Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ninna Kozorog: Zdravnica in zavetnica prezrtih

Sledim ali vsaj skušam slediti svojemu srcu, čeprav bi kot (bodoča) nevrologinja morala vedeti, da tam pravzaprav ni ničesar, s čimer bi pojasnila svojo misel, med smehom začne pogovor Ninna Kozorog, mlada zdravnica z UKC Maribor, specializantka nevrologije in diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki je svoje življenje namenila pomoči sočloveku. Sledim notranjim vzgibom, svoji včasih iracionalni komponenti. Včasih se načrtno poskušam kakšen dan ali dva umakniti iz sveta socialnih krivic, bede in neenakosti, da bi se nadihala, a se mi zdi, da mi zvečer nekaj manjka ... pravi vedno nasmejana Ninna Kozorog, ženska številnih srčnih dejanj za bolnike, brezdomne, revne in ostarele, zaradi katerih je lani dobila naziv Ona 365.
Ste zdravnica v mariborskem kliničnem centru, vodite ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, ste prostovoljka in gonilna sila društva Humanitarček, končujete že drugi doktorat, tokrat na Fakulteti za matematiko in računalništvo, ste aktivna športnica .... Sem še kaj izpustila? Kako vam vse to uspeva usklajevati?
Sama vedno pravim, da sem le radovedna, hiperaktivna, včasih težko razumljiva Ninna. Usklajevanje je včasih precej težko, a z leti sem se naučila manevrirati med različnimi vidiki svojega življenja, preskakovati svetove in početi tisoč stvari hkrati. V veliko pomoč so mi moj Polar FT80 (ura), dobri stari rokovnik (nikakor se mi ne uspe navaditi na elektronske različice) in velike količine kave. Vse te stvari skušam dojemati kot hobi, kot nekaj, kar me napolnjuje z energijo, kar mi vrača nasmehe in ne gledam na to kot na obveze.

Vam sploh ostane kaj časa za zasebno življenje? Kaj takrat najraje počnete? Najdete ob takšnem urniku čas za družino?
Za vsakega od nas se zvečer zaprejo vrata sveta, za vsakega od nas so pomembni tudi tisti intimni trenutki, ko smo sami s seboj, z ljudmi, ki jih imamo radi ... Sama imam preprosto rada naravo – od pohorskih gozdov in skritih-odkritih poti, mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, preprosto navdihujočega Krasa, primorske burje ... Rada se odklopim in pustim, da preostali svet izgine v lepotah narave ... ali pa se potopim v kakšno knjigo. Trenutno se ponovno soočam s Camusovim Tujcem. Ko pa je svet pretežak, posežem po črni kitari in po povsem običajnih, otroških pravljicah, ki me spomnijo, kako pomembno je sanjati, upati, verjeti. Za sam čas vedno pravim, da je relativen. In tudi sama imam ob sebi ljudi, brez katerih mi ne bi uspelo vztrajati na tej poti. Tiste, ki jih skrivam v intimo svojega sveta in so moji, samo moji.

Življenjske mejnike si kar vtetovirate. Ste še zelo mladi, zato jih najbrž ni veliko ... Na katerega ste najbolj ponosni?
Moji tatuji so mejniki »bitk«, ki sem jih preživela. Na nobenega nisem posebej ponosna, bolj sem ponosna, da sem vse te zgodbe prestala. So pa vsi skupaj dokaz in opomin, da je po vsakem padcu potrebno vstati, dvigniti glavo in oditi naprej. Zadnji, skorajda še povsem sveži, Strength (moč) je zagotovo eden tistih, ki me je najbolj zaznamoval, saj je s posebnimi detajli (znak za neskončnost) posvečen dvema osebama, ki sta zaznamovali moje življenje, me zdefinirali, me na nek način oplemenitili, nato pa nepričakovano zapustili ta svet natanko leto dni nazaj.

