanje stališč in prepričanj drugih smo zgradile zato, da smo lahko preživele. Ko se zidovi rušijo, kar naenkrat ostanemo »nagi«, ranljivi … Ste si priznali ranljivost? Današnji svet je ne sprejema. Kako ste se počutili?

Ja, navzven hočemo vsi delovati močni, nepremagljivi. Družba, mediji, družina, okolica – na vsakem koraku na nas projicirajo pričakovanja o tem, kakšni bi morali biti, kaj je v redu in kaj se ne spodobi, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne. Še posebej za ženske je na voljo en kup receptov z vseh področij življenja. In pod pritiski postanemo prezahtevne do samih sebe: mislimo, da moramo biti superženske, ki 24 ur na dan z nasmehom na obrazu lahkotno hodimo po svetu in z magično palčko uresničujemo želje in pričakovanja svoje družine, šefov, družbe … In če tega ne zmoremo, nas prevzame občutek krivde, samozavest pade, samozaupanje je porušeno … Jaz nisem superženska, niti to ne želim biti. Imam svoje dobre in slabe dneve, hodim naokrog brez make-upa, nimam postave 90-60-90, pa zato nisem čisto nič manj vredna. Tudi zjokam se, če je treba, potem pa grem naprej. Takšna sem. In to povem v knjigi – tu grem res 'do nazga', saj razkrijem vse barvne odtenke svojega življenja, najintimnejše in najtemnejše delčke. Priznam, bilo me je strah, ZELO me je bilo strah, še posebej, ko sem knjigo prvič držala v rokah. Ker sem vedela, da je to sedaj to, da poti nazaj zdaj ni. Potem pa sem pomislila na to, da lahko moja izkušnja nekomu pomaga sprejeti sebe, premagati strahove, se osvoboditi omejujočih prepričanj, narediti korak v neznano, se premakniti s točke, kjer je zdaj, proti cilju, kakovostnejšemu življenju. In potem strahu ni bilo več, kar izginil je. Ja, ko tole govorim, ugotavljam, da je iz ranljivosti zrasla moja moč.

Kako je potekalo iskanje sebe? Kakšni so bili koraki? Diši malce po projektnem organiziranju: določanje ciljev, prioritet, načrtovanje, izvedba … Je struktura nujnost?

Ja, na prvi pogled mogoče res malce diši po projektnem organiziranju: določanje ciljev, prioritet, načrtovanje, izvedba. A ko sem stopala po tej poti, nisem imela pojma, kam grem in kako bo, nisem imela nobenih načrtov. Prepustila sem se toku dogodkov, naključjem, ki so mi na pot pripeljala točno tiste osebe in izkušnje, ki sem jih v določenem trenutku potrebovala, in se naučila bolje prisluhniti sebi in svojim potrebam. Je pa dejansko ena mojih kvalitet ta, da znam v vsaki situaciji iz navidezno nepovezanih delčkov ustvariti smiselno strukturo, jo sestaviti v urejeno celoto in poenostaviti, narediti razumljivo. Ampak očitno imam tak način delovanja že v svojem DNK. /smeh/

Ste »rezultate« pričakovali takoj?

Nasprotno. Sploh se nisem obremenjevala ne s hitrostjo procesa, ne z rezultati. Mene je navdušil sam proces, odkrivanje novega o sebi, o različnih ravneh bivanja človeka. Navdušena sem bila nad globino človeške duše in kaj vse se v njej skriva. In ta radovednost majhnega otroka s pozitivnimi posledicami me je gnala naprej. V nekem obdobju sem se celo poigravala z mislijo, da bi se povsem posvetila alternativnim metodam zdravljenja, bioterapiji in Theta healingu, ki sem ju v tem času podrobneje spoznala in začela prakticirati, saj sem največje spremembe in koristi videla pri sebi, hkrati pa sem okoli sebe prepoznavala priložnosti in ljudi, ki bi jim lahko s svojim znanjem pomagala. Potem pa sem ugotovila, da lahko povežem oba svetova: nova znanja lahko učinkovito vključim v poslovno delovanje, v marketinške projekte, v izobraževanja in delavnice za podjetja. Pa saj komuniciranje s pisno ali govorjeno besedo ni nič drugega kot 'zdravljenje', mar ne? /smeh/

Kaj je bilo na tej poti najbolj osvobajajoče?

Spoznanje, da je čisto ok biti JAZ. Da sem OK točno takšna, kot sem.

