Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vse strasti Ane Marije Mitić

Ana Marija Mitić
Ana Marija Mitić (Foto: Osebni arhiv)

Svoj vtis o Ani Mariji Mitić sem si ustvarjala kot gledalka številnih oddaj, v katerih je nastopala in nastopa že vrsto let. Pritegnila me je s svojo intenzivno energijo, živahnostjo in nalezljivim, pozitivnim humorjem (tudi ali zlasti na svoj račun).
Vedela sem, da je igralka, stand-up komičarka, improvizatorka in moderatorka, kot imitatorka pa je popolnoma navdušila v lanskem šovu Znan obraz ima svoj glas, zlasti z nepozabno vlogo Pera Lovšina. Priznam, zelo sem se veselila pogovora z njo, saj sem bila prepričana, da bo pogovor s takim človekom zanimiv. Nemalo pa sem bila presenečena (skoraj razočarana), ko sem se pripravljala na intervju in sem po spletu iskala že objavljene članke in pogovore s simpatično umetnico. Veliko objav, vse pa bolj ali manj na isto temo: Ana Maria in njeni (odvečni) kilogrami. Ali ob vsem, kar počne, res ni mogoče o njej napisati še česa drugega?

Na najin pogovor je prišla do minute točno in priznam, da sem v prvem trenutku tudi sama zapadla stereotipnemu pričakovanju, da me bo nasmejala s katerim svojih številnih dovtipov, ki jih na svojih nastopih stresa iz rokava. Namesto tega mi je roko ponudila umirjena in nadvse prijetna mlada ženska in začela odkrivati svoje življenje tudi z malo drugačnega vidika.

Ko je govorila in razmišljala o svojem življenju in ljudeh, ki ga bogatijo, je kar žarela in na moje (malce provokativno) vprašanje, če je njen televizijski nasmeh tudi odraz zasebne sreče, je brez omahovanja odgovorila, da je njen smeh za množice pristen, saj le srečen človek lahko ves čas nosi nasmeh na obrazu, tudi takrat, ko ugasnejo odrske luči. Dodala pa je, da je pri umetnikih pogosto prisotno nenehno nihanje čustev, kar je posledica izrazite občutljivosti. »To utegne biti malce naporno za našo okolico, saj je okoli nas lahko in praviloma tudi je malo bolj turbulentno.«

Kaj vas najbolj osrečuje?
Moj poklic, ki mi je vse. Seveda imam tudi svoje zasebno življenje, ki pa je povsem drug svet in ga ne želim mešati s tistim na očeh javnosti. Svoj čas sem bila na poti v povsem drug poklic, a sem v nekem trenutku zaslišala droben glasek, ki mi je prišepnil, naj grem po drugi poti. Če si dovolj pogumen - in sreča je na strani pogumnih, narediš tako, kot ti je ta glasek rekel. To je pomembno, saj se pri meni ni ponovil, bil je enkraten, a sem ga poslušala in mu sledila. Do danes mi ni bilo niti enkrat žal.

Se vedno zanašate na notranji glas, intuicijo?

Sem zelo čuteč človek in večinoma zaupam svojemu notranjemu glasu. Pri vsakodnevnih stvareh, pri potovanjih ali nakupih ta glas seveda ni pomemben, pri večjih življenjskih odločitvah pa se vselej zanesem na svojo intuicijo.

Ko ste govorili o drobnem glasku, ste verjetno imeli v mislih študij medicine?

Ja. Bila sem trdno odločena, da bom zdravnica, saj je medicina znanost vseh znanosti, hkrati pa je tu še dodatna nota, ki je zame zelo pomembna, in sicer možnost, da s svojim delom in znanjem pomagaš sočloveku. Da lahko rešiš nekomu življenje ali pa »samo« eno tegobo, recimo nadležen izpuščaj, ki pa lahko močno zagreni življenje.

Koliko letnikov medicine ste naredili?
Prve tri letnike, torej sem naredila vse najtežje predmete. Bila je lepa izkušnja, za katero sem hvaležna. Imela sem nekaj krasnih kolegov, s katerimi smo postali pravi prijatelji. A vse bolj me je motilo dejstvo, da se je za ta študij odločilo vse preveč čustveno malo zavrtih ljudi. Pripravljali pa smo se za poklic, pri katerem delaš z ljudmi in torej ni dovolj le, da si pameten. Ne nazadnje se lahko vsak nauči obsežno snov, a ključno je, da pacienta začutiš kot človeka, vzpostaviš z njim tudi osebni stik, česar pa mnogi niso zmogli. Žal tudi pri preštevilnih profesorjih nisem zaznavala te, po mojem mnenju še kako pomembne in potrebne lastnosti, zato me je študij vedno manj veselil. Včasih, ko govorim o svojem sedanjem poklicu, se sicer hecam, da ne vem, kje so hujši »pacienti«, v medicini ali komediji, a v slednji vseeno zaznavam v ljudeh več občutljivosti.

