Intervju: prof. dr. Uroš Stanič

Prof. dr. Uroš Stanič, Institut Jožef Stefan
Prof. dr. Uroš Stanič, Institut Jožef Stefan (Foto: Diana Anđelič)

Znanstveniki bodo merili bioenergijo

Poleg fizične ima telo tudi psihično energijo, ki vzpostavlja komunikacijo med možgani in drugimi deli telesa. Večina bolezni nastane zaradi pomanjkanja psihične energije, trdi znani bioenergetik, na osnovi tega pa jih lahko tudi pojasnimo in zdravimo. Hipoteza, ki bi, če bi jo potrdili, najbrž pomenila revolucionaren premik v medicini, je vzbudila precejšnje zanimanje nekaterih uglednih strokovnjakov s področja biofizike in medicine. Skupina znanstvenikov iz Slovenije, Rusije, Izraela in Belgije je pri Evropski komisiji napovedala projekt, v okviru katerega naj bi raziskovali energijske procese v človekovem telesu in njihov vpliv na zdravje. Med njimi je tudi prof. dr. Uroš Stanič z Instituta Jožef Stefan.

Projekt izhaja iz hipoteze, ki jo je postavil bioenergetik Viktor Kotolupov. Ta ugotavlja, da delovanje človekovega telesa temelji na bioenergiji, ki je vir komunikacije med možgani in telesnimi organi. Človeško telo potrebuje za normalno delovanje določeno količino energije. Zmanjševanje te energije oziroma njeno pomanjkanje povzroči rušenje povezave med organi in bolezni. Kako to, da ste se odločili za znanstveno analizo te hipoteze?

Viktor Kotolupov je pred približno tremi leti prišel na Institut in nam razložil svojo hipotezo.  Reči moram, da mi je bila takoj zelo blizu. Naj ponovim, da poznamo dve stanji: zdrav človek ima dovolj veliko zalogo energije in sposoben centralni živčni sistem, če pa kateri od informacijskih kanalov zataji, določen organ ne dobi energije in nastopijo težave, ki se razvijejo v bolezensko stanje. Če imamo premalo energije, centralni sistem deluje kritično; majhno zalogo energije razporeja med vse življenjsko pomembne organe, druge pa izključi. S starostjo tako izključi prostato, dojke ... Seveda gre pri tem za hipotezo, a je najbrž resnična. Če si ogledava konkreten primer: moj 99-letni oče v krajših časovnih obdobjih, kadar je visoko motiviran, funkcionira popolnoma normalno. Nedavno se je denimo sam odpravil na neko prireditev v Vrhniko, na kateri je imel govor. Ko je to opravil in je bilo prireditve konec, se je preprosto "izključil" in me vprašal, kje sploh smo. To je skrajni primer tovrstnega dogajanja pri normalnem človeku. Vsako telo potrebuje določeno količino energije; ko smo preobremenjeni, jo primanjkuje, impulzi so šibkejši, možgani jih težje razumejo in se nanje težje odzivajo. Jasno je, da vsak organ potrebuje energijo. Če bi jo znali pravočasno izmeriti ...

... bi lahko na povsem nov način zdravili oziroma celo preprečevali bolezni?

Tako je. Za primer si oglejmo srce: še preden pride do kritičnih stanj, katerih posledica je vstavljanje obvodov in umetnih zaklopk, celo zamenjava srca, bi lahko seveda če bi znali izmeriti razporejanje energije ugotovili, ali je srce pravilno informirano ali ne. Tako bi že zelo zgodaj ugotovili predbolezenska stanja in še pravočasno intervenirali.
O hipotezi Kotolupova so razpravljali že ruski akademiki. Profesorju z Univerze Lomonosov, ki se ukvarja s krvjo, je ta ideja zelo blizu, saj kri že ves čas obravnava kot celovit organizem, ki ima spomin in energijo. Na lep primer me je pred časom opozoril tudi prof. Gadžijev: v Vietnamu je umrlo ogromno ranjenih vojakov, ki so zelo hitro prejeli transfuzijo, znatno več preživelih pa je bilo med tistimi, ki so jih našli pozneje in so tudi pozneje prejeli transfuzijo. Zakaj? Ko je prišlo do močne poškodbe, je vojakova kri dobila informacijo, kako mora ravnati (zapirati vse odprtine) in je to tudi naredila. Ranjenci, ki so jim pomagali takoj, so sicer hitro dobili kri, toda ta kri ni dobila teh informacij, kri je samo "stekla skoznje", zato so umrli. Podobnih primerov je še veliko, denimo voda. Oglejmo si samo Radensko: četudi bi dali skupaj vse njene sestavine, je najbrž ne bi mogli ponarediti, saj bi ji nekaj manjkalo ... Tako smo spet pri osnovni hipotezi.

