Toda ko so se lotili hujšanja in jim je zdravnica položila na srce, kako pomembno je gibanje za uspešno hujšanje in dobro počutje, in ko so enkrat zares poskusili, so ugotovili: časa je vedno dovolj, samo vzeti si ga je treba. Družina in prijatelji niso prav nič prikrajšani, še več – ker smo zadovoljni s seboj, se tudi drugim kažemo v prijaznejši luči.

Zdaj lažja za več kot dvajset kilogramov se je vedno čudila ljudem, ki so hodili. Njej hoja ni bila nič kaj pri srcu, zdelo se ji je naravnost dolgočasno, da bi se kam odpravila peš. Kilogrami so se ji nabirali počasi, a vztrajno.

Nekaj odvečne teže je ostalo po vsaki od treh nosečnosti, ko pa je pred približno petimi leti opustila kajenje, je cigarete nadomeščala s hrano. "Prej sem pokadila cigareto, nato pa mi je seveda nekaj manjkalo, pa sem se šla potolažit v hladilnik. Jedla sem vse, kar mi je zadišalo, zajtrkovala nisem, moj prvi obrok je bilo kosilo ob enih, ko pa sem zvečer prišla domov in se je vse umirilo, sem sedla za mizo in se pošteno najedla. To je bil prvi čas v dnevu, ko sem lahko v miru in počasi jedla. Prej za hrano nekako ni bilo časa." Čeprav ji zaradi okrogle postave ni nihče nikoli nič rekel, je bila zaradi odvečnih kilogramov zelo nesrečna.

"Res je, da sem se znala tako obleči, da nisem bila videti zelo debela. Zdaj se marsikdo čudi, le kje sem skrivala teh dvajset kilogramov. Toda preizkusila sem številne diete, zdržala kak mesec, shujšala kakšen kilogram, nato pa ni šlo več. Iz dneva v dan sem si obljubljala, da bom naslednji dan zares začela. Bila sem utrujena. Vsak dan znova sem si govorila, da je to 'tisti' dan, a se je kmalu vse podrlo. 'Samo še tole pojem, pa tole, no, tole mi pa res ne more škoditi,' sem si pravila, a to so bile samo prazne obljube.

"Sčasoma je Mira spoznala, da sama ne bo zmogla. Vedela je, da nujno potrebuje človeka, ki ji bo znal svetovati in jo pri hujšanju tudi spremljati. Zanimivo je, da je k zdravnici prišla v dvomih in skeptična. S hujšanjem in s svojo voljo je imela slabe izkušnje in šele po kakih desetih izgubljenih kilogramih so se ji odprle oči kar ni verjela, da ji gre tako lepo.

Šele tedaj je dobila pravo voljo. "Sem človek, ki potrebuje nadzor. Vedela sem, da me čakajo kontrole, vsak dan sproti sem si pripravila hrano, ki sem jo smela jesti. Malico še zdaj prinašam v službo in prav to mi je všeč. Pripravim hrano za tisti dan in vem, da drugega ne smem.

Sprva me je to malce obremenjevalo, premišljevala sem, kaj bi še lahko pojedla in česa vse ne smem, pozneje pa sem to obrnila na pozitivno plat: tole lahko pojem, drugega pa ne. Zdaj nič več ne kompliciram in razmišljam, ampak preprosto pripravim vrečko za tisti dan in to je to. Kaj bi razmišljala, vse skupaj bo samo še težje! Pri sebi sem uvedla pravo vojaško disciplino in to me pomirja." Sprva ji je bilo malce težje, ker drugi preprosto niso razumeli, zakaj zavrača ponujeno hrano.

"Ljudje ne razumejo, da se je diete treba držati." V družini je bila ves čas deležna podpore, sem ter tja je od znancev resda slišala, kaj ji je, ali je morda bolna, vendar je zdaj prav ponosna, saj jo vsi hvalijo. Najpomembnejše je, da vsak dan hodi, kolesari in teče, h gibanju pa je pripravila tudi družino. Ima ogromno energije: včasih vstane že ob petih zjutraj in do službe že marsikaj postori. Velikokrat gre hodit že zjutraj, večkrat tudi pozno zvečer. "Prav vsak dan grem ven, tudi če se pozno vrnem domov, in si vzamem tisto uro samo zase. Ko pridem v Ljubljano na kontrolo, obiščem tudi fitnes." Mira je takole sklenila pripoved: "Končno imam čas zase vzeti sem si ga morala sama in za hrano. Naučila sem se, da si je tudi za hrano treba vzeti čas."