Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Stanko Pušenjak - ženski zdravnik z velikim srcem

Asist. mag. Stanko Pušenjak, ginekolog in porodničar.
Asist. mag. Stanko Pušenjak, ginekolog in porodničar. (Foto: Grega Žunič)

Asist. mag. Stanko Pušenjak, ginekolog in porodničar, zase pravi, da je malo nor. Morda tudi zato že trinajsto leto skoraj vsak dan prostovoljno – po mnenju nekaterih kar malce čudaško zavzeto – skrbi za svojega "posebnega" trinajstletnika. Gre za forum ABC Ginekologije in porodništva na med.over.net (MON), kjer najbrž ni vprašanja, na katerega še ni (vsaj nekajkrat) odgovoril. Na pogovor naju je s fotografom povabil v eno izmed slovenskih zdravilišč, kjer okreva po operaciji srca. Skrb je odveč, njegova nasmeh in energija ostajata enaka. Prav tako iskrena želja pomagati.
Že trinajst let ste prostovoljec na MON. In vendar je še vedno kar nekaj tistih, ki mislijo, da gre za plačano delo.
Res je, včasih se kakšna ženska jezi, zakaj takoj ne dobi odgovora. Potem ji pojasnim, da tam ni edina, da delam prostovoljno in da moram imeti tudi nekoliko lastne svobode pri odločanju, komu prej odgovoriti. Sicer veliko izbire nimam, imam preveč vprašanj. Skrbi pa me, ko se včasih kakšna ženska tako zelo zanese na moj odgovor, da sama ne stori ničesar, dokler ga ne dobi. Če ne bi imela te možnosti, bi najbrž nagonsko takoj poiskala pomoč. Strah me je, da ne bi katera čakala predolgo.

Ste se že kaj naveličali, morda predvsem tistih, stalno ponavljajočih se vprašanj?
Tudi. Vendar vem, da so moji odgovori vedno namenjeni tudi vsem drugim, ki jih berejo, ne le osebi, kateri odgovarjam. Ljudje se prek branja mojega foruma učijo, kako sploh predstaviti svojo težavo zdravniku, kar je pri omejenem času, ki ga imamo za posameznega pacienta, ključno.

Kot radi rečete, je tale forum nekakšen vaš otrok, s katerim ste kar malce zasvojeni. Kaj vam daje energijo zanj, kako dolgo ga boste še vzgajali?
Res je, gre za nekakšno norost, pri kateri pa vztrajam, saj verjamem, da gre za dobro stvar, tako dobro, da bi jo morali urediti tudi sistemsko. Kako dolgo še? Ne vem, bom videl, koliko časa bom še zdržal – tako sam kot moja okolica. Stalno moram iskati tudi pravo ravnovesje med odgovarjanjem na vprašanja na forumu in med: "Ja, takoj bom, samo še to …", kar pogosto slišijo domači.

Kako je sodelovanje na MON vplivalo na vaše delo v ordinaciji, torej ginekologijo in porodništvo "v živo"?

Zagotovo sem se naučil bolje poslušati in bolj široko obravnavati svoje pacientke. Res pa sem holist že po naravi in k vsaki pacientki skušam pristopiti celostno, torej kot k ženski, ki zaradi nekih težav ne more živeti normalno, tako kot bi želela. Klinično enaka težava seveda nima enake teže pri vsaki pacientki. Včasih pa je vendarle treba povedati, da ni edina s tako težavo. Vsakomur je laže, ko to ve.

Tudi vi niste edini s težavami s srcem, ki pa so zdaj zaznamovale vaše življenje. Konec lanskega leta ste morali na poseg, ki vas je iz zdravnika vsaj začasno spremenil v bolnika. Kako ste doživljali vse skupaj?
Že nekaj desetletij sem vedel, da bom morda potreboval tudi operacijo. Da je čas nastopil, je po naključju slišala žena, tudi sama zdravnica. Seveda sem sprva doživel šok. Vendar sem po svoje tudi sam kirurg, in tako kot se odločam za druge, sem se odločil tudi zase. Čustva sem izklopil.

Vas je bilo kaj strah, tudi smrti?

Zaradi same operacije ne, bolj so me skrbeli zapleti.

