Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Jelena Aščić, televizijska novinarka

Jelena Aščić, televizijska novinarka
Jelena Aščić, televizijska novinarka (Foto: Matic Bajželj)

Ves čas gledam skozi novinarske oči

Jelena Aščić je zagotovo eden najbolj prepoznavnih obrazov nacionalne televizije. S kamero se je začela spoznavati že kot študentka primerjalne književnosti in televizijskemu novinarstvu ostala zvesta do danes. In mu bo, kot kaže, ostala še dolgo, kljub spremembam v novinarstvu, ki jih skozi dve desetletji svojega dela v tem poklicu vse bolj boleče zaznava tudi na svoji koži.
Vse je postalo zelo instant, na prvo žogo in površinsko, pravi, ko govori o še ne tako daleč tega zelo spoštovanem in cenjenem poklicu. »Danes je najpomembnejši del članka naslov, ki mora v hipu pritegniti pozornost bralcev, zato so naslovi pogosto senzacionalistični. Televizijsko novinarstvo pa postaja resničnostni šov, v katerem ni več pomembna vsebina, ampak način, kako poročaš. Tako lahko vidimo novinarje, ki tečejo za avtomobili, v katerih sedijo politiki, tiščijo svoj mikrofon na avtomobilska stekla in potem pripravijo prispevke, katerih osrednje sporočilo je: »Minister tega ne komentira,« ali pa je edina politikova izjava, ki jo gledalec lahko vidi in sliši: »Tega ne komentiram.« Ob takih prispevkih se vedno znova vprašam, kaj imajo gledalci od takšnega poročanja,« pravi sogovornica in se vrne v začetke svoje novinarske poti.

»Preden sem začela delat novinarske prispevke pred kamero, sem najprej eno leto hodila na govorne vaje k Ajdi Kalan. Bila je stroga, a od njenih lekcij si veliko odnesel, za kar ji bom večno hvaležna. Opažam pa, da postaja jezik v medijih je vse slabši, kar je še zlasti očitno na komercialnih postajah, kjer lahko slišiš izredno slabo slovenščino. Res mislim, da bi morali v vseh uredništvih veliko bolj paziti na jezik, če nič drugega že zaradi spoštovanja do gledalcev in poslušalcev. Novinarji in moderatorji bi morali biti ambasadorji lepega jezika, žal pa se pogosto dogaja ravno nasprotno.«

Ali to velja tudi za nacionalno televizijo? Ne mislim zgolj na jezik, temveč tudi na način poročanja in na vsebino prispevkov.

Ja, moram priznati, da gremo tudi mi vse bolj v to smer, ampak s tem problemom se spopadajo vse nacionalne televizije po Evropi. Nesporno dejstvo je, da vse teže tekmujemo s komercialnimi postajami, zato iščemo srednjo pot med siceršnjim poslanstvom nacionalne televizije in željo, da ohranimo gledalce.

Danes na novinarstvo leti vse več očitkov, da je postalo podaljšek in trobilo tržnega gospodarstva in edini cilj samo reklamiranje izdelkov. Se strinjate s temi očitki?

Dejstvo je, da je ločnica med novinarskim in oglaševalskim prispevkom vse tanjša, kar še zlasti velja za tiskane medije. Ampak če smo natančni, kaj ni tudi vsakdanje poročanje o političnih strankah en velik marketing? Kaj ne delamo vsakič, ko pomolimo mikrofon pred politika, reklamo za stranko, iz katere prihaja? In še brezplačno.

Omenjate politiko. Kako prisotna je pri vašem delu?

Naše življenje je zasnovano tako, da brez politike ne gre na nobenem življenjskem področju. Pogosto se niti ne zavedamo, v kolikšni meri naša življenja urejajo različne uredbe, zakoni, pravilniki … A to še niti ni tak problem; veliko huje je, da na odgovorna in tudi malo manj odgovorna mesta v državnih podjetjih in zavodih pogosto ne postavljajo strokovnjakov, ampak politično ustrezne ljudi.

Se kdaj zgodi, da zaradi političnih pritiskov trpi vaša novinarska integriteta?

Ja, seveda se zgodi tudi to. Mislim, da smo še daleč od zdrave demokracije in prave svobode govora.

Včasih je bil novinarski poklic neizmerno spoštovan. Danes je daleč od nekdanje slave. Kako sami gledate na to?
K temu smo resnici na ljubo pripomogli tudi novinarji sami, razlogov pa je več. Delno je kriva naša pogosto pomanjkljiva (samo)kritičnost, prisotnost lobijev, na katere nismo imuni niti v novinarstvu, najbolj pa morda s tem, ko smo dopustili prekarizacijo poklica. Novinar, ki ima status honorarnega sodelavca, bo težje kritičen in ne bo delal tako, kot bi, če bi imel socialno varnost. Piko na i k celotni situaciji pa je dodal še internet. Vse več ljudi novice zdaj bere na spletu. Past teh novic je, da so mnoge med njimi nepreverjene in celo zavajajoče. A hitra in enostavna dostopnost je privlačna za ljudi, zato vse manj gledajo televizijska ali poslušajo radijska poročila. Tiskane izdaje pa so še na slabšem. Vsi težijo k brezplačnemu obveščanju in novicam, a tako ne gre. Za pripravo verodostojnega prispevka, tudi če je zelo kratek, je potrebno veliko priprav, preverjanja, pogovorov … A to nikogar ne zanima.

