Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Za sindrom policističnih jajčnikov je rešitev prava prehrana

Čeprav točnih smernic za prehrano pri sindromu polističnih jajčnikov še ni, sta zdrava prehrana in na sploh zdrav življenjski slog najboljša načina za obvladovanje te bolezni – predvsem z omejitvijo vnosa preprostih sladkorjev in rafiniranih ogljikovih hidratov, transmaščobnih kislin ter s povišanjem vnosa živil z nizkim glikemičnim indeksom.
Čeprav točnih smernic za prehrano pri sindromu polističnih jajčnikov še ni, sta zdrava prehrana in na sploh zdrav življenjski slog najboljša načina za obvladovanje te bolezni – predvsem z omejitvijo vnosa preprostih sladkorjev in rafiniranih ogljikovih hidratov, transmaščobnih kislin ter s povišanjem vnosa živil z nizkim glikemičnim indeksom.

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) prizadene velik delež žensk po svetu in kljub temu, da ni življenjsko ogrožajoče stanje, pomembno vpliva na psihično počutje in samopodobo žensk. Poglejmo, zakaj sta zdrava prehrana in na sploh zdrav življenjski slog najboljša načina za obvladovanje te bolezni.
Sindrom policističnih jajčnikov je pogosta endokrina motnja, ki se pojavi pri ženskah v rodni dobi in vodi do reproduktivnih, hormonskih in presnovnih motenj. Zaradi prisotnosti inzulinske rezistence povečuje tveganje za kronične bolezni, kot so diabetes tipa 2, povišan krvni tlak, motnje v ravneh lipidov, kardiovaskularne bolezni in nekatere vrste raka, kot sta rak dojk in endometrija (maternične sluznice).

Dejanski vzrok tega sindroma ni popolnoma znan, toda okoljski dejavniki, kot so prehranske navade, igrajo pomembno vlogo pri preprečevanju in zdravljenju. Ravno sprememba v načinu življenja je najpomembnejša terapevtska strategija pri teh bolnicah, ki pogosto potarnajo, da težje izgubljajo telesno težo, kljub temu, da pazijo na prehrano. Prehranska terapija temelji predvsem na zmanjšanju inzulinske rezistence, izboljšanju presnovnih in reproduktivnih funkcij, kar lahko dosežejo z ohranjanjem zdrave telesne mase ter pravilno prehrano.

Od blagih do hudih težav

PCOS se pojavlja kot niz simptomov s hudimi ali blagimi motnjami v delovanju reproduktivnih, hormonskih in presnovnih sistemov. Za sindrom so značilni neredna menstruacija, policistični jajčniki, stanje vnetja in oksidativnega stresa ter hiperandrogenizem (presežek moških spolnih hormonov androgenov – testosterona). Prav tako sta pri bolnicah izjemno pogosti debelost in inzulinska rezistenca, s katero se srečuje večina žensk, ne glede na telesno maso. Inzulinsko rezistenco lahko opišemo kot patološko stanje, ko celice niso sposobne normalnega odziva na hormon inzulin. Telo proizvaja inzulin kot odgovor na glukozo, ki se sprošča v krvni obtok kot posledica presnove ogljikovih hidratov. Inzulin omogoča, da glukozo iz krvnega obtoka kot vir energije porabljajo naše celice, tudi po zaužitju večje količine ogljikovih hidratov. V stanju inzulinske rezistence pa se presežek glukoze ne absorbira v zadostnih količinah v celice, kljub prisotnosti inzulina, kar posledično vodi v povišane ravni glukoze v krvi.

Med simptome PCOS pa spadajo še spremembe v endokrinem in reproduktivnem sistemu, ki se kažejo kot amenoreja (izostanek menstruacije) ali oligomenoreja (redke menstruacije), hirzutizem (androgeno povzročena poraščenost moškega tipa na obrazu, prsih, trebuhu, trtici ...), akne in reproduktivne motnje. Sindrom povečuje tveganje za mnoge kronične bolezni. Vzrok pojava PCOS še ni popolnoma znan, verjetno pa izhaja iz kombinacije dejavnikov, med njimi genetskih, epigenetskih, izpostavljenosti visokim ravnem androgenov v prenatalnem obdobju in okoljskih dejavnikov. Med slednje spadajo predvsem prehrana, telesna aktivnost, kajenje in stres, ki igrajo ključno vlogo pri pojavu in zdravljenju tega sindroma.


Izguba telesne teže pripomore k izboljšanju simptomov

Med debelostjo in PCOS obstaja tesna povezava, saj je v povprečju prekomerno težkih bolnic s PCOS večje v primerjavi z zdravimi posameznicami. Prekomerno težkih ali debelih obolelih je kar okoli 60 odstotkov, nekateri viri navajajo tudi do 70 odstotkov. Debelost lahko poveča tveganje za pojav nekaterih simptomov PCOS, kot so povečane ravni androgenov (moških spolnih hormonov, katerih glavni predstavnik je testosteron), hirzutizem, neplodnost in nosečniških zapletov, kot sta preeklampsija (nosečnostna toksemija) ter gestacijski (nosečnostni) diabetes. Maščobno tkivo namreč vsebuje zaloge androgenov, kar pomeni, da je debelost povezana s povečanim izločanjem androgenih hormonov in posledično z bolezenskimi simptomi.

