Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Robert Štaba, generalni sekretar AMZS in predsednik zavoda Varna pot

Robert Štaba, generalni sekretar AMZS in predsednik zavoda Varna pot
Robert Štaba, generalni sekretar AMZS in predsednik zavoda Varna pot (Foto: Grega Žunič)

Na cesti se odraža stanje duha v družbi

Nemogoče je razumeti, če nimaš lastnih izkušenj, če ne razumeš, pa ne moreš pomagati. Dejstvo je, da te tak dogodek zaznamuje za vse življenje, pojasnjuje Robert Štaba, generalni sekretar AMZS in predsednik zavoda Varna pot, ki nudi pomoč in oporo žrtvam prometnih nesreč.
 »Prometna nesreča se zgodi hipoma, v trenutku te ni več. V enem samem trenutku se podrejo vsa razmerja in vsi načrti. Kar naenkrat nisi več oče, ne boš dedek, nisi več brat,« pripoveduje. V zadnjih devetih letih, odkar deluje zavod Varna pot, je spoznal prek 3.300 družin, ki so nekoga izgubile: »Vsem, vključno z menoj, je skupno to, da bi si želeli zavrteti film nazaj in spremeniti določene odločitve. V življenju pa žal ne gre tako in s tem filmom moramo živeti. Želim pa si, da bi to lahko dopovedali tudi drugim - da ni potrebno vrteti filma nazaj, ampak naj že danes spremenijo zavedanje, obnašanje in ravnanje, kajti v nasprotnem primeru je cena lahko hitro previsoka.«

V prvi polovici letošnjega leta je bilo na naših cestah manj prometnih nesreč kot lani, toda žrtev teh nesreč je bilo veliko več; na cestah je v tem obdobju umrlo 68 ljudi, lani 44. Nas mora skrbeti? Se prometna varnost znova slabša?
Slovenija je že pred leti pripravila nacionalni program varnosti v cestnem prometu, v katerem smo si zastavili jasen cilj - narediti čim več za večjo prometno varnost, tako da bi naše ceste terjale čim manj žrtev in čim manj poškodovanih. Zadali smo si konkretne aktivnosti, ki jih moramo opraviti, in konkreten, numeričen cilj. Zelo težko je seveda razumeti, da imamo načrt, v katerem predvidimo, da bo v tem letu umrlo toliko in toliko ljudi. To je zelo boleče, saj gre za življenja, vendar moramo imeti nek konkreten cilj. Tudi Evropa si je zadala zmanjšanje števila umrlih in poškodovanih ter opredelila konkretne cilje. In v razvitih evropskih državah, ki dajo veliko na varnost v cestnem prometu, se alarm sproži pri petih odstotkih odstopanja. Pri nas je od januarja do konca junija to odstopanje občutno višje, pa alarma še vedno ne slišimo. Nekdo očitno ne čuti odgovornosti.

Potem ko se je število žrtev prometnih nesreč v zadnjih letih zmanjševalo, zdaj znova raste - kje so razlogi za to?
Število žrtev narašča, ker nismo nadaljevali z aktivnostmi, ki so bile zastavljene. Začelo se je kampanjsko delo, podcenjevanje te problematike in dajanje prednosti drugim dejavnostim, kar se zelo hitro pozna. Delo za varno mobilnost namreč ne more in ne sme biti stihijsko, ampak je to delo na dolgi rok.

Zdi se, da je za slovensko družbo na vseh nivojih značilno nezavedanje in neprevzemanje odgovornosti. Se nam to pozna tudi na cestah?

Popolnoma. Stanje duha v družbi se odraža tudi na naših cestah. Ob nezaposlenosti, konfliktih, ki se porajajo na dnevni ravni, in težavah v gospodarstvu, je težko pričakovati, da bomo na cestah umirjeni in spoštljivi. Politično in gospodarsko stabilne države so, tudi kar se prometa tiče, bolj varne.