Delali ste dve gimnaziji. To je od vas verjetno zahtevalo veliko discipline in pridnosti.

Nisem bila tako zelo pridna, nasprotno. Bila sem zelo lena in ni se mi dalo učiti, a imela sem dobro in spodbudno okolje, enkraten razred in super profesorje, zato ni bilo težko. Na srednjo glasbeno šolo sem šla delat sprejemne izpite, saj je bila glasba od nekdaj moja strast, zlasti klavir. Z vstopom v gimnazijo se mu nisem hotela odreči. Klavir je bil moje življenje. Starša sta bila sprva malo v dvomih, saj sta mislila, da bi me prvotno navdušenje utegnilo hitro zapustiti, poleg tega pa nista želela, da bi bila pretirano prikrajšana za užitke mladosti in odraščanja, zato sta mi velikokrat rekla, Ani, razmisli, dobro razmisli. Sem razmislila, šla na sprejemne izpite, jih takoj naredila in tako sočasno delala obe gimnaziji. Dnevi so bili takrat zelo polni obveznosti in takega tempa danes prav gotovo ne bi več zmogla. Dopoldne sem delala splošno gimnazijo, popoldne pa glasbeno, kar je pomenilo, da sem domov prihajala okoli desetih ali še pozneje, saj smo s prijatelji in sošolci po pouku pogosto zavili še na druženje v bližnjo gostilnico.

Kako sta se odzvala starša, ko ste jima povedali da boste pustili študij medicine?

Vsak starš si za svojega otroka želi čim lepše in čim manj stresno življenje. Igralski poklic je v marsičem poseben, življenjski ritem je drugačen od večinskega, kar utegne biti kar stresno na trenutke. Zato sta bila razumljivo sprva zelo presenečena in sta me želela spodbuditi, da bi vendarle dokončala začeti študij, saj sta vedno zagovarjala mišljenje, da je začete stvari potrebno dokončati. A bila sem neučakana in vedno me žene strast do življenja, zato sem šla, preden sem diplomirala. Sama še nimam otrok in ne vem, kako se počutiš, ko te otrok sooči s tako odločitvijo, predstavljam si pa, da takrat mojima staršema ni bilo lahko.

Pa si želite imeti otroke?
Si, a se mi zdi to težka in izjemno odgovorna naloga. Kot mama bi jim želela privzgojiti veliko stvari, predvsem veselje do življenja, sposobnost videti in uživati v drobnih stvareh, biti prisoten v trenutku, ne se vznemirjati za pretekle dogodke ali se bati prihodnosti, spoštovati naravo … A zdi se mi, da je to
v svetu, kakršnega smo ustvarili, zelo zelo težko.

Ampak vam to kar dobro uspeva tudi v takem svetu.

Ja, res je, ampak svoj materinski čut trenutno izpolnjujem pri svojima nečaku in nečakinji. Čudovita sta in z njima skupaj vsi rastemo. Otroci so neverjetni. In odkriti! Brez zadržkov ti mirno povejo, kaj na tebi ni tisti hip v redu. So prav zagotovo tudi zelo zahtevna publika, njihov odziv na predstavo pa je vselej pristen. Če kot igralec prepričaš otroke, si lahko miren, da si dobro opravil svoje delo.

Poklicno opravljate številne vloge; ste igralka, moderatorka, stand-up komičarka, nastopate v reklamah, vodite televizijske oddaje. Se vam kdaj zgodi, da katero od teh vlog prinesete tudi domov?

Temu se izogibam, ker je dom tisto zatočišče, tista votlinica, v kateri si lahko to, kar v resnici si, kjer si lahko tudi tiho ali pa žalosten in slabe volje. Naš poklic od nas zahteva, da ves čas izvabljamo smeh iz drugih ljudi, doma pa si lahko privoščimo – in tudi si! – še drugo paleto čustev. Pri nas doma je sicer načeloma veselo, a stene ne pokajo od smeha ves čas.

Se pravi, da ko ste v zasebni družbi, ljudi okoli sebe ne zabavate ves čas?
Nikakor. Tudi jaz imam pravico do sprostitve in do tega, da živim tako, kot se počutim in želim tisti hip. To svojo pravico brez kančka slabe vesti tudi izkoriščam. Če grem na piknik, nikoli ne pomislim na to, da bi zabavala tam prisotne ljudi, ampak tako kot drugi rada pojem kak čevap, spijem pivo in se samo neobremenjeno družim.

Zakaj in kdaj je Ana Maria žalostna?
Krivice me bolijo. To me vedno razžalosti. A če sem žalostna in vidim nekoga, ki je tudi v slabi koži, bom takoj prevzela pobudo, da naju oba spravim v boljšo voljo.