Mislite, da je poklic novinarja v izumiranju?

Mogoče pa je res. Poglejmo samo primer. Zgodi se nesreča, nekdo od očividcev izvleče telefon, poslika ali posname dogajanje in objavi na internetu ali pošlje na televizijo in je že novinar oziroma »novinar«. Po drugi strani pa to razvrednotenje poklicev velja tudi širše. Poglejmo samo, kako je zdravnikom padel ugled. Upad ugleda je širši pojav in problem te družbe.

Zanimivo pa je, da ljudje, ko so v stiski, najprej pomislijo ali celo zagrozijo z novinarji.

Ja, mediji imamo veliko moč in dejstvo je, da se marsikatera težava reši, ko je objavljena na televiziji, včasih pa se kakšna odgovora oseba zgane že ob pripravi prispevka.

Ali tudi vas ljudje kdaj prosijo, da bi njihovo stisko objavili na televiziji?
Ja, tudi. Ljudje se kar precej obračajo name s svojimi težavami.

Katera je vaša najljubša novinarska zgodba?

Zagotovo me zelo in že dolgo spremljajo zgodbe tujih delavcev, saj so zelo tragične, ne le zanje osebno, ampak tudi zato, ker se je ravno pri njih pokazalo, kako naša država (ne) deluje in kako različne institucije samo prelagajo svoje odgovornosti ena na drugo. Vedno znova me začudi, ko vidim, kako brezbrižni do človeških stisk in usod so lahko uradniki, ko se sklicujejo na različne pravilnike, ki so pogosto daleč od realnega življenja. Mislim, da se ne zavedamo dovolj, kako hitro gre naša država v smer razgradnje socialnega sistema, začelo pa se je prav s temi delavci.

Vi ste zelo usmerjeni v socialne in zdravstvene tematike. Je kakšen poseben razlog za to?
Kot mladega novinarja začetnika te pošiljajo vsepovsod, delaš zelo različne vsebine, a se običajno zelo kmalu izkaže, komu kaj bolj leži. Sama sem se že od vsega začetka bolj zanimala za socialne vsebine, a delam vse.

Se vam zdi, da imate kot novinarka pozitivno moč, da lahko premaknete stvari?

Ja, mislim, da jo imamo vsi, ki soustvarjamo medije. Žal pa je ta moč pogosto tudi negativna. Vzemimo za primer samo resničnostne šove, ki so nekaj najslabšega, kar je nastalo na televiziji, odkar ta obstaja. Producenti in uredniki se sklicujejo na to, da delajo to, kar ljudje želijo gledati. A mislim, da bi bilo drugače, če bi gledalcem ponudili kakovostnejše vsebine. Mediji imajo zelo pomembno izobraževalno vlogo, to je dejstvo, a morajo biti vsebine dobro pripravljene. To je zlasti pomembno pri vsebinah za otroke, denimo pri risankah. Spomnim se seminarske naloge, ki sem jo delala še na fakulteti, in takrat sem se ob branju strokovnih člankov o tej temi zavedla, kako pomembni so kakovostni prevodi risank in mladinskih filmov ter oddaj in kakšno škodo delajo slabi prevodi, saj je televizija pri otrocih pomemben del izobraževalnega procesa. A ker je prekarizacija dodobra posegla tudi v prevajalski poklic, so prevodi vse slabše narejeni. Svetla izjema je tu še vedno nacionalna televizija.

Kaj vas pri vašem delu najbolj pretrese?

Morda ravno že omenjeni neusmiljeni birokratski aparat, ki nima nobene človečnosti. Saj kako bi sicer človeku, ki je v stiski, enostavno hladnokrvno rekel »Ne, ne bomo rešili tvojega problema, ker zakon ne dopušča.« Seveda morajo biti zakonske omejitve na vseh področjih in tudi pretirana empatija ne bi vzdržala, a da z ljudmi delaš kot robot, se mi zdi nesprejemljivo.

