Vesna Pernarčič

 Vesna Pernarčič
Vesna Pernarčič (Foto: Tania Mendillo)

Ena žlahtna komedijantka

Očarljiva, neposredna, nasmejana in polna energije. Vesna Pernarčič iz Prešernovega gledališča Kranj je nadvse vsestranska gledališka umetnica. Njena prva ljubezen je komedija, za kar je bila večkrat nagrajena, številni pa jo poznajo po vlogah v televizijskih nadaljevankah, kot je izjemno priljubljena Ena žlahtna štorija. Vprašali smo jo, kako blizu ji je lik Anice, povedala pa nam je tudi, zakaj moramo večkrat zapeti, četudi ne po pravih notah.

Prva misel, ki se mi je pojavila, ko sem se pripravljala na pogovor z vami, je bil humor, smeh, sploh zato, ker živimo v časih, ko se zdi, da se ljudje vedno redkeje in vedno težje nasmejimo. Koliko je v življenju pomemben smeh?
Vsekakor ga je premalo in ljudje so željni humorja. Humor je pomemben del mojega življenja, je način, kako delujem. Tako je lepše, zlasti pa mi pomaga laže prebroditi hude stvari, ki jih moram kdaj preživeti. Včasih povem kakšno res težko stvar tako, da se vsi okoli mene smejijo, ampak to je moj način, da laže prebrodim težave. Humor pomaga, da nas manj boli, da se bolje spoprimemo s težavami, tako v partnerskem odnosu kot v družini in tudi v poslovnem življenju.

Torej se tudi v službi šalite?
Seveda. Jaz se vedno šalim. Tako s sinovoma kot v partnerskem odnosu in tudi v poslovnem odnosu je vedno laže navezati stik skozi hec. To je ena taka pozitivna stvar. Življenje bi bilo veliko lepše, če bi se večkrat pošalili in skušali tudi k resnim stvarem pristopati skozi humor.

Se premalo hecamo zato, ker smo prepričani, da življenje ni komedija, ali pa smo Slovenci narod brez gena za humor?

Mislim, da ne gre za gen, temveč prej za vzgojo, v kateri ni veliko prostora za smeh. Vzgajajo nas, da moramo resne stvari jemati resno, medtem ko se drugi narodi, denimo Angleži, nanje raje odzivajo s cinizmom. Pri nas je tega malo manj, je pa to, da smo bolj žalostni, povezano tudi z našo kulturo, saj so skoraj vse naše ljudske pesmi žalostne, težke. Prepričana sem, da nismo brez gena za humor, le bolj bi ga morali razvijati.

Kaj pa je vam smešno, kaj vas nasmeji?

Vse mogoče, življenje samo. Od tega, da kdo pade na zadnjo plat, do pretanjenih bodic satire. Blizu mi je tudi cinizem, pravzaprav vse oblike humorja. Rada se nasmejim, zato to ni težko.

Ste trikratna prejemnica nagrade Žlahtna komedijantka. Kaj vam to priznanje pomeni?

Ponosna sem na svoje tri naslove, pomenijo mi spodbudo in so obenem dokaz, da je moj humor v pravi smeri, da ga ljudje razumejo in sprejemajo. Vedno bolj tudi zaupam v svoje delo, bodisi v gledališču bodisi na televiziji, bolj sem samozavestna glede občutka, kaj bo ljudem smešno. To se je denimo pokazalo lani, ko smo delali predstavo Mame v SiTi teatru, kjer sem sodelovala tudi pri pisanju besedila in sem točno vedela, katere situacije bodo ljudem smešne. Toliko si že zaupam, da vem, kaj bo vžgalo.

Zanimivo je, da je vaša matična hiša Prešernovo gledališče v Kranju, ki slovi po svojem izrazito kritičnem odnosu do družbe in v tem duhu tudi izbira predstave. Katera izmed teh družbeno kritičnih predstav vam je najbližje?

Če povem po pravici, mi je bližje klasično gledališče. Družbeno angažirane predstave so mi sicer všeč, a zahtevajo osebno vpletenost v zgodbo na odru, česar ne maram. Na odru rada igram lik, ki ima svojo osebnost in zgodovino, ne pa sebe. Osebna vpetost v politično kritične zgodbe me pogosto zmoti. Če se denimo s kakšnimi sporočili predstave ne strinjam, zelo težko pridemo skupaj. Bližje so mi predstave, kot je Mrtvec pride po ljubico, ki je zelo dobra klasična predstava, obenem pa je tudi kritika naše družbe, zlasti odnosov, ki ostajajo nespremenjeni že stoletja.