Motivacije vam ne manjka. Kako pa poskrbite, da ne pregorite? Se vam je to kdaj zgodilo in kaj ste takrat naredili?

Samo človek sem, je v naslovu svoje knjige nekoč dejal Jure Robič. Sama pravim enako. Nisem superrobot in tudi jaz imam včasih vsega »poln kufer«, solze v kotičkih oči in si jezno grizem ustnice ... Ali kot bi dejali moji Humiji (člani društva Humanitarček, op. p.), »mi sveti rdeča lučka«. Takrat se preprosto umaknem nekam na samo, prespim ali prekolesarim vso nakopičeno napetost ter se vrnem z dvignjeno glavo. Načeloma to ne traja dolgo in sem zaenkrat vse »burn- oute« uspešno pozdravila s kopico spanca, nekaj dobre hrane, kakavom in kakšno lepo kolesarsko turo.

Dobrodelnosti so nas polna usta. Kaj točno oziroma konkretno vam pomeni dobrodelnost?
Dobrodelnost je v zadnjem času postala modni krik vseh družbenih slojev, s katerim poskušamo zakriti recesijo vrednot, ki je postala še posebej otipljiva v zadnjem letu, dveh. Ob kopici selfijev tipa »glej, kaj sem naredil« pa pozabljamo, da se naša družbena odgovornost ne konča takrat, ko se zleknemo v toplo posteljo ali sedemo za polno mizo. Takrat bi se morala šele začeti.
»Biti dobrodelen« je tako postala modna muha, pri kateri smo pozabili, kaj pravzaprav pomeni »biti dober«.

Kaj je za vas »dobro delo« (in kaj ni)? Kako dobrodelni smo Slovenci, kateri vzgibi nas poganjajo? Izražamo dobrodelnost na pravi način?
Montesquieu je nekoč dejal, da je večina ljudi bolj sposobnih za velika kakor za dobra dejanja. V zadnjem času se splošna slovenska humanitarnost dejansko manifestira natanko tako – kot nekaj ogromnega, nekaj otipljivo velikega. A na tej poti nemalokrat pozabljamo na osnovne človeške vrednote, na tiste male pozornosti, ki se morda zdijo samoumevne. Na tisto, kar nas dela (ali pa bi nas vsaj moralo delati) Ljudi. In če si sposodim še eno misel na to temo, si bom sposodila Beauchêna: Kdor želi biti dober, je že dober.

Nam lahko zaupate, kako poteka vaš običajen delovni dan?
Moj dan načeloma ni nikoli enak dnevu. Po zgodnjem jutranjem vstajanju in prvi skodelici kave kot večina Slovencev najprej preverim novice, ki so obnorele svet, medtem ko sem spala. Sledi služba, kjer se poskušam znajti v sistemu. Popoldnevi so različni, bodisi namenjeni ambulantnemu delu Karitasove ambulante, akcijam s Humiji, učenju za prihajajoče izpite. Redkokdaj je kakšno popoldne prosto. Poskušam pa najti lepe trenutke v vsakem delu dneva – v vonju Barcaffeja, v iskrenem stisku rok, v Karitasovi ambulanti, predvsem v iskricah v očeh, s katerimi marsikdo brez besed izrazi hvaležnost.

Humanitarček, društvo, ki ste ga pomagali ustanoviti, je usmerjeno predvsem v pomoč ogroženim starejšim in brezdomcem. Pravite, da razbijate stereotipe o brezdomcih. Kako?
Mi verjamemo v dostojanstvo, ki pripada vsakemu človeku – pa naj bo skrito pod gubicami ali umazano obleko. S pomočjo Boštjana Cvetiča, vodje socialnih programov brezdomstva pri Nadškofijski Karitas, v zadnjih letih skušamo izboljšati življenje mariborskih brezdomcev z akcijami, ki so se marsikomu zdele potratne, nam pa so se zdele neprecenljive, predvsem ob pogledih na ljudi, ki so se jim zaiskrile oči. Odpeljali smo jih na kopanje, v gledališče, pomagali zgraditi steklenjak, jim pripravili božičkovanje, predvsem pa smo na njih gledali kot na enakovredne soljudi. Kajti niso vsi brezdomci pijanci, niso vsi nesramni in le malokateri si je ta način življenja izbral sam.