Veliko ljudi pravi, da se v žalosti zatečejo v naravo. Je tako tudi pri vas?
O, ja, to pa prav gotovo. Pa ne le takrat, ko sem žalostna. Naravo imam zelo rada, stik z zemljo mi veliko pomeni. Zapuščino v tej smeri dolgujem staršema, ki sta naju z bratom vzgajala v duhu ljubezni in spoštovanja do narave. Naučila sta naju, kako se pridela zelenjavo, kako se obreže drevo, kako ga cepimo … To se mi zdi koristno znanje, ki bi ga z veseljem prenesla na nadaljnje rodove.

Koliko lahko v zelo hitrem tempu skrbite za zdravo življenje in prehranjevanje?

Je kar težko, priznam. Na snemalnih dnevih se je težko redno prehranjevati. Vedno pogosteje opažam, da si kolegi nosijo s seboj hrano v plastičnih posodicah. Sama tega še ne delam, morda pa bom kdaj. Sicer pa jem vse. Z veseljem pojem tudi hot dog, včasih pa grem v restavracijo s hitro prehrano, kamor odpeljem nečaka, ki jo ima zelo rad. Mislim, da je za zdravo življenje dobro, če se ne odrekaš ničemur, niti sladkorju ne. Opažam, da gredo nekatere mlade mamice v hude ekstreme in otrokom prepovejo denimo sladkor. Saj dokler se otrok prehranjuje samo doma, to še gre, a kaj se zgodi, ko slaščice enkrat poskusijo nekje drugje in se jim potem ne morejo več upreti? Rada bi poudarila, da nikakor nisem promotor debelosti, sem pa promotor polnega življenja, v katerem ni preveč odrekanja, saj menim, da je enako škodljivo, če smo predebeli ali pa če se nenehno odrekamo in telo celo prikrajšujemo za pomembne sestavine, saj si s tem lahko nakopljemo drugačne zdravstvene težave.

Tako rekoč vsi članki, v katerih se pojavljate, omenjajo samo vaše kilograme, ki ste jih v zadnjih mesecih oklestili. Kako kot medijska osebnost gledate na ta diktat lepote, ki jo vsi enačimo z vitkostjo …
… in mladostjo, slavo in srečo. Ja, to je realnost sedanjega časa. Najbolj mi je hudo za mlade, ki odraščajo v tem duhu in prepričanju. Že en mozolj jih lahko vrže s tira. Težko mi je za prihajajoče rodove. Sama sem se izklesala, vem, kako se temu izogniti in z vso odgovornostjo skrbim za svoje telo. Javno priznam tudi, da se ne odrekam ničemur, najraje pa imam delikatesne jedi, sire, salame … Svoje odvečne kilograme sem si pridelala s preveliko količino hrane in premalo športa, saj nisem ljubitelj ekstremne rekreacije. Izračun pa je sila preprost: če daš v telo več, kot porabiš, je končni rezultat hitro viden v obliki odvečnih kilogramov. Nočem, da bi punce dobile sporočilo, da vitkost sama po sebi prinese srečo ali da je lepota vse, kar je v življenju pomembno. S telesom je treba ravnati lepo, se imeti rad in to je tisto, kar je najpomembnejše. Težko mi je, ko vidim, da ljudje po nepotrebnem trpijo zaradi preveč kilogramov.

Vi ste v zadnjih mesecih kljub vsemu shujšali.
Ja, morala sem, ker mi je zdravnik rekel, da imam težave z žilami tudi zaradi previsoke telesne teže, zato sem morala nekaj storiti. Čakala me je operacija in pred njo sem želela izgubiti nekaj kilogramov, kar mi je tudi uspelo. A preveč rada imam hrano, zlasti delikatese, da bi se lahko vse življenje odrekala samo zato, da bi bila vitka. Saj dieta ni tako težka, je pa treba imeti nekaj znanja, kako se je treba hujšanja lotiti. Se pa nikakor ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nič ne jedo, a se kar redijo. Naše telo je natančno kot lekarniška tehtnica in vse, kar gre noter, se nekje pozna.

Kako ste se hujšanja lotili vi?

Zmanjšala sem količino hrane in začela s telesno vadbo. Ker se poznam in imam pri roki v hipu sto izgovorov, zakaj ne bi mogla v telovadnico, predvsem pa je bil problem s časom, sem se odločila, da bom vadila zjutraj, ko imam zanesljivo čas. Ob 5:15 sem vstala in odšla v telovadnico, temu pa je sledila nagrada v obliki zajtrka, zdravega, seveda.

