Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Krizo srednjih let imajo ženske, ne moški

dr. Veronika Podgoršek, družinska terapevtka
dr. Veronika Podgoršek, družinska terapevtka (Foto: Grega Žunič)

Odnos, ki temelji na zaupanju, ni samoumeven, treba ga je graditi in pri tem predvsem veliko komunicirati. Vsakdo ve, kaj mu ustreza in kaj ne – to mora ves čas deliti s partnerjem. Vsak par se mora kdaj tudi skregati, saj se spoznava tudi prek prepiranja. Bolj ko se partnerja poznata, lažje gradita nekaj skupnega, poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. »Partnerja si morata povedati, kaj je komu od njiju všeč in kaj ne, zatem pa skupaj iskati rešitve. Prav to nenehno ozaveščanje, ta odkrita komunikacija, pa v naših odnosih največkrat manjka. Komunikacija je zdravilo, ki nam ga je podarila mati narava, vendar ga ne znamo uporabljati.«
Že več kot deset let se ukvarjate s terapijami, povezanimi z nezvestobo in odnosi. O tem ste napisali dve knjigi, zdaj pripravljate tretjo, na to temo ste doktorirali. Nekateri vam pravijo kar specialistka za varanje …
Zveni grozno, kajne? (smeh) Tega res ne maram, saj gre za preozko gledanje...

S čim vas je fenomen nezvestobe tako zelo pritegnil, da se že vso svojo študijsko in poklicno pot ukvarjate prav z njim?
O sebi bi lahko dejala, da sem izrazito »odnosno« bitje – odnosi se me močno dotaknejo in me lahko tudi zelo bolijo. Kakšni so odnosi, če vanje poseže prevara, sem spoznala že v mladih letih, ko sem se – tako kot vsi najstniki – prvič srečala s prevaro prijateljic, z opravljanjem, s prvo simpatijo ... Za študij sem se odločila predvsem zaradi sebe, fenomen nezvestobe pa me je pritegnil zato, ker sem se z njim soočala v primarni družini in na lastni koži občutila, kako boleča je lahko prevara. Nenehno me je preganjalo vprašanje – zakaj? Že v mladih letih sem se spraševala, kaj mora imeti ženska, da je moški ne bo prevaral. Enako vprašanje seveda velja tudi za moške.

Večina ljudi meni, da je nezvestoba skok čez plot. Za vas je pojem nezvestobe veliko širši – za nezvestobo ni treba skočiti med rjuhe, pravite. Kam pa? Kaj vse je za vas nezvestoba?
Največ ljudi nezvestobo še vedno povezuje s spolnostjo, čeprav se ta pogled v zadnjih letih spreminja. Pojem nezvestobe je namreč veliko širši; v osnovi gre za izdano oziroma prelomljeno zaupanje. O nezvestobi govorimo, kadar eden od partnerjev krši vzajemni dogovor o zvestobi, intimi ali čustveni ekskluzivnosti. Skok čez plot torej ni nujno nezvestoba, če ga partnerja ne dojemata tako in če pri tem ni nikakršne intimne ali čustvene navezave. Za čustveno prevaro ne potrebuješ spolnega udejstvovanja, mejo lahko hitro prekoračimo, če navzven sporočamo informacije, ki naj bi ostale v okviru para, če torej eden od partnerjev govori/počne stvari, ki jih par dojema kot ekskluzivno pravico. Če eden od partnerjev drugega izključuje, mu s tem lahko povzroči bolečino. Ko sem pred leti začela govoriti o prevari kot o prelomljenem zaupanju, so me vsi čudno gledali, danes, ko velika večina komunikacije poteka na spletu in družbenih omrežjih, pa marsikdo razume, o čem govorim, kajti tovrstnih primerov je resnično veliko.