Smo Slovenci preveč agresivni in nestrpni vozniki, imamo preslabe ceste, imajo eni prehitre, drugi prestare avtomobile?
Teorija varne mobilnosti govori o tem, da je varnost v cestnem prometu v sozvočju: cesta – vozilo – človek – socialno okolje. Vsi ti deležniki se morajo dopolnjevati, če želimo narediti varen portfelj. To teorijo pa moramo vgraditi v vsakdanje življenje. Določiti moramo, kaj je na tem področju dolžnost predsednika, kaj je dolžnost premierja in kaj posameznih ministrov - od zdravstvenega in finančnega, do ministra za infrastrukturo. Prav tako mora biti jasno, kaj je dolžnost in odgovornost direktorjev direktoratov, predsednika Avto-moto zveze Slovenije, Zveze šoferjev in avtomehanikov ... in nenazadnje tudi, kaj je odgovornost novinarjev, staršev in otrok. Če želimo narediti več, je namreč prav ta osebna odgovornost izjemno pomembna. Žal pa se pri nas pogosto dogaja, da s prevzemom določene funkcije hitro pozabimo, da smo na delovno mesto prišli z avtomobilom, kolesom ali peš in da lahko zgolj nek nepredviden dogodek, ki se zgodi zaradi nestrpnosti, izsiljevanja, slabe zakonodaje, slabih cest, slabih tehničnih pregledov ali ponarejenih vozniških dovoljenj, povzroči prometno nesrečo.

Med vzroki za prometne nesreče je že leta na prvem mestu neprilagojena hitrost, ki je ne zmoremo ali pa ne znamo zmanjšati z nobenimi ukrepi - ne s kaznimi ne s policisti ne radarji ob cesti. Kako to?

Predvsem se zdi, da je ne želimo zmanjšati. V Franciji, kjer so se soočali z velikim številom prometnih nesreč zaradi prevelike hitrosti in alkohola, so se problema lotili zelo sistematično. Ugotovili so, da je v ozadju hitrosti največkrat nestrpnost voznikov, in poiskali infrastrukturno rešitev. Če dam primer: na cesti Ljubljana - Kočevje je skoraj ves čas neprekinjena črta, za voznikom, ki vozi 60 kilometrov na uro, se hitro nabere kolona nestrpnih voznikov. Na takih cestah je zato potrebno narediti pas za počasna vozila, in to so v Franciji tudi storili. V naseljih, kjer so vozniki vozili prehitro, so namestili radarske sisteme na zanko ali stacionarne radarje. Tudi v Franciji ljudje nad tem niso bili navdušeni in so radarje poškodovali, vendar je država našla sistemsko rešitev. Kdo pa bo po Kanglerju v Sloveniji prevzel politično odgovornost za tako sistemsko rešitev?

Zakaj se pristojni izogibajo tovrstni odgovornosti?

Zagotovo je razlog v tem, da ta ukrep ni všečen, po drugi strani pa se zdi, da nihče ne vidi žrtev, ki jih za sabo puščajo prometne nesreče. V začetku avgusta so se v Mariboru ponesrečili mladi nogometaši. Dva so pokopali in zdaj nikogar več ne zanima, kako živita preživela in kako živijo sorodniki žrtev. Vsi se zavedamo, da je bila tudi pri tej nesreči težava v hitrosti in mladosti, vendar nihče ne ukrepa, ker sistemskih ukrepov ni. Če smo vožnjo pod vplivom alkohola nekoliko omejili in ljudi ozavestili, kako nevarna je, pa se zdi, da je prehitra vožnja pri nas še vedno družbeno sprejemljiva. Na sistemski ravni je ena od težav v tem, da mladih ne izobražujemo dovolj o posledicah prevelike hitrosti. Prav tako ne spoštujemo dovolj zakonitosti hitrosti. Nekoč me je ena od žrtev prometne nesreče vprašala, zakaj tovarne delajo avtomobile, ki vozijo 200 kilometrov na uro, če je najvišja dovoljena hitrost 130 kilometrov na uro. Tudi to je sistemsko vprašanje, na katerega avtomobilizem že odgovarja z infrastrukturnim sistemom, ki bo dal na cestah avtomobilu znak, da bo vozil v mejah omejitev.
Kar pa se človeškega faktorja tiče, pa je to stvar vzgoje, kulture, dialoga in predvsem medsebojnega spoštovanja. Če bi se spoštovali, bi v naseljih zagotovo vozili po omejitvah.

Ljudem, ki še niso imeli izkušenj z nesrečami, se te pogosto zdijo nepredstavljive, prepričani so, da se njim ne morejo zgoditi. Pa se lahko - in to hitro.

V zadnjih devetih letih sem spoznal prek 3.300 družin, ki so nekoga izgubile. Vsem, vključno z menoj, je skupno to, da bi si želeli zavrteti film nazaj in spremeniti določene odločitve. V življenju pa žal ne gre tako in s tem filmom moramo živeti. Želim si, da bi to lahko dopovedali tudi drugim - da ni potrebno vrteti filma nazaj, ampak naj že danes spremenijo zavedanje, obnašanje in ravnanje, kajti v nasprotnem primeru je cena lahko hitro previsoka. Naučil sem se, da v današnjem času ne moremo izbirati, ali smo mobilni ali ne, lahko pa odločamo o tem, ali želimo soustvarjati varno mobilnost.

Posledice nesreč so zelo obsežne, prizadetih je veliko ljudi, žrtve niso le vidne, ampak tudi nevidne - prizadeti niso le vpleteni, temveč tudi njihove družine, prijatelji in kolegi, na katere pogosto pozabljamo.

Evropski akcijski načrt za večjo prometno varnost, ki na samem začetku poudarja, da so življenja neprecenljiva, med drugim izpostavlja tudi, da je izguba življenj prevelik dejavnik tveganja in strošek za Evropo. Stroški prometnih nesreč dosegajo tri odstotke BDP-ja, kar je veliko. Številke v denarnicah in proračunih zelo dobro razumejo finančni ministri in direktorji bolnišnic, zelo redki pa so ljudje, ki poznajo tudi drugo valuto, ne le evro, in se zavedajo, kako široke in globoke so rane ter posledice prometnih nesreč. Prometna nesreča se zgodi hipoma, v trenutku te ni več. V enem samem trenutku se podrejo vsa razmerja in vsi načrti. Kar naenkrat nisi več oče, ne boš dedek, nisi več brat ... Nenadoma si moraš začrtati novo življenjsko pot, kar je zelo težko. Medsebojni odnosi se krhajo, včasih se povsem uničijo, propada delo, propadajo podjetja, širša družbena škoda je ogromna. Toda vse to lahko razumeš šele takrat, ko se ti to zgodi. Tudi sam prej tega nisem razumel.

Tudi vam se je to zgodilo. Pred leti vam je nepreviden voznik zbil hčerko, ki je k sreči preživela.
Meni se je to zgodilo v času, ko sem bil pomemben funkcionar v državni upravi. Takrat nisem razumel vseh razsežnosti in posledic, ki jih prinesejo prometne nesreče. Ne le da usodno zaznamujejo življenja vseh vpletenih in njihovih svojcev, vplivajo tudi na družbo v celoti.

Ta huda osebna preizkušnja vas je spodbudila, da skupaj z zdravnikom Klemnom Grabljevcem ustanovite zavod Varna pot, ki že devet let nudi pomoč in oporo žrtvam prometnih nesreč.
Vse organizacije za pomoč žrtvam prometnih nesreč v Evropi so nastale iz osebne izkušnje. Nemogoče je namreč razumeti, če nimaš lastnih izkušenj - če ne razumeš, ne moreš pomagati. Dejstvo je, da te tak dogodek zaznamuje za vse življenje. In tako hude dogodke je težko predelati sam, zato je pomembno, da se zavedamo, da v nekem trenutku potrebujemo pomoč, bodisi zdravstveno bodisi psihološko, in predvsem podporo. Vedno več ljudi išče pomoč v različnih organizacijah, kjer se dobivajo ljudje z enakimi ranami oziroma bolečino, in kjer ni pomembno, kdo si, kakšen status imaš ali kateri stranki pripadaš. Bolečina je namreč pri vseh enako močna.

Soočenje s hudo poškodbo ali smrtjo svojca je izjemno težko. Šoku, pretresenosti in žalovanju praviloma sledi vprašanje, kako si znova osmisliti življenje.

Psihologi pravijo, da izgube otroka ali partnerja nikoli ne preboliš. Lahko pa jo osmisliš na drugačen način. Najboljše zdravilo so ljubezen, zdrav medsebojni odnos in spoštovanje. Tega pa se ne da kupiti, to je potrebno ustvariti in graditi.

Tega se običajno ne zavedamo, dokler se nam ne zgodi nekaj hudega.

Tudi sam tega prej nisem razumel, zato se moram najprej opravičiti sam sebi in svoji družini. Po devetih letih spoznavanja teh prečudovitih, a zaznamovanih ljudi se zahvaljujem vsakemu posebej, da lahko z njimi rastem in spoznavam, kaj sploh je smisel življenja.