Zato že najmanjša izguba telesne teže pripomore k izboljšanju simptomov hiperandrogenizma in vzpostavitvi ovulacijskega ciklusa. Poleg tega je debelost povezana z inzulinsko rezistenco, kar povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni in diabetes tipa 2. Več študij poroča o pozitivnih učinkih izgube 5–10 odstotkov telesne mase na zmanjšanje tveganja za omenjene bolezni.

Oteženo hujšanje zaradi sindroma polističnih jajčnikov?

Ženske s PCOS se pogosto pritožujejo, da kljub ustreznemu kalorijskemu deficitu težo izgubljajo počasneje, kot bi si želele. Kljub temu, da nekateri podatki res kažejo na to, da imajo obolele v nasprotju z zdravimi posameznicami nižjo stopnjo bazalnega metabolizma, druge študije teh ugotovitev ne podpirajo. Izgubo telesne teže lahko pogosto otežuje motnja v regulaciji apetita.

Ravni hormonov grelina in holecistokinina, ki igrata ključno vlogo pri uravnavanju apetita, so namreč pri bolnicah s PCOS porušene. Grelin, poznan tudi kot »hormon lakote«, nastaja v želodcu, ko je ta skrčen. Ko se po obroku želodec raztegne, se njegovo izločanje ustavi, kar možganom sporoči, da smo siti. Prav tako je grelin pomemben pri regulaciji porabe energije. Drugi omenjeni hormon, holecistokinin, pa poleg mnogih drugih pomembnih nalog prav tako upočasnjuje praznjenje želodca in zavira porabo energije.

Na krožnik živila z nizkim glikemičnim indeksom

Obstaja veliko dokazov, ki so v prid prehrani z nizkim glikemičnim indeksom (GI), ne le pri PCOS. Taka hrana naj bi izboljšala občutljivost na inzulin, zmanjševala tveganje za bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, metabolni sindrom ter zmanjševala tveganje za nekatere vrste raka. Ko je glukoza v krvi urejena, se posledično zmanjša nastajanje inzulina in testosterona, kar izboljša menstrualni ciklus, zmanjša poraščenost in pojav aken.
GI razvršča živila glede na dvig sladkorja v krvi po zaužitju ogljikohidratnih živil v primerjavi z nekim referenčnim živilom (ponavadi glukozo ali belim kruhom). Vsa živila, ki vsebujejo glukozo, fruktozo ali sukrozo (različne oblike ogljikovih hidratov ali sladkorjev), lahko razvrstimo kot živila z visokim, srednjim ali nizkim GI.

Kadar koli zaužijemo ogljikohidratno živilo, pa naj bo to čisti namizni sladkor ali pa skodelica sveže zelenjave, se molekule v hrani razgradijo na osnovne gradnike in po absorpciji vplivajo na dvig krvnega sladkorja in sproščanje inzulina. Slednji omogoči vstop glukoze v celice, ki se kot vir energije porabi ali shrani. Kako močno in kako hitro določeno živilo sproži ta proces, je odvisno od tega, kako hitro se ogljikovi hidrati razgradijo na glukozo.

Živila z nizkim GI (na primer zelenjava, polnozrnata žita) povzročijo manjše in bolj postopno zvišanje glukoze v krvi, medtem ko ogljikohidratna živila z visokim GI (na primer beli riž) povzročijo hitro absorpcijo glukoze in več sproščenega inzulina. Ogljikovi hidrati so glavni prehranski vir glukoze, v katero se pretvorijo v različno dolgem času. Vendar niso vsi ogljikovi hidrati isti. Na GI vpliva več dejavnikov, na primer kemijska struktura (glukoza ima višji GI kot fruktoza, ki se absorbira počasi), predelava živila (polnozrnata žita imajo nižji GI od oluščenih, saj vsebujejo ovojnico, ki obdaja žito) in velikosti njegovih delcev, zrelosti (bolj zrelo sadje ima višji GI, saj se škrob z dozorevanjem spreminja v glukozo), toplotne obdelave (hrana postane lažje prebavljiva, bolj intenzivna je toplotna obdelava, višji je GI), vsebnosti vlaknin, maščobe, kislin in beljakovin (njihova vsebnost zmanjša GI).

Poleg glikemičnega indeksa pa poznamo še glikemično obremenitev (GO), ki upošteva tudi dejansko zaužito količino živila, kar je bolj realna vrednost v primerjavi z GI. Neko živilo ima lahko podoben GI, GO pa bo različna, saj nanjo vpliva dejanska zaužita količina živila. Prav tako GI ni merilo, ali je neko živilo tudi zdravo – denimo krompir, pečen v pečici, ima večji GI kot sladoled.

