Intervju: dr. Vesna V. Godina, antropologinja

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja
Dr. Vesna V. Godina, antropologinja (Foto: Diana Anđelič)

Govorimo o raku in manj nas bo strah

Antropologinjo dr. Vesno V. Godina javnost pozna predvsem kot ostro in pronicljivo kolumnistko. O sebi pravi, da ni ženska, ki bi se skrivala oziroma se delala, da se nekaj ne dogaja. Zgodil se ji je rak. Tega seveda ne skriva. Ker je, kot poudarja, govoriti pomembno. Več ko govorimo, manj bo strahu, več ko bo informacij in znanja, več bo ozdravljenih. Odkar je o svoji bolezni spregovorila javno, jo ljudje, ki so v podobni stiski, kot je bila sama, nenehno kličejo. Na telefonu je menda kar po štiri ure na dan. Zato zdaj razmišlja, da bi pripravila posebno delavnico, na kateri bi vse, ki jih to zanima, seznanila s svojo izkušnjo. Predvsem s tisto iz Amerike, ki ji je, kot se zdi, dodobra spremenila življenje.

Za sabo imate boj z rakom. Uspešen, saj ste ga dobili. Zdaj ste znova zdravi oziroma ozdravljeni. Drži ali sklepam prehitro?

Pri raku je vsako sklepanje prehitro. Statistika pravi, da moraš preživeti pet let, preden te razglasijo za ozdravljenega. Pri meni teh pet let še ni mimo. Na drugi strani vemo za ljudi, ki so znova zboleli po šestih, sedmih ali več letih. Pogosto se namreč zgodi, da se rak ponovi, če začnete živeti enako kot pred boleznijo. Izraz "ozdravljen" je torej pri rakavih bolnikih lahko izredno varljiv. Toda če imate s tem izrazom v mislih dobre izvide, sem ozdravljena, če pa naj bi to pomenilo, da bom zdaj živela enako kot pred boleznijo, seveda nisem ozdravljena in najverjetneje ne bom nikoli.

Ljudi, ki imajo oziroma so imeli raka ste pred časom primerjali z avtomobili. 

Res je (smeh). Smo kot avtomobili, ki jih je treba vsake toliko časa odpeljati na tehnični pregled. Saj veste, če je avto star in v slabem stanju, vas je vsakič znova strah, ali ga bo uspešno prestal. Da, rakavi bolniki smo približno v takem stanju kot stari avtomobili (smeh). Vsakič, ko gremo na pregled, se malce bojimo, kaj nam bodo povedali: ali bomo še lahko vozili ali pa ... (smeh).

Raka ste odkrili zelo zgodaj, in to tako rekoč sami.

Zgodnje odkritje raka resnično ni bila toliko zasluga zdravnikov kot moja. Odločilen je bil moj notranji občutek. Za seboj sem imela grozno leto, leto intenzivnega emocionalnega in psihičnega trpljenja, počutila sem se zelo slabo. Zdravniki so po izvidih sklepali, da gre za neko drugo bolezen, sama pa sem sledila temu, kar sem čutila v sebi. Če bi poslušala zdravnike, bi najverjetneje šla domov in se zdravila za neko drugo boleznijo. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj končalo. Tako pa sem šla naprej, vztrajala sem pri dodatnih pregledih in k sreči dobila zdravnika, ki me je poslušal.

Kar zadeva srečo: kot radi poudarjate, ste jo imeli večkrat. Zakaj?

Najprej sem imela srečo, ker so mi raka odkrili v začetni fazi. Drugič sem imela srečo zato, ker je bil to rak tiste vrste, ki je statistično visoko ozdravljiv. Tretjič sem imela srečo zato, ker sem v ZDA srečala ljudi, ki so me napotili na Kliniko Livingstone. To zadnje je bilo golo naključje. V trgovini na Havajih sem spoznala žensko, lastnico trgovine, ki se je tudi sama že dvakrat zdravila tam, in to uspešno, čeprav jo je uradna medicina predtem tako rekoč že odpisala.

Za vami je zdravljenje v San Diegu, še prej ste se zdravili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer so vas tudi operirali. Kakšne so izkušnje od tam in tu?

