Fotoreportaža: porod Vivinega Marka

(Foto: Grega Žunič)

"Daj, daj, Saša, pritisni, močneje, močneje! Vem, da zmoreš, Saša, še malo, še malo, že vidim glavico! Še pritisni! Navzdol, ne v obraz! Tako, tako, ja, ja, jaaaaa …." Najprej se je okronala glavica, videli so se temni laski, nato se je prikazal obrazek, v naslednjem popadku se je porodilo še telesce in pridružil se nam je Tai. Mali veliki deček, popoln. Porodno sobo so zajeli pritajeni vzkliki radosti, veselja, čudenja, pritekle so tudi solze. V zgodnjih dopoldanskih urah 23. decembra se je za zidovi kranjske porodnišnice zgodil čudež rojstva, pri katerem je bila navzoča tudi dvočlanska Vivina ekipa.

Vse se je začelo sredi decembra, ko smo se prvič sešli z babico Marjeto Žlebnik in njenima "varovancema", Sašo Šipic in Bracom Vojičićem, mladim parom iz Kranja, ki sta se pripravljala na bližajoče se rojstvo svojega tretjega otroka. Z babico sta se dogovorila, da bo vodila porod, ki naj bi se zgodil prav na božični dan. Saša, že izkušena mamica, je nosečnost lepo prenašala in ker je šlo za tretji porod, smo vsi pričakovali, da bo kratek. Drugi je namreč trajal samo tri ure, in ker so naslednji praviloma krajši, je babica Marjeta opozorila fotografa Grega in mene, naj ne čakava, ko naju bo obvestila, da se je porod začel, ampak se takoj odpeljeva v Kranj.

Marko, kje si?

Začelo se je čakanje na dan D, ko naj bi šli v porodnišnico pospremit na pot "Vivinega" dojenčka. Vedeli smo, da bo fantek, nismo pa vedeli, kako ga starša nameravata poimenovati, zato smo mu v skupnem navdušenju v redakciji kar sami nadeli ime, Marko. Od takrat naprej so se naša jutra praviloma začenjala s stavkom: "Se je Marko že najavil?" Hkrati z bližanjem predvidenega datuma poroda sta naraščali tudi vznemirjenje in pričakovanje velikega dne. Saša je na spoznavnem sestanku "obljubila", da bo rodila sredi dneva, ko bomo vsi spočiti in naspani. A bila je v dvomih, če bo porod res tako hiter, kot ga napovedujejo statistični podatki.

Začelo se je!

22. decembra opolnoči me je iz spanca prebudil klic. "Pridita, zdaj se je zares začelo. In pohitita!" Ni nama bilo treba dvakrat reči. V dobri uri sva bila v kranjski porodnišnici. Porodni blok je bil potopljen v tišino. V njem sta bila samo Saša in Braco, ki sta se sprehajala po hodniku. Oba nasmejana in v polnem pričakovanju. Babica Marjeta je prišla skorajda sočasno in vzdušje je bilo popolno. Predbožični čas, na polički okrasitev, ki je spominjala na jaslice, pred nami pa noč, v kateri se bo rodilo dete. Kakšna simbolika!

Saša je mirno predihavala popadke in povedala, da jih čuti že vse popoldne, od enih zjutraj pa so si začeli slediti na pet minut. Babica Marjeta je mirno preverjala, ali ima pri roki vse, kar bo potrebovala. Vmes je spraševala Sašo, kako prenaša popadke, jo spodbujala in med popadki nežno masirala, obenem pa nam potrpežljivo razlagala, v kateri fazi je porod in odgovarjala na nešteta vprašanja, ki sva jih z Gregom, nevedna in radovedna, ves čas postavljala.

Pridi, Marko, pridi!

Na CTG smo lahko ves čas spremljali otročkov srčni utrip in popadke. Njihova moč se je naglo krepila, postajali so vse daljši in pogostejši. Predvsem pa produktivnejši, kot bi rekla babica Marjeta. Braco je partnerki ves čas zvesto in ljubeče stal ob strani in jo spodbujal. Ura je hitro tekla in malo pred četrto se je po še enem notranjem pregledu zdelo, da je porod zelo napredoval in da se bo maternični vrat kmalu dovolj razširil, skrajšal in stanjšal, da bo čas za drugo porodno dobo, iztiskanje. Konec koncev je to tretji porod in ta mora biti krajši od drugega, mar ni tako v vseh statistikah? Navdušeni spremljevalci smo začeli celo sklepati stave, kdaj se bo "Marko" rodil. "Ob štirih dvajset," sem najprej izstrelila jaz. "Ob štirih petindvajset," je bil prepričan Grega. Ne, ne, ob štirih petintrideset, je pribil Braco.

Babica Marjeta je le mirno pripomnila, da pri porodu ni napovedovanja, kdaj in kako. Ker je preprosto preveč nepredvidljiv. Saša pa je ob tem tiho in zbrano predihavala popadke. Ti so bili proti jutru zelo močni in sledili so si z neusmiljeno hitrostjo. Saši so puščali le malo prostora za oddih do naslednjega vala. Za zdaj ni potrebovala nobenih sredstev, ki bi jih olajšali boleče krče, najbolj osupljiva pa je bila njena prisebnost med popadki. Čeprav so trajali že več ur skupaj in smo se lahko vsi že ničkolikokrat prepričali, kako močni in dolgi so, ni niti enkrat zastokala ali se pritožila. Nasprotno, z občudovanja vredno prisebnostjo je sledila babici Marjeti. Tudi takrat, ko je zašla v krizo.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Grega Žunič

Saša zbrano predihava popadke. Ura je pol dveh zjutraj in moči je treba razporediti. Grega Žunič

Med porodom je babica večkrat preverila, kako se odpira maternično ustje; ko je dovolj skrajšano, stanjšano in odprto deset centimetrov, se lahko začne druga porodna doba – iztiskanje otroka. Toda do takrat je bilo potrebnih še veliko popadkov in tudi nekaj notranjih pregledov, ki za Sašo niso bili prijetni. Grega Žunič

Braco je bil med porodom v neprecenljivo spodbudo in oporo, zlasti v trenutkih, ko je Saši zmanjkovalo moči in energije. Grega Žunič

Stisk rok, zgovornejši od tisoč besed. Grega Žunič

Babica Marjeta je bila ves čas vedra in spodbudna. Grega Žunič

Ob 7:54 je Tai je rojen! Grega Žunič

Vse bolečine in napori minulih devetih ur so poplačani, srečna družina pa v tesnem objemu. Grega Žunič

Kakšen korenjak! 4105 gramov. 53 centimetrov v dolžino. 36,5 centimetra okoli glavice. Nič čudnega, da je morala Saša vložiti toliko truda v rojstvo sina, ki je bil glede na drobno postavo svoje mamice pravi velikan. Grega Žunič