Zgodba o hujšanju - gospa Marija

Hrani moraš podati roko

Če bi zgodbo gospe Marije povzeli z nekaj dejstvi, bi šla takole: prvič je pri dr. Sentočnik hujšala pred dvajsetimi leti, njena največja teža je bila 130 kg, v trinajstih letih je dobila nazaj polovico izgubljene teže, toda ko se je leta 2003 upokojila, se je povišana teža ustalila. Ker pa se je gospa Marija počutila slabo, se je odločila, da se še enkrat spoprime s svojim ciljem – novo podobo. Od novembra je izgubila 25 kilogramov.

Zdravljenje dveh odvisnosti

Od tedaj, ko je gospa Marija povedala, da se je pred petintridesetimi leti ozdravila odvisnosti od alkohola, sta se zgodbi nenehno prepletali. Zdravljenje ene in druge odvisnosti … Zakaj človek sploh zapade v odvisnost? Ji je bilo pri hrani zaradi izkušnje z alkoholom lažje? "Alkohol opustiš v celoti, hrani pa moraš podati roko," pove zanimivo primerjavo.

Gospa Marija je prepričana, da obe zasvojenosti izhajata iz življenjskega sloga in da imajo geni – v smislu "debeli starši, debeli otroci" – pri tem bore malo. S hrano smo v stiku vsak dan, ker jo preprosto potrebujemo za svoj obstoj. Morda je prav to tisto, kar je pri zasvojenosti s hrano težje. Bolje moraš poznati psihologijo in živila, da lahko ugotoviš, kakšen vpliv ima posamezna hrana na tvoje telo, kako lahko uravnavaš težo, kaj si smeš sem in tja privoščiti – in česa ne.

Karkoli in kadarkoli

Vsega tega se pri prvem hujšanju ni naučila, zato tudi ni zmogla obvladati želje po hrani, ki si jo je privoščila – bodisi zaradi veselja bodisi zaradi žalosti. Njeni obroki so bili brez reda, privoščila si je karkoli in kadarkoli. Vse to ji je povrnilo kilograme.

Naučiti se je morala živeti ob hrani

Zavedala se je, da bo morala ubrati drugačno pot – da se bo morala naučiti živeti ob hrani. Da bo morala najti tak življenjski slog, da ji bo hrana še vedno prinašala zadovoljstvo, hkrati pa se kilogrami ne bodo kopičili. Pri tem so neizogibne spremembe življenjskega sloga – moraš si vzeti čas za rekreacijo, se naučiti obvladovati ob priložnostih, ko so okrog tebe ogromne količine hrane, se vnaprej pripraviti na praznovanja …

Uspelo ji bo!

Zdaj je odločena, da ji bo uspelo, saj dobro pozna napake, ki jih prej niti ni imela za napake. Ni vedela, kam naj se obrne, kaj je bolj prav in kaj manj. Zato ji je zdaj lažje, saj ve, po kaj je prišla k zdravnici.

Sama svoj najboljši terapevt in spodbuda

Kako najti motivacijo za tak korak? Gospa Marija ima sicer spodbudo v možu, kljub temu pa prisega nase kot na najboljšega terapevta. Meni še, da je vsak sebi najboljša spodbuda in terapevt. Ko najdemo vzroke, lahko poiščemo odgovore. Vsak zase najbolje ve, s čim mora opraviti, kaj je tisto, kar ga lahko na poti zmoti do te mere, da se utegne celo izgubiti. "Iz okolice nemalokrat slišiš, da tako ali tako ne boš zdržal – take pripombe je treba kar preslišati. In še nekaj vam povem," pravi gospa Marija, "pokoj še zdaleč ni konec življenja, to je šele začetek!" Ali jo je česa strah, jo vprašam ob koncu. "Strah?" se začudi. "Brez strahu ni motivacije," pojasni.