Moja izkušnja iz Ljubljane je povsem dobra, na onkologiji nisem imela nikakršnih težav. Dr. Hočevar mi je prisluhnil, kljub drugačnim izvidom je sledil mojemu občutku. Toda: ključna razlika med zdravljenjem tu in tam je v pristopu. V Ljubljani, tako kot na večini onkoloških klinik, zdravijo samo posledice, nihče pa se ne ukvarja z vzroki rakastih obolenj. Rak je kronična bolezen in kot pri vseh kroničnih boleznih bi morali zdraviti tudi vzroke za njen nastanek. Tu se s tem ne ukvarja nihče. Pomembni vzroki za raka tičijo v slabo delujočem imunskem sistemu. Če zelo poenostavim: vsak zdrav organizem ima v sebi rakaste celice, vendar za rakom ne zbolimo vsi. Normalno delujoč imunski sistem namreč odkrije rakaste celice in jih uniči, če pa ne deluje prav, se celice lahko razvijejo v bolezen. Na Kliniki Livingstone skušajo hkrati z zdravljenjem posledic zdraviti tudi vzroke. Vsaj nekatere ključne dejavnike, ki vodijo v disfunkcijo imunskega sistema, zdaj že bolj ali manj poznamo. Ti so: stres, premalo počitka, premalo spanja, psihično in čustveno trpljenje, nepravilna prehrana ipd. Na Kliniki Livingstone jih z vrsto pregledov najprej natančno locirajo in nato zdravijo te šibke, problematične točke.

Menda je zdravljenje na tej kliniki dokaj uspešno.

Sama poznam kar nekaj ljudi, ki jih je uradna medicina že skoraj odpisala, a še živijo. Nekateri so ozdravljeni že vrsto let, nekateri več kot desetletje. Seveda ne morem reči, ali so ozdravljeni za vedno, ker tega pri rakavih bolnikih ne morete nikoli povsem stoodstotno reči, vendar so njihovi izvidi negativni in uradna medicina jih ima za ozdravljene. Seveda so vsi hkrati z zdravljenjem spremenili življenjski slog.

Na Kliniko Livingstone ste prišli že "zdravi", vaši zadnji izvidi iz Ljubljane so bili negativni. Zakaj ste se sploh odločili za obisk tega ameriškega inštituta?

V ZDA sem bila že tako dolgo, da sem morala nekam na kontrolo. Potem ko mi je gospa Jeanne v Honoluluju povedala za Kliniko Livingstone, sem se po temeljitem premisleku odločila, da grem tja na pregled in na terapijo. Izvidi po koncu terapije so pokazali, da raka ni več. Res pa je, da moja diagnoza že ob prihodu ni bila akutna.

Kako na Kliniki Livingstone zdravijo akutne primere?

S tradicionalnim onkološkim zdravljenjem, ki ga kombinirajo z zdravljenjem imunskega sistema. Radikalna kemoterapija ali radikalna radiacija namreč dodatno uničita imunski sistem, to pa pomeni, da se je ta po takšni terapiji še manj sposoben boriti proti rakavim celicam kot pred zdravljenjem. Zato skušajo normalizirati delovanje imunskega sistema, ga torej spraviti nazaj v stanje, ko se je zmožen spopasti z rakavimi celicami. Zato bi sama, če bi spet imela akutnega raka, gotovo najprej šla na to kliniko, saj je tam pristop k zdravljenju bolj večplasten, njihova filozofija je bolj celostna. Tudi onkologi, s katerimi sem se pogovarjala pri nas, so mi potrdili, da je takšno zdravljenje lahko uspešnejše, oziroma da te metode delujejo.

Kljub temu v Sloveniji nimamo tovrstnega zdravljenja. Najbrž ste jih vprašali, zakaj je tako. Kaj so vam odgovorili?

Da takšnih terapij pri nas zavarovalnica ne krije. Pa saj jih tudi v ZDA ne! Tudi tam moraš plačati sam! Toda ljudem bi morali povedati, da te terapije obstajajo. Resda stanejo, vendar menim, da bi marsikdo zbral potreben denar, če bi vedel, da obstaja dodatna možnost, ki v kombinaciji s tradicionalnim zdravljenjem lahko pomaga, še več: morda mu lahko celo reši življenje.

Po končanem bolnišničnem zdravljenju so pri nas bolniki, kot opozarjajo, bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Marsikdo pogreša konkretne nasvete: kako naprej, kako živeti po zdravljenju, kaj lahko naredi sam ...

