Menopavza in hormonsko zdravljenje

prim. Lucija Vrabič Dežman, Slovensko menopavzno društvo
ponedeljek, 18. november 2019

Lajšanje menopavznih težav je v domeni ginekologov, ki predpisujejo različne oblike hormonskega (nadomestnega) zdravljenja (HZ). (Foto: Shutterstock)

V življenju žensk je več obdobij, mejnikov, ko se v telesu dogajajo velike spremembe. Tak mejnik je tudi menopavza, zadnja menstruacija v življenju ženske, ki pomeni konec rodnega obdobja. Ženske v razvitem svetu doživijo menopavzo po petdesetem letu, v manj razvitem nekaj let prej. Zaradi izrazitega upada tvorbe spolnih hormonov je lahko povezana s številnimi težavami, ki ženskam poslabšajo kakovost življenja.

Menopavzne težave razdelimo glede na čas pomanjkanja estrogena v kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne. Ženske pridejo h ginekologu najpogosteje po pomoč zaradi kratkoročnih težav, ki motijo kakovost njihovega življenja, ne ogrožajo pa njihovega zdravja. Srednjeročne in dolgoročne posledice pa lahko njihovo zdravje občutno poslabšajo.

Prav zaradi tega ženskam predpisujemo za kratkoročne in srednjeročne posledice zdravljenje, ki jim odpravi težave, za dolgoročne posledice pa je še vedno najboljša preventiva, saj smo pri njihovem zdravljenju zdravniki precej omejeni.

Napovedni simptomi

Pri kratkoročnih posledicah pomanjkanja spolnih hormonov lahko prvi znanilci nastopijo že nekaj let pred zadnjo menstruacijo. To so predvsem motnje menstrualnega cikla in tako imenovani predmenstrualni sindrom. V tednu pred menstruacijo se pojavi napetost dojk, trebuha, slabo počutje, nervoznost. Menstruacije so močnejše, neredne. V tem obdobju še ni pomanjkanja estrogena, temveč neravnotežje hormonov, ki ga blažimo s progesteroni, dieto, vitamini. Sčasoma se to prevesi v pomanjkanje estrogena z vse bolj šibkimi krvavitvami in vse hujšimi klimakteričnimi simptomi, ki občutno poslabšajo kakovost življenja. Nekatere občasno že občutijo vročinske valove.

Tipični klimakterični simptomi

Prav vročinski valovi so verjetno najbolj znani in moteči simptomi. Ženske v hipu zardijo, postane jim vroče, že naslednji trenutek pa jih spet mrazi. Valovi trajajo od nekaj sekund do minute in se pojavijo le nekajkrat ali pa celo več kot 20-krat na dan. Trajajo od nekaj mesecev do nekaj let. Ženske se pritožujejo tudi zaradi pospešenega bitja in razbijanja srca, zaradi čustvene spremenljivosti, motenj razpoloženja, vrtoglavice, nespečnosti, glavobolov, utrujenosti ... Vse ženske nimajo vseh težav, lahko pa jih imajo več hkrati, kar moti kakovost življenja.

Pojav menopavze

Pojav menopavze je genetsko pogojen, vendar nanj lahko vplivajo tudi nekateri zunanji dejavniki. Kadilke lahko pričakujejo menopavzo prej kot nekadilke. Menopavzo pa lahko povzročimo tudi umetno (jatrogeno, denimo pri operativni odstranitvi maternice skupaj z jajčniki ali brez njih). Tem ženskam povzročimo menopavzo zelo na hitro, zato doživljajo tudi hude oblike klimakteričnih težav. Velikokrat s tem povzročimo tudi zgodnjo ali prezgodnjo menopavzo (pred 45. oziroma 40. letom). Tem ženskam moramo nujno predpisati hormonsko zdravljenje do predvidene dobe naravne menopavze, saj bi jih brez tega izpostavili prezgodnjemu tveganju za razvoj obolenj, dokazano povezanih z nizko količino estrogena.

Posledice

Po več letih se pojavijo spremembe na dojkah, koži, laseh in nohtih. Izrazito moteče so posledice na urogenitalnem traktu, ki vodijo v pogosta vnetja in posledično boleče spolne odnose. Po več kot 10 letih govorimo o dolgoročnih posledicah pomanjkanja estrogena, obolenjih srca in ožilja in obolenju kosti – osteoporozi.

Lajšanje menopavznih težav

Lajšanje menopavznih težav je v domeni ginekologov, ki predpisujemo različne oblike hormonskega (nadomestnega) zdravljenja (HZ). Sistemsko obliko zdravljenja predpisujemo pri izrazitih klimakteričnih težavah, lokalno obliko pa svetujemo pri tistih ženskah, kjer so v ospredju urogenitalni simptomi (atrofični vaginitis).