Kaj je po vašem mnenju pripeljalo do stanja v zdravstvu in družbi danes, do socialne krize? Kaj pa moralne krize? Kaj se je zgodilo z našimi vrednotami?
Naše vrednote so izginile kdo ve kam. Zato bi težko rekla, da jih generalno sploh še imamo. Vsaj tiste prave. Potrebujemo konkretno in korenito družbeno – socialno – ekonomsko reformo, s katero bomo na nek način »resetirali« svoje želje, hotenja, vsakodnevna pehanja in se vrnili k svojemu bistvu.

Življenjske stiske so sestavni del življenja. Kako jih premagovati?
Z nasmehom. Pravijo, da nasmeh ni rešil še nobene težave, je pa marsikatero pot do rešitve naredil lažjo. Vsaka stiska je kot brazgotina, ki nas determinira, definira, uči, obenem pa nam utrdi kožo.

Kaj je vaša življenjska filozofija? Ste že našli smisel življenja?

Smisel je vedno v nas samih in ga v našem imenu za nas nikoli ne more in ne zmore poiskati nihče drug. Navadno je v preprostih, majhnih stvareh, ki se morda zdijo nepomembne, a postanejo še kako pomembne, ko do njih nimamo več dostopa. Smisel je v sposobnosti videti, slišati, biti, čutiti. Moja filozofija je že nekaj let skrita v stavku E. Roosevelt »Sreča ni v tem, da imamo to, kar si želimo, temveč da si želimo to, kar imamo«.

Ambulanto za ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja vodite pri Nadškofijski Karitas. Koliko je vera pomembna v vašem življenju?
Najpomembnejša vera v življenju se mi zdi vera vase. Rojena in vzgojena sem v krščanskem duhu, ki ga ponosno priznavam kot del svoje dediščine ter mu brez dvoma pripisujem poseben pomen pri sooblikovanju tega, kar sem danes. Bi pa sebe opredelila bolj kot agnostika v najširšem pomenu. Teističnih in ateističnih dogem ne sprejemam kot absolutnih, a jih hkrati ne negiram.

Smo sredi jubilejne, 20. po vrsti Vivine akcije Moj zdravnik, kjer poudarjamo pomembnost odnosa zdravnik-bolnik. Kako to ocenjujete?
Včasih je dober odnos med zdravnikom in bolnikom skorajda ekvivalent polovici prehojene poti do zdravja. Velik del mora tu zagotovo narediti družinski zdravnik, ki je s samo socialno, ekonomsko in širšo zdravstveno dinamiko bolnika bistveno bolj seznanjen kot na primer zdravniki na sekundarnem nivoju. Vsekakor pa je potrebno zaupanje z obeh strani, saj le to lahko vodi do ustrezne komunikacije.

Za dober, partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom je nujno opolnomočenje bolnika. Smo slovenski pacienti že dovolj zreli?
Težko bi rekla. Nekateri morda, drugi ne. Zagotovo pa smo trenutno v fazi, ko je že davno padla farsa bogov v belem in se dostikrat zdi, da se nam ne priznava niti osnovna človeška integriteta, kaj šele pravica do »ne vedeti vsega«.

Kaj pa zdravniki? Se dovolj zavedajo pomena tega odnosa?

Mislim, da v veliki večini se. Težava je le, da zaradi kadrovske podhranjenosti in same organizacije dela
(p)ostaja pomanjkanje časa dejansko vsakodnevni izziv zdravniškega poklica. Tako poskuša vsak od nas nekako zmanevrirati v tem odnosu.