Se novega prehranskega režima še vedno držite?
Ko je bila operacija za mano, sem že popustila. Hrana je kompenzacija za marsikaj, poleg tega je tudi odlična priložnost za druženje in v naši družini se radi družimo ...

Vam družina veliko pomeni?

Ja, vsaj najožja. Razumejo me, poznajo me, visoko jih cenim in jih imam zelo rada.

Kako pomemben pa je za vas partnerski odnos?
Moje življenjsko vodilo je, da je bolje biti sam, kot imeti slab odnos. Partnerstvo je visoko na moji lestvici vrednot. Zavedala sem se, da bom tudi zaradi svojega poklica težje dobila partnerja, saj življenje ob človeku s takim življenjskim slogom, kot ga imam sama, ni prav enostavno. Doma sem dopoldne, ko je večina ljudi v službi, zvečer, ko je čas za druženje in počitek, pa se začne moj delovnik. Ob sebi potrebujem samozavestnega, samostojnega človeka, ki razume tak urnik in ki ga ne vrže s tira dejstvo, da je povsod, kamor gre z mano, deležen pogledov in včasih tudi različnih opazk, ali pa posluša dolge in zanj verjetno tudi čudne pogovore, ki jih imamo med seboj po telefonu kolegi komiki. Partnerstvo z nami je zelo zahtevna naloga, sploh če imaš že otroke.

Imate partnerja?
Ja, a o svojem partnerju ne bi izdajala podrobnosti, prosim.

Je samozavesten?

Je samozavesten, samostojen in zna biti tudi sam, predvsem pa dobro razume mene in moj poklic. Čudovit je.

Rekli ste, da je hrana lahko kompenzacija za stvari, ki jih v življenju pogrešamo. Kako pa gledate na druge kompenzacijske mehanizme današnjega časa, denimo da porabimo pretirano veliko časa za številne digitalne igrače?
Zavedam se, da so telefon in družabna omrežja neizbežen del poklica, ki ga opravljam. Vse prednosti sodobne digitalne tehnologije poklicno izkoriščam, a kot otrok stacionarnih telefonov si ne morem kaj, da ne bi obžalovala časov, ko smo se občutno več družili in pogovarjali osebno. Zdi se mi, da digitalna komunikacija izpodriva to, ki se dogaja v živo, in mi je iskreno žal, da je tako. Ko sem bila najstnica, sem se s prijateljicami dogovorila za srečanja po stacionarnem telefonu – in pogovori so morali biti čim krajši, da nismo naredili previsokega telefonskega računa – potem pa smo se dobile v mestu. Če si rekel, da prideš ob šestih, si prišel takrat, če si bil prezgoden, si malo počakal in to je bilo to. Nismo bili ves čas dosegljivi na telefonu, a smo se kljub temu lahko dogovorili za srečanja. Še nekaj opažam, kar mi tudi ni pretirano všeč. S pomočjo telefonov in različnih družbenih omrežij svoja življenja nenehno izpostavljamo na ogled drugim, pogosto v lepši luči, kot v resnici so. Ljudje pozirajo in svoja življenja hočejo prikazati boljša, kot v resnici so. Zdaj si pa predstavljajte, kako je nekomu, ki mu gre v nekem obdobju slabo in gleda vse tiste prelepe slike, ki jih vsi množično objavljajo na družbenih omrežjih. Tudi izgubljamo socialne veščine, pogovora v živo je vse manj, večina ga teče po telefonu. Se pozdraviš in obljubiš, da se slišiš kasneje, potem pa te dan prehiti. Jaz pa se rada srečam v živo, sploh v mestu. Ljubljana pa je še tako lepo prijetno butično mesto, ki je kot ustvarjeno za srečevanje z ljudmi.

Kako si vi pomagate, ko pridejo težji časi ali ko potrebujete popoln odmik?
Idealen dopust zame so terme Banovci. Tam so umirjeni počasni upokojenci, ni gneče, je mir in počitek. A grem tudi na Ibizo, v dogajanje in gnečo. Vsekakor pa potrebujem čas tudi čisto zase, med štirimi stenami, kjer sem tiho in mirna, kot grahek. Tudi ne govorim toliko, kot ljudje pogosto mislijo o meni.

Kaj bi za konec sporočili našim bralkam in bralcem?

Moje življenjsko vodilo je že vrsto let Omnia mea mecum porto (Vse svoje nosim s seboj). To bi položila v srce in glavo drugim, zlasti mladim. Delajmo na sebi in tem, kar je v nas, naj nas ne premaga svet materialnega. Naj ne bo glavno vodilo v življenju čim lepši videz. Najpomembnejši so odnosi. In če človek živi v sožitju s samim seboj, potem mu lahko vzamejo vse materialne dobrine, a tistega, kar nosi v sebi, nikoli, ker ima to vedno s seboj.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sporočila z naslovnice

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.