Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Izpoved zdravnice Mojce Senčar: "Sem ena od vas"

Prim. Mojca Senčar, dr. med., specialistka anesteziologije in reanimatologije v pokoju, zagovornica pacientovih pravic: »Predavamo po vsej Sloveniji, slovensko javnost skušamo prepričati, da je skrb za ohranjanje zdravja dolžnost vsakega posameznika. Rak nezadržno narašča. Če bi se držali enajstih priporočil proti raku, bi lahko preprečili skoraj polovico rakov. Želim, da bi ljudje začeli razmišljati o svojem zdravju. Podarjeno nam je samo eno življenje, zato moramo narediti vse, da bo kakovostno.«
Prim. Mojca Senčar, dr. med., specialistka anesteziologije in reanimatologije v pokoju, zagovornica pacientovih pravic: »Predavamo po vsej Sloveniji, slovensko javnost skušamo prepričati, da je skrb za ohranjanje zdravja dolžnost vsakega posameznika. Rak nezadržno narašča. Če bi se držali enajstih priporočil proti raku, bi lahko preprečili skoraj polovico rakov. Želim, da bi ljudje začeli razmišljati o svojem zdravju. Podarjeno nam je samo eno življenje, zato moramo narediti vse, da bo kakovostno.« (Foto: Grega Žunič)

Mojca Senčar. Zdravnica, primarijka in specialistka anesteziologije z reanimatologijo, ki je polnih šestintrideset let, vse do upokojitve, delala na najlepšem delovnem mestu, ki si ga je lahko želela. Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer se je z vso strokovno in človeško integriteto razdajala ljudem, ki so se morali spoprijeti z eno od najtežjih zdravstvenih diagnoz, rakom. Koliko bolnikov je šlo čez njene roke, se ne spomni, dobro pa se spominja trenutka, ko je tudi sama zbolela za rakom. Sredi dela in ustvarjanja jo je zadela novica, da ima v dojki tumor. Takrat je postala enaka svojim bolnikom.
Mama odraslega sina in hčerke, babica osmih vnukov in dvakratna prababica tudi takrat, ko se je uradno poslovila od svojega dela, v resnici ni nikoli opustila svojega delovnega poslanstva, ki je v vseh teh letih postalo tudi način življenja. Prevzela je vodenje slovenske organizacije EuropaDonna in s svojo značilno energijo za sabo potegnila številne ženske, ki ne pomagajo le bolnicam z rakom dojk, temveč vsem bolnikom z rakom. Pomagajo jim na številne načine, predvsem pa želijo, da nihče ne bi ostal sam s svojo boleznijo, brez opore in zaščite. Za svoje delo je bila izbrana za Slovenko leta, iz rok predsednika Pahorja pa je prejela tudi državno odlikovanje. Opisuje se kot zagovornico pacientov, saj jih kot bolnica tudi najlaže razume. Sem ena od njih, pove tudi v pogovoru za našo revijo, ki je nastal v tednu, ko obeležujemo boj proti raku. Boj, ki simbolizira voljo do življenja.

Pred 34. leti ste tudi sami zboleli. Kako ste se spoprijeli z diagnozo?

Zdravje je naše največje bogastvo – zveni kot obrabljena floskula, vendar to velja le do trenutka, ko resno zboliš. Čeprav sem že sedemnajst let delala na Onkološkem inštitutu in sem bila vsak dan priča stiskam bolnikov z rakom, mi vse dotedanje izkušnje niso prav nič pomagale. V trenutku sem padla v črno luknjo, v hipu se mi je sesul svet, nikjer ni bilo svetle točke. Toda zavedala sem se, da se moram čim prej vzeti v roke in začeti z bojem za svoje življenje. Takrat sem se tudi prvič srečala z zavedanjem o lastni minljivosti in težko skrbjo, da utegnejo otroci ostati brez mame.

Kako ste se spoprijeli s temi strahovi?
Odločila sem se, da se ne bom predala. Zelo hitro sem se začela ukvarjati z negativnimi čustvi. Želela sem se jih znebiti, saj sem se zavedala, da slabo vplivajo na imunski sistem, ki ima neprecenljivo vlogo pri premagovanju bolezni. Pomembno je tudi, da imaš ob sebi družino in prijatelje, ki te podpirajo, pa tudi to, da se povežeš z ljudmi, ki so pot, na katero se podajaš, že prehodili. Imela sem veliko srečo, da sem imela vse te oporne stebre, pa tudi trdno oporo pri prav vseh kolegih na inštitutu.

Je vaša bolezen spremenila odnos do bolnikov, s katerimi ste vsakodnevno prihajali v stik?
Upam si trditi, da sem že pred boleznijo imela velik posluh za bolnike in jim pomagala premagovati stiske. Pa vendar. Šele ko sem zbolela, ko sem stiske bolnikov občutila na lasti koži, sem jih razumela povsem drugače kot dotlej. Tudi moji bolniki me sprejemali drugače. Nisem bila več samo njihova zdravnica, temveč tudi ena od njih. Začeli so me doživljati drugače. Drugače so me spraševali, poslušali in sprejemali nasvete.

Že kmalu po diagnozi ste se vrnili na delo.
Da, to sem si želela ves čas bolezni. Delo anesteziologinje sem opravljala z neskončnim veseljem, zato sem se želela čim prej vrniti. Odsotna sem bila samo tri mesece. Niti slišati nisem hotela, da bi me upokojili za polovični delovni čas ali da bi me prekvalificirali, saj naj bi bilo moje delo zame, bolnico z rakom, prezahtevno. Želela sem delati natanko to, kar sem, in to za poln delovni čas. Delo je lahko še kako terapevtsko, seveda če imaš dobre delovne razmere in če imaš svoje delo rad. Poleg tega sem s tem vlivala upanje svojim bolnikom.

Rak vselej spremlja strah. Kako ste ga premagovali?
Strah je razumljiv. Rak je bolezen, ki pride nenadoma, nanj se nimaš časa prilagajati. Danes si zdrav, vpet v običajno življenje, že naslednji dan pa zreš smrti v oči. In to je tisto, kar je tako grozno. Nimaš časa za prilagajanje skrajni situaciji. Toda s temi strahovi se je treba ukvarjati. Najti je treba oporne točke. Takrat sem si želela, da bi živela še pet let ter tako dočakala tudi hčerkino polnoletnost in maturo. Obljubila sem si, da bom naredila vse, kar bo v moji moči, da ta cilj dosežem. No, zdaj mineva že štiriintrideseto leto, maturo pa je opravilo že nekaj mojih vnukov!

Ali je tak pogled na življenje in svet stvar posameznikovega značaja?

Mislim, da je. Nikoli si ne dovolim, da bi me preplavila negativna čustva. Rada imam ljudi, v vsakem človeku iščem nekaj dobrega. V vsaki stvari je nekaj dobrega, tudi v smrti. Da, tudi v smrti. Umreti doma, med znanimi ljudmi, brez bolečin in trpljenja, tudi to je darilo.

Zahodni svet o smrti ne govori rad, vi pa menite drugače in želite smrt detabuizirati.
To je nujno. V veliki meri smo že detabuizirali rak, umiranje in smrt pa sta še vedno prepovedani temi. Toda tudi o tem se moramo začeti odprto pogovarjati. Menim, da ima vsak človek pravico, da do konca živi človeka vredno življenje. Poskrbeti bi morali za to, da ljudje ne umirajo sami, četudi niso bolni, da jih ni strah in da je zanje poskrbljeno po vseh plateh. Tudi zato se zavzemam, da bi se v Sloveniji razvila paliativna oskrba, s katero bi za človeka poskrbeli že na začetku kronične bolezni, ne le ob izteku življenja.

Skrb potrebujejo tudi svojci težko bolnega ali umirajočega.
Smrt je nekaj normalnega in doleti vsakogar, zato bi se morali o njej odkrito pogovarjati. Včasih je bila bolj del življenja, še posebno na podeželju. Ljudje so umirali doma, ob svojih domačih, ki so se zbirali in bedeli ob njih. Zdaj je popolnoma drugače. Čeprav si velika večina ljudi želi umreti doma, to ni možno. Več kot polovica jih umre v bolnišnici, med tujimi ljudmi in zapuščeni. Zato bi morali ljudi naučiti, da smrt ni nekaj strašnega in jim svetovati, kje lahko dobijo pomoč. Pomembno je, da razumemo, kaj potrebuje človek ob izteku življenja. To zagotovo ni agresivno medicinsko posredovanje z infuzijami, transfuzijami, antibiotiki … umirajoči potrebuje bližino svojcev, ljudi, ki ga držijo za roko, mu močijo ustnice, poskrbijo, da je brez bolečin. Vse to omogoča prav paliativna oskrba. O tej hitro razvijajoči se vedi vemo premalo, ni še dovolj izobraženih zdravnikov. Na tem področju nas čaka še veliko dela, toda začetki so obetavni, če omenim samo projekt Metulj.

Realnost pa je, da se ljudje ne želijo pogovarjati o smrti.
Res je. Toda to čaka vse – in ravno zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da bi se lahko prav vsi dostojno poslovili.

Tudi o boleznih se ljudje ne želijo pogovarjati, dokler so zdravi.
Na tem področju so se stvari začele spreminjati. Ko sem pred petdesetimi leti začela delati kot mlada zdravnica, se o boleznih, zlasti o raku, ni govorilo. Zdravniki bolniku sploh niso povedali, da ima raka. Zdaj je drugače, čeprav drži, da se ljudje znatno bolj odprto pogovarjajo o tem, da so preboleli infarkt ali da imajo sladkorno bolezen, kot če gre za raka. Z veseljem ugotavljam, da je med mladimi drugače. Mladi so bolj odprti, želijo si čim več informacij, kar je dobro, saj se tako laže spoprimejo z vsem, kar prinese bolezen.

Kot zagovornica pacientov imate dolgoletne izkušnje. Kako se spreminja njihova želja po pomoči? Kaj si želijo od vas danes?

Ko izvedo – ali zgolj samo slutijo – da se z njimi nekaj dogaja, se vzbudita skrb in strah. Že takrat se obrnejo na nas. Pogosto gre za mlade ženske, ki še nimajo diagnoze, vendar slutijo, da je nekaj narobe. Ker zbolijo tako mlade, jih njihovi osebni zdravniki ne jemljejo dovolj resno. Takrat jim pomagamo, da pridejo do pregleda. Toda tega zdravnikom niti ne gre zameriti. Rak dojk je namreč med mladimi ženskami zelo redek. Od 1200 žensk, ki zbolijo vsako leto, jih je »le« kakih šestdeset mlajših od štirideset let, zato zdravnik v vsej svoji karieri morda ne bo videl niti ene mlade bolnice z rakom dojk. Zato ženske učim, naj se ne pustijo odgnati, če menijo, da se z njihovim telesom nekaj dogaja.

Po pomoč seveda prihajajo tudi takrat, ko dobijo diagnozo?
Seveda. Takrat si želijo spoznati nekoga, ki je doživel to, kar čaka njih. Vlivamo jim življenjski optimizem in zavedanje, da rak ne pomeni smrti. Pomagamo jim tudi pri izbiri zdravljenja in odločitvi za rekonstrukcijo dojke. Ženskam tudi polagam na srce, naj ne zavrnejo dopolnilnega sistemskega zdravljenja. Rak dojk je namreč bolezen celotnega telesa; tudi iz zelo majhnega tumorja lahko kaka celica zaide v limfni ali krvni obtok in ob ugodnih razmerah nekoč pozneje naredi metastazo. Zato je tako pomembno, da osnovnemu zdravljenju sledi še sistemsko. Opažam tudi, da ženske pogosto primerjajo svoje zdravljenje z zdravljenjem drugih, da ne dojamejo, da je rak dojk tako sofisticirana bolezen, da je izbor zdravljenja vse bolj individualiziran, torej prilagojen posamezni bolnici in njeni bolezni. Zelo pomembno je tudi, da bolnicam pomagamo ohraniti dobro samopodobo in občutek lastne vrednosti, saj pogosto zelo trpijo zaradi izgube pomembnega dela in simbola ženskosti. Prizadevamo si, da bi bili vsi bolniki že od vsega začetka deležni celostne obravnave in psihosocialne podpore. To velja tudi za njihovo družino, saj je to bolezen vse družine. Na teh področjih nas čaka še veliko dela.

Veliko časa posvečate bolnikom, vaša telefonska številka je tudi javno objavljena.

Da, številka je javna, vendar je ljudje ne izkoriščajo. Pokličejo me, kadar so v stiski, in prav takrat jim je treba tudi odgovoriti. Ne čez en teden ali čez en mesec. Takoj. Bolnikova stiska je zanj najpomembnejša, zato je prav, da se oglasim na vsak klic.

Pogosto rečete: če je dobro za bolnike, bom to tudi naredila.
Vsekakor. Pogosto razmišljam, ali naj grem v medije ali ne, saj bi ljudje to utegnili razumeti kot mojo promocijo. Toda prav zato, ker imam zdravniško znanje, ker sem bolnica in ker kot zagovornica bolnikov poznam stiske ljudi, je prav, da grem tja, kjer mislim, da lahko za bolnike nekaj naredim. Sindikati imajo sindikaliste, ki jih zagovarjajo, kadar jih politiki ne poslušajo. Ko so ljudje resno bolni, vso svojo energijo porabijo za to, da ozdravijo. Koga pa imajo oni? Zagovornika bolnikov. Naša dolžnost je, da jim omogočimo čim boljše razmere za zdravljenje in dobro počutje. Poskrbeti moramo, da bodo izgubili strah, ki je vse večji, češ, naš zdravstveni sistem razpada. Bojijo se denimo, da ne bodo dobili vseh potrebnih zdravil. Ta strah jim moramo odvzeti. In narediti najboljše za bolnika. Kajti šele takrat, ko si sam bolnik, popolnoma razumeš bolnika. Politiki in tudi strokovnjaki ne morejo v celoti dojeti vseh težav in strahov bolnikov.

Spadate med redke zdravnice, ki se zelo potegujejo za ureditev področja zdravilstva in za njegovo povezovanje s šolsko medicino.
Da. Znano je, da se do 80 odstotkov bolnikov z rakom med boleznijo zateče tudi h komplementarni medicini, zato si pred tem ne bi smeli zatiskati oči. Namerno uporabljam izraz komplementarna medicina. Vedno zagovarjam klasično medicino, poleg tega pa tudi za vse, kar bolniku omogoča bolj kakovostno življenje, saj mu prav to daje upanje. Zato se zavzemam za to, da ne bi bili na nasprotnih bregovih, ampak zgradili most, ki bi ju povezal – v bolnikovo dobro.

Na začetku najinega pogovora ste poudarili nujnost soočenja z lastno minljivostjo. Je bilo takrat, ko se vam je bolezen ponovila, to soočenje kaj drugačno od prvega?
Sprva mi ni bilo prijetno, vendar sem tudi tokrat poskušala čim prej zavreti negativna čustva. Dopovedala sem si, da se mi je želja ob prvi diagnozi, torej preživeti vsaj pet let, več kot le izpolnila. Ves čas sem živela kakovostno in lepo. Nimam česa obžalovati. Tudi če ne bi bila bolna, bi se morala sprijazniti s tem, da postajam starejša in manj gibljiva ter da se posledično srečujem z vse več omejitvami. Opustiti sem morala smučanje in hojo v visokogorje, kar mi je bilo v resnično veselje, toda tu ni kaj. Človek mora sprejeti dano situacijo in iz nje potegniti najboljše. Še vedno lahko hodim v telovadnico, na sprehode, berem, poslušam glasbo, se veselim družbe otrok in prijateljev … Menim, da živim izjemno kakovostno, čeprav bom kmalu dopolnila petinsedemdeset let. Že brez bolezni bi bile te spremembe potrebne, z boleznijo pa sploh.

Ste drugič začutili, da se z vašim telesom nekaj dogaja?
Nisem se slabo počutila, nisem imela telesnih težav, le markerji, značilni za raka dojk, so naraščali. Kolegi so se zelo trudili, vendar se dolgo ni pokazalo, kje se je rak ponovil. Zdaj smo ga našli, zdravim se in se dobro počutim. Jemljem tudi tarčno zdravilo, ki mi je sprva povzročalo nekaj neželenih učinkov, vendar je tudi to zdaj bolje. Ob zdajšnji bolezni sem uvidela, da moram poskrbeti za svojo prihodnost, zato sem se odločila, da si poiščem varovano stanovanje. Če človek uredi stvari s svojimi bližnjimi in poskrbi za to, da ne bo nikomur v breme, je to olajšanje. Ko si bom to uredila, se ne bom bala ničesar. Prepričana sem, da mi bo paliativna medicina pomagala, da se bom od tega sveta poslovila dostojno in kot človek.

Kakšno je vaše sporočilo vsem ljudem?

Vsak dan preživimo lepo, kot ga le lahko. Zavedajmo se, da je dan, ki ga ne preživimo lepo, za vselej izgubljen.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rak dojk

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.