Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Alenka Arko, televizijska voditeljica

Alenka Arko, televizijska voditeljica
Alenka Arko, televizijska voditeljica (Foto: POP TV)

Politologinja Alenka Arko je novinarsko pot začela že kot študentka v zunanjepolitični redakciji TV Slovenija, kjer je nekaj časa vodila tudi osrednji dnevnik. Od začetka delovanja POP TV 1995 je bila najprej urednica oddaje 24UR, že 15. leto pa je glavna urednica in voditeljica oddaje Preverjeno, ene najbolj gledanih aktualno-magazinsko informativnih oddaj na slovenskih televizijah. V tej vlogi se odlično znajde, najbrž zato, ker rada pripoveduje zgodbe. Priljubljeno televizijsko voditeljico, ki je bila leta 2006 nominirana za Slovenko leta, smo med drugim vprašali, v čem je skrivnost uspeha njene oddaje, ki življenjske vidike predstavlja brez senzacionalizma.
Ali vas lahko vprašamo, koliko ste stari?
Seveda lahko, odgovorila pa bom s citatom pokojne holivudske zvezde Mae West, ki je na podobno vprašanje dejala takole: »Za katedralo ni veliko, za žensko je pa že nekaj.« Lahko pa še povzamem po tekstu kolegice in prijateljice Irene Štaudohar v Sobotni prilogi, ki citira scenografko in režiserko Meto Hočevar nekako takole, »Tisti, rojeni pred mano, so stari, tisti, rojeni za mano, so pa mladi. Jaz sem pa vedno ravno prav.«

Pravijo, da se žensk ne spodobi spraševati o tem. Kakšen je vaš odnos do starosti in do tega, kaj se spodobi in kaj ne?
Prizadevam si, da bi živeli v družbi, kjer bi takšno vprašanje veljajo za enako spodobno za moške kot za ženske. Na splošno mislim, da tukaj sploh ne gre za vprašanje spodobnosti, ampak gre bolj za vprašanje pozicioniranja moških in žensk v družbi, oziroma pripisovanja večje ali manjše teže takšnim dejavnikom, kot je starost, glede na spol. Ali bi takšen razgovor z vprašanjem, koliko je star, začeli denimo tudi s kakšnim moškim kolegom novinarjem? Če kar sama odgovorim, iskreno dvomim.

Čemu dajte prednost, izkušnjam, modrosti, notranjemu ravnovesju, ki pride z leti, ali mladosti, njenemu zagnanemu naboju, gladki koži brez gubic …?
Moj odnos do življenjskih obdobij se je nekako oblikoval po 25-tem rojstnem dnevu, ko sta me popadla strahovit življenjski angst in panika, da zdaj je pa to četrt stoletja in da je vsega zabavnega pač konec. Ko sem to kar hitro prebrodila, sem se odločila, da se v prihodnje s tem ne bom kaj preveč ukvarjala in tega se še kar držim.

Kaj pa družba?
Naša družba, ki je na srečo, čeprav se marsikdo tega sploh ne zaveda, ena izmed najbolj egalitarnih na svetu, kar dokazujejo številni kazalniki, je tudi ko gre za leta, dokaj strpna. Nisem opazila, da bi posebej gojili kult mladosti, vsaj za enkrat je tako.

Kaj pa mediji, glede na to, da delate v medijih in da so mediji odsev družbe?
Mediji so v tem smislu čisto v redu, če pogledate javno televizijo na primer, ogromno je kredibilnih starejših novinarjev, voditeljev in voditeljic, tudi drugje, pri nas na primer, ki pa smo že kot televizija precej mlajša ustanova, ni nič slabše. Tudi v svetu je podobno. Poglejte denimo ZDA, ki je pogosto, ko gre za medije, nam vsem vzor. Tam je cel kup starejših resnih novinarjev, ki pač sevajo tudi kredibilnost, voditelji in voditeljice so lahko stari tudi 70 ali 80 let, njihove plače so milijonske, praktično so na ekranu lahko do smrti. Če jih seveda ljudje gledajo in ponavadi jih.
V tem, kako mediji odsevamo družbo, tudi nimam občutka, da bi ravno poveličevali samo mlade, mladost. Vidim pa spet težavo drugje, namreč v premajhni zastopanosti žensk, mladih ali starih, žensk, ki bi jih mediji vabili kot kompetentne sogovornice tudi s področij, kot sta ekonomija ali politika. Sama bom vsekakor v prihodnje še bolj pozorna, da to razmerje, ki je zdaj na splošno slabo, vsaj v naši oddaji poskušam popraviti. Ker sogovornice so, samo poiskati jih moramo.

Cenite modrost starejših?

Glede modrosti bi rekla, da je tako kot vse druge stvari približno enakomerno razporejena po različnih skupinah, tudi starostnih. Nikoli se mi ni posebej zdelo, da iz starejših veje modrost kar tako, sama po sebi. Mislim, da so med starejšimi enako velike »budale« kot med mlajšimi. Ne nazadnje smo temu, če smo pozorni, priče prav vsak dan. Poglejte na primer naš parlament, ni ne vem koliko res mladih ljudi tam, pa ne bi rekla, da ravno sije od modrosti.

