Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: Zamrznili smo v sebi

prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič
prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič (Foto: Borut Kranjc, Mladina)

»Nasilje v družini je posebej boleča tema. Kot da ne verjamemo, kot da se ne zavedamo, da obstaja. Radi bi verjeli, da to ni res ali vsaj, da ni tako pogosto. Pa je,« opozarja psihologinja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Družina ni vedno najbolj varno zavetje za otroka, kajti nekatere družine to ne znajo in ne zmorejo biti.
»Varen dom se soustvari v tisočih in tisočih pogovorih, v vzajemnem spoštovanju, pri čemer moramo otroški glas znati poslušati in slišati kot enakovrednega,« pojasnjuje. Prepričana je, da bi nasilje najbolj učinkovito preprečevali, če bi otrokom omogočili, da zrastejo v ljudi, ki ne potrebujejo nasilja. Pri tem ima zelo pomembno vlogo šola, ki bi morala otrokom zagotovili temeljni občutek lastne vrednosti, izkušnjo, da so uspešni, kjer so lahko, jih naučiti sočutja in solidarnosti ter jim omogočiti, da se naučijo pomagati drugim. Predvsem pa bi kot družba morali vsem ljudem omogočiti dostojne pogoje za življenje in jim dati čas, da to polno življenje živijo.

Slovenijo je presunila tragična zgodba dveletne deklice z Jesenic, ki je umrla za posledicami surovega ravnanja. Ta žalostni primer je znova pokazal, kako nemočni so lahko otroci tam, kjer bi morali biti varni - v družini. Družina bi morala biti najbolj varno zavetje za otroke, pa to pogosto ni. Zakaj ne?
Zato, ker nekatere družine to ne znajo in ne zmorejo biti. Izjemno boleče je, ko se soočamo s primeri grobosti in nasilja, enako boleče pa je zame soočanje s spoznanjem, da v naši družbi ni dovolj časa ne prostora in ne odločitve za varovanje dobrega v človeku. Zdi se, kot da je to postalo manj pomembno.

Kaj opredeljuje »dobro«, »zdravo« družino, kaj bi morala ta omogočati oziroma dati vsakemu njenemu članu?

Družina potrebuje tako imenovano »temeljno opremo«. Otroku mora dati občutek lastne vrednosti, občutek, da je »v redu, ker je«, da lahko pove, kdo je in kaj želi, ter da ga drugi jemljejo resno. V teoriji temu pravimo pravica do resničnosti. Te pravice pa žal nima vsakdo, kajti če oče ali mati tega občutka nimata, ga ne moreta predati otroku. In tu se že začne krivica. Pravica do resničnosti je pravica otroka do vseh njegovih čustev, je pravica, da sme čutiti, kar čuti, misliti, kar misli in to tudi ubesediti. Le tako se bo naučil svoje misli, želje in čustva podeliti, obvladati in prevzeti odgovornost zanje. Posameznik mora imeti v družini izpolnjeni dve temeljni potrebi, prva je potreba po avtonomnosti: da je edinstven, avtonomen, samosvoj in sme skrbeti zase. Ta potreba je neločljivo povezana z drugo - s potrebo po prijateljstvu, ljubezni in bližini ter skrbi za druge. V družini moramo dobiti obojega dovolj, da smo v sebi dobro ter da vidimo in čutimo druge. Pomembno je, da se v družini člani skupaj učijo in razvijajo sposobnost za ljubezen. Za naučiti se imeti rad in ravnati z ljubeznijo je potrebnih veliko učnih ur, potreben je čas. Prav tako je pomembna sposobnost za konflikt oziroma sposobnost zaznavanja, soočanja in reševanja konflikta, saj je vsaka družina tudi konfliktna skupina. Naučiti se moramo nenasilnega ravnanja s konflikti in iskanja skupnih rešitev. Večina ljudi običajno nima dobrih izkušenj s konfliktnimi situacijami, večina rešitev je enostranskih, saj se je do skupnih težko prebiti. Naučiti se moramo tudi sposobnosti za pogajanja, kar v osnovi pomeni, da lahko vsakdo pove, kaj čuti in kaj želi, ob tem pa posluša in sliši tudi čustva in želje drugega. Na tem področju imamo sicer v Sloveniji slabe izkušnje, zdi se, da gre vsakomur le za lastno zmago. Kar ni prav, gre namreč za to, da vsi zmagamo, saj je to še edino, kar nam preostane, če hočemo preživeti.

Surovo ravnanje z malčico naj bi trajalo več mesecev, a tega nihče ni opazil, ne pristojne službe ne sosedi. Kako si to razlagate? Kako je mogoče, da nihče ni slišal joka, da nihče ni pogledal otroka, da nihče ni rekel nič?
Nedoumljivo je, da je zatajila mati. Prav tako nerazumljivo je tudi, da so zatajili vsi tisti, ki so malčico želeli slišati in videti, pa so od tega odstopili, ker niso znali ali zmogli priti do nje.

