Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Premium in standard bio?

Kako naj vemo, kaj je »komaj bio«, kaj »standardno bio« in kaj je »zelo bio«?
Kako naj vemo, kaj je »komaj bio«, kaj »standardno bio« in kaj je »zelo bio«? (Foto: Grega Žunič)

Na trgu je čutiti vse večje povpraševanje po eko živilih z nižjo ceno. Zato se tudi dogaja, da na to področje prihaja vse več logike, ki v resnici nima veliko skupnega z začetno idejo.

Priča smo vedno večjemu razločevanju bio izdelkov. Na eni strani imamo ponudnike, ki se držijo minimalnih standardov, določenih s pravnimi predpisi Evropske skupnosti. Pri tovrstnih ponudnikih je optimizacija stroškov pri pridelavi in trženju ključnega pomena. Na drugi strani pa imamo proizvajalce in predelovalce, ki eko standard jemljejo le kot minimalni pogoj in skušajo ponuditi še višjo kakovost.
Predvsem velike verige in velike blagovne znamke potrebujejo velike dobavitelje. Torej iščejo takšne pridelovalce in predelovalce, ki delajo na veliko, ker lahko ti ponudijo potrebne količine. Veliki dobavitelji na primer pridelujejo eno rastlino na 150 hektarih, njihovo delo je praviloma v celoti mehanizirano in pri takšni pridelavi živila »ne vidijo« prav veliko človeških rok. Tako je mogoče eko korenček pridelati tako, da se ga od setve do pakiranja nihče ne dotakne. Stroj ga poseje, stroj ga pobere, stroj ga opere in stroj ga zapakira. V tem pogledu je pridelava precej podobna konvencionalni, le da so semena, gnojila in škropiva ekološka.


Razlika je v »živosti« …

Največja razlika vsekakor nastaja v procesu predelave. Ker morajo živila prepotovati velike razdalje in daljši čas zdržati na policah, jih temu primerno tudi obdelajo.

Tako lahko bio mleko pomeni sveže, pasterizirano ali pa tudi sterilizirano in homogenizirano mleko. Poznavalci trdijo, da gre v resnici za neprimerljive kakovosti, kljub vsemu pa lahko vse tri vrste mleka nosijo oznako »bio«. Tudi v sklopu ene oblike predelave lahko prihaja do velikih razlik. Postopek pasterizacije je na primer precej raztegljiva kategorija: lahko gre za temperature od 62 do 85 stopinj in za trajanje od nekaj sekund do 30 minut. Kot vidite, se torej lahko pod oznako pasterizirano skriva zelo velika razlika v »živosti« živil.


… in v življenju

Tudi življenje krav se zelo razlikuje, zlasti ker je po novem veliko držav dovolilo, da ima eko certifikat tudi mleko krav, ki niso bile na paši, in sicer pod pogojem, da so uživale ekološko pridelano krmo.

Ko gre za bio jajca, ni vseeno, ali uživamo jajca kokoši, ki se v majhni skupinici s svojim petelinom veselo podijo po kmetiji in dobijo za kosilo enkrat ostanke zelja, drugič koruzo ter vse to začinijo z izbranimi travami in črvički, ali pa gre za velike farme, kjer je vse vnaprej določeno in programirano ter je krmo (četudi ekološko) kokošim nekdo določil vnaprej.

Vsebnost antioksidantov

Pri sadju in zelenjavi oznaka bio zagotavlja, da na izdelku ne bo pesticidov, vendar nič ne pove o tem, ali bomo za svoj denar res dobili največjo možno količino vitaminov, rudnin in antioksidantov, ki jih lahko takšno živilo ponudi. Ko kupimo korenček pri eko kmetu, ga lahko shranimo tudi za nekaj tednov in bo ohranil trdnost. Kupljeni bio korenček, ki ga zasledimo v hipermarketih, pa pogosto že v nekaj dneh ali celo urah postane gumijast, ker je oksidiral (po domače povedano: zrak mu je »izsesal« življenje), kar je tudi neposreden dokaz, da je vsebnost antioksidantov premajhna. Podobno velja za eko sadje, ki je prepotovalo pol sveta, da je prišlo k nam, kar pomeni, da ga niso brali v polni zrelosti.

Industrijsko in domače

V prihodnosti se verjetno obeta delitev na »premium bio« in »standard bio« izdelke. Medtem ko bodo prvi še vedno prisegali na domačo proizvodnjo, tradicionalno predelavo in lokalno trženje, bomo v standardni ponudbi sprejeli izdelke, ki bodo sicer zadovoljili kriterije ekološke pridelave in predelave, vendar bosta ti dve industrijski in ju po kakovosti zagotovo ne bomo mogli primerjati z »domačo pridelavo«.

Naredite test kaljivosti

Kako naj vemo, kaj je »komaj bio«, kaj »standardno bio« in kaj je »zelo bio«? Vsekakor pazljivo berite besedilo na embalaži. Tako boste na primer ugotovili, da nekateri eko izdelki vsebujejo zelo veliko slabih sladkorjev in celo hidrogenizirane maščobe. O škodljivosti teh boste veliko izvedeli tudi v priročniku Resnice in zmote o maščobah, ki ga lahko prelistate na zazdravje.net. Po besedah dr. Budwigove hidrogenizacija iz maščob naredi plastiki podobno snov, ki vedno predstavlja hudo breme za naše telo, pri čemer je vseeno, ali so v tem postopku obdelali bio ali konvencionalne maščobe.

Ko gre za osnovna živila, kot so žita, vam priporočam, da opravite test kaljivosti. Ko na primer kupite celo seme žit ali stročnic, pustite pest zrn kaliti – če ugotovite, da ne kalijo, imate v rokah presušeni, prestari ali UV-obsevani izdelek, v katerem ni življenja. Če semena lepo kalijo, potem vsaj veste, da ste kupili živo hrano, ki v sebi še vedno nosi vse, kar potrebuje za nov življenjski cikel. Zaupajte tudi svojim čutom – dobri izdelki niso polni vode, imajo več arome, boljši vonj in zdržijo daljši čas.

Kot vidite, ni vse enako, zato je treba biti pri izbiri pozoren. Oznaka bio oziroma eko je dobrodošel, vendar ne nujno zadosten pogoj, da lahko rečemo, da je živilo res vredno našega denarja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bio hrana , ekološki izdelki

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.