Ste imeli zaradi svoje bele halje kaj "protekcije" pri obravnavi?
Kaj pa vem. Pri čakanju na pregled in tudi poseg sem bil res nekoliko prej na vrsti. Po operaciji pa sem ležal na intenzivnem oddelku kot vsi drugi tam. In opazoval resnično prezaposlene medicinske sestre, ki za svojo nizko plačo nenehno garajo in vsak trenutek prevzemajo veliko odgovornost.

Kakšen je bil za vas občutek nemoči, odvisnosti od drugih?
Po operaciji si pod vplivom analgetikov in zdravil, ki te nekako "odklopijo". Kakšnih velikih misli niti nimaš. Bolj o svojem stanju razmišljam zdaj. Sprva sem odmislil vse cilje, sploh kakšne dolgoročne. Soočanje z lastno minljivostjo te pretrese, a prav prek takih dogodkov zorimo. Danes znova lahko verjamem, da bo vse v redu. Če bi tako izkušnjo lahko virtualiziral, da bi jo torej doživeli brez resničnih posledic, bi jo priporočil prav vsakomur.

Koliko časa med zdravljenjem niste odgovarjali na forumska vprašanja?

Le dokler sem bil v intenzivni enoti. Tudi vrtnar, ki je 14 dni odsoten, takoj po vrnitvi opravi najnujnejše. Moj forum je del mene, morda me zato tudi delno drži pokonci.

Se veselite vrnitve v službo?
Seveda, že zdaj jo pogrešam.

Ste zadovoljni, da delate v javnem zdravstvenem sistemu?
Sem. Nisem zadovoljen z vsemi rešitvami, vendar menim, da v tem sistemu uspem svoj delovni čas porabiti v korist pacientk.

Kaj menite o zdravniški iniciativi za transparenten javni zdravstveni sistem, v kateri je – predvsem vas, zdravnike – k aktivnemu reševanju zdaj slabih razmer v našem zdravstvu pozvalo pet primorskih zdravnikov različnih specializacij?
Vseh zahtev in ljudi, povezanih v iniciativo, ne poznam dovolj dobro za celovit komentar. Je pa tako, da le enega sistema v sicer povsem razkrojenem okolju z nedelujočim sodstvom, razpadajočim šolstvom ter finančnimi strukturami, ki se rušijo, pač ni mogoče hermetično zapreti in idealno urejati. Družba je večcelični organizem, v katerem smo odvisni drug od drugega. Res pa je, da smo najbolj občutljivi tam, kjer smo najbolj nemočni. In najbolj nemočen si, ko zboliš. Večina ljudi še vedno pričakuje enako obravnavo kot nekdaj, ko je bilo zdravstvo absolutna dobrina, vsakomur v celoti dostopna. Vendar zdaj na vseh ravneh zmanjkuje "hrane".

Kako bi v splošnem ocenili odnose in razmere v našem zdravstvu? Tudi zaradi zgodb, povezanih denimo z zdravniško zbornico ali kakšnimi javnimi obračunavanji zdravnikov – sodelavcev na oddelkih, neredko ostajamo zmedeni.
Medijske zgodbe vplivajo na vse. Zagotovo pa se tudi v odnosih med zdravniki pozna splošna slovenska značilnost, da pri ocenjevanju dela nekoga drugega prehitro delamo zaključke. Pri tem smo postali že prav gostilniški. Žal ne stroka ne splošna javnost nikoli ne poznata vseh podrobnosti, prav te pa utegnejo celotno vsebino postaviti na glavo. Ob tem je naš sistem tak, da če je v njem le kakšen odstotek te mreže zanič, to oceno prenesemo na celoto. Pa ni tako. Prepričan sem na primer, da je vse, kar je minuli mesec v intervjuju na nacionalni televiziji povedal dr. Erik Brecelj, res. In vendar bi vse njegove izjave lahko omejil na UKC Ljubljana in Onkološki inštitut, ki sta glede na Slovenijo veliki instituciji in kjer je res prisesanih kar nekaj hijen, ki iz vsakega naročila – saj gre vedno za velike količine – kujejo dobičke. Torej to zadeva približno tisoč zdravnikov, ne pet tisoč, kot nas je v vsej državi. Pri tem bi rad poudaril, da v teh zgodbah po večini niti ne gre za zdravnike. V manjših ambulantah, zdravstvenih domovih in manjših bolnišnicah po Sloveniji je drugače, tam se ljudje pogovarjajo med seboj.