V Sloveniji očitno še vedno prevladuje kultura molka. Raje molčimo, kot bi se vmešavali v tuje zadeve, tudi če gre za nasilje nad otroki. Zakaj je tako?
Prej kot kultura molka bi rekla, da prevladuje nekakšna zamrznjenost. Zdi se, kot da smo zamrznili sami v sebi, saj se sploh ne upiramo nesprejemljivemu. In to velja za družbo v celoti. Okoli nas je toliko nesprejemljivega, pa ne naredimo ničesar. Kot da bi obstali.

Smo kot družba preveč strpni do nasilja?

V naši družbi je absolutno preveč nasilja. Toliko ga je že na vseh ravneh, da se zdi samo po sebi umevno. Nasilje do revnih, do izključenih, do otrok na robu, do drugačnih, do beguncev… Vse okrog nas je nasilje. Nasilje je 270 evrov socialne pomoči ali 400 evrov minimalne plače, nasilje je, da pristajamo na delavce v skorajda suženjskih razmerah, vse to je del te naše družbe. Na drugi strani pa vidim veliko nemoč, kar me zelo žalosti. Vsi govorijo, da se nič ne da spremeniti, v središču vseh naših poročil, dejanj in dogodkov je sporočilo, da nič ni mogoče, da so ovire prevelike.

»Streznijo nas šele takšni hudi primeri, pri katerih šokirani spoznamo, kaj se dogaja, a bomo čez teden dni to že pozabili,« opozarjajo nevladne organizacije za pomoč žrtvam nasilja. Se tudi vam zdi, da je tako - da se ne zavedamo dovolj resnosti in obsežnosti nasilja v družinah?

Nasilje v družini je posebej boleča tema. Kot da ne verjamemo, kot da se ne zavedamo, da obstaja. Nočemo verjeti, da je tako, radi bi verjeli, da to ni res ali vsaj, da ni tako pogosto. Pa je! Da bi se soočili z resnostjo in omejili nasilje, potrebujemo akcijo. Potrebno je nenehno poudarjati ničelno toleranco do nasilja in ob tem ljudi ozavestiti, tako da bodo vedeli, da se lahko umaknejo, da se imajo kam umakniti in, kar je še posebej pomembno, da poznajo poti, kako to narediti. Ljudi je potrebno krepiti, tako da bodo prepoznali pravico, da se nasilju uprejo in da to tudi storijo. Da povedo denimo sosedu, da se obrnejo na institucije, da ukrepajo.

Policija je lani obravnavala 1.200 kaznivih dejanj nasilja v družini, kaznivih dejanj surovega ravnanja zoper otroke pa več kot 400. Koliko pa je, po vaših ocenah, skritega, zamolčanega nasilja? Nekatere raziskave kažejo, da je vsaka četrta ženska žrtev nasilja v partnerskem odnosu.

Večina raziskav potrjuje te res zaskrbljujoče številke. Nasilje v odnosu med partnerji pa je kraljeva pot do nasilja nad otroki. Prav nasilje v partnerskem odnosu je namreč eden največjih dejavnikov tveganja za nasilje nad otroki.

Kje so vzroki za tolikšen obseg nasilja v družinah? Verjetno se tudi v življenju družine odraža kriza, ki je prinesla veliko negotovosti, vse več ljudi je na robu preživetja ...

Z nasiljem so povezane težke psihosocialne razmere: brezposelnost, revščina, brezizhodnost. Več nasilja je tam, kjer družine živijo na robu, v vsakdanji borbi za preživetje, za kruh, v nenehni negotovosti, večkrat na robu prepada. V takih razmerah pogosto ni časa za dobro, vse je podrejeno boju za preživetje. Ob vsakodnevnem soočanju z vprašanjem, kako plačati položnice ali kupiti hrano, velikokrat ni časa za bližino, za učenje ljubezni in spoštovanja, za pravico do resničnosti. V boju za vsakdanje življenje je v takih družinah največja nevarnost, da umanjka človek, da umanjkajo povezanost, pogovor, dialogi in skupno učenje. Kar vedno bolj velja tudi za širše okolje - za pohlepno kapitalistično družbo, kjer moraš delati vedno več za vedno manj denarja in vse več negotovosti, kjer človeško dostojanstvo in človekove pravice ne štejejo več. Vse manj časa za dobro imamo. Ne upiramo se in pristajamo na vse ter si s tem ožimo življenje. Počasi gremo po poti, ki nas vodi v suženjstvo. Ne upiramo se izkoriščanju in drvenju človeštva v prepad, ustavimo se zgolj pri posameznih primerih, pa še to običajno takrat, ko je prepozno. Kot da bi nam jih ponudili zato, da ne vidimo širše slike, da ne zaznamo, da smo vsi skupaj ogroženi kot ljudje, da je ogroženo naše dostojanstvo. Zmanjkuje nam časa za to, da se slišimo in vidimo, da se spoštujemo in dogovarjamo. Za človeško dostojanstvo potrebujemo čas. Izkušnja dobrega zahteva čas, da se dobro zgodi, ter opremo, da jo izkusimo, zmoremo in predamo.