Pomanjkanje empatije in indiferentnost se zelo jasno kažeta tudi, ko je govora o nasilju. Naša družba se zdi zelo tolerantna do tega problema. Šele zdaj smo tudi sprejeli novelo zakona, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok. Kako komentirate to dejstvo?
Prepoved telesnega kaznovanja bi morali sprejeti že zdavnaj. Ne vem, kako to, da smo toliko časa čakali s tem. Bilo je veliko opozoril iz Evrope, a se odgovorni niso zganili. Zelo smo tolerantni do nasilja in do nasilnežev vseh vrst. Nasilje je večplastno in nikakor ni omejeno samo na telesno silo. Tudi delodajalci, ki izkoriščajo delavce, so navadni nasilneži, ki bi jim naša družba morala povedati, da jih ne želimo v svojih vrstah, a je prav nasprotno; nazivamo jih z gospodi in jih spoštujemo. Sem nekajkrat videla, kako uradne osebe spoštljivo obravnavajo arogantnega delodajalca v kravati, in kako se njihov odnos spremeni do delavcev, ki v urad pridejo sključeni in zgarani.

Vam kot novinarki uspe narediti ločnico med službenim in zasebnim življenjem ali ste z mislimi in načinom življenja v službi 24 ur na dan?

Mislim, da je tudi v našem poklicu tako kot pri zdravnikih. Če gre zdravnik na izlet in nekdo potrebuje zdravniško pomoč, jo bo ponudil vedno in vselej, tudi če tisti hip ni v službi. Tako je tudi pri novinarjih. Svet in svojo okolico ves čas gledaš skozi novinarske oči.

Kako pa si pomagate prečistiti glavo, ko se vsega nabere preveč?

To je včasih kar velik problem, saj službenih bremen ne moreš preprosto kar odložiti tisti trenutek, ko greš domov. Zgodbe, ki jih delaš, pogosto tudi bolijo in ne moreš jih kar pozabiti. Sprostitev najdem v naravi, zelo rada odkrivam čudovit planinski svet, rada se izgubim tudi v knjigah. Veliko berem, vse, razen kriminalk in znanstvene fantastike. Pred kratkim sem prebrala Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar, za katero mislim, da bi jo moral prebrati vsak. Zelo težka knjiga je in te ne pusti hladnega. Gre za pretresljiv opis življenja otrok na slovenskih tleh v 19. stoletju, ko so bili otroci vredni manj od živine in so odrasli nad njimi izvajali vse mogoče oblike nasilja. Ta knjiga lahko pomaga razumeti odnos do nasilja, ki ga gojimo v naši družbi.

Kaj bi spremenili na svetu, če bi lahko?

Ne vem, to je težko vprašanje, pri katerem zlahka zapademo v klišeje. A vseeno. Naj zveni še tako plehko, a želim si miru na tem svetu, saj verjamem, da je to največja vrednota.

Ga čutite v sebi?

Niti ne. Kadar grem v naravo, ga občutim, v službi pa nikakor ne, saj sem stalno pod časovnim in drugačnim pritiskom.

Novinarke umirajo prej kot ostala ženska populacija …
Ja, tempo je kar hud, čeprav morda ni videti tako. Včasih mi mama reče, »pa kaj si delala tam ves dan, jaz pa potem na poročilih vidim samo tvojo roko, ki drži mikrofon.« Ta vprašanja mi postavijo tudi drugi, ampak kot sem že rekla: za enominutni prispevek je potrebnega veliko dela. Če želiš, da je pripravljen dobro in razumljivo, moraš zelo veliko vedeti o tematiki, jo razumeti, vedeti, kdo bo najboljši sogovornik, iti na teren. Na koncu pa vse to stlačiti v minuto ali minuto in pol. To je kar umetnost včasih. Dodatna slaba plat tega hitenja je, da se izgublja raziskovalno novinarstvo, saj ni časa za to, da bi se bolj poglobil v eno temo.

Koliko časa porabite za dober prispevek?

Ponavadi moramo prispevek narediti v enem dnevu. A za dobro zgodbo bi dejansko potrebovali dva, tri dni. Je treba zadeve raziskati, poklicati veliko ljudi, se tudi s kom dobiti, včasih moraš pregledati 300 strani dokumentov, preveriti je treba vsako podrobnost, pregovarjati pristojne, da morajo dati izjavo o neki temi, ki je za njih neprijetna, ... A danes je treba informacijo objaviti takoj, sicer te drugi prehitijo.

Ljudje vam pred kamero zaupajo tudi zanje zelo boleče stvari. Kako jih pripravite do tega?
Ne vem, morda čutijo, da jih razumem, da sem na njihovi strani in tega ne delam zaradi svoje slave ali senzacionalizma. Moji sodelavci na terenu mi pravijo, da znam »odpreti« ljudi. A naj poudarim, da ne želim dajati vtisa dobrotnice. Sem novinarka in ta poklic dojemam kot sredstvo, s katerim lahko opozarjaš na nepravilnosti, krivice in zgrešene poti politike in družbe.

Znani ste po svojih dokumentarcih z izrazito socialno noto in vsebino. Ali v kratkem pripravljate še kakšnega?

Idej imam veliko, a ni vse odvisno od mene, saj o tem odločajo drugi. So pa današnje zgodovinsko prelomne družbene razmere idealne za dokumentarne filme. Scenarija pravzaprav sploh ne potrebuješ, saj se zgodbe pišejo same.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.