Nezvestoba je torej lahko tudi dopisovanje po elektronski pošti, prijateljevanje na Facebooku, pošiljanje esemesov?
Z raziskovanjem sem odkrila določene tipe afer in različne vzroke zanje. V tretji knjigi, ki jo pravkar pripravljam, se ukvarjam z novimi tipi afer; mednje spadajo afere, ki nastopijo zaradi nepoznavanja meja. Do take afere hitro pride v okviru odnosov na družbenih omrežjih. Če ti na primer na Facebook piše nekdanja ljubezen in znova začneta komunicirati – sprva o starih časih, nato pa se stvar začne razvijati naprej – se utegneta prek te komunikacije znova povezovati in sčasoma tudi čustveno zapletati. Tako se lahko iz prijateljstva nezavedno razvije nekaj več, še preden se oba sploh zavesta, da sta že prestopila mejo.

Zdi se, da čas virtualne komunikacije generira virtualno nezvestobo …
Res je. Pri tem se zastavi resno vprašanje, kam gre naša družba. Internet je za zdaj razmeroma nova stvar, zato še nimamo močnih kazalnikov o tem, kaj vse prinaša. Žal tudi nimamo navodil, s katerimi bi se lahko zaščitili.

Odnosi so postali površni, komunikacija hitra in kratkotrajna, vezi manj obstojne, meje manj toge. Kako se to odraža v partnerskih odnosih?
Zelo, zato tudi govorimo o krizi odnosov. Seveda obstajajo tudi resnično trdni pari, vendar je treba za tak odnos delati in ga nenehno vzdrževati. Hkrati opažam vse več posameznikov, ki so močno ranjeni, ki so z vsakim novim odnosom bolj ranjeni, zaradi česar se na področju intime manj čustveno zapletajo. Njihovi odnosi tako vse bolj temeljijo na prijateljski ravni, saj se nočejo več povsem predati, ker se bojijo bolečine.

Ali kriza odnosov pomeni tudi krizo tradicionalne monogamne zveze?

Monogamna zveza ne izgublja pomena, se pa zagotovo bolj iščemo. V obdobju modernizacije smo tudi ženske nekoliko »zblaznele« v iskanju svojega mesta. Na eni strani želimo biti samostojne, na drugi pa govorimo, da pravih moških ni več. V osnovi pa se večina ljudi želi vezati, želi si tudi, da bi bil njihov odnos uspešen. Dandanes je iluzorno pričakovati, da bi imeli enega samega partnerja za vse življenje, vendar vsi iščemo tistega pravega.

Cerkev, največja zagovornica tradicionalne monogamne zveze, se je v Sloveniji zelo aktivno vključila v kampanjo proti spremembi zakona o zakonski zvezi, ki izenačuje pravice istospolnih partnerjev z ostalimi. Ste diplomirana teologinja, tudi doktorirali ste na teološki fakulteti – kako gledate na to?
Če gledam z vidika ljubezni, nimam nič proti takim zvezam in tudi proti porokam ne.

To, da obstajajo raznovrstne družinske oblike, nekatere zelo bega. Od kod ta odpor do drugačnih oblik družine?
Ljudi je v osnovi strah sprememb, saj prinašajo nekaj novega in predvsem neznanega. Kar je neznano, pa je potencialno nevarno, zato raje vztrajamo pri znanem in varnem. V resnici pa utegne biti najnevarnejše prav to. Veliko mladih denimo danes ni samoiniciativnih, to pa zato, ker starši iz njih že v otroštvu delajo hlapce, saj jim povedo vse, kar morajo narediti. Na vseh področjih morajo biti najboljši, večino stvari namesto njih naredijo starši, zato otroci ne razvijejo samozaupanja. Ko tak otrok odraste, si ne upa narediti in spremeniti ničesar, saj ne zaupa vase, na drugi strani pa ne prenaša ljudi, ki si to upajo.

Je želja po spremembi tisto, kar najbolj vleče v nezvestobo?
Predvsem gre za željo po nečem drugačnem, ta pa izhaja iz manka v odnosu – če v partnerskem odnosu enemu od partnerjev nekaj manjka, začne to potrebo zadovoljevati drugje. Nezvestoba je namreč v veliko primerih zgolj posledica nezadovoljstva, nelagodja, nerazumevanja, občutka zanemarjenosti, ki verjetno že dalj časa zaznamuje odnos. Pot v nezvestobo je v večini primerov dokaj dolga, razlogi zanjo pa se razlikujejo od posameznika do posameznika.