Kako omejiti nasilje v družinskem okolju? Kaj bi morali narediti, spremeniti - pri sebi, v družbi?
Človeka, ki je nasilen, je potrebno naučiti soočenja s svojimi izrinjenimi čustvi, saj je v takih ljudeh ostala samo še jeza. Naučiti se mora čustvovanja in empatije ter tega, da ima vedno izbiro: udariti ali ne. Tega bi morala že otroke naučiti šola. Nasilje bi najbolje preprečili, če bi otrokom omogočili, da zrastejo v ljudi, ki ne potrebujejo nasilja. Če bi jim že v šoli zagotovili temeljni občutek lastne vrednosti, izkušnjo, da so uspešni, kjer so lahko, jih naučili sočutja in solidarnosti ter jim omogočili, da se naučijo pomagati drugim, bi tudi kot odrasli ravnali tako. Pravo preprečevanje nasilja je namreč v učenju in medčloveških odnosih. Ničelna toleranca do nasilja je edina možnost. Do nje lahko pridemo le tako, da razvijemo močno alternativno ravnanje v skrbi zase in druge, da se naučimo nenasilnega reševanja konfliktov, pogajanj in pogovorov. Predvsem pa bi kot družba morali vsem ljudem omogočiti dostojne pogoje za življenje in jim dati čas, da to polno življenje živijo. Žal pa naša družba ne naredi nič za varovanje dostojanstva človekovega življenja na delovnem mestu, v družini in povsod drugod.

V Sloveniji nasilja ne kaznujemo tako, kot bi ga morali, opozarjajo nekateri. Se strinjate? Bi morala država bolj restriktivno poseči v nasilje? Pogosto se zdi, kot da nasilnežem nihče nič ne more, dokler ne uresničijo groženj.
Res se zdi, da nasilja ne moremo ustaviti. Ob kaznovanju in odločnem ravnanju zoper nasilje pa moramo imeti tudi ustrezen odgovor na vprašanje, kaj potem. Kaj potem, ko človeka kaznujemo in zapremo? Dobiti mora dobro izkušnjo o nenasilju, novo izkušnjo o življenju, naučiti se mora biti človek, zato mora imeti alternativo, nek drug koncept življenja, ki mora biti naš skupen. Toda zdi se, kot da ga nimamo.

V predlogu novega družinskega zakonika ni več prepovedi telesnega kaznovanja otrok. »Država spet ni opravila svojega dela in jasno povedala, kaj v tej državi ni sprejemljivo in česa ne bomo tolerirali. Bistvo zakona ni vedno le v kaznovanju, pač pa v širjenju sporočila, kaj je prav in kaj ni prav,« poudarjajo nevladne organizacije.
Absolutno se strinjam. Na Norveškem, kjer imajo tovrstno zakonsko prepoved, ta deluje. Da je telesno kaznovanje otrok prepovedano, je tam postalo nekaj samoumevnega. Pri nas pa očitno še nimamo ozaveščenega spoštovanja otroštva kot posebnega in dragocenega obdobja v življenju človeka. Že če bi spoštovali Konvencijo o otrokovih pravicah, nihče ne bi smel dvigniti roke nad otroka.

Kakšne so lahko za otroka posledice telesnega kaznovanja? Se tudi na ta način ustvarja družinsko nasilje?
Posledice telesnega kaznovanja so hude. To je rana, prestopljen je prag, ki ga nihče ne bi smel prestopiti. Dolgoročne posledice so še hujše, saj otrok dobi sporočilo: udari, bodi nasilen, nasilje je sprejemljivo, nasilje je nujno. Vsi žalostni primeri iz moje terapevtske prakse in literature potrjujejo, da so, ko gre za nasilje, bodisi fizično bodisi psihično, v ozadju generacije nasilnih izkušenj. To je strašna usoda.

Se vam zdi, da v Sloveniji še vedno preveč minimaliziramo telesno kaznovanje otrok?
Pred kratkim me je mladi oče spraševal, ali je v redu, če udari svojega otroka. Seveda ni! Naučiti se moramo otroku postavljati meje spoštljivo do njegove otroškosti, brez nasilja. Te meje moramo postavljati skupaj, tako kot skupaj soustvarjamo družino. Varen dom se soustvari v tisočih in tisočih pogovorih, v vzajemnem spoštovanju. Otrok potrebuje starša, ki je spoštljiv in odgovoren zaveznik, sam pa je v tem odnosu ekspert iz svojih izkušenj. Otroški glas moramo znati slišati in ga poslušati kot enakovrednega. Spoštovanje otroštva pomeni spoštovanje otrokovega časa, spoštovanje vseh njegovih sposobnosti (in ne samo tistih, potrebnih za šolo), spoštovanje njegovih odnosov z ljudmi, njegovih misli in čutenj.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

nasilje v družini , nasilje nad otroci

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

3.10.2016 8:10:24
Izjemna ženska in strokovnjakinja. Na pomoč bi jo morali poklicati člani parlamenta, vlade in vseh institucij, ki nam krojijo življenje. Potem svet zagotovo ne bi bil tako krut!!!!