Kaj bi sporočili ZZZS-ju oziroma državi? Imate morda kakšne konkretne predloge za reševanje nastale situacije v zdravstvu in družbi na splošno?
Nacionalni program zdravstvenega varstva RS že od leta 2004 definira zdravje kot univerzalno vrednoto in človekovo pravico. V naši državi je pravno formalno zdravje definirano kot javna dobrina, ki predstavlja osnovno izhodišče socialnega modela zdravstvenega varstva, sam dostop do tega pa naj bi bil osnovna državljanska pravica. Vendar ob podrobni preučitvi našega modela ugotavljamo, da je dosledno izvrševanje te pravice možno le ob podpori ambulant, ki so namenjene bolnikom brez zavarovanja, ki pa v ta sistem niso jasno vključene. V primarni javni sektor se namreč ti ljudje ne zmorejo vključiti. Tako na tem mestu pade osnovno dojemanje zdravja kot pravice.
Posebno entiteto tako (predvsem po letu 2012 in ukrepih za uravnoteženje javnih financ) predstavljajo ljudje, ki še imajo krito osnovno zavarovanje, ne zmorejo pa si privoščiti prostovoljnjega zavarovanja. Tako bolniki z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, a brez DPZZ in na meji lastne socialno ekonomske zmogljivosti, ostajajo neuvrščeni in ne zmorejo slediti finančnim zahtevam javnega sektorja, ki je del stroškov zdravstvenih storitev preneslo na posameznike. V tem primeru se moramo preprosto zavedati, da so se znaki ekonomske krize, ki smo jo (bojda) uspešno prešli, začeli z zamikom kazati tudi na tem področju in v porastu bolnikov, ki potrebujejo usluge tako imenovanih »pro-bono« ambulant.
Ob vsem tem pa pozabljamo, da se prebivalstvo generalno stara in da postaja potreba po tako imenovani pohospitalni enoti, namenjeni predvsem brezdomcem z onkološkimi in kroničnimi boleznimi, vedno jasnejša potreba, ki bo kmalu zahtevala sistemske rešitve.

Ljudje dostikrat rečejo, da zdravniki nič ne zdravite, ampak samo lajšate. Kaj bi jim odgovorili?

(smeh) Načeloma to pravijo za nevrologe. Dejstvo je, da je šla medicina v zadnjih stoletjih toliko v korak s časom, da lahko dejansko in preprosto rešuje življenja. Kdo pa bo odprl žilo na srcu, ki jo je zaprl strdek, če ne kardiolog? Kdo bo raztopil strdek v možganih, ki je kriv, da je polovica telesa ohromela, če ne nevrolog? Kdo bo odrezal rakavo spremembo, če ne kirurg? In mar ni to zdravljenje? Mar nismo mi vsi zdravniki?
Seveda so bolezni ozdravljive in neozdravljive; utopično bi bilo pričakovati, da bi medicina imela odgovore na vsa vprašanja. A vseeno je tudi zaradi napredka medicine (in zaupanja vanjo) marsikdo še vedno z nami, ki bi ga morda pred desetletji že pokrila zemlja.


V AMBULANTI ZA OSEBE BREZ OSNOVNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA:

  • glavarina bolnikov v petletnem obdobju (do 31.8. 2015): 2461,
  • v ambulanti dela 42 zdravnikov prostovoljcev, 6 zobozdravnikov, 1 okulistka,
  • najstarejši bolnik ima 83 let, najmlajši 2 meseca, povprečna starost bolnikov je 49,7 let in je za 0,4% višja kot leto prej,
  • ambulanta je odprta pet dni v tednu, vsak dan od 10. do 12. ure, ob ponedeljkih od 16. do 17.30 ure.

Vir: Statističen prikaz dela ambulante ob 10. obletnici, N. Kozorog in B. Cvetič

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

humanitarnost , zdravnica

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.