Nekateri verjetno iščejo zgolj kratkotrajen pobeg in vznemirjenje …
Ljudje se radi primerjamo, radi smo opaženi in deležni pohval, vendar gre v večini tovrstnih primerov predvsem za preverjanje, za kratkotrajno spogledovanje, ne pa za prestopanje meje. Vprašanje pa je, ali to razburjenje v resnici potrebujemo, saj lahko prinese ogromno težav. Danes največ časa preživimo v službi, delo pa zahteva celotnega človeka. Ko se vrneš domov, te pričakajo otroci in partner, zato je pogosto težko razumeti, zakaj bi nekdo potreboval še skrivanje ali skrivno spletno dopisovanje, saj imamo že tako zelo malo časa, ki ga sploh lahko preživimo z družino.

Kot ugotavljate, naj bi varalo kar 80 odstotkov ljudi. Na prvi pogled se zdi ta številka pretirana.

Večina raziskav potrjuje visok odstotek nezvestobe, v to številko pa so vključeni različni tipi nezvestobe, tudi najnovejši, kot so afere na delovnem mestu in spletne afere. Zbiranje podatkov je zelo težko delo, saj smo ljudje zelo pretkana bitja – o sebi vedno želimo ustvariti kar se da lepo podobo. Na neposredno vprašanje (»Ali ste bili kdaj nezvesti?«) skoraj nihče ne odgovori pritrdilno. Če pa to vprašanje razširim (»Ali ste bili kadar koli nezvesti, ne glede na starost in partnerski odnos?«), v večini primerov pridemo do nezvestobe.

Ko gre za varanje, ni razlike glede na starost, kaj pa glede na spol? Včasih je veljalo, da moški varajo drugače kot ženske, zdaj pa se spreminja tudi to. Kako in zakaj?
Kot sem že omenila, ženske iščejo novo vlogo in tega jih ni več sram priznati. Nekatere ženske celo tekmujejo, katera bo ulovila več moških, privoščijo si tudi mlade fante, ki jih plačujejo ... Skratka, počnejo to, kar so nekoč počeli predvsem moški. Včasih so ženske predvsem skrbele za družino, zdaj pa so enakovredne moškim, vse več časa preživijo v službi, prav tam pa prihaja do največ afer.

Kaj pa moški? V krizi srednjih let jih pogosto premamijo mlajše ženske …
Pri moških ne moremo govoriti o krizi srednjih let, v srednjih letih se spremenijo predvsem ženske, že zaradi hormonov. Poleg tega so otroci odrasli, zato se njihova primarna skrb ne nanaša več na družino. V teh letih ženske začnejo bolj skrbeti zase, manj pa za druge oziroma za moške, ki zato iščejo pozornost drugje. Statistični podatki kažejo, da 65 odstotkov ločitev po petdesetem letu sprožijo ženske.

Kaj tako moški kot ženske iščemo v partnerju – fatalnost ali varnost?
Najbolje je imeti oboje – vsi iščemo nekoga, ob katerem se bomo počutili varni, vendar se lahko hitro zgodi, da ga bomo nenehno iskali, če nimamo fatalnosti. Moški si zelo pogosto najde žensko, ob kateri se počuti varen, ker je mirna in družinsko naravnana, vendar zanj ni »top«. Po »top« ženski hrepeni, vendar se je boji, saj utegne oditi in mu s tem povzročiti »top« bolečino. Ker meni, da ni dovolj dober, da bi ženska, kakršno si zares želi, ostala z njim, že na samem začetku začne sklepati kompromise. To pa ni dobro, kajti če ne ceniš sebe, te tudi drugi ne more. Sicer pa nekatere biološke raziskave kažejo, da lahko ženska že po vonju zazna moškega, ki bo bolj predan partner in bo bolj pomagal skrbeti za družino. Ko je dom zagotovljen, pa naj bi ženske začutile biološko potrebo po spogledovanju z moškimi z najboljšimi geni. Raziskave so tudi pokazale, da imajo moški gen za vazopresinske receptorje, ki povzročajo monogamnost. Nekateri imajo ta gen daljši, drugi krajši. Študije so pokazale, da naj bi se bili moški, ki imajo ta gen daljši, bolj pripravljeni predati eni sami ženski. Seveda nikakor ne moremo govoriti samo o genih; na to, da je odnos predan, srečen, varen in fatalen, vplivajo najrazličnejši dejavniki.

Kaj pa odzivi na nezvestobo? Kdo je navadno bolj prizadet – prevarani moški ali prevarana ženska?
Bolečina je enaka. Bolečina zaradi zavrženosti, zapuščenosti in zamenjave je ogromna, sploh če imaš partnerja rad. Vsi smo iz istega testa – tudi na terapevtskem kavču smo si moški in ženske zelo podobni. Zanimivo pa je, da si dandanes vse več moških želi rešiti odnos, pogosto so tudi zelo prizadeti in jočejo.

Kako travmatično je za prizadetega partnerja razkritje afere?
Če se nekomu niti ne sanja, da bi utegnilo biti nekaj narobe, lahko razkritje afere povzroči zelo veliko travmo. Če imaš osebo rad, je še posebno hudo; v nekaterih primerih je lahko hujša le še smrt otroka. Drugače je v odnosih, ki so že mrtvi; v takih primerih je prevara prej izgovor, da lahko nekdo drug sprejme odgovornost za razpad odnosa, kot pa kaj drugega. Nekateri prevarajo prav z namenom končanja odnosa – v takih primerih govorimo o tako imenovani izhodni aferi, ko ni več poti nazaj. Nekatere afere pa so predvsem velik krik na pomoč, s katerim želi partner prebuditi drugega, saj ta ne vidi in ne sliši ničesar več. Nezvestoba sicer lahko prinese tudi premik na bolje, vendar pa je vedno skrajen ukrep, ki je obenem nepravilen in lahko tudi zelo boleč. Nekateri namreč kljub ljubezni in želji ne zmorejo več poti nazaj, saj je bila travma prevelika, spet drugi pa gredo lahko čez to in celo naredijo korak naprej.

Torej je možno, da partnerja po aferi rešita svojo zvezo in jo nemara celo okrepita. Kako to doseči?

Odnos se lahko po aferi uredi ali celo izboljša, vendar je to okrevanje navadno težak in dolgotrajen proces. Ko partnerja po takem dogodku prideta na terapijo, najprej začneta graditi vsak svojo osebnost in razdelata vzorce, v katere sta se zapletla, ko sta morda zgolj ponavljala čutenja, ki so jima bila znana že od prej. S sočutnim delovanjem in z boljšo komunikacijo prideta do razumevanja tega, kar se jima je zgodilo, do pomena tega dogajanja, nato pa še do odnosa, ki ga prej nista zmogla imeti niti sama do sebe. Terapija je torej spodbuda za pogovor, za ukvarjanje s seboj in nato še s partnerskim odnosom.

Na začetku pogovora ste dejali, da ste se že v mladosti spraševali, kaj mora imeti ženska oziroma moški, da ga partner ne bo prevaral? Ali danes že imate odgovor na to vprašanje?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Kar zadeva odnose, žal nimamo navodil za uporabo. Kljub temu lahko rečem, da je najpomembnejši kakovosten odnos.

Kaj pa je najpomembnejše za kakovosten odnos?
Odnos, ki temelji na zaupanju, ni samoumeven, treba ga je graditi in pri tem predvsem veliko komunicirati. Vsakdo ve, kaj mu ustreza in kaj ne – to mora ves čas deliti s partnerjem. Vsak par se mora kdaj tudi skregati, saj se spoznava tudi prek prepiranja. Bolj ko se partnerja poznata, lažje gradita nekaj skupnega. Partnerja si morata povedati, kaj je komu od njiju všeč in kaj ne, zatem pa skupaj iskati rešitve. Prav to nenehno ozaveščanje, ta odkrita komunikacija, pa v naših odnosih največkrat manjka. Komunikacija je zdravilo, ki nam ga je podarila mati narava, vendar ga ne znamo uporabljati. Komunikacija nam je vsem dana, komunikacija zdravi 99 odstotkov težav – tega bi se morali bolj zavedati.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

varanje , partnerski odnosi , kriza srednjih let

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.