Pozorno tudi pri maščobah

Prehrana z visoko vsebnostjo nasičenih in transmaščobnih kislin zmanjšuje občutljivost na inzulin in poveča tveganje za diebetes tipa 2, metabolni sindrom in srčno-žilne bolezni, medtem ko živila z nenasičenimi maščobnimi kislinami zmanjšujejo tveganje za pojav omenjenih bolezni. Slednje velja predvsem za omega-3 maščobne kisline, ki zmanjšujejo tveganje za metabolne motnje, kot so visoke ravni serumskih lipidov, inzulinska rezistenca in slabša endotelijska funkcija, ki se pojavljajo pri ženskah s PCOS.

Predvsem EPA in DHA sta tisti omega-3 maščobni kislini, ki sta v eritrocitih bolnic prisotni v manjšem deležu kot pri zdravih posameznicah. Več raziskav kaže ugodne učinke nadomeščanja omenjenih maščobnih kislin na povečanje ravni adiponektina, zmanjšanje inzulinske rezistence in izboljšanje lipidnega profila. Adiponektin je beljakovina, ki deluje kot hormon, izloča pa ga maščobno tkivo. Odgovoren je za regulacijo ravni glukoze v krvi ter oksidacijo maščobnih kislin, prav tako naj bi imel pomembno vlogo pri razvoju inzulinske rezistence in ateroskleroze. Ker oblikuje vnetni odziv endotelijskih celic, naj bi bile njegove ravni v pomoč pri ocenjevanju tveganja za pojav srčno-žilnih bolezni. Različni vnetni dražljaji namreč aktivirajo endotelijske celice, kar vodi v razvoj ateroskleroze.


Nizke vrednosti vitamina D poslabšajo simptome

Študije so pokazale, da igra vitamin D pomembno vlogo v različnih presnovnih poteh, vključno z metabolizmom inzulina, njegovo pomanjkanje pa vpliva na patogenezo inzulinske rezistence, saj vpliva na homeostazo glukoze in vnetni odziv telesa. Prav tako vpliva na folikularni razvoj jajčnikov in luteinizacijo, občutljivost na folikel stimulirajoče hormone in nastajanje progesterona. Njegove nizke vrednosti lahko poslabšajo simptome PCOS, vključno z motnjami ovulacije in menstruacije, neplodnostjo, hiperandrogenizmom, debelostjo in povečajo tveganje za srčnožilne bolezni.

Naj bo dovolj tudi magnezija in kroma

Za ženske z višjimi koncentracijami testosterona, inzulinsko rezistenco, sladkorno boleznijo tipa 2 in metabolnim sindromom so značilne nižje koncentracije magnezija. Le-ta sodeluje pri vstopu glukoze v celice, kjer se porabi kot vir energije, del njegove vloge pa je tudi regulacija funkcij in transporta inzulina, ki predstavlja neke vrste ključ, ki odpre vrata glukozi, da ta vstopi v celico. Njegovo pomanjkanje torej onemogoča pravilno regulacijo glukoze v krvi, zato zadostne ravni tega minerala izboljšajo občutljivost na inzulin.

Naslednji pomemben element je krom, katerega pomanjkanje prav tako zmanjša občutljivost na inzulin. Kot zelo učinkovita oblika kroma se je pokazal kromov pikolinat, kjer je krom vezan na pikolinsko kislino, kar izboljša njegovo absorpcijo. Glede na rezultate nekaterih raziskav naj bi le-ta pri ženskah s PCOS izboljšal ravni glukoze v krvi ter občutljivost na inzulin. Prav tako zmanjšuje hirzutizem, pomaga pri zdravljenju hiperandrogenije in lajša simptome PCOS.

Rešitev: pravi prehranski načrt in telesna aktivnost

Terapevtske intervencije so na eni strani usmerjene k obvladovanju trenutnih simptomov PCOS, na drugi strani pa delujejo kot preventiva boleznim, ki zaradi PCOS lahko nastanejo pozneje v življenju. Vzdrževanje zdrave telesne mase in zdrav življenjski slog sta najzanesljivejši preventivi pred boleznimi, ki bi jih sindrom lahko prinesel.

Pravilne prehranjevalne navade so nujne za izboljšanje občutljivosti na inzulin, preprečevanje pojava diabetesa tipa 2 ter bolezni srca in ožilja. Ugoden prehranski načrt naj vsebuje čim manjše količine nasičenih in povprečne količine mononenasičenih maščobnih kislin z zadostnimi količinami omega-3. Prav tako je potrebno posvečati dovolj pozornosti zadostnemu vnosu vlaknin, torej živilom iz celih zrn, stročnicam, zelenjavi in sadju, s poudarkom na ogljikovih hidratih z nizkim GI.

Pomemben del zdravega življenjskega sloga je tudi telesna aktivnost, ki poveča fizično vzdržljivost, pripomore k izgubi in vzdrževanju telesne teže ter uravnava ravni inzulina neodvisno od izgube telesne teže. Izboljšanje simptomov PCOS, ustrezna prehrana in telesna aktivnost zmanjšajo tveganje za pojav kroničnih bolezni, ki jih prinaša odpornost na inzulin.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sindrom policističnih jajčnikov , zdrav način prehranjevanja

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.