Ta vaš odnos se močno odraža tudi pri vašem delu, v izboru in načinu predstavljanja zgodb v oddaji Preverjeno. Se vas dotaknejo te zgodbe?
Zgodbe v Preverjeno se me seveda dotaknejo, težko bi delala takšno oddajo toliko časa brez vsaj kančka empatije. Zgodb, tako ali drugače ganljivih, je bilo v teh letih ogromno, sama se bolj spomnim prizorov. Tako se mi je zelo vtisnila slika, snemali smo pozimi, zgodba pa je bila o ljudeh, ki na starost ostanejo sami v svojih hišah. Imeli smo 80-letno gospo v sicer prav lepo urejeni hiški. Bila je to drobna stara gospa, ki pa je z enim dobro namerjenim udarcem brez težav razklala poleno. Na nek način me je pretresla ta zmes krhkosti in vitalnosti. Ali pa starejši par, ki so ga vrgli iz najemniškega stanovanja in sta se zatekla v klet, potem pa smo jima uspeli v nekaj dneh poiskati nadomestno stanovanje. Sama sicer ne maram preveč solz v oddaji, ampak to so bile takrat takšne drobne, skoraj nevidne solze hvaležnosti in olajšanja.

Različnih vidikov človekovega življenja se dotikate subtilno in tenkočutno, kar je v nasprotju z današnjo usmeritvijo medijev, ki stavijo izključno na senzacionalizem. Kako vam to uspeva? Čemu pripisujete 15-letni obstoj in izjemno priljubljenost oddaje, ki je v nasprotju z različnimi komentarji, tudi iz naših vrst, da medij lahko obstane samo, če je »rumen«?

Eden izmed razlogov za dolgoživost oddaje je gotovo dejstvo, da ljudje od nekdaj ljubimo zgodbe, to pa je oddaja, sestavljena iz zgodb. Drugo pa je, da sama, to pa res morda za razliko tudi kakšnih kolegov, ne mislim, da lahko gledalce dobim samo s populizom, iskanjem najmanjšega skupnega imenovalca, trobljenjem v isti rog kot ulica in nabiranjem gledalcev s tem, da jim ponudiš natanko tisto, kar veš, da pričakujejo, pa čeprav morda sploh ne ustreza dejstvom. Ves čas si prizadevam, včasih bolj, včasih manj uspešno, iti v nasprotno smer, včasih je ta tudi splošno nepriljubljena, morda bolj zapletena, ampak če stojim za njo in če stoji za njo redakcija, potem se pač ne oziramo na to, ali bomo všečni ali ne. Ampak na dolgi rok, to pa lahko po 15 letih že rečem, se je to pokazalo kot dobro.

Ali verjamete v moč medijev? Ali slovenski mediji opravljajo svojo funkcijo?

Na splošno seveda verjamem v moč medijev. Slovenski mediji opravljamo svojo funkcijo, verjamem da vsak po svojih najboljših močeh. Je pa res, da sem sama preveč vključena, da bi lahko v resnici pogledala od zunaj in dala temeljito oceno. Izredno cenim to, kar dela skupina mednarodnih novinarjev, v njej so tudi slovenski novinarji, ki na primer razkrivajo davčne oaze in ljudi, ki tja skrijejo svoj denar. Zelo pomembno bi se mi zdelo, če bi imeli v kakšnem izmed medijev pri nas novinarji možnost, da cele mesece raziskujejo samo eno zgodbo. Lep primer takšnega načina raziskovalnega dela smo videli na primer v izjemno dobro narejenem ameriškem filmu V žarišču.

Marsikatera zgodba, ki jo objavite, se razreši, doživi epilog. Vidite v tem smisel oddaje in vašega dela?
Res je, marsikatera zgodba je po objavi dobila epilog. Tega smo vedno zelo veseli, ni pa to smisel oddaje in mojega dela. Mi smo novinarji, nismo pravniki, socialni delavci, politiki, ekonomisti. Naše delo je, da kakovostno poročamo, včasih tudi, glede na žanr oddaje, ki je magazinska, ima več prostora, lahko tudi komentiramo. Namreč, če bi kot medij oziroma kot novinarji izrecno težili samo k temu, da rešujemo stvari, lahko morda to kmalu postane vsaj dvorezno, če ne tudi škodljivo. Postanemo nekakšni križarji, »pravični« bojevniki za »stvar«. Tako se lahko zaletavamo iz ene teme v drugo, ne da bi zares pogledali malo globlje, morda odkrili, da sta vsaj dve plati oziroma da so pogosto zadeve veliko bolj kompleksne, kot se nam zdi na prvi pogled. Torej, delo novinarja je predvsem poročanje, lahko tudi komentiranje, tudi opredeljevanje in angažiranost, ni pa to seveda križarski pohod.

Kaj delate, ko ne delate? Ko niste mama, voditeljica in urednica?
Ko ne delam, takrat najraje ne delam prav nič. Sem velika ljubiteljica lenobe, ko si jo lahko privoščim. Sicer pa počnem veliko stvari, zelo rada klepetam in delim vice s prijatelji na kavici, hodim na večerje ali kosila, ker tudi zelo rada dobro jem in odkrivam nove zanimive kulinarične točke. Rada, res je, tudi hodim po trgovinah, pa ni nujno, da kaj kupim. Včasih rada kuham, rada grem v kino, posebej kakšno sončno soboto zgodaj popoldne, odkar pa sem kot majhna deklica prvič uspela črke sestaviti v smiselno besedo, se mi je odprl nek vedno nov fantastičen svet, svet branja, zgodb, ki ga obožujem in brez katerega še zdaj ne grem niti en dan. Pravzaprav, če pomislim, sploh ni čudno, da s takšno strastjo še vedno delam to oddajo!


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.