Cilj zavoda Varna pot je tako imenovana vizija nič: nič več žrtev na cestah, nič več zgodb o zlomljenih življenjih žrtev - hudo poškodovanih ali svojcev, ki so na cesti izgubili bližnjega. Je ta cilj uresničljiv? Zveni namreč precej utopično …

Cilj Združenih narodov, svetovne zdravstvene organizacije, Evropske Unije in vseh naših deležnikov je vizija nič - nič več mrtvih in nič več poškodovanih na cestah. Za uresničevanje te vizije pa mora prav vsak udeleženec v prometu, od generalnega sekretarja OZN do vzgojiteljice v vrtcu, prispevati svoj delež k večji varnosti.

Kako konkretno uresničiti to vizijo - kaj bi morali v Sloveniji najprej narediti, spremeniti, uzakoniti?

Če gledam globalno, nam v Sloveniji primanjkuje odgovornosti, tako na nivoju institucij kot na nivoju nosilcev javnih funkcij v teh institucijah. Poleg tega je za zagotavljanje večje prometne varnosti potrebno kontinuirano skupno delo civilne družbe in države ter jasen sistemski pristop. Če je narejen desetletni načrt, moramo deset let vlagati v ceste, v izobraževanje, v preventivo. Najdražja stvar za državo je namreč izguba življenja, izguba otroka, ki bi lahko jutri postal predsednik države ali zdravnik, izguba najstnika, izguba moža, žene, mame, očeta …

Tako kot vsako leto so tudi ta september ob začetku novega šolskega leta potekale številne aktivnosti, povezane z varnostjo otrok na poti v šolo. Vse te aktivnosti in akcije pa običajno hitro izzvenijo.
Vsakoletne preventivne akcije ob začetku šolskega leta so tipičen primer stihijskega in nesistemskega dela v varnosti v cestnem prometu. Naši otroci hodijo v šolo celo leto, ne le v začetku septembra. Mi pa ob začetku šolskega leta delamo velik hrup glede varnosti, potem pa vse potihne. Vsi smo zadovoljni in si dopovedujemo, da smo veliko naredili za naše otroke, pri tem pa pozabljamo, da se ponekod otroci v šolo še vedno vozijo po nevarnih poteh. V najbolj razvitih evropskih državah varujejo svoje otroke celo šolsko leto. Pri tem sodelujejo tako babice in dedki kot starši, država pa sistemsko prostovoljstvo in nevladne organizacije podpira.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

intervju , prometna nezgoda

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

31.10.2016 9:53:53
Vse tole žalostno dogajanje -NE samo na cestah/prometu-se odraža v splošnem nasilju današnje družbe-kako biti čim bolj uspešen,beri:bogat.Ob vsem pride prav človeška lastnost "jaz in nihče drug"
Temu pripomore "velik napredek" v MOČEH vozil-čim več hitrosti-kar pripelje do občutkov več vrednosti/zmogljivosti saj jaz zmorem.!
Za slovenske ceste je dovolj vozilo z max.130 km dosežene hitrosti,saj je vendar tale Slo. toliko majhna in cestno omrežje zabasano iz dneva v dan.
Tisti izgovori da:če vozim moooočan avto,bom dosti lažje prehiteval.!!???
Izumite posebne tempomate za slo.ceste
Ne prodajajte vedno novih in novih ter zmogljivih vozil-vsaj za tiste uporabnike kateri se podajajo recimo na Nemške ceste.Po vrhu vsega pa tale "moderna "vozila ne bodo nikoli zdržala leta in leta vožnje kakor je recimo moja "katrca.Le njej sem lahko sam servisiral precej problemov-----današnji servissi pa ,,,,,,,,raje ne govorim o njih sposobnosti.
Kar imejte Slovenci NAJ in NAJ vozila ter se pobijajte kljub vsem tako imenovanim "varnostim" vgrajenih, hahahaha. 55 let sem se vozil in NIKOLI vsled kakšne objestnosti doživel kakršne koli neprijetnosti.Na leto samo za potovanja do 40 tisoč km,razen kolikor je šlo še za poti v službo.Sem pa ,če je le bilo mogoče(pomanjkanje radarjev)precej krat vozil preko vseh omejitev hitro.Oči pa na peclje in neprestana kontrola dogajanja videčih v vzvratnem ter stranskih ogledalih.V koloni sem pozorno opazoval dogajanja vsaj PET vozil pred menoj,kakor tudi čim več nazaj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!.
Sem pa res smešen! Kdo pa ima danes časa za tako premišljeno/pozorno vožnjo,še posebej ob vseh mogočih telefonatah ter podobni "zanimaciji" vse z namenom da bi bil ČIM bolj uspešen v izkoriščevalskem stroju tega kapitalističnega "napredka".
Lep pozdrav! Sedaj še samo kolesar.