Kdo je Maja danes? V čem je različna od Maje izpred nekaj let?
Maja danes je bolj umirjena, svobodnejša. Nič več ne dirjam od cilja do cilja. Bolj premišljeno izbiram bitke. Zavedam se namreč, da drugih ne morem spremeniti, da na določene situacije ne morem vplivati; spremenim lahko le svoj odnos do njih. Na življenje gledam bolj sproščeno, manj načrtujem: če ponazorim s sprehodom: lahko grem na sprehod in hodim, vmes občudujem naravo, se ustavim, nadaljujem, ko se mi zahoče, ali skrenem s poti, če najdem kaj zanimivega, in nadaljujem popolnoma v novo smer. Prej sem hodila naravnost po poti do cilja. In ko je bil cilj dosežen, sem iskala nov cilj. Učim se uživati v življenju, na vsakem koraku te poti – enako doživljam odnose z ljudmi, projekte v službi, sprehode, kavice s prijateljicami, dopust. Učim se živeti tukaj in zdaj. In upam si tudi reči komu 'ne', česar prej nisem znala.

Ko sem prebirala vašo knjigo, sem kar naenkrat ugotovila, da so ključno vlogo na vaši poti igrale ženske: prijateljice, mentorice, profesorice, trenerke, hčerka … Vidite v tem kakšno simboliko, uvid?
Hm, zanimivo vprašanje. Pravzaprav me preseneča, saj če pomislim, so bili moji učitelji in vzorniki v preteklosti pretežno moški, tako v poslovnem svetu kot v filozofiji in umetnosti. Kot kaže, je do zasuka prišlo v zadnjih letih, ko sem prebudila svojo žensko plat. A ne dogaja se to le meni: tudi trendi v korporativnem svetu, na področju vodenja v ospredje postavljajo ženski princip: zavestno soustvarjanje, povezovanje, združevanje, deljenje izkušenj in znanja. S silo in močjo, ki sta prevladovala v preteklosti, je namreč svet zašel v slepo ulico in posledice nosimo vsi. Tako da ja, mislim, da prihaja naš čas, čas žensk.

Mislite, da so (današnji) moški, kjer ne mislim umetnikov, pač pa bolj managerje, politike …, sposobni odkritosti, iskanja sebe, svobode, subtilnosti?
Podobno vprašanje mi je zastavila ena od bralk. Vprašala me je, ali mislim, da se moškim to, o čemer pišem v knjigi, ne dogaja, saj sem knjigo posvetila ženskam. Seveda se jim dogaja, iz pogovorov VEM, da se jim. A moške od malega učijo, da se ne spodobi biti ranljiv, šibek: fantek ne joka, fantek mora biti močan, fantek ne sme izražati čustev. V Sloveniji imamo duhovno ozaveščene managerje, ki znajo uporabiti duhovni kapital za izgradnjo socialnega kapitala v svojih organizacijah.

Bi bil svet drugačen, če bi ga vodile prave ženske na ženski način?
Mislim, da ja. O tem smo veliko govorile konec septembra na globalni konferenci Women International Network v Rimu, kjer se je zbralo 700 poslovnih žensk iz 80 držav. Otvorila jo je Virginia Raggi, 38-letna pravnica in prva županja Rima, ki je s tem, ko je prevzela položaj županje, stopila na žulj številnim interesnim sferam, ki so se napajale iz mestnega vira, in je zato ves čas varovana s četo do zob oboroženih karabinjerjev. Rezultati njenega dela pa so vidni na vsakem koraku. Dokaz, da ženske lahko vodimo na svoj način: z lepoto, s povezovanjem, s slogom, z empatijo. Verjamem, da lahko na ta način zgradimo boljši svet in lepšo prihodnost. Vsaka od nas lahko začne že pri sebi in s tem, ko spreminja sebe, pozitivno spreminja tudi svoj mali svet.

Najbolj se me je dotaknila odkritost vaše zgodbe. Odprto in skorajda do obisti razgaljate intimnosti svoje duše. Tega so sposobni samo ljudje, ki …

…so pomirjeni sami s seboj, svobodni.

Zdaj ljudem dajem moč, da razvijejo najboljše v sebi, pravite. Vedno najdete dobro v ljudeh, podjetjih, izdelkih? Življenju?

Vedno. (smeh) Tone Pavček je to tako lepo povedal: 'Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.' In če bi temu sledili vsi, bi bil svet lepši.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.