V kakšni fazi je vaš projekt?

V Bruslju smo oddali najavo projekta in predstavili konzorcij sodelujočih, med katerimi so moskovska in jeruzalemska univerza ter ljubljanski Klinični center. Do aprila naj bi projekt pripravili za okvirni program raziskav in razvoja Evropske unije. Glavna "domača naloga" bo torej napisati raziskovalni projekt elaborat. To delo se bo morda nekoliko zavleklo, vendar to ni tako zelo pomembno, saj gre za najbolj ustvarjalni in občutljiv del priprave raziskovalnega projekta. Sestaviti moramo tudi ekipo, ki bo sposobna izvesti znanstvene raziskave, ki bodo hipotezo potrdile oziroma zavrgle. Z nami že sodeluje prof. Trobec, ki je razvijal 64-kanalni EKG; ob pomoči tega aparata so bile opravljene nekatere prve raziskave na področju kardiologije. Tudi pri tem projektu bi potrebovali zelo močne merilne tehnike. Naloga našega Instituta bi lahko bila, da razvije napravo za zbiranje signalov in program, ki jih bo analiziral. Osredotočili bi se torej na identifikacijo signalov. Inženirsko-tehnični del bi prevzel Institut Jožef Stefan, medicinski pa naši zdravniki. Seveda bi morali pred tem določiti, s katerim organom se bomo ukvarjali. Rusi bi denimo raziskovali valovanje, saj že ukvarjajo se s tem in imajo potrebne aparature. Poleg tega so prav oni ugotovili, da pretok energije poteka prav prek samovalovanja. Skratka, zdaj smo v fazi, ko iščemo primerne kandidate za projekt.

Koliko časa bodo predvidoma trajale predpriprave?

To je težko reči. Pred tovrstnimi projekti je običajno potrebnih najmanj pet let dela, prizadevanja, razmišljanja, razlag, pridobivanja sodelavcev ... Na Institutu imamo veliko znanja in opreme. Obstoječe možnosti, merilne tehnike in znanstvenike je treba evidentirati, zasnovati začetne eksperimente in vse to zapisati. Toda sodelavce je treba tudi motivirati. Marsikdo okleva pred vstopom na "nevarno območje", drugi se bojijo za ugled Instituta ...

Najbrž strah izvira tudi iz dejstva, da znanstveni projekt, ki se ga lotevate, temelji na ugotovitvah tako imenovane alternativne medicine.

Raje kot o alternativnih bi govoril o komplementarnih oblikah medicine. V Evropi že dolgo razvijamo klasično medicino, čedalje bolj enakopravno obravnavamo tudi medicino, ki so jo razvijali Kitajci. Tu je še del medicine oziroma način zdravljenja, za katerega lahko rečemo, da je alternativen, vendar menim, da je boljši izraz komplementaren. Pri tako imenovanem evropskem zdravljenju poznamo določene diagnostične postopke, indice; s pomočjo teh podatkov zdravnik postavi diagnozo. Ti podatki so tako kvantitativni kot kvalitativni. To pomeni, da tudi v naši medicini marsikaj ni zapisano. Vemo, da so nekateri zdravniki zelo dobri diagnostiki, drugi pa se "lovijo". Zakaj nekateri izstopajo? Kako, da med tolikimi možnostmi bolezni izberejo "pravo"? Ljudje imamo različne sposobnosti, ko gre za opažanje, občutek, izkušnje in predvsem kombiniranje. Enako je pri kirurgih: eni so zelo dobri, drugi manj. Zakaj je nekdo boljši? Veliko sem delal z zdravniki, zato razumem tudi postopke oziroma pristope, ki jih uporabljajo, a niso nikjer opisani ali znanstveno dokazani. In še to: težava klasične medicine je tudi v tem, da v večini primerov poseže šele po nastanku bolezenskega stanja, kako do posameznih stanj sploh pride, pa še niso povsem pojasnjeno.

Odnos do komplementarne medicine, kamor lahko uvrstimo tudi bioenergetiko, je pri nas dokaj zadržan, včasih celo odklonilen.

