Prof. dr. Mario Poljak, dr. med., spec. klinične mikrobiologije, o HPV in cepljenju proti HPV

Znanstvena in miselna prelomnica

Prof. dr. Mario Poljak, vodja Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na MF Univerze v Ljubljani, je bil eden od prvih, ki se je v Sloveniji začel ukvarjati s problematiko HPV. Zdaj, šestnajst let pozneje, je na voljo prvo cepivo, izdelano posebej za preprečevanje nastanka tumorjev na območju spolovil in rodil.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s tem področjem in zakaj vas je tako zanimalo? Kaj vas je vodilo pri tem?
Resnejše raziskovanje HPV v svetovnem merilu se je začelo na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer v dveh laboratorijih v Nemčiji in Franciji. V Sloveniji smo HPV začeli raziskovati leta 1990. Naj kot zanimivost omenim, da so HPV prvi mikroorganizmi, ki smo jih v naši državi dokazali ob pomoči verižne reakcije s polimerazo (PCR), ki je zdaj nenadomestljiva molekularnodiagnostična metoda v vsakodnevnem delu v medicini, skupaj z mikrobiologijo.

Prvi odmevnejši slovenski članek s področja HPV smo objavili že leta 1993. Leta 1995 sem doktoriral iz HPV; ukvarjal sem se predvsem s tedaj zelo vročim raziskovalnim problemom − izključevanjem vloge HPV pri nastanku ter razvoju benignih in malignih tumorjev grla, požiralnika in ustne votline. V zadnjih letih smo se pri raziskovanju usmerili predvsem v razvoj novih in evalvacijo že razvitih metod za dokazovanje HPV.

Nemara je manj znano, da je prva neodvisna evalvacija najpogosteje uporabljanega testa za dokazovanje HPV (Hybrid Capture II), ki ga zdaj uporabljajo po vsem svetu, leta 1998 potekala v mojem laboratoriju. Še pred nekaj leti so bili HPV dokaj zapostavljeni. Takrat sem, zlasti pri nas, doživel nemalo strokovnih diskvalifikacij v smislu, poglej ga, zagovarja mnenje, da rak materničnega vratu povzročajo nekakšni virusi. Pionirski časi, pač. K sreči je zdaj vse drugače. Ali se vsaj tako zdi.


Bi lahko razložili, zakaj so HPV tako pogosti, a le pri deležu okuženih povzročijo nastanek tumorjev?
Okužba s HPV je zelo dinamično dogajanje. Trenutno najboljši model, ki ga uporabljajo pri študiju dinamike okužbe s HPV, so mladostnice in dekleta z ameriških kolidžev. Zelo pogosto so jih spremljali vse od začetka šolanja, ko so prišle iz tradicionalnih družin, in tudi pozneje, ko so začele z aktivnim spolnim življenjem. Ugotovili so, da se jih je med štiriletnim bivanjem na kolidžu približno 60 odstotkov vsaj enkrat okužilo s HPV.

Toda v veliki večini primerov, pri približno 95 odstotkih okuženih, je okužba v šestih do dvanajstih mesecih spontano izginila. To dejstvo si velja zelo dobro zapomniti, ko govorimo o HPV. Pri večini mladostnic je okužba trajala prekratek čas, da bi se razvile predrakave spremembe na materničnem vratu. Imunski sistem je sam opravil z virusom in ga spravil iz telesa. Približno 5 odstotkov deklet pa je ostalo trajno okuženih. V stroki temu pravimo perzistentna okužba s HPV − in samo ta pomeni tveganje za razvoj raka na materničnem vratu. Kadar je človeška celica dalj časa okužena s HPV, se v njej nekatere beljakovine HPV trdo vežejo na tako imenovane tumor supresorske beljakovine, ki nas sicer ščitijo pred kopičenjem škodljivih mutacij. S tem je izničeno delovanje tumor supresorskih beljakovin. Zato celica, ki je trajno okužena s HPV, nima zaščite pred mutacijami.

Če pri takšni ženski pride do več zaporednih mutacij, domnevamo, da od štiri do pet mutacij, se bo razvil rak materničnega vratu. Zato je trajno prisotna, perzistentna okužba s HPV tako nevarna. K sreči se rak materničnega vratu razvija počasi. Od trenutka, ko vemo, da gre za perzistentno okužbo s HPV, do takrat, ko se bo zgodilo dovolj mutacij in se bodo razvili predrakave spremembe in rak, utegne miniti deset do petnajst let. Zato je v večini držav z urejenim presejalnim programom za zgodnje odkrivanje raka materničnega vratu, ki temelji na citologiji (test PAP), ta uspešen.