Takšna je tudi moja izkušnja. V Sloveniji so bolnišnične terapije na visoki ravni, toda po zaključenem zdravljenju ti nihče nič ne pove o tem, kako naprej, kako spremeniti življenje, da bi se izognil vzrokom, ki so pripeljali do obolenja. Nihče se ne ukvarja s tvojim življenjskim slogom. Ko sem odhajala iz bolnišnice, sem vprašala: "In kaj zdaj? Kaj lahko še storim?" In prejela odgovor: "Nič!" No, povedali so mi le to, naj čez šest oziroma osem mesecev pridem na kontrolo. Na Kliniki Livingstone sem ugotovila, da je pravzaprav še vse pred mano, da moram narediti še veliko, predvsem pa, da moram spremeniti življenjski slog. To pomeni: izogibati se stresnim situacijam, več spati, več počivati, se redno sproščati ... Sam torej lahko narediš ogromno, vendar ti pri nas zdravniki tega ne povedo. To je velika napaka! V ZDA je drugače, tam so obiski kliničnega psihologa reden, integralni del zdravljenja, prav tako obiski strokovnjaka za prehrano, naučiti se morate kuhati ipd.

Če se ustaviva pri prehrani: kakšna je zdaj vaša dieta, kaj jeste in česa ne?

Sprememba prehrane pri meni pravzaprav ni bila tako izrazita, saj sem že skoraj dve desetletji vegetarijanka in sem že prej jedla makrobiotično hrano. Na makrobiotiki temelji tudi moja sedanja dieta, ki je sestavljena pretežno iz žitaric in zelenjave. Le da zdaj uživam manj žitaric in več zelenjave, zlasti surove, ki je makrobiotiki običajno ne priporočajo. Najbrž bi se kar zgražali nad ogromno količino zelenjave oziroma solat in svežih zelenjavnih sokov, ki jih zaužijem (smeh). Sicer pa, kar zadeva pravilno prehrano, veljajo vsa osnovna priporočila makrobiotike: jejte samo sezonsko hrano z vašega območja, ki je naravno pridelana, hrana naj bo sveže skuhana, zelenjava podušena le toliko, da je še vedno trdna ... Sadje je, na drugi strani, zelo omejeno, ker vsebuje sladkor, ki je prepovedan.

Z odpravljanjem motenj imunskega sistema se ukvarja veliko najrazličnejših alternativnih zdravilcev. V čem se zdravljenje na Kliniki Livingstone razlikuje od njihovih metod?

Marsikateri alternativec dela bolj ali manj na slepo. Pogosto denimo na pamet predpisuje odmerke, kar lahko včasih škodi. Pri nekaterih rakih je namreč imunski sistem šibek, pri drugih dela preveč in če ga dodatno spodbujamo, lahko stanje celo poslabšamo. Na Kliniki Livingstone ni dela na slepo! Tam so zaposleni šolani zdravniki, ki kombinirajo alternativo in znanost. Bolnik opravi vse potrebne medicinske in laboratorijske preglede, pregleda ga onkolog, nato pa mu pripravijo individualno terapijo, ki je običajno kombinacija uradnega zdravljenja in alternativnih metod. Posamezni deli terapije so enaki za vse: zniževanje stresa, vsaj osem ur spanja, pravilna prehrana, sokovi, nič sladkorja, visoki odmerki vitaminov C, A in E ... Individualni del terapije je prirejen vsakemu posamezniku posebej.
Naj še enkrat ponovim: vsega tega pri nas, žal, ni! Ljudje po zdravljenju ne vedo, kako in kam, strah jih je, da bodo umrli, to pa je dodatna stresna situacija, in iščejo pomoč naokrog. Ker v Sloveniji alternativa ni vključena v uradno zdravljenje, nad njo tudi ni nikakršnega nadzora. Ljudje imajo tako lahko srečo in pridejo k ustreznemu alternativcu, lahko pa naletijo tudi na takšnega, ki jim bo škodil.

Večina naših zdravnikov alternativnim metodam, vsaj javno, ni naklonjena.

Po mojih izkušnjah se zdravniki pri nas delijo v dve skupini: na tiste, ki samo zamahnejo z roko in rečejo, da je to en sam blabla ... in na druge, ki na temelju izkušenj vedo, da obstajajo tudi druge metode. In priznavajo, da rak ni nekakšna mistična bolezen, ampak predvsem bolezen življenjskega sloga, ki ga je treba, če hočemo ozdraviti, korenito spremeniti.

Rak sicer še vedno velja za nekakšno tabu temu, o tej bolezni se ne govori. Odkod ta negativna stigma?

Situacija, ki človeka postavlja v bližino smrti, je v večini kultur tabu. Dolgo je veljalo, da vsak rakavi bolnik umre za rakom, diagnoza rak je bila torej napoved smrti. Ta napoved je povezana s prehodom iz statusa človeka, ki bo živel, v status človeka, ki umira. Ljudje okrog vas in vi sami začnete pričakovati umiranje. To zaznamo tudi lingvistično; če boste čez deset let videli nekoga, za katerega danes pravijo, da bo čez pet mesecev umrl za rakom, boste verjetno rekli:
"Veste koga sem videl, tega in tega, še vedno je živ!" Besedna zveza "še vedno" zelo natančno izraža naše pričakovanje, da bi ta človek "moral" biti mrtev. V naši kulturi torej stigma rak še vedno označuje tranzicijo statusa: iz človeka, ki živi, v človeka, ki umira. In to kljub temu, da statistika zdaj ponuja povsem drugačno podobo veliko ljudi je namreč ozdravelo in še več jih bo.

Kljub temu stigmatizacija ostaja. Zakaj?

Ker je, kot sem že povedala, rak še vedno povezan s smrtjo, smrt pa je v naši kulturi nekaj izredno negativnega. Rakav bolnik je grožnja smrti in živi se odzivajo na to navzočnost smrti. Gre torej za stereotip. Kot veste, pa stereotipov ne premakne nobena racionalna argumentacija. Nikakršni konkretni podatki jih ne uničijo. Potreben je čas. Mislim, da se bo moralo zamenjati še nekaj generacij, preden bo stigma o raku izginila.

Tudi tisti, ki so preživeli raka, in teh je veliko, saj je bolezen, če je odkrita v zgodnjem stadiju, v veliki meri ozdravljiva, so povečini raje tiho. Kako to, da ste se vi odločili drugače?

Ker se mi prav to molčanje zdi napačno. Če namreč o tem ne govorite, se stigma krepi. Kot se krepijo in kopičijo stvari, ki bi jih ljudje lahko preprečili, če bi vedeli oziroma če bi imeli informacije. Jaz že od malega ne verjamem, da moraš, če zboliš za rakom, nujno umreti. Poleg tega nisem naredila nič nemoralnega: nikogar nisem umorila, nobene mačke nisem razkosala, skratka, naredila nisem nič takega, kar bi morala skrivati ali se tega sramovati. Več ko govorimo o raku, manj bo strahu. Pokazati moramo, da so ljudje, ki še vedno dobro delajo in so še vedno enakega videza, pa imajo to bolezen. Tako kot ima nekdo drug kakšno drugo. Govoriti je torej pomembno! Poleg tega nikoli nisem bila človek, ki bi se skrival in se delal, da se nekaj, kar se dogaja, ne dogaja.

Ljudje po prestani bolezni pogosto omenjajo njeno pozitivno plat, češ, na življenje sem začel gledati drugače, na novo sem postavil lestvico vrednot ... Tudi vi?

Rak je resnično nekakšen življenjski signal. Je rdeča luč, ki te, če si napačno živel, ustavi in reče: premisli. Če hočeš resno ozdraveti, moraš spremeniti življenjski slog, ker če ga ne, je možnost ozdravitve manjša. Če se hočeš učiti, je to zelo dobra lekcija v življenju (smeh). Tako kot so tudi druge stvari. Veliko staršev, ki imajo, tako kot jaz, otroka s cerebralno paralizo, je denimo skoraj obupalo, jaz pa vedno pravim, da je Maša najboljša stvar v mojem življenju. Od nje sem se ogromno naučila in če je ne bi imela, bi verjetno tudi povsem drugače sprejemala bolezen. V življenju je pač tako: če se ti zgodi nekaj zelo hudega in če se znaš učiti, se iz tega lahko ogromno naučiš. Največ se namreč naučiš prav iz najhujših stvari. Če stvari niso hude, se pa ničesar ne naučimo (smeh).

Galerija

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja Diana Anđelič

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja Diana Anđelič

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja Diana Anđelič

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Vsi Viva strokovnjaki