Res je, v Sloveniji smo zelo nestrpni, polni strahov. Fobični smo do črne in rumene rase, do drugačnih, do novosti. Najbrž je tako zaradi naše majhnosti oziroma hlapčevstva, kot je zapisal že Cankar. To se nekako vleče z nami. Nikoli nismo znali "izkoristiti" velikih dosežkov našega raziskovalnega dela. Jurij Vega je bil v svojem času številka ena v svetu, a kljub temu iz tega nismo naredili slovenske zgodbe, ki bi jo ponesli v svet. Kot bi si mislili, da če nečesa tudi drugi narodi niso raziskovali, to sploh ne obstaja. In tako imamo strah tudi do bioenergetikov; v mislih imam predvsem del raziskovalne oziroma akademske srenje.

Menite, da vam bo uspelo preseči zadržke?

O tem sploh ne bi preveč razmišljal. Dobro se spomnim, kako je bilo, ko smo v Gorenju izdelali prvega industrijskega robota. Takrat smo slišali veliko vprašanj, češ, kaj pa zdaj, ljudje bodo ostali brez dela ... A se je nato izkazalo, da vsak robot, ki ga namestimo, naredi od pet do deset novih delovnih mest. Veste, vsaka nekoliko drugačna ideja običajno sproži veliko dvomov, vprašanj in nasprotovanja, toda brez "odštekanih" idej ni velikih odkritij. Če bodo eksperimenti, o katerih govoriva, uspeli, bodo medicina in spremljajoče vede najbrž šle v kako drugo smer.
Z novim pristopom k procesu prenosa informacij in energijskih sprememb v organizmu bi namreč lažje razumeli mehanizme nastanka različnih bolezni ter tako lažje in učinkoviteje preprečevali in zdravili nekatere bolezni. Veste, ne bojim se lotiti preverjanja te pomembne hipoteze, kajti verjetno se izplača potruditi ter s pomočjo resne znanosti in resnih eksperimentalnih metod pogledati, kaj je na tem.

V Ljubljani ste uspešno orali ledino na podobnih področjih, denimo na področju funkcionalne električne stimulacije?

Tako je. Ob pionirskem delu pokojnega akademika prof. Lojzeta Vodovnika smo v Ljubljani z interdisciplinarno ekipo, ki je štela več kot 70 strokovnjakov, razvili tehnologije za funkcionalno električno stimulacijo hromih okončin. Naša skupina je vodilna v svetu, uspelo pa nam je predvsem po zaslugi odličnega sodelovanja med zdravniško sfero (Zavod za rehabilitacijo) in tehnično sfero (Fakulteta in Institut). Zdaj našo tehnologijo uporabljajo po vsem svetu, tako da že lahko govorimo o ljubljanski šoli funkcionalne električne stimulacije. Prvi na svetu smo krmilili stopalo in zdaj bomo kot prvi pokazali, da je možno dihati tudi s trebušnimi mišicami.

Ali na Institutu izvajate veliko projektov, ki segajo na področje medicine?

Na Institutu tako rekoč ni področja, ki ne bi bilo že tradicionalno odlično povezano z našo medicino. V Kliničnem centru so denimo uporabljali diagnostične aparature na osnovi radioizotopskih analiz, ki smo jih naredili pri nas. Ogromno smo naredili na področju liposomov, tekočih kristalov za diagnostiko rakastih tvorb, veliko delamo za biomehaniko, ortopedijo, dihanje ... Sodelovanje je torej dobro in plodno. Toda ob tem moram poudariti, da nam na področju sodelovanja med tehniko, naravoslovjem in medicino manjka elitna tovarna, ki bi rezultate našega dela komercializirala. Kajti če nimaš nekoga, ki trži, si že v izhodišču v slabšem položaju.

Znanstvenih dosežkov torej ne znamo prodajati?

Očitno. Nekateri moji kolegi sicer opozarjajo, da ni dovolj denarja niti za osnovno znanost, jaz pa trdim, da imamo v zadnjem desetletju predvsem premalo denarja za tehnološke dosežke in za preboj novih izdelkov. To pomeni, da novosti, ki jih "pogruntamo", preprosto ne znamo spraviti v nove izdelke, čeprav vsi vemo, da smetano pobere tisti, ki nove izdelke prvi lansira na trg. Dokler bomo delali samo sestavne dele za avtomobile, lahko pozabimo na visok standard. To velja za vsa področja. Ta nesposobnost, ko gre za komercializacijo, je pravzaprav značilna za vso Evropo, ki tozadevno zelo zaostaja za Ameriko in Japonsko.

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Vsi Viva strokovnjaki