Kako pa se skozi leta spreminja odnos med vami in pacientkami? Kot mlad zdravnik ste vstopili še v večinski pokroviteljski model komunikacije, danes se na vseh področjih poudarja partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom.
Skupaj zorimo in se razvijamo. Imam velik delež stalnih pacientk, s katerimi se že dobro poznamo. To je pomembna prednost, saj pri obravnavi skrajšuje čas, potreben za rešitev kakšne težave. Sicer je ogromno sprememb prinesla dostopnost do podatkov, predvsem na svetovnem spletu, ki pa so vseh vrst. Nekako najbolj "problematične" danes so družboslovke, ki iščejo in najdejo vse informacije, potem pa si z njimi ne znajo pomagati. Vse se jim zdi enako pomembno, iščejo pa predvsem negativne stvari, torej kaj vse gre lahko narobe.

Dnevno komunicirate z ženskami, ki se ne glede na razmere (ne) odločajo za materinstvo. Ali tudi skozi te odnose lahko opazite krizo vrednot, na katero opozarjajo številni strokovnjaki različnih področij? Kako je sodobna nosečnica drugačna od tiste pred dvajsetimi leti?
Ta tema bi zahtevala poseben intervju, preširoka je za kratek odgovor. Med osrednjimi vprašanji je pozno odločanje za materinstvo, povsem drugače je namreč, če se za otroka prvič odloči 25- ali 35-letnica. Če primerjam sodobne bodoče mamice s tistimi na svojih začetkih, pa bi lahko rekel, da je vse več takih, ki so pripravljene imeti otroka, a za to niso pripravljene ničesar narediti. Trend nadomestnih mater bo glede tega vsaj med premožnejšimi ženskami ostal še kako prisoten. Nosečnost namreč spreminja telo, tudi sam porod je težaško delo, ki pusti spremembe, zlasti na nožnici. In nekatere ženske, tudi pod vplivom medijskih poročanj o "idealnih zvezdnicah, ki so le nekaj tednov po porodu videti, kot da ne bi nikdar rodile", na sicer povsem naravne procese ne pristajajo. Pa res mamica dveh otrok, ki ima malo trebuščka, kakšno strijo in morda nekoliko povešeni dojki, ni več "enako dobra"? Vse izhaja iz danes tako zelo ohlapnih medosebnih odnosov. Nihče se ni več pripravljen ničemur odpovedati ali malo potrpeti. Ali mora biti vse super ali pa ne gre in je treba narazen. Zakon oziroma skupno bivanje pa je vendar problematična stvar, to niso same rožice!


Viva predstavlja

Asist. mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, iz Ginekološke klinike UKC Ljubljana se označi kot informiran optimist. Da torej načeloma verjame v dobro, ob tem pa mora vedeti, da obstaja tudi temna plat vsega. Glede nujnih sprememb v državi se strinja s kolegom onkologom, da se mora vsak najprej sam pri sebi vprašati, kaj lahko naredi za državo, in ne le, kaj vse naj ta naredi zanj. Verjame, da se večina slovenskih zdravnikov za svoj poklic odloča iz dobrih vzgibov, da bi torej pomagali drugim. Glede "čiščenja" zdravstvenega sistema pa je prepričan, da bi morali le izklopiti vsa zunanja, predvsem politična vmešavanja. Če bi se to zgodilo, pravi, bi se zdravstvo v največ dvajsetih letih prečistilo – samo.





Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

ginekologinja , forum

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

5.1.2018 10:57:19
Pozdravljeni....prosim za odgovor na moje vprašanje...noseča sem 31 tednov...pri 25 tednih je placenta segala čez nmu...sedaj pri 30 tednih je segala do nmu...in ker večino časa pocivam in me od vsega tega že vse boli sem se dva dni nazaj ponoči v postelji nahitro pritegnila da sem zaslišala da je kr neka zapokalo notri po meni...ampak do sedaj me ne bolj nič...kakšnih krvavitev ni bilo...počutim se skoraj malce bolse...je pa res da gibe otroka čutim ampak malo manj...ker prej so bili pa gibi res močni...tako da je že bolelo. Zanima me ali je lahko kaj narobe...klicala sem tudi svojega ginekologa pa je rekel da ni strahu tudi če sem se zelo močno pritegnila in ni potrebe za pregled.. Normalni pregled pa imam v sredo...najlepša vam hvala...