Hormonsko zdravljenje

Bistvo hormonskega zdravljenja (HZ) je dodajanje najmanjšega možnega odmerka estrogena, ki učinkovito in varno odpravi simptome pomanjkanja estrogena s čim manj neželenimi učinki.

Zaradi varnosti je estrogenu dodan progestagen, ki ščiti endometrij pred čezmerno stimulacijo in posledično onemogoča razvoj predrakavih/rakavih sprememb endometrija. Izjema je tibolon, ki ga lahko brez dodatka progestagena predpisujemo tudi ženskam z ohranjeno maternico, saj ima poleg koristnih estrogenskih učinkov tudi zaščitno delovanje na maternično sluznico.

Vendar prav dodatku progestagenov pripisujejo večino neželenih učinkov hormonskega zdravljenja, zato je izbor HZ z ustrezno sestavo za uporabnico takega zdravljenja zelo pomemben.

Ginekologi se zavedamo, da niso za vse ženske z menopavznimi težavami primerne vse oblike hormonskega zdravljenja, zato je potrebna individualna obravnava, kjer pri vsaki ženski ob predpisanem zdravljenju pretehtamo vse možne koristi in neželene učinke.

Največ koristi si od zdravljenja lahko obetajo mlajše menopavzne ženske med 50. in 59. letom oziroma tiste, ki zdravljenje začnejo čim prej po menopavzi, zato se tudi za HZ odločamo v tem starostnem obdobju žensk. Začetek zdravljenja po 60. letu in pozneje običajno pomeni več tveganja kot koristi, zato ga ne priporočamo.

Trajanje

Hormonsko zdravljenje je za zdravljenje klimakteričnih težav najbolj učinkovito. Zdravljenje naj se začne čim prej po menopavzi, priporočamo pa ga vsaj dve leti. Lahko traja tudi deset let ali več. Splošna, umetna časovna omejitev ni smiselna, saj so si ženske med seboj različne, različne pa so tudi njihove potrebe glede nadomeščanja spolnih hormonov.

Nekatere ženske pa kljub motečim težavam hormonskega zdravljenja ne smejo uporabljati ali ga odklanjajo. Tudi tem ginekologi lahko svetujemo naravne pripravke, bodisi zdravila naravnega izvora iz grozdnate svetilke, lahko pa jim priporočamo tudi kakovostna prehranska dopolnila. Tudi v slovenski prostor si utira pot čedalje več teh izdelkov, ozaveščenost in znanje o njihovi kakovosti pa je zato še toliko pomembnejše.

Prednosti in slabosti hormonskega zdravljenja

Prednosti hormosnkega zdravljenja so številne. HZ najbolj učinkovito lajša vazomotorne težave, uspešno odpravlja simptome urogenitalne atrofije, učinkovito in poceni preprečuje zlome vretenc, kolka in druge zlome zaradi osteoporoze, izboljšuje kognitivne funkcije, dokazano ščiti pred aterosklerozo in srčno-žilnimi obolenji pri uporabnicah med 50. do 60. letom oziroma v obdobju 10 let po menopavzi.

Kombinirano HZ varuje endometrij pred hiperplazijo in posledično možnim razvojem raka endometrija, zmanjšuje pa tudi tveganje za kolorektalni karcinom.

Možni neželeni učinki pa so venske tromboze pri uporabnicah oralnega HZ, medtem ko transdermalna raba tega tveganja ne povečuje. Večno vprašanje in strah uporabnic pa ostajata glede vpliva na dojko. Pri uporabnicah kombiniranega HZ se tveganje za raka dojke poveča šele po petih letih, a je kljub temu to tveganje nizko. Pri uporabi zgolj estrogena pa je tveganje za raka dojke celo manjše kot pri neuporabnicah.

Transdermalno zdravljenje

Na voljo so različne oblike hormonskega zdravljenja: tabletke, obliži, razpršila, mazila, vaginalne svečke … Že dlje časa pa strokovni članki o menopavzni problematiki poudarjajo prednost transdermalnega hormonskega zdravljenja. Tako zdravljenje omogoča rabo manjših odmerkov hormonov, posebej transdermalno pršilo, posledično manjši vnos v telo in tudi manj možnih neželenih učinkov. V primerjavi z oralno obliko HZ je transdermalna enako učinkovita v odpravljanju vazomotornih simptomov, enako ugoden učinek ima na kostno gostoto, pomembno zmanjša tveganje za koronarno bolezen, v nasprotju z oralno obliko pa ne poveča tveganja za možgansko kap.

Prav tako ni zanemarljiv vpliv transdermalnih estrogenov na lipide v krvi, saj občutno znižujejo trigliceride, a nimajo občutnega vpliva na holesterol. Izboljšajo tudi raven glukoze in občutljivost perifernih tkiv za inzulin, zato skupno zmanjšajo tveganje za srčno-žilne zaplete tudi pri bolnicah z metabolnim sindromom.