Na eni strani torej avantgarda in vloge, kot je mračna Micka v predstavi Mrtvec pride po ljubico, na drugi strani smeh in komedija Mame v SiTi teatru. Vas skrajnosti privlačijo ali na ta način iščete ravnovesje v življenju in svojem ustvarjanju?
Zagotovo rada delam različne stvari zato, ker iščem ravnovesje. Lahkotnost komedije mi je blizu, v Prešernovem gledališču pa dobim zahtevne, polne, karakterne vloge, kot je Micka, tisto pravo gledališko težino, ki jo kot igralka potrebujem, da se dobro počutim v svojem poklicu. Želim si, da bi naša dramaturginja Marinka Poštrak, ki izbira predstave in je najbolj zaslužna, da se je Prešernovo gledališče razvilo v vrhunski teater, na repertoar uvrstila še kakšno komedijo več, ker se mi zdi ravnovesje pomembno.

Na odru pogosto prepletate igro s petjem in igranjem. Se vam zdi, da se ljudi še bolj dotaknete skozi glasbo?
Skozi glasbo laže izražam svoja čustva. Glasba se je v civilizaciji razvila prej kot jezik, zato zbuja tisto privinsko povezanost. Človeku pomaga, da se izrazi skozi glas, melodijo ali ritem. Tega se premalo zavedamo in premalo pojemo. Zdi se mi, da je v glasbeni izobrazbi na tem premalo poudarka. V glasbeni šoli se denimo učimo note, toda včasih ni tako zelo pomembno zadeti prave note, kot samo to, da se izražamo. V kombinaciji z glasbo se sporočilo veliko prej in globlje dotakne ljudi.

Ne moreva mimo Ene žlahtne štorije, ki podira vse rekorde gledanosti. Kaj je po vašem skrivna sestavina uspeha te nadaljevanke?

To me vsi sprašujejo. Mislim, da je glavna zgodba. Vsi imamo radi dobro zgodbo, s katero se lahko poistovetimo, v kateri lahko prepoznamo sebe, svoje sorodnike, prijatelje ... Ena žlahtna štorija je zadela tisto pravo slovensko noto. Zgodba je enostavna, a se vedno nekaj dogaja, začinjena je z malo ljubezni in malo humorja.

Vam je lik Anice blizu?
Obe sva zelo temperamentni. Tako kot Anica tudi jaz prevečkrat dvignem glas. Tukaj pa se podobnost konča. Anica je za razliko od mene zelo organizirana, predvsem pa velik egoist, ki ne pomisli na druge, ko gre za njeno korist in tu si nisva blizu. Všeč mi je, da ji je v življenju vse jasno in ves čas nekaj načrtuje, le njena pot do tega cilja je napačna. Toda zame je vedno večji izziv igrati nekoga, ki je moje popolno nasprotje, kot nekoga, ki mi je osebnostno blizu.

Pri vašem poklicu je pomembno, da ste v dobri formi. Kako jo ohranjate?
Priznati moram, da ne telovadim rada, na srečo pa smo v gledališču prisiljeni biti vseskozi dejavni in svojega dela ne opravljamo sede. Bolj se potrudim pri prehrani, tudi zaradi svojih sinov. Zdaj imamo celo majhen vrt, pravzaprav visoko gredo in prav uživam v tem, ko čakam, kdaj bo dozorela moja prva kumara, paradižnik ali solata. Ne držimo se kakšnih strogih prehranskih pravil in nismo vegetarijanci, jemo pa manj kruha, manj sladkorja, pripravljamo smutije, po novem tudi jogurt. Kuham skoraj vsak dan in zelo rada poskušam nove stvari.

Kaj bi sporočili našim bralcem in bralkam, kako naj vnesejo več veselja in smeha v svoje življenje?

Tako kot je kozarec lahko na pol poln ali na pol prazen, je tudi vsaka žalostna stvar lahko obenem tudi smešna. Potruditi se je treba in iskati v stvareh zabavno, veselo plat. Tudi v najtežjih situacijah humor pomaga, da stvari laže prebrodimo. Tako kot otroku, ki je padel in se joka, rečeš: »Lej ga, madona, si zajca ujel« in je že smešno, otrok se začne smejati in pozabi, da ga boli. To velja za čisto vse stvari v življenju.

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki