Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sanja Rozman: Kdo ljubi s figo v žepu?

Sanja Rozman, dr. med., psihoterapevtka
Sanja Rozman, dr. med., psihoterapevtka (Foto: Grega Žunič)

"Ne moreš doseči, da bi te imel rad nekdo, ki te nima rad. Sprejeti moraš, da je to dejstvo; če tega ne zmoreš, je najbolje, da odideš. Ljudje delajo dvojno napako: spremeniti skušajo nekaj, česar ni mogoče spremeniti, ne poskušajo pa spremeniti sebe, kar pa bi lahko naredili," poudarja Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka, ki se že vrsto let ukvarja z nekemičnimi zasvojenostmi, predvsem z zasvojenostjo z odnosi. Prepričana je, da se ne zavedamo dovolj, da je čas, ki ga preživimo v neiskrenem odnosu, naše življenje – in da je ta čas vržen stran: "Največjo napako delamo, če kar obtičimo, ker se nam ne ljubi potruditi, da bi živeli resnično ali da bi to resnično poiskali."
Kar 271 tisoč ljudi živi pod pragom revščine, skoraj 130 tisoč je brezposelnih, armada mladih je brez službe, dobra polovica upokojencev komaj shaja … Takšna je podoba Slovenije, ki je še kar v krizi. Ta se seveda pozna tudi v odnosih med ljudmi. Kako so se ti spremenili, kaj opažate?
Predvsem opažam vse več nestrpnosti. Tudi v preteklosti smo imeli krize – imeli smo vojno, zamenjali državo, prestajali osebne krize – toda nikoli ni bilo toliko nestrpnosti, kot jo je zdaj. Nas je držala pokonci vizija o lepši prihodnosti, ki je bila dovolj stabilna, da smo verjeli vanjo, danes pa tega ni več. Brezupnost in brezperspektivnost povzročata nestrpnost. Tudi sama imam tri hčere, dve sta med tridesetim in petintridesetim letom. To je izgubljena generacija, ki se išče, vendar zase ne najde pravega mesta, ker ga preprosto ni. Skoraj bi si upala trditi, da je zdajšnja kriza manjša, kot so bile nekatere druge krize, ki sem jih doživela, toda občutimo jo veliko močneje. Morda tudi zato, ker nekomu to ustreza.

Komu?

Prestrašen in negotov človek, ki nima občutka lastne vrednosti, je idealen potrošnik. Ponujajo mu "vse, kar je potrebno", da bo lepši, boljši, bolj upoštevan … In temu se ne upa upreti. Tudi mi smo svoje čase veliko delali, toda ko so šle stvari predaleč, smo odšli na ulice in se s protesti potegovali za svoje pravice. Zdaj si ljudje ne upajo nič, saj se vsi bojijo za službe.

Kako tovrstna nemoč in ponižanost vplivata na posameznikovo duševnost?
To spodjeda samozavest in individuacijo. Po Jungu je to raven, ki jo dosežeš, ko so tvoje osnovne potrebe potešene, in začneš delati tisto, kar je prav – ne več tistega, kar od tebe zahtevajo drugi. Ko se začne človek ukvarjati s seboj, dozoreva, tudi skozi trpljenje, le da danes trpljenje doživljamo, kot da je z nami nekaj narobe. Zaradi občutka, da nismo dovolj dobri, smo še ranljivejši. Avtonomnih ljudi, ki bi vedeli, kaj želijo – in ki bi upali za tem tudi stati ter vztrajati – domala ni več.

Ali je v kriznih časih več alkoholizma ter drugih kemičnih in nekemičnih oblik zasvojenosti?
To je težko reči, saj krize doživljamo individualno. Zgodovinsko gledano pa lahko rečemo, da je prave zasvojenosti vedno kakih deset odstotkov, kar pomeni, da približno desetina ljudi obupa in ubere lažjo pot.

Kaj pomeni "lažja pot"?
Lažja pot je denimo to, da v primeru bolečine vzameš protibolečinsko tableto, namesto da bi poiskal in odstranil njen vzrok. Če si na pravi poti, poiščeš vzroke za bolečino in se spoprimeš s težavo – ali pa se sprijazniš s tem, da to ni mogoče, vendar se zaradi tega ne počutiš kot žrtev. Tisto, česar ni mogoče spremeniti, moraš sprejeti, to, kar je možno spremeniti, pa je treba spremeniti. Tako kot govori molitev za umirjenost: "Bog, podari nam umirjenost, da sprejmemo, česar ne moremo spremeniti, pogum, da spremenimo, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!"

Katerih stvari denimo ne moremo spremeniti?

Ne moreš doseči, da bi te imel rad nekdo, ki te nima rad. Sprejeti moraš, da je to dejstvo; če tega ne zmoreš, je najbolje, da odideš. Ljudje delajo dvojno napako: spremeniti skušajo nekaj, česar ni mogoče spremeniti, ne poskušajo pa spremeniti sebe, kar pa bi lahko naredili.

To se izrazito kaže v partnerskih odnosih. Ljudje, ki so zasvojeni z odnosi, se prilagajajo, ker niso zmožni živeti drugače in navadno ravnajo v nasprotju z lastnimi interesi. Kaj jih žene v to?
Dejavniki tveganja za zasvojenosti segajo globlje in širše, kot si predstavljamo, najpomembnejši pa so: dednost, travmatični dogodki, odraščanje v disfunkcionalni družini in splošno sprejeta družbena stališča o zasvojenostih. Vse to vpliva na posameznikovo spoprijemanje z življenjskimi problemi. Travmatične izkušnje so včasih tako hude, da se posledično odločamo narobe: v primeru bolečine se zatekamo v omamo, bežimo od problemov, vztrajamo v slabih odnosih. Zasvojenost z odnosi sama delim na dva dela: soodvisnost in zasvojenost z odnosi. V prvi del sodijo ljudje, ki so odraščali v družinah z zasvojenimi starši. Zasvojena oseba ne more biti dober starš, saj se ukvarja pretežno s svojo zasvojenostjo, zaradi česar je čustveno nedostopna. Otroci, ki odraščajo v takih družinah, v odrasli dobi ne bodo nujno zasvojeni z odnosi, zagotovo pa imajo slabo popotnico. Ker je še nezrel, je otrok normalno odvisen od odnosov, če pa se tako obnaša trideset- ali štiridesetletna oseba, je to nekaj drugega. Primerov soodvisnosti je veliko, saj veliko ljudi zaradi neustreznih okoliščin v času odraščanja ostane na pol odraslih, ko gre za zrelost za partnerski odnos; zato ga skušajo zmanipulirati za svoje potrebe. Takim ljudem partnerski odnos ne more prinesti večjega občutka lastne vrednosti oziroma ga lahko samo začasno in za visoko ceno.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zasvojenost z odnosi , partnerski od , varanje , sanja rozman

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.