Zgodba o hujšanju - Srečko

(Foto: Shutterstock)

Življenje postavil na glavo

Srečkovo življenje se je v zadnjih letih zares temeljito spremenilo. To, da se je odločil za hujšanje, je bila pravzaprav le še pika na i. Izgubil je "samo" trinajst kilogramov, toda kot pravi: "V moji zgodbi kilogrami pravzaprav niso igrali posebne vloge, saj marsikdo sploh ni opazil, da sem se zredil. Pomembnejša se mi zdijo spoznanja, ki sem jih pridobil med hujšanjem, in to, da se končno počutim zdravega in izpopolnjenega, da vem, kaj hočem."

 Že dalj časa je iskal nekaj, v čemer bi se našel. Živel običajno življenje: nadaljeval je očetov posel ter videl zgolj napredovanje in denar. Pred enajstimi leti je na pobudo znanke postal vegetarijanec zanimalo ga je, kako se bo počutil, in ker je kar prekipeval od energije, je tako ostalo.

Poskusila je tudi družina, toda vztrajal je samo on. Meso je nadomeščal s tofujem, sojinim sirom ali seitanom in kot pek je vse to začel celo proizvajati, predvsem bio sendviče. Nad novimi okusi je bil navdušen, bil je prepričan, da se zaradi zdrave hrane ne more zrediti. Vendar se je še naprej prehranjeval neredno, zaradi nočnega dela pa je jedel tudi ponoči in ko je spet začel delati čez dan, je z nočnim prehranjevanjem nadaljeval.

"Toda imel sem srečo, da sem precej fizično delal in se ukvarjal z rekreacijo, tako da se kljub precejšnjim količinam zaužite hrane nisem pretirano zredil. Toda priznati moram, da sem še vedno imel obdobja, ko sem pred televizorjem grizljal čips. Zaradi časovne stiske sem pogosto jedel na hitro, kar stoje. Poleg tega sem moral vedno poskusiti vse slaščice, preden smo jih dali v prodajo."

Srečku odvečni kilogrami torej niso povzročali pretiranih preglavic. Kaj ga je torej napotilo k zdravnici?
"Izredno me je motil moj odnos do hrane. Prej sem se prenajedanja sicer zavedal, ni pa mi bilo povsem jasno, zakaj to počnem in kaj s tem nadomeščam.

Občasno sem se lotil celo posta, a zaradi tega nisem trpel. Lažje mi je bilo, če sploh nisem jedel, kot da bi jedel v mejah normalnega, zdravega prehranjevanja. Šele zdaj, po psihoterapiji, se zavedam, da se že v otroštvu nisem naučil pravilnega prehranjevanja in da sem se tako obnašal tudi pozneje. Preprosto nisem "znal" jesti; tega se učim zdaj.

Namesto čustev sem vase "tlačil" hrano. Okusil sem tudi druge odvisnosti, toda ostala mi je hrana, ta "dovoljena odvisnost". Že ko sem odpiral hladilnik, se mi je po glavi motalo: "Kaj vendar počneš!" Vse drugo je bilo pomembnejše kot jaz. Manjkalo mi je ljubezni in tudi sam je nisem bil sposoben deliti." Srečko je bil pred obiskom zdravnice malce skeptičen, a se je naposled odločil. Ker je v tem času spet zaživel sam, tudi za obroke poskrbi sam in to mu je prineslo v življenje veliko spremembo.

Postal je bolj discipliniran, tudi pri rekreaciji. Prej je nekaj časa počel vse mogoče, tekel je celo mali maraton, nato pa so sledila obdobja popolnega mirovanja. Zdaj si vsak dan vzame uro časa za hojo in tek, navadil se je prisluhniti svojemu telesu in sebi nasploh. Prav s tem namenom se je vključil v program hujšanja, da se nauči, kako si vzeti čas zase, kako jesti toliko, kot potrebuje njegovo telo.

Srečko se zaveda, da se življenje lahko kaj hitro vrne na stari tir. Prav zato vztraja, obiskuje zdravnico in psihoterapijo. Želi priti do vzrokov za svoje napake. Živel je po vzorcu, za katerega je mislil, da mu mora slediti, ker je tako pričakovala okolica. Zdaj je dosegel nekaj, kar se mu je nekoč zdelo nedosegljivo. Najprej urediti s seboj in nato še z okolico. Srečko se zdaj prvič počuti odraslega, saj je sprejel odgovornost zase.

